Audio knjigeŠtirideseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
„No, gospodična Dashwood,“ je s prebrisanim nasmeškom spregovorila gospa Jennings, brž ko je gospod odšel, „ne bom vas spraševala, kaj vam je pravil polkovnik; kajti čeprav sem se, častna beseda, res trudila, da ne bi ničesar slišala, sem vendarle ujela dovolj, da vem, po kaj je prišel. In zagotavljam vam, da me še nikoli v življenju ni nič bolj razveselilo. Iz vsega srca vam čestitam.“
„Hvala, gospa,“ je odvrnila Elinor. „Zares sem neizmerno vesela in dobrota polkovnika Brandona me je globoko ganila. Ni veliko mož, ki bi ravnali kakor on. Malo je ljudi s tako sočutnim srcem! Še nikoli v življenju nisem bila bolj presenečena.“
„Ljubi bog, draga moja, kako ste skromni. Mene pa to niti najmanj ne čudi, saj sem zadnje čase pogosto pomislila, da ni nič verjetnejšega.“
„Tako ste sodili, ker veste, kako dobrohoten je polkovnik do vseh; vendar gotovo niste mogli predvideti, da se bo priložnost ponudila tako kmalu.“
„Priložnost!“ je ponovila gospa Jennings. „Oh, kar se tega tiče: ko se moški enkrat odloči za kaj takega, tako ali drugače že kmalu najde priložnost. No, draga moja, še enkrat in še stokrat vam čestitam; in če je bil kdaj na svetu srečen par, bom menda prav kmalu vedela, kje ga iskati.“
„Domnevam, da nameravate za njima v Delaford,“ je z rahlim nasmehom rekla Elinor.
„Da, draga moja, res nameravam. Kar pa se tiče tega, da je hiša slaba, ne vem, kaj je polkovniku prišlo na misel; prav nič ne zaostaja za najboljšimi, kar sem jih kdaj videla.“
„Rekel je, da je potrebna popravila.“
„No, in kdo je tega kriv? Zakaj je pa ne popravi? Kdo naj jo, če ne on sam?“
Prekinil ju je služabnik in naznanil, da je kočija pred vrati. Gospa Jennings se je takoj začela odpravljati in rekla:
„No, draga moja, iti moram, pa vam še polovice nisem povedala. Ampak zvečer se bova lahko o vsem dodobra pomenili, saj bomo čisto same. Ne bom vas vabila s seboj, ker imate glavo gotovo prepolno vsega tega, da bi vam bilo kaj do družbe; povrhu pa najbrž že komaj čakate, da vse poveste sestri.“
Marianne je bila namreč zapustila sobo, še preden se je pogovor sploh začel.
„Seveda, gospa, Marianne bom povedala; za zdaj pa tega ne bom omenjala nikomur drugemu.“
„Oh, prav,“ je rekla gospa Jennings nekoliko razočarano. „Torej ne želite, da bi povedala Lucy? Danes namreč nameravam vse do Holborna.“
„Ne, gospa, prosim, niti Lucy ne. En dan ne bo ničesar bistveno spremenil; in dokler ne pišem gospodu Ferrarsu, mislim, da tega ne gre omenjati nikomur drugemu. Pisala mu bom takoj. Pomembno je, da ne izgubi nič časa, saj bo imel seveda veliko opravkov s posvečenjem.“
Te besede so gospo Jennings sprva silno zbegale. Ni mogla takoj doumeti, zakaj bi bilo treba o tem tako nujno pisati gospodu Ferrarsu. Po kratkem premisleku pa se ji je utrnila nadvse posrečena misel in vzkliknila je:
„Oho! Razumem vas. Gospod Ferrars bo torej tisti. No, toliko bolje zanj. Da, seveda, pravočasno mora biti posvečen; in zelo me veseli, da sta že tako daleč. Ampak, draga moja, ali ni to nekoliko nenavadno? Ali ne bi moral polkovnik pisati kar sam? Saj je vendar to njegova stvar.“
Elinor prvih besed gospe Jennings ni povsem razumela, a se ji ni zdelo vredno poizvedovati, zato je odgovorila le na zadnji del.
„Polkovnik Brandon je tako obziren, da si je želel, naj gospodu Ferrarsu to namero raje sporoči kdo drug kakor on sam.“
„In tako je to doletelo prav vas. No, to je pa res čudna obzirnost! Vendar vas ne bom več zadrževala,“ je dodala, ko je videla, da se Elinor pripravlja k pisanju. „Svoje reči že sami najbolje poznate. Zbogom torej, draga moja. Odkar je Charlotte rodila, nisem slišala ničesar, kar bi me tako razveselilo.“
In že je odšla, a se hip zatem spet vrnila.
„Pravkar sem se spomnila na Bettyjino sestro, draga moja. Zelo bi me veselilo, če bi ji našla tako dobro gospodarico. Ali bi bila primerna za osebno služabnico, tega vam pa res ne znam povedati. Kot hišna pomočnica je izvrstna, pa tudi zelo lepo šiva. Sicer boste pa o vsem tem premislili, ko boste imeli čas.“
„Seveda, gospa,“ je odvrnila Elinor, ki je bolj malo slišala in si je mnogo bolj želela ostati sama kakor pa izvedeti, o čem teče beseda.
Kako naj začne, kako naj v pismu Edwardu najde prave besede – to je bila zdaj njena edina skrb. Zaradi posebnega odnosa med njima je postalo težavno nekaj, kar bi bilo komur koli drugemu najlažje na svetu. Enako se je bala, da bo zapisala preveč kakor premalo, in tako je s peresom v roki sedela nad papirjem ter premlevala, dokler je ni zmotil prihod samega Edwarda.
Prišel je pustit poslovilno vizitko in pred vrati srečal gospo Jennings, ki je ravno stopala h kočiji. Opravičila se je, ker se ne more vrniti v hišo, njega pa pregovorila, naj le vstopi, ter mu zagotovila, da je gospodična Dashwood zgoraj in bi rada z njim spregovorila o nadvse pomembni zadevi.
Elinor si je sredi zadrege pravkar prigovarjala, da je, naj je še tako težko najti prave besede v pismu, to vendarle lažje kakor sporočiti novico v živo, ko je vstopil obiskovalec in jo prisilil prav v ta najhujši napor. Nenadni prihod jo je silno presenetil in zmedel. Ni ga še videla, odkar so za njegovo zaroko izvedeli vsi, torej tudi ne, odkar je vedel, da je z njo seznanjena tudi ona. Zaradi tega, pa tudi zaradi zavesti, o čem je pravkar premišljevala in kaj mu mora povedati, ji je bilo nekaj minut še posebno hudo. Tudi on je bil v hudi zadregi; sedla sta torej v nadvse obetavni obojestranski zmedenosti. Ni se mogel spomniti, ali se ji je ob vstopu v sobo opravičil, ker jo moti; zato se je za vsak primer, ko je sedel in sploh zmogel spregovoriti, opravičil z vso potrebno slovesnostjo.
„Gospa Jennings mi je rekla,“ je začel, „da bi radi govorili z menoj; vsaj tako sem jo razumel – sicer vas gotovo ne bi takole motil. Čeprav bi mi bilo obenem izredno žal, ko bi moral iz Londona, ne da bi videl vas in vašo sestro; zlasti ker bo najbrž minilo nekaj časa – malo verjetno je, da bom kmalu spet imel veselje srečati vas. Jutri grem v Oxford.“
„Vendar ne bi odšli,“ je spregovorila Elinor, ki se je zbrala in sklenila, da bo čim prej opravila s tem, česar se je tako bala, „ne da bi vas pospremile naše dobre želje, tudi če vam jih ne bi mogle izreči v živo. Gospa Jennings je imela povsem prav. Sporočiti vam moram nekaj pomembnega in pravkar sem vam nameravala pisati. Pripadla mi je nadvse prijetna naloga.“ Med govorjenjem je dihala nekoliko hitreje kakor po navadi. „Polkovnik Brandon, ki je bil še pred desetimi minutami tukaj, me je prosil, naj vam prenesem tole: ker je izvedel, da nameravate postati duhovnik, vam z velikim veseljem ponuja župnijo v Delafordu, ki se je pravkar izpraznila, in želi si le, da bi bila donosnejša. Dovolite, da vam čestitam k tako spoštovanja vrednemu in razsodnemu prijatelju ter se pridružim njegovi želji, da bi bila župnija – prinaša približno dvesto funtov na leto – precej bogatejša in bi vam laže omogočila, da bi – da bi bila za vas več kakor le začasna rešitev – skratka, da bi z njo lahko uresničili vse upe na srečo.“
Ker Edward sam ni znal ubesediti, kaj čuti, tega pač ni mogoče pričakovati od koga drugega. Na obrazu se mu je zrcalilo vse osupljenje, ki ga je morala zbuditi tako nepričakovana novica, na kakršno ni nikoli niti pomislil; izrekel pa je le dve besedi:
„Polkovnik Brandon!“
„Da,“ je nadaljevala Elinor, ki je zbrala nekoliko več poguma, saj je bilo najhujše že za njo, „polkovnik Brandon vam želi s tem izkazati sočutje ob tem, kar se je pred kratkim zgodilo – ob krutem položaju, v katerega vas je pahnilo neopravičljivo ravnanje vaših domačih. Prepričana sem, da z vami prav tako sočustvujemo Marianne, jaz in vsi vaši prijatelji. Obenem vam želi pokazati, kako visoko ceni vaš značaj nasploh in kako zelo odobrava vaše ravnanje v sedanjih okoliščinah.“
„Polkovnik Brandon da podeli župnijo meni! Je to mogoče?“
„Zaradi neprijaznosti lastnih sorodnikov ste presenečeni, če kjer koli naletite na prijateljstvo.“
„Ne,“ je odvrnil in se nenadoma nečesa zavedel, „pri vas me ne preseneča; saj ne morem spregledati, da za vse to dolgujem zahvalo vam, vaši dobroti. To čutim – rad bi znal ubesediti – toda kakor dobro veste, nisem govornik.“
„Zelo se motite. Zagotavljam vam, da gre zahvala v celoti ali vsaj skoraj v celoti vašim odlikam in temu, da jih je polkovnik Brandon prepoznal. Jaz pri tem nisem imela nič. Dokler mi ni razkril namere, niti vedela nisem, da je župnija prosta; pa tudi na misel mi ni nikoli prišlo, da ima pravico podeliti takšno župnijo. Ker je moj prijatelj in prijatelj naše družine, jo morda – pravzaprav vem, da jo – podeljuje s še večjim veseljem; toda verjemite mi, za vas nisem prav nič prosila.“
Resnicoljubnost ji je velevala, da prizna majhen delež pri tem dejanju, a obenem ni hotela nastopati kot Edwardova dobrotnica, zato ga je priznala obotavljaje. Prav to je najbrž pripomoglo, da se je utrdila domneva, ki se mu je pravkar porodila. Ko je Elinor utihnila, je nekaj časa sedel globoko zamišljen; nazadnje pa je, kakor da bi se moral k temu prisiliti, dejal:
„Polkovnik Brandon je očitno zelo plemenit in spoštovanja vreden mož. Zmeraj sem slišal tako govoriti o njem in vem, da ga vaš brat visoko ceni. Nedvomno je razsoden človek, po vedenju pa pravi gospod.“
„Res je,“ je odvrnila Elinor, „verjamem, da boste ob bližjem poznanstvu spoznali, da je prav takšen, kot ste slišali. In ker bosta tako bližnja soseda – kolikor vem, je župnišče skoraj tik ob graščini –, je še posebno pomembno, da ima res vse te odlike.“
Edward ni odgovoril; ko pa je obrnila glavo stran, jo je pogledal tako resno, tako zavzeto in tako žalostno, kakor da bi hotel reči, da si bo morda nekoč zaželel, da bi bila župnišče in graščina precej dlje narazen.
„Polkovnik Brandon stanuje, mislim, na St. James Streetu,“ je kmalu zatem rekel in vstal.
Elinor mu je povedala hišno številko.
„Potem pa moram pohiteti, da se zahvalim njemu, ko ne dovolite, da bi se zahvalil vam; da mu zagotovim, da me je osrečil – neizmerno osrečil.“
Elinor ga ni skušala zadržati. Ob slovesu mu je z vso iskrenostjo zagotovila, da mu bo vselej želela srečo, kakor koli se mu bo že obrnilo življenje; on pa se je bolj trudil vračati dobre želje, kakor da bi jih zares zmogel ubesediti.
„Ko ga bom spet videla,“ si je rekla Elinor, ko so se za njim zaprla vrata, „bo že Lucyjin mož.“
Ob tem prijetnem obetu je sedla, da bi znova pretehtala vse, kar se je zgodilo, si v spomin priklicala Edwardove besede in skušala doumeti vse njegove občutke; ob tem pa je seveda nejevoljno premišljevala tudi o svojih.
Gospa Jennings se je vrnila domov z obiska pri ljudeh, ki jih dotlej še nikoli ni videla, in je zato imela o njih povedati celo goro reči. Vendar je bila v mislih toliko bolj pri pomembni skrivnosti, ki jo je poznala, kakor pri čemer koli drugem, da se je vrnila k njej, brž ko se je prikazala Elinor.
„No, draga moja,“ je vzkliknila, „mladega moža sem vam poslala gor. Ali nisem prav storila? In menda niste imeli posebnih težav – se ni preveč branil vašega predloga?“
„Ne, gospa; to res ni bilo verjetno.“
„No, in kako kmalu bo pripravljen? Zdi se namreč, da je vse odvisno od tega.“
„Resnično,“ je rekla Elinor, „tako malo vem o teh postopkih, da komajda lahko ugibam, koliko časa in kakšne priprave so potrebne; vendar mislim, da bo v dveh ali treh mesecih posvečen.“
„Dva ali tri mesece!“ je vzkliknila gospa Jennings. „Ljubi bog, draga moja, kako mirno govorite o tem! Ali polkovnik lahko čaka dva ali tri mesece? Bog pomagaj! Jaz bi gotovo izgubila vso potrpežljivost! In čeprav človek ubogemu gospodu Ferrarsu prav rad naredi uslugo, se mi res ne zdi vredno, da bi ga čakali dva ali tri mesece. Saj bi se menda našel še kdo drug, ki bi bil prav tako primeren; kdo, ki je že posvečen.“
„Draga gospa,“ je rekla Elinor, „na kaj vendar mislite? Polkovnik Brandon želi gospodu Ferrarsu samo pomagati.“
„Za božjo voljo, draga moja! Menda me ne boste prepričevali, da se polkovnik ženi z vami samo zato, da bi gospodu Ferrarsu stisnil v roko deset gvinej!“
Po teh besedah nesporazum ni mogel več trajati in takoj je sledilo pojasnilo, ki je obema za nekaj trenutkov prineslo nemalo zabave, ne da bi pri tem katera izgubila kaj dosti veselja. Gospa Jennings je namreč le zamenjala eno veselje z drugim, pri tem pa se še zmeraj ni odrekla upanju na prvo.
„Da, da, župnišče je res majhno,“ je rekla, ko je minil prvi izbruh presenečenja in zadovoljstva, „in prav lahko je tudi potrebno popravila. Ampak da sem poslušala človeka, ki se, kakor sem mislila, opravičuje zaradi hiše, za katero vem, da ima v pritličju pet dnevnih sob in v kateri se da, kakor mi je menda povedala hišna oskrbnica, postlati petnajst postelj! In to pred vami, ki ste navajeni živeti v bartonski hišici! Saj je prav smešno. Ampak, draga moja, polkovnika moramo malo podrezati, da bo v župnišču kaj postoril in jima ga udobno uredil, preden pride tja Lucy.“
„Vendar polkovnik Brandon očitno ne misli, da bi dohodki župnije zadoščali za poroko.“
„Polkovnik je tepček, draga moja; ker ima sam dva tisočakov na leto, misli, da se nihče drug ne more poročiti z manj. Verjemite mi na besedo: če bom še živa, bom že pred mihaelovim obiskala župnišče v Delafordu; in tja prav gotovo ne bom šla, če ne bo tam tudi Lucy.“
Elinor se je z njo povsem strinjala, da verjetno res ne bosta čakala na kaj več.