Dvaindvajseto poglavje

Dvaindvajseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Marianne nikoli ni prenašala predrznosti, prostaškosti in omejenosti duha, prav tako pa ne okusa, ki bi se razlikoval od njenega. V tedanjem razpoloženju je bila še najmanj pripravljena vzljubiti gospodični Steele ali spodbujati njuno vsiljivo naklonjenost. S svojo neomajno hladnostjo je v kali zatrla vsak poskus zbliževanja, in prav temu je Elinor pripisovala, da sta se obe – še zlasti pa Lucy – kmalu raje obračali nanjo. Lucy namreč ni zamudila nobene priložnosti, da bi jo zapletla v pogovor ter s sproščenim, odkritosrčnim zaupanjem poglobila njuno poznanstvo.

Lucy je bila po naravi bistra; njene pripombe so bile pogosto tehtne in zabavne, tako da je bilo Elinor kakšnih pol ure v njeni družbi večkrat prav prijetno. Toda vzgoja in izobrazba njeni nadarjenosti nista bili v nikakršno oporo; ostala je neuka in nerazgledana. Čeprav se je nenehno trudila pokazati v najlepši luči, gospodični Dashwood ni mogla prikriti neizoblikovanega duha in neznanja pri najbolj vsakdanjih rečeh. Elinor je opazila, kako zanemarjeni so ostali darovi, ki bi ob primerni izobrazbi vzbujali spoštovanje, in jo je zato pomilovala. Z veliko manj prizanesljivosti pa je gledala na popolno pomanjkanje tankočutnosti, poštenosti in značajske pokončnosti, ki je velo iz njene ustrežljivosti, prizadevnosti in prilizovanja v Barton Parku. Družba človeka, ki neukost združuje z neiskrenostjo, ji ni mogla prinesti trajnega zadovoljstva. Zaradi pomanjkljive izobrazbe Lucy ni mogla biti enakovredna sogovornica, zaradi prilizovanja drugim pa je vsak njen izraz pozornosti in spoštovanja do Elinor izgubil vso vrednost.

„Moje vprašanje se vam bo gotovo zdelo nenavadno,“ ji je nekega dne rekla Lucy, ko sta se iz Barton Parka vračali proti hišici, „ampak povejte mi, prosim, ali osebno poznate mater svoje svakinje, gospo Ferrars?“

Elinor se je vprašanje res zdelo zelo čudno in to se ji je poznalo tudi na obrazu, ko je odvrnila, da gospe Ferrars še nikoli ni videla.

„Res?“ je dejala Lucy. „To me pa čudi. Mislila sem, da ste jo v Norlandu gotovo kdaj srečali. Potem mi najbrž ne morete povedati, kakšna je?“

„Ne,“ je odgovorila Elinor. Svojega pravega mnenja o Edwardovi materi ni hotela razkriti, pa tudi sicer ni imela nobene želje, da bi potešila tako predrzno radovednost. „Ničesar ne vem o njej.“

„Gotovo se vam zdim zelo čudna, ker toliko sprašujem po njej,“ je rekla Lucy in jo pozorno opazovala. „Ampak morda imam svoje razloge … Ko bi si le upala … Vseeno pa upam, da mi boste verjeli, da nočem biti vsiljiva.“

Elinor ji je vljudno odvrnila in nekaj minut sta hodili molče. Tišino je prekinila Lucy, spet načela isto temo in obotavljaje se rekla:

„Ne prenesem misli, da bi me imeli za predrzno radovednico. Raje bi storila kar koli na svetu, kot da bi si o meni kaj takega mislil nekdo, čigar dobro mnenje mi toliko pomeni kot vaše. Prav nič me ne bi bilo strah zaupati se ravno vam; v resnici bi bila zelo vesela vašega nasveta, kako naj ravnam v tako neprijetnem položaju, v kakršnem sem se znašla. Ampak saj ni treba, da s tem nadlegujem še vas. Žal mi je, da ne poznate gospe Ferrars.“

„Tudi meni je žal, da je ne poznam,“ je močno presenečena rekla Elinor, „če bi vam moje mnenje o njej lahko kakor koli koristilo. Toda resnično nisem vedela, da ste povezani s to družino, zato me, priznam, nekoliko čudi, da vas njen značaj tako živo zanima.“

„Saj verjamem, in to me prav nič ne preseneča. Ko bi si vam le upala povedati vse, se ne bi več čudili. Gospa Ferrars mi za zdaj res ni nič … lahko pa pride čas – kako kmalu, je odvisno od nje same –, ko bova morda zelo tesno povezani.“

Ob tem je z ljubeznivo sramežljivostjo povesila pogled in sopotnico le s kotičkom očesa ošinila, da bi videla, kakšen učinek so imele njene besede.

„Za božjo voljo!“ je vzkliknila Elinor. „Kaj hočete reči? Mar poznate gospoda Roberta Ferrarsa? Je to mogoče?“ Misel na takšno svakinjo je ni prav nič navdušila.

„Ne,“ je odvrnila Lucy, „ne gre za gospoda Roberta Ferrarsa; še nikoli v življenju ga nisem videla. Pač pa,“ pri tem je uprla pogled naravnost v Elinor, „za njegovega starejšega brata.“

Kaj je v tistem hipu občutila Elinor? Silovito osuplost, ki bi bila neznansko boleča, ko je ne bi takoj ublažila nevera v slišano. V nemem začudenju se je obrnila k Lucy, saj ni mogla uganiti ne razloga ne namena takšne izjave. Čeprav je v obraz prebledela in spet zardela, je v svoji neveri ostala neomajna; ni se bat, da bi jo zgrabil histerični napad ali omedlevica.

„Nič čudnega, da ste presenečeni,“ je nadaljevala Lucy, „saj se vam o tem gotovo še sanjalo ni. Prepričana sem, da vam ali vašim nikoli ni namignil niti z besedico, ker naj bi bila to ves čas velika skrivnost, in do tega trenutka sem jo tudi zvesto varovala. Od vseh mojih sorodnikov ne ve zanjo živa duša razen Anne. Tudi vam je ne bi nikoli omenila, ko ne bi brezmejno zaupala vaši molčečnosti. Pa saj je moje poizvedovanje o gospe Ferrars moralo zveneti tako čudno, da sem ga preprosto morala pojasniti. Sicer pa mislim, da gospod Ferrars ne bo nejevoljen, ko bo izvedel, da sem se vam zaupala. Vem namreč, da ima o vsej vaši družini najboljše mnenje, vas in vaši sestri pa ima čisto za svoje sestre.“ Utihnila je.

Elinor je nekaj trenutkov molčala. Slišano jo je sprva tako osupnilo, da je ostala brez besed. Naposled se je prisilila spregovoriti, previdno in z mirnostjo, ki je dokaj dobro prikrivala presenečenje in tesnobo: „Smem vprašati, ali sta že dolgo zaročena?“

„Zaročena sva že štiri leta.“

„Štiri leta!“

„Da.“

Čeprav je bila Elinor globoko pretresena, še vedno ni mogla verjeti.

„Še pred nekaj dnevi nisem vedela,“ je rekla, „da se sploh poznata.“

„Pa vendar se poznava že vrsto let. Saj veste, da se je precej časa šolal pri mojem stricu.“

„Pri vašem stricu!“

„Da, pri gospodu Prattu. Mar ga niste nikoli slišali govoriti o gospodu Prattu?“

„Mislim, da sem,“ je odvrnila Elinor. Moči za pogovor je zbirala s toliko večjim naporom, kolikor bolj so jo preplavljala čustva.

„Štiri leta je preživel pri mojem stricu, ki živi v Longstaplu blizu Plymoutha. S sestro sva strica pogosto obiskovali; tam sva se spoznala in tam sva se tudi zaročila, čeprav šele leto dni po tistem, ko je pri njem končal šolanje. A tudi kasneje je bil skoraj ves čas pri nas. Kot si lahko mislite, se nikakor nisem hotela zaročiti brez vednosti in privoljenja njegove matere. Vendar sem bila premlada in sem ga preveč ljubila, da bi ravnala tako preudarno, kakor bi morala. Čeprav ga ne poznate tako dobro kakor jaz, gospodična Dashwood, ste ga gotovo spoznali dovolj, da veste, kako iskreno se ženska lahko naveže nanj.“

„Vsekakor,“ je odgovorila Elinor, ne da bi sploh vedela, kaj govori. Po kratkem premisleku pa se ji je povrnilo zaupanje v Edwardovo čast in ljubezen, z njim pa tudi prepričanje, da njena spremljevalka laže, zato je dodala: „Zaročeni z gospodom Edwardom Ferrarsom! Priznam, vaše besede me tako neznansko presenečajo, da res … Oprostite mi, toda gotovo gre za zamenjavo osebe ali imena. Ne moreva govoriti o istem gospodu Ferrarsu.“

„O nikomer drugem ne moreva govoriti,“ je nasmejano vzkliknila Lucy. „V mislih imam gospoda Edwarda Ferrarsa, najstarejšega sina gospe Ferrars iz Park Streeta in brata vaše svakinje, gospe John Dashwood. Priznati morate, da se najbrž ne motim o imenu moškega, od katerega je odvisna vsa moja sreča.“

„Čudno je,“ je v skrajno mučni zbeganosti rekla Elinor, „da ga nisem nikoli slišala niti omeniti vašega imena.“

„Ne, v najinem položaju to ni prav nič čudnega. Najina prva skrb je bila, da vse ohraniva v tajnosti. O meni in moji družini niste vedeli ničesar, zato ni bilo nobenega povoda, da bi vam kdaj omenil moje ime; in ker se je zmeraj še posebej bal, da bi kaj posumila njegova sestra, je bil že to dovolj tehten razlog za molk.“

Utihnila je. Elinor je zapustila vsa gotovost, samoobvladanje pa ne.

„Štiri leta sta že zaročena,“ je rekla s trdnim glasom.

„Da, in bogve, koliko časa bova morala še čakati. Ubogi Edward! To mu jemlje ves pogum.“ Nato je iz žepa potegnila majhno miniaturo in dodala: „Da ne bo več nobenega dvoma, poglejte, prosim, ta obraz. Slika mu sicer res krivična, ampak mislim, da se vseeno ne morete zmotiti, kdo je na njej. Že več kot tri leta jo imam.“

Med govorjenjem ji jo je položila v dlan. Ko je Elinor zagledala podobo, ni mogla več dvomiti, da gleda Edwardov obraz, pa naj sta ji strah pred prenagljeno sodbo ali želja, da bi razkrinkala laž, v duši pustila še toliko drugih dvomov. Slikico je vrnila skoraj v istem hipu in potrdila podobnost.

„Sama pa mu v zameno še nikoli nisem mogla podariti svoje podobe,“ je nadaljevala Lucy, „kar me zelo jezi, saj si jo že ves čas tako goreče želi! A trdno sem odločena, da se dam naslikati ob prvi priložnosti.“

„Prav imate,“ je mirno odgovorila Elinor. Nato sta nekaj korakov naredili molče. Prva je spet spregovorila Lucy.

„Prav nič ne dvomim,“ je rekla, „da boste zvesto varovali to skrivnost, saj gotovo veste, kako pomembno je za naju, da ne pride na ušesa njegovi materi. Prepričana sem namreč, da ne bi nikoli privolila v poroko. Jaz nimam premoženja, ona pa je, kot si predstavljam, nadvse ošabna ženska.“

„Za vaše zaupanje si res nisem prizadevala,“ je rekla Elinor, „vendar se ne motite, če menite, da se lahko zanesete name. Vaša skrivnost je pri meni varna. Toda oprostite, če izrazim nekaj začudenja nad tako nepotrebnim razkritjem. Vsaj to ste morali vedeti, da skrivnost ne bo nič bolj varna, če zanjo izvem še jaz.“

Ob teh besedah je pozorno pogledala Lucy v upanju, da bo na njenem obrazu kaj prebrala – morda to, da si je večino izmislila. Toda na Lucyjinem obrazu se ni zganila niti mišica.

„Bala sem se, da se vam bo zdelo predrzno,“ je rekla, „ker vam vse to pripovedujem. Res vas še ne poznam dolgo, vsaj osebno ne, ampak o vas in vsej vaši družini poslušam že celo večnost. Takoj ko sem vas zagledala, se mi je zazdelo, kakor da sva stari znanki. Poleg tega sem po tistem podrobnem poizvedovanju o Edwardovi materi čutila, da vam dolgujem pojasnilo. Pa še tako nesrečna sem, ker nimam žive duše, ki bi jo lahko prosila za nasvet. Anne je edina, ki ve za naju, pa je povsem nerazsodna. V resnici mi veliko bolj škodi kot koristi, saj trepetam, da me bo izdala. Ne zna držati jezika za zobmi, kar ste gotovo že opazili, in zadnjič, ko je sir John omenil Edwardovo ime, me je bilo na smrt strah, da bo vse izblebetala. Misliti si ne morete, koliko pretrpim zaradi tega. Prav čudim se, da sem še živa po vsem, kar sem zaradi Edwarda prestala v zadnjih štirih letih. Vse je tako nedorečeno in negotovo, pa še tako redko ga vidim … Komaj dvakrat na leto se lahko srečava. Res se čudim, da mi ni že počilo srce.“

Izvlekla je robček, toda Elinor ni čutila prav veliko sočutja.

„Včasih,“ je nadaljevala Lucy, ko si je obrisala oči, „se sprašujem, ali ne bi bilo za oba bolje, če bi zaroko dokončno razdrla.“ Pri tem je pogledala naravnost v spremljevalko. „Spet drugič pa za kaj takega ne zberem odločnosti. Ne prenesem misli, da bi ga tako onesrečila, saj vem, da bi ga že sama omemba pahnila v obup. Pa tudi zaradi sebe … ko mi je vendar tako drag … mislim, da tega ne bi zmogla. Kaj bi mi v takem primeru svetovali vi, gospodična Dashwood? Kaj bi storili na mojem mestu?“

„Oprostite,“ je odvrnila Elinor, ki jo je vprašanje presenetilo, „toda v takih okoliščinah vam ne morem svetovati. Ravnati se morate po lastni presoji.“

„Seveda,“ je po nekaj minutah molka nadaljevala Lucy, „ga bo mati slej ko prej morala preskrbeti; toda ubogi Edward je zaradi tega čisto na tleh! Se vam ni zdel strašno potrt, ko je bil v Bartonu? Ko je od nas iz Longstapla odhajal k vam, je bil tako nesrečen, da sem se bala, da ga boste imeli za bolnega.“

„K nam je torej prišel od vašega strica?“

„O, da, štirinajst dni je preživel pri nas. Ste mislili, da je prišel naravnost iz Londona?“

„Ne,“ je odgovorila Elinor; vsaka nova podrobnost, ki je potrjevala Lucyjino resnicoljubnost, jo je boleče zbodla. „Spominjam se, da nam je povedal, da je bil štirinajst dni pri prijateljih blizu Plymoutha.“ Spominjala se je tudi, kako se je takrat čudila, da o teh prijateljih ni povedal nič več in da ni omenil niti njihovih imen.

„Mar se vam ni zdel žalostno pobit?“ je ponovila Lucy.

„Res se nam je, zlasti ob prihodu.“

„Prosila sem ga, naj se zbere, saj sem se bala, da boste posumili, za kaj gre. Toda bil je čisto iz sebe, ker ni mogel ostati pri nas več kot štirinajst dni in ker je videl, kako hudo je meni. Ubožec! Bojim se, da z njim tudi zdaj ni nič bolje, saj so njegova pisma polna malodušja. Oglasil se mi je tik pred mojim odhodom iz Exetra,“ je rekla, vzela iz žepa pismo in Elinor kakor mimogrede pokazala naslov. „Njegovo pisavo gotovo poznate – prav očarljiva je; toda tole ni napisano tako lepo kot po navadi. Najbrž je bil utrujen, ker je tik pred tem zame popisal celo polo tako na gosto, kot je le šlo.“

Elinor je videla, da je pisava res njegova, in dvoma ni bilo več. Še malo prej se je tolažila z mislijo, da je Lucy do slikice morda prišla po naključju in ji je ni podaril Edward. Toda njuno dopisovanje je lahko pomenilo le trdno zaroko; nič drugega ga ne bi opravičevalo. Za nekaj trenutkov jo je bolečina skoraj premagala – v prsih jo je stisnilo in komaj se je še držala na nogah. Vendar se je morala zbrati; s silo se je uprla teži občutij ter se hitro in za tisti hip popolnoma obvladala.

„Dopisovanje,“ je rekla Lucy in spravila pismo nazaj v žep, „je najina edina tolažba, kadar sva tako dolgo ločena. No, jaz imam še eno, njegovo sliko, ubogi Edward pa nima niti te. Pravi, da bi mu bilo lažje pri srcu, ko bi le imel mojo podobo. Ko je bil zadnjič v Longstaplu, sem mu podarila pramen svojih las, vdelan v prstan. Rekel je, da mu je to sicer v tolažbo, a še zdaleč ne toliko, kot bi mu bila slika. Morda ste prstan opazili, ko je bil pri vas?“

„Sem,“ je rekla Elinor z mirnim glasom, pod katerim sta divjali hujša vznemirjenost in stiska, kot ju je izkusila kadar koli prej. Bila je ponižana, pretresena, zbegana.

Na njeno srečo sta takrat prišli do hišice in pogovora je bilo konec. Gospodični Steele sta še nekaj minut posedeli pri njih, nato pa se vrnili v Barton Park, in Elinor se je končno lahko v miru prepustila premišljevanju in bolečini.

Javi napako v tem poglavju