Razsodnost in rahločutnost, 43. poglavje: poslušaj in beri

Triinštirideseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Naslednje jutro je Marianne vstala ob običajni uri. Vsakomur, ki jo je povprašal po zdravju, je zatrdila, da ji je bolje, in to skušala dokazati z vsakdanjimi opravili. Toda dan, ko je bodisi drgetala ob ognju s knjigo v roki, ne da bi mogla brati, bodisi ležala na zofi utrujena in brez moči, ni prav nič kazal na izboljšanje. Ko se je naposled zgodaj odpravila v posteljo in ji je bilo vse bolj slabo, se je polkovnik Brandon lahko le čudil sestrini mirnosti. Elinor jo je sicer ves dan negovala in skrbela zanjo, čeprav se je Marianne temu upirala, ter jo zvečer prisilila, da je vzela ustrezna zdravila; vendar je prav tako kakor sestra trdno zaupala v zdravilno moč spanja in je ni zares skrbelo.

Toda zelo nemirna, vročična noč je razočarala obe. Marianne je sprva vztrajala, da bo vstala, a ko je le priznala, da ne more sedeti pokonci, in se sama od sebe vrnila v posteljo, je Elinor brez pomisleka sprejela nasvet gospe Jennings, naj pošljejo po zdravnika Palmerjevih.

Zdravnik je prišel in bolnico pregledal. Gospodični Dashwood je sicer vlival upanje, da bo sestra v nekaj dneh spet zdrava, toda ko je omenil, da bolezen kaže znake gnilobne vročice, in mu je ušla beseda „okužba“, je gospo Palmer pri priči popadel strah za dojenčka. Gospa Jennings je že od vsega začetka menila, da je Mariannino stanje resnejše, kakor se je zdelo Elinor, ob besedah gospoda Harrisa pa se je močno zresnila. Pritrdila je Charlottini bojazni in previdnosti ter vztrajala, da mora hči z otrokom nemudoma odpotovati. Gospod Palmer je njune strahove sicer razglašal za prazne, vendar se ženini zaskrbljenosti in prigovarjanju ni mogel upirati. Sklenili so torej, da bo odšla, in še preden je minila ura od prihoda gospoda Harrisa, se je s sinkom in pestunjo že odpeljala k bližnjemu sorodniku gospoda Palmerja, ki je živel nekaj milj onstran Batha. Mož ji je na goreče prigovarjanje obljubil, da se ji bo čez dan ali dva pridružil, skoraj enako vneto pa je prosila tudi mater, naj gre z njo. Toda gospa Jennings je z dobroto srca, zaradi katere jo je Elinor resnično vzljubila, odločno izjavila, da se ne gane iz Clevelanda, dokler bo Marianne bolna. S skrbno nego ji bo po najboljših močeh nadomestila mater, od katere jo je odpeljala. Elinor je v njej ob vsaki priložnosti našla nadvse voljno in dejavno pomočnico, ki je hotela z njo deliti vse breme in ji je bila z večjimi izkušnjami pri negovanju bolnikov pogosto v veliko oporo.

Uboga Marianne, ki jo je bolezen navdajala s slabostjo in malodušjem in se je počutila povsem izžeto, ni mogla več upati, da bo naslednji dan zdrava. Misel na to, kaj bi ji bil prinesel jutrišnji dan, ko ne bi bilo te nesrečne bolezni, je vsako tegobo le še stopnjevala. Tistega dne bi se namreč morali v spremstvu služabnika gospe Jennings odpraviti domov in naslednje dopoldne presenetiti mater. Še tisto malo, kar je spregovorila, je bilo objokovanje tega neizogibnega odloga, čeprav jo je Elinor skušala razvedriti in prepričati, da bo prav kratek, kakor je tedaj tudi sama zares verjela.

Naslednji dan je prinesel le malo ali nič sprememb; Marianne se zagotovo ni počutila bolje, vendar tudi ni bila videti slabše. Družba v hiši se je zdaj še zmanjšala. Gospod Palmer je odhajal zelo nerad, deloma iz pristne človečnosti in dobrosrčnosti, deloma pa zato, ker ni hotel dajati vtisa, da ga je žena pregnala s svojim strahom. Naposled ga je polkovnik Brandon le prepričal, naj izpolni obljubo in odide za njo. Medtem ko se je gospod Palmer pripravljal na pot, je tudi polkovnik začel govoriti o odhodu, čeprav ga je to stalo precej več napora. Tu pa je nadvse dobrodošlo posegla vmes dobrota gospe Jennings. Poslati polkovnika proč, ko je bila njegova izvoljenka tako zaskrbljena zaradi sestre, bi po njenem pomenilo oba prikrajšati za vsakršno tolažbo. Zato mu je naravnost povedala, da ga v Clevelandu nujno potrebuje: zvečer bo vendar morala s kom igrati piket, ko bo gospodična Dashwood zgoraj pri sestri, in tako naprej. Tako vztrajno ga je prosila, naj ostane, da se ni mogel dolgo niti pretvarjati, da omahuje, saj je s privolitvijo izpolnil najglobljo željo lastnega srca. Prošnjam gospe Jennings se je toplo pridružil še gospod Palmer, ki mu je bilo očitno laže pri srcu ob misli, da pušča za seboj človeka, ki bo znal gospodični Dashwood ob kakršnem koli zapletu pomagati in svetovati.

Marianne o vseh teh dogovorih seveda niso črhnili niti besede. Ni vedela, da sta gospodarja Clevelanda zaradi nje odpotovala le kakih sedem dni po njihovem prihodu. Prav nič se ni čudila, da gospe Palmer ne vidi več; ker pa je tudi pogrešala ni, njenega imena sploh ni omenila.

Od odhoda gospoda Palmerja sta minila dva dneva, bolničino stanje pa se skorajda ni spremenilo. Gospod Harris, ki jo je obiskoval vsak dan, je še vedno samozavestno napovedoval skorajšnje okrevanje in tudi gospodična Dashwood je bila polna upanja, medtem ko pričakovanja drugih dveh še zdaleč niso bila tako vedra. Gospa Jennings se je že kmalu po izbruhu bolezni vdala v misel, da je Marianne ne bo prebolela; polkovnik Brandon pa, ki je bil koristen predvsem zato, ker je poslušal njene črne slutnje, ni bil pri takšni duševni moči, da bi se njihovemu vplivu mogel ubraniti. Z razumom je skušal pregnati strahove, ki so se ob zdravnikovi drugačni sodbi zdeli nesmiselni. Toda dolge ure, ki jih je vsak dan prebil v samoti, so bile še preveč naklonjene vsakovrstnim mračnim mislim in nikakor se ni mogel otresti prepričanja, da Marianne ne bo več videl.

Tretjega dne zjutraj pa so se mračne slutnje obeh skoraj povsem razblinile, kajti gospod Harris je ob prihodu izjavil, da je bolnici občutno bolje. Utrip je imela veliko močnejši in vsi bolezenski znaki so bili ugodnejši kakor ob prejšnjem obisku. Elinor, ki je tako dobila potrdilo za vse svoje lepe upe, se je nadvse razvedrila. Veselila se je, da se je v pismih materi ravnala po lastni presoji, ne po prijateljičini, ter bolezen, ki ju je zadržala v Clevelandu, opisala kot povsem nenevarno; v mislih je že skoraj določila dan, ko bo Marianne spet zmožna potovati.

Toda dan se ni končal tako obetavno, kakor se je začel. Proti večeru je Marianne spet postalo slabo; bila je bolj otopela in nemirna ter se počutila slabše kakor prej. Sestra pa je še vedno ohranjala upanje in je spremembo rada pripisala zgolj utrujenosti, ker je Marianne sedela pokonci, medtem ko so ji postiljali. Skrbno ji je dajala predpisana krepčila in zadovoljno opazovala, kako je naposled zdrsnila v dremež, od katerega si je obetala nadvse blagodejen učinek. Spanec ni bil tako miren, kakor bi si Elinor želela, vendar je trajal precej dolgo. Ker je hotela sama videti, kaj bo prinesel, je sklenila ves čas bedeti ob njej. Gospa Jennings, ki za spremembo pri bolnici ni vedela, je šla nenavadno zgodaj spat; njena sobarica, ena glavnih negovalk, si je privoščila oddih v gospodinjini sobi, in Elinor je ostala z Marianne sama.

Bolničin spanec je postajal vse nemirnejši. Sestra je z nenehno pozornostjo spremljala, kako se premetava po postelji, in poslušala pogosto, a nerazločno stokanje, ki ji je uhajalo z ustnic. Skoraj jo je že hotela prebuditi iz tako mučnega dremeža, ko je Marianne nenadoma zdramil naključen ropot v hiši. Sunkovito se je dvignila in v vročični razburjenosti vzkliknila:

„Ali mama prihaja?“

„Še ne,“ je odvrnila Elinor, prikrivajoč grozo, in ji pomagala spet leči, „a upam, da bo kmalu tu. Saj veš, da je od tod do Bartona dolga pot.“

„Ampak ne sme naokrog čez London,“ je enako hlastno vzkliknila Marianne. „Nikoli več je ne bom videla, če bo šla čez London.“

Elinor je prestrašena opazila, da sestra ni povsem pri sebi, in ji med pomirjanjem naglo potipala utrip. Bil je šibkejši in hitrejši kakor kadar koli prej! Marianne je še kar naprej zmedeno govorila o mami in v Elinor je strah tako naglo naraščal, da je sklenila nemudoma poslati po gospoda Harrisa ter odpraviti sla v Barton po mater. Brž ko je sprejela to odločitev, je pomislila, da se mora posvetovati s polkovnikom Brandonom, kako bi materin prihod najbolje izpeljali. Pozvonila je sobarici, naj jo zamenja ob sestri, in odhitela v salon, kjer je polkovnik, kakor je vedela, navadno bedel še precej pozneje v noč.

Za omahovanje ni bilo časa. Nemudoma mu je razložila svoje strahove in zadrego. Strahov si ni drznil in ne upal razbliniti — poslušal je v molčeči potrtosti. Zadrego pa je pri priči rešil. S takšno pripravljenostjo, kakor da bi bil že vnaprej predvidel tako okoliščine kakor svojo uslugo, se je ponudil, da sam odide po gospo Dashwood. Elinorine ugovore ni bilo težko premagati. Zahvalila se mu je z nekaj kratkimi, a gorečimi besedami, in medtem ko je šel brž odposlat služabnika po gospoda Harrisa ter naročit, naj nemudoma priskrbijo poštne konje, je materi napisala nekaj vrstic.

Kako hvaležno je čutila, kakšna opora ji je v takšnem trenutku prijatelj, kakršen je polkovnik Brandon — in kakšen spremljevalec bo materi! S svojo razsodnostjo jo bo znal usmerjati, s skrbnostjo jo bo razbremenil in s prijateljstvom morda potolažil. Kolikor je bilo pretres ob takšnem klicu sploh mogoče ublažiti, ga bodo ublažili njegova navzočnost, obzirnost in pomoč.

On pa je medtem, ne glede na to, kaj je doživljal v sebi, ravnal z vso odločnostjo zbranega človeka, kar najhitreje uredil vse potrebno in natančno izračunal, kdaj ga lahko pričakujejo nazaj. Niti trenutka niso izgubili z odlašanjem. Konje so pripeljali celo prej, kakor so pričakovali; polkovnik Brandon ji je z resnim pogledom le stisnil roko, izrekel nekaj besed, ki jih ni mogla razločiti, in pohitel v kočijo. Bilo je okoli polnoči, ko se je Elinor vrnila v sestrino sobo, da bi počakala na zdravnika in ob bolnici prebedela preostanek noči. Ta je bila za obe skoraj enako mučna. Preden se je prikazal gospod Harris, je minevala ura za uro: za Marianne v nespečnosti, bolečinah in blodnjah, za Elinor v najhujši tesnobi. Ko se je strah enkrat prebudil, je z vso silovitostjo terjal davek za prejšnjo brezskrbnost. Sobarica, ki je bedela z njo — saj Elinor ni dovolila zbuditi gospe Jennings —, pa jo je le še bolj mučila z namigovanji o tem, kaj si je njena gospodarica mislila že ves čas.

Mariannine zmedene misli so se še vedno občasno vračale k materi in vsakič, ko je izgovorila njeno ime, je ubogo Elinor stisnilo pri srcu. Očitala si je, da je bolezen toliko dni jemala premalo resno, in v obupnem hrepenenju po takojšnjem olajšanju se ji je dozdevalo, da bo kmalu vsakršna pomoč zaman, ker so z vsem predolgo odlašali. Pred očmi ji je vstajala trpeča mati, ki bo prišla prepozno, da bi ljubljeno hčer še videla živo ali jo vsaj našla pri polni zavesti.

Pravkar je hotela še enkrat poslati po gospoda Harrisa, ali pa po katerega drugega zdravnika, če ta ne bi mogel priti, ko se je naposled le prikazal — toda šele po peti uri. Njegova presoja je zamudo vsaj nekoliko odtehtala. Priznal je sicer zelo nepričakovano in neugodno spremembo pri bolnici, vendar ni hotel pripustiti, da bi bila nevarnost resna. O olajšanju, ki ga bo gotovo prineslo spremenjeno zdravljenje, je govoril s takšnim zaupanjem, da se ga je nekaj nalezla tudi Elinor. Obljubil je, da se bo čez tri ali štiri ure vrnil, ter zapustil tako bolnico kakor njeno zaskrbljeno negovalko mirnejši, kakor ju je našel.

Gospa Jennings je zjutraj z veliko zaskrbljenostjo in številnimi očitki, ker je niso poklicali na pomoč, prisluhnila poročilu o nočnem dogajanju. Prejšnje bojazni so se ji zdaj vrnile še bolj upravičeno in o izidu ni več dvomila. Čeprav je skušala Elinor tolažiti, ji prepričanje, da je sestra v smrtni nevarnosti, ni dopuščalo, da bi ji vlivala upanje. Bila je iskreno žalostna. Naglo hiranje in zgodnja smrt tako mladega, ljubkega dekleta, kakršno je bila Marianne, bi morala prizadeti tudi koga, ki bi mu bilo zanjo manj mar. Gospa Jennings pa je imela za sočutje še druge razloge. Marianne ji je bila tri mesece družabnica in je bila še vedno pod njenim varstvom; poleg tega je vedela, da se je dekletu zgodila huda krivica in da je že dolgo nesrečno. Pred očmi je imela tudi stisko njene sestre, ki ji je bila še posebej pri srcu. Kar pa zadeva njuno mater: ko je pomislila, da je Marianne zanjo nemara to, kar je njej Charlotte, je z njenim trpljenjem sočustvovala iz vsega srca.

Gospod Harris je na drugi obisk prišel točno; a le zato, da je doživel razočaranje nad učinki, ki si jih je obetal od prejšnjega. Zdravila niso prijela, vročina ni popustila in Marianne je bila le mirnejša, ne pa bolj pri zavesti; še naprej je ležala v težki otopelosti. Elinor je v hipu prevzel ves njegov strah in še več, zato je predlagala, naj pokličejo še drugega zdravnika. Toda njemu se to ni zdelo potrebno: poskusil bo še nekaj, še en nov način zdravljenja, v katerega uspeh je zaupal prav toliko kakor v prejšnjega. Obisk je sklenil s spodbudnimi zagotovili, ki so dosegla uho gospodične Dashwood, do srca pa niso mogla prodreti. Bila je mirna, razen kadar je pomislila na mater, a skoraj brez upanja. V takšnem razpoloženju je ostala do poldneva in se komaj odmaknila od sestrine postelje. Misli so ji blodile od ene žalostne podobe k drugi, od enega trpečega bližnjega k drugemu, govorjenje gospe Jennings pa jo je do skrajnosti težilo. Ta namreč ni omahovala resnosti in nevarnosti sedanje bolezni pripisati dolgim tednom predhodnega slabega počutja, v katero je Marianne pahnilo razočaranje. Elinor se je ta misel zdela povsem utemeljena, zato so bila njena premišljevanja le še bolj boleča.

Okoli poldneva pa se ji je začelo dozdevati, da v sestrinem utripu zaznava rahlo izboljšanje; v njej je vzklilo upanje, toda s takšno previdnostjo in grozo pred razočaranjem, da je nekaj časa molčala celo pred prijateljico. Čakala je, opazovala ter utrip znova in znova tipala; naposled pa si je v razburjenju, ki ga je pod zunanjo mirnostjo skrivala še težje kot vso prejšnjo stisko, le drznila spregovoriti o svojih upih. Gospa Jennings je morala po pregledu sicer priznati, da so se bolnici za zdaj povrnile moči, vendar je mladi prijateljici branila, da bi se vdajala misli o trajnejšem izboljšanju. Elinor si je v duhu ponavljala vsako svarilo pred preuranjenim zaupanjem in si tudi sama dopovedovala, naj ne upa. A bilo je prepozno. Upanje se je že naselilo v njej in ob njegovem nemirnem plapolanju se je sklanjala nad sestro ter oprezala — še sama ni dobro vedela, za čim. Minilo je pol ure in spodbudni znak jo je še vedno osrečeval. Pojavili so se celo drugi in ga potrjevali. Dihanje, koža, ustnice, vse je Elinor navdajalo s sladkim upanjem na izboljšanje; Marianne pa je vanjo uprla razumen, čeprav medel pogled. Zaskrbljenost in upanje sta jo zdaj enako močno stiskala in ji nista dala niti trenutka miru, dokler ni ob štirih prišel gospod Harris. Njegova zagotovila in čestitke ob sestrinem okrevanju, ki je presegalo celo njegova pričakovanja, so ji prinesli zaupanje, tolažbo in solze sreče.

Marianne je bilo v vseh pogledih občutno bolje in zdravnik je izjavil, da je povsem zunaj nevarnosti. Gospa Jennings, morda zadovoljna, da je nedavni preplah vsaj deloma upravičil njene slutnje, si je dovolila zaupati njegovi presoji. Z neprikritim veseljem in kmalu tudi z nedvoumno vedrino je sprejela misel, da bo dekle popolnoma okrevalo.

Elinor ni mogla biti prešerna. Njeno veselje je bilo drugačno in jo je navajalo k vsemu prej kakor k razigranosti. Misel, da je Marianne vrnjena življenju, zdravju, prijateljem in ljubeči materi, ji je napolnjevala srce z neizmerno tolažbo in ga širila v goreči hvaležnosti; ni pa je gnala k nobenemu zunanjemu izrazu veselja, k nobeni besedi, nobenemu nasmehu. V Elinorinih prsih je vladalo tiho, globoko zadovoljstvo.

Skoraj vse popoldne je ostala ob sestri, mirila vsak njen strah, odgovarjala na vsa vprašanja, ki so se ji porajala v oslabelosti, ji stregla v vsem in bdela domala nad vsakim pogledom in vsakim dihom. Možnost, da se bolezen povrne, se ji je seveda občasno prikradla v misli in jo spomnila, kaj je tesnoba. Toda ko je ob pogostem, pozornem preverjanju videla, da vsi znaki okrevanja vztrajajo, in ko je Marianne ob šestih utonila v miren, enakomeren in na videz krepčilen spanec, je utišala vsak dvom.

Čas, ko so lahko pričakovali vrnitev polkovnika Brandona, se je že bližal. Upala je, da bo ob desetih, ali vsaj ne dosti pozneje, mati rešena grozljive negotovosti, v kakršni zdaj potuje k njim. Pa tudi polkovnik! Morda ni bil dosti manj vreden usmiljenja! O, kako počasi se je vlekel čas, ki ju je še kar puščal v nevednosti!

Ob sedmih je zapustila Marianne, ki je še vedno sladko spala, in se pridružila gospe Jennings pri čaju v salonu. Pri zajtrku zaradi strahu, pri kosilu pa zaradi nenadnega preobrata ni mogla veliko pojesti, zato ji je bilo sedanje okrepčilo ob občutkih zadovoljstva, s kakršnimi je sedla k mizi, še posebej dobrodošlo. Gospa Jennings jo je po čaju skušala pregovoriti, naj si pred materinim prihodom malo odpočije, sama pa jo bo medtem nadomestila pri Marianne. Toda Elinor v tistem trenutku ni čutila utrujenosti in ne bi mogla zaspati; od sestre je ni bilo mogoče zadržati niti za trenutek dlje, kakor je bilo nujno. Gospa Jennings jo je zato pospremila gor v bolniško sobo, da se je prepričala, ali je še vedno vse v redu, nato pa jo spet prepustila skrbi za sestro in lastnim mislim ter odšla v svojo sobo pisat pisma in spat.

Noč je bila mrzla in nevihtna. Veter je tulil okrog hiše in dež je bičal v okna, toda Elinor, vsa prežeta s srečo, se za to ni menila. Marianne je prespala vsak sunek vetra, popotnika pa je za vse nevšečnosti na poti čakala bogata nagrada.

Ura je odbila osem. Ko bi bila odbila deset, bi bila Elinor prepričana, da prav tedaj sliši kočijo, ki je pripeljala pred hišo. In čeprav je bilo skoraj nemogoče, da bi že prispela, je bila tako trdno prepričana, da jo res sliši, da je stopila v sosednjo garderobno sobico in odprla polknico, da bi pogledala ven. Takoj je videla, da je ušesa niso varala. Pred njo so zasvetile kočijske svetilke. V njihovi nemirni svetlobi se ji je zdelo, da razločuje štiri vprežene konje; to je pričalo o silnem preplahu uboge matere, obenem pa nekoliko pojasnjevalo tako nepričakovano naglico.

Še nikoli v življenju se Elinor ni bilo tako težko obvladati kakor v tistem trenutku. Vedela je, kaj mora doživljati mati, ko se kočija ustavlja pred vrati — njeno negotovost, strah, morda obup! In kaj ji bo sama lahko povedala! Ob tem spoznanju ni mogla ostati mirna. Preostalo ji je le, da pohiti. Počakala je samo toliko, da je pri sestri pustila sobarico gospe Jennings, nato pa stekla po stopnicah.

Ko je hitela po notranjem hodniku, ji je vrvež v veži povedal, da sta že v hiši. Planila je proti salonu, vstopila — in zagledala samo Willoughbyja.

Javi napako v tem poglavju