Audio knjigePrvo poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Dashwoodovi so že davno živeli v Sussexu. Imeli so obsežno posestvo in domovali v Norland Parku, prav v osrčju svojih zemljišč. Tam so že več rodov živeli tako ugledno, da so med okoliškimi znanci uživali vsesplošno spoštovanje. Zadnji gospodar je bil neporočen mož, ki je dočakal visoko starost; dolga leta mu je družbo delala sestra in mu obenem vodila gospodinjstvo. Njena smrt, deset let pred njegovo, pa je v hišo prinesla veliko spremembo. Da bi zapolnil praznino, ki je zazevala za njo, je pod streho povabil in sprejel družino nečaka, gospoda Henryja Dashwooda, zakonitega dediča posestva Norland, ki mu ga je tudi nameraval zapustiti. V družbi nečaka, njegove žene in otrok so staremu gospodu dnevi prijetno minevali. Na vse se je čedalje bolj navezoval. Gospod in gospa Henry Dashwood sta nenehno stregla njegovim željam, pa ne le iz koristoljubja, temveč iz srčne dobrote. Tako sta mu nudila vse tisto resnično udobje, ki ga je pri svojih letih še mogel užiti, otroška vedrina pa mu je življenje še osladila.
Iz prejšnjega zakona je imel gospod Henry Dashwood sina, s sedanjo ženo pa tri hčere. Sin, zanesljiv in ugleden mladenič, je bil bogato preskrbljen po materi; njeno premoženje je bilo veliko in polovica mu je pripadla že ob polnoletnosti. Kmalu zatem se je poročil in bogastvo še povečal. Dedovanje posestva Norland zanj torej ni bilo tako pomembno kakor za sestre. Če odmislimo delež, ki bi jim utegnil pripasti, ko bi oče prevzel dediščino, so imele le skromne obete. Mati ni imela ničesar, oče pa je sam razpolagal zgolj s sedem tisoč funti. Tudi preostala polovica premoženja prve žene je bila namreč vezana na njenega sina, oče pa je imel od nje le dosmrtni užitek.
Stari gospod je umrl; prebrali so oporoko, ki je – kakor skoraj vsaka oporoka – prinesla prav toliko razočaranja kakor veselja. Ni bil ne tako krivičen ne tako nehvaležen, da posestva ne bi zapustil nečaku; toda zapustil mu ga je pod pogoji, ki so dediščini odvzeli polovico vrednosti. Gospod Dashwood si je posestva želel bolj zaradi žene in hčera kakor zaradi sebe ali sina. Toda posestvo je bilo zavarovano za njegovega sina in sinovega štiriletnega sinčka, in sicer tako, da gospod Dashwood ni mogel poskrbeti za tiste, ki so mu bili najdražji in so preskrbo najbolj potrebovali – ne z obremenitvijo posestva ne s prodajo dragocenih gozdov. Vse je bilo vezano v korist tega otroka. Mali se je ob občasnih obiskih s starši v Norlandu stricu tako prikupil s čari, ki pri dvo- ali triletnikih nikakor niso redki – z nerazločnim čebljanjem, trmoglavo željo, da bi bilo vse po njegovem, s kopico prebrisanih zvijač in z obilico hrupa –, da je odtehtal vso pozornost, s katero so strica leta in leta obdajale nečakova žena in hčere. Ker pa stari gospod vendarle ni hotel biti neprijazen, je v znamenje naklonjenosti vsakemu od treh deklet zapustil po tisoč funtov.
Gospoda Dashwooda je razočaranje sprva hudo potrlo, toda po naravi je bil veder in poln upanja. Upravičeno je pričakoval, da bo živel še mnogo let ter z varčnostjo prihranil precejšnjo vsoto od dohodkov posestva, ki je bilo že samo po sebi veliko, donosnost pa bi mu lahko skoraj nemudoma še povečal. Vendar je bilo premoženje, na katero je tako dolgo čakal, njegovo le dvanajst mesecev. Dlje strica ni preživel; vdovi in hčeram je skupaj z nedavnimi volili ostalo vsega deset tisoč funtov.
Brž ko se je pokazalo, da mu gre za življenje, so poslali po sina. Gospod Dashwood mu je z vso močjo in nujnostjo, ki ju je v bolezni še zmogel, položil na srce skrb za mačeho in sestre.
Gospod John Dashwood ni premogel tako globokih čustev kakor drugi v družini; a takšna prošnja v takšnem trenutku ga je le ganila in obljubil je, da bo storil vse, kar bo v njegovi moči, da jim zagotovi udobno življenje. Zagotovilo je očeta pomirilo, gospod John Dashwood pa je imel zdaj čas za razmislek, koliko bi kot preudaren mož sploh lahko storil zanje.
Ni bil slab mladenič – razen če nekoliko hladno srce in nekaj sebičnosti že pomenita slab značaj. Na splošno je bil zelo spoštovan, saj je vsakdanje dolžnosti opravljal, kakor se spodobi. Če bi se bil poročil z ljubeznivejšo žensko, bi ob njej morda postal še vrednejši spoštovanja, nemara celo sam ljubezniv. Poročil se je namreč zelo mlad in ženo je imel silno rad. Toda gospa John Dashwood je bila njegova poudarjena karikatura: še bolj ozkosrčna in še bolj sebična.
Ko je očetu dal obljubo, je pri sebi sklenil, da bo sestram premoženje povečal in vsaki podaril po tisoč funtov. Tedaj je resnično menil, da to zmore. Obet štiri tisoč funtov na leto – poleg dotedanjih dohodkov in preostale polovice materinega premoženja – mu je ogrel srce, da se je počutil zmožnega velikodušnosti. „Da, dal jim bo tri tisoč funtov: to bo radodarno in lepo! Dovolj, da bodo povsem brez skrbi. Tri tisoč funtov! Tako znatno vsoto lahko pogreši, ne da bi se mu bilo treba kaj dosti odrekati.“ O tem je premišljeval ves dan in še mnogo dni zapored, pa se ni kesal.
Komaj je bil očetov pogreb mimo, je gospa John Dashwood z otrokom in služabniki že prispela v Norland, ne da bi tašči prihod vnaprej napovedala. Nihče ji ni mogel oporekati te pravice; hiša je po očetovi smrti pripadala njenemu možu. Toda prav zato je bilo takšno ravnanje toliko bolj brezobzirno in bi moralo hudo prizadeti vsako žensko v položaju gospe Dashwood, četudi bi bila le običajno občutljiva. Gospa Dashwood pa je imela tako izostren čut za čast in tako romantično velikodušnost, da ji je vsaka tovrstna žalitev, naj jo je prizadejal ali utrpel kdor koli, vzbujala neomajen odpor. Gospa John Dashwood pri moževi družini nikoli ni bila priljubljena, vendar jim dotlej še ni imela priložnosti pokazati, kako malo se zna ozirati na dobro počutje drugih, kadar okoliščine to zahtevajo.
Gospo Dashwood je ta nevljudnost tako zabolela in snaho je zaradi nje tako globoko prezirala, da bi ob njenem prihodu za vselej zapustila hišo, če je ne bi najstarejša hči s prošnjami pripravila do tega, da je prej premislila, ali je sploh modro oditi. Naposled je iz nežne ljubezni do svojih treh otrok sklenila ostati in se jim na ljubo izogniti razdoru z bratom.
Elinor, najstarejša hči, katere nasvet je tako zalegel, je imela bister um in trezno presojo; čeprav ji je bilo komaj devetnajst let, je znala svetovati materi in v dobro vseh pogosto brzdati njeno zaletavost, ki bi gospo Dashwood sicer nemalokrat zapeljala v nepremišljena dejanja. Imela je izvrstno srce; bila je ljubeča in čustva je doživljala globoko, a jih je znala obvladovati. Te veščine se je morala mati šele naučiti, ena izmed sester pa se je trdno namenila, da se je ne bo naučila nikoli.
Marianne po darovih v marsičem prav nič ni zaostajala za Elinor. Bila je bistra in razsodna, a v vsem strastna: ne v žalosti ne v veselju ni poznala mere. Bila je velikodušna, ljubezniva, zanimiva – bila je vse, le preudarna ne. Z materjo sta si bili presenetljivo podobni.
Elinor je sestrino pretirano rahločutnost opazovala z zaskrbljenostjo, za gospo Dashwood pa je bila to dragocena lastnost, ki jo je skrbno negovala. Zdaj sta druga drugo le še podžigali v siloviti bolečini. Muke žalosti, ki so ju sprva preplavile, sta hotoma obujali, jih iskali in si jih vnovič ustvarjali. Povsem sta se prepustili bridkosti, v vsaki misli iskali novo gorje in sklenili, da se ne bosta nikoli več pustili potolažiti. Tudi Elinor je bila globoko prizadeta, vendar se je znala premagati in poprijeti za dolžnosti. Zmogla se je posvetovati z bratom, ob prihodu sprejeti svakinjo in ji izkazovati dolžno pozornost; obenem pa si je prizadevala, da bi k podobnemu ravnanju prigovorila tudi mater in ji vlila enako potrpežljivost.
Margaret, najmlajša sestra, je bila dobrovoljno in dobronamerno dekle; ker pa se je že nalezla precej Mariannine romantičnosti, ne da bi premogla veliko njene razsodnosti, pri trinajstih ni kazalo, da bo v zrelejših letih kos starejšima sestrama.