Petnajsto poglavje

Petnajsto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Naslednji dan je gospa Dashwood z dvema hčerama obiskala lady Middleton, Marianne pa se je pod nekim nepomembnim izgovorom, da ima opravke, opravičila. Mati je sklepala, da ji je Willoughby prejšnji večer obljubil obisk, ko bodo druge zdoma, zato je bila povsem zadovoljna, da ostane doma.

Ko so se vrnile iz Barton Parka, sta pred hišico čakala Willoughbyjeva dvokolesna kočija in služabnik, in gospa Dashwood je bila prepričana, da je prav uganila. Dotlej se je vse izšlo po njenih predvidevanjih, ob vstopu v hišo pa je uzrla prizor, kakršnega ni mogla slutiti. Komaj so stopile na hodnik, je iz salona z robcem na očeh in očitno v hudi stiski prihitela Marianne ter mimo njih stekla po stopnicah, ne da bi jih sploh opazila. Presenečene in preplašene so stopile naravnost v sobo, iz katere je pravkar pritekla. Tam so našle le Willoughbyja, ki se je s hrbtom proti njim naslanjal na kaminsko polico. Ob njihovem prihodu se je obrnil; obraz mu je razodeval, da tudi njega močno pretresajo čustva, ki so premagala Marianne.

„Je kaj narobe z njo?“ je že med vrati vzkliknila gospa Dashwood. „Je zbolela?“

„Upam, da ne,“ je odvrnil in se skušal držati vedro; nato je s prisiljenim nasmehom dodal: „Prej bi utegnil zboleti jaz, saj me je pravkar doletelo hudo razočaranje!“

„Razočaranje?“

„Da, ker se ne morem držati našega dogovora. Gospa Smith je davi uveljavila pravico bogatih nad ubogim, od nje odvisnim bratrancem in me po poslih pošilja v London. Pravkar sem prejel njena navodila in se poslovil od Allenhama; za razvedrilo pa sem se prišel poslovit še od vas.“

„V London! In odpotujete že danes dopoldne?“

„Tako rekoč ta hip.“

„Kakšna smola! Toda gospe Smith je treba ustreči; upam le, da vas njeni opravki ne bodo predolgo zadrževali daleč od nas.“

Zardel je in odvrnil: „Zelo ste prijazni, vendar se ne nameravam tako kmalu vrniti v Devonshire. Gospe Smith nikoli ne obiščem več kot enkrat na leto.“

„In mar je gospa Smith vaša edina prijateljica? Je Allenham edina hiša v teh krajih, kjer ste dobrodošli? Sram vas bodi, Willoughby, menda ne čakate na posebno povabilo, da pridete še k nam?“

Še bolj je zardel, povesil pogled in odvrnil le: „Predobri ste.“

Gospa Dashwood je presenečeno pogledala Elinor. Ta ni bila nič manj začudena. Nekaj trenutkov so molčali. Prva je spregovorila gospa Dashwood.

„Dodam lahko le še to, dragi Willoughby, da boste v bartonski hišici vselej dobrodošli. Ne bom vas silila, da se vrnete takoj, saj lahko le sami presodite, koliko bi bilo to po volji gospe Smith; in pri tem prav tako ne mislim dvomiti o vaši presoji kakor ne o vaših željah.“

„Moje sedanje obveznosti,“ je zmedeno odvrnil Willoughby, „so takšne narave – da – si ne drznem domišljati –“

Obmolknil je. Gospa Dashwood je bila preveč osupla, da bi spregovorila, in spet je nastala tišina. Prekinil jo je Willoughby in z medlim nasmehom dejal: „Nespametno je takole odlašati. Ne bom se več mučil in ostajal med prijatelji, v družbi katerih zdaj ne morem uživati.“

Nato se je naglo poslovil od vseh in odšel iz sobe. Videle so ga, kako je sedel v kočijo, in čez minuto je že izginila izpred oči.

Gospa Dashwood je bila preveč pretresena za pogovor; takoj je zapustila salon, da bi se v samoti prepustila skrbi in vznemirjenosti, ki ju je vzbudil ta nenadni odhod.

Elinor ni bila nič manj vznemirjena od matere. S tesnobo in nezaupanjem je premišljevala o tem, kar se je pravkar zgodilo. Willoughbyjevo vedenje ob slovesu, zadrega in hlinjena vedrost, predvsem pa obotavljanje pri materinem povabilu – zadržanost, tako tuja zaljubljencu in tako tuja njemu samemu –, vse to jo je močno vznemirjalo. En hip se je bala, da sploh nikoli ni imel resnih namenov, že naslednji pa, da je med njim in sestro prišlo do nesrečnega prepira. Stisko, v kateri je Marianne pritekla iz sobe, bi bilo najlaže pojasniti z resnim prepirom; a ko je pomislila, kako močno ga Marianne ljubi, se ji je prepir zdel skoraj nemogoč.

Toda naj so bile okoliščine njunega slovesa kakršnekoli, o sestrinem trpljenju ni bilo dvoma. Z najnežnejšim sočutjem je mislila na tisto silovito žalost, ki se ji Marianne po vsej verjetnosti ni zgolj prepuščala v olajšanje, temveč jo je hranila in podžigala, kakor da je to njena dolžnost.

Čez kakšne pol ure se je mati vrnila. Čeprav je imela rdeče oči, njen obraz ni bil neveder.

„Naš dragi Willoughby je zdaj že nekaj milj od Bartona, Elinor,“ je rekla in sedla k ročnemu delu, „in kako težko mu mora biti na tej poti pri srcu!“

„Vse skupaj je zelo čudno. Tako nenadoma je odšel! Kakor da se je vse zgodilo v enem samem hipu. Sinoči pa je bil pri nas še tako srečen, tako veder, tako ljubezniv! In zdaj je odšel, ko smo komaj deset minut prej izvedele za to – in niti vrniti se ne namerava! Zgoditi se je moralo še nekaj, česar nam ni povedal. Ni govoril in se vedel, kakor mu je v navadi. Tudi ti si gotovo opazila razliko. Kaj neki bi moglo biti? Sta se morda sprla? Zakaj bi se sicer tako branil tvojega povabila?“

„Želje mu ni manjkalo, Elinor; to sem jasno videla. Ni ga mogel sprejeti. Zagotavljam ti, da sem vse temeljito premislila, in zdaj si znam povsem pojasniti vse, kar se je sprva tudi meni zdelo tako čudno kakor tebi.“

„Mar res?“

„Da. Našla sem razlago, ki me popolnoma pomirja; tebe, Elinor, ki tako rada podvomiš, kjer le moreš, pa gotovo ne bo zadovoljila, to že vem. Toda tudi ti mi ne boš omajala zaupanja vanjo. Prepričana sem, da gospa Smith sluti njegovo naklonjenost do Marianne, da je ne odobrava – morda zato, ker ima z njim drugačne načrte – in ga zato želi čim prej spraviti od tod. Opravke, zaradi katerih ga pošilja na pot, si je izmislila le kot izgovor, da ga odpravi. Tako se je po mojem zgodilo. Poleg tega Willoughby ve, da gospa Smith tej zvezi nasprotuje, zato si ji za zdaj ne upa priznati zaroke z Marianne. Ker je odvisen od nje, se čuti dolžnega ukloniti njenim načrtom in za nekaj časa zapustiti Devonshire. Vem, rekla mi boš, da je morda res tako, morda pa tudi ne; vendar ne bom poslušala nobenega dlakocepstva, če mi ne postrežeš z drugo, enako prepričljivo razlago. No, Elinor, kaj praviš zdaj?“

„Nič, saj si že sama povedala, kaj bi odvrnila.“

„Torej bi mi rekla, da je morda res tako, morda pa tudi ne. O, Elinor, kako nerazumljiva so tvoja čustva! Raje na lepe oči verjameš v slabo kakor v dobro. Raje iščeš nesrečo za Marianne in krivdo pri ubogem Willoughbyju kakor opravičilo zanj. Na vsak način bi ga rada imela za krivega, ker se je od nas poslovil manj prisrčno, kakor se vede navadno. Mar ne smemo ničesar pripisati nepremišljenosti ali potrtosti ob pravkar doživetem razočaranju? Mar ne smemo sprejeti ničesar verjetnega zgolj zato, ker ni gotovo? Mar nismo ničesar dolžni človeku, ki ga imamo vsi toliko razlogov ljubiti in niti enega samega, da bi o njem mislili slabo? Mar ne smemo dopustiti, da ima povsem tehtne razloge, ki pa morajo nekaj časa nujno ostati skrivnost? In navsezadnje, česa ga sploh sumiš?“

„Še sama težko povem. Toda po taki spremembi, kakršni smo bile pravkar priča, se neizogibno zbudi sum, da je nekaj narobe. Vendar je veliko resnice v tem, kar si povedala o okoliščinah, ki govorijo njemu v prid, in sama si želim vsakogar presojati pravično. Willoughby ima za takšno vedenje nedvomno lahko povsem tehtne razloge, in upala bom, da jih res ima. Toda bolj bi mu bilo podobno, če bi jih takoj povedal. Molčečnost je morda res preudarna; ne morem pa se nehati čuditi, da se k njej zateka prav on.“

„Nikar mu torej ne očitaj, da ravna drugače kakor navadno, če ga v to sili nuja. Pa res priznavaš, da je to, kar sem povedala v njegov zagovor, upravičeno? Potem sem zadovoljna – in on je oproščen.“

„Ne povsem. Morda je res prav, da zaroko skrivata pred gospo Smith, če sta sploh zaročena; in če je tako, je gotovo zelo pametno, da se Willoughby ta čas čim manj zadržuje v Devonshiru. Toda to še ni opravičilo, da jo skrivata pred nami.“

„Da jo skrivata pred nami! Ljubi otrok, mar Willoughbyju in Marianne očitaš prikrivanje? To je pa res čudno, ko si jima vendar vsak dan s pogledi očitala neprevidnost.“

„Ne potrebujem dokaza o njuni naklonjenosti,“ je dejala Elinor, „potrebujem pa dokaz o zaroki.“

„Jaz sem povsem prepričana o obojem.“

„Pa ti o tem ne eden ne drugi vendar ni rekel niti besedice.“

„Besed nisem potrebovala, ko so dejanja govorila tako jasno. Mar ni z vedenjem do Marianne in do vseh nas vsaj zadnja dva tedna razodeval, da jo ljubi in jo ima za bodočo ženo, do nas pa čuti navezanost najbližjega sorodnika? Mar se nismo povsem razumeli? Mar ni s pogledi, vedenjem ter pozornim in prisrčnim spoštovanjem dan za dnem prosil mojega soglasja? Elinor moja, ali je sploh mogoče dvomiti o njuni zaroki? Kako ti je moglo kaj takega priti na misel? Kako si sploh lahko predstavljaš, da bi Willoughby, ki mora biti prepričan o ljubezni tvoje sestre, odšel od nje, in to morda za več mesecev, ne da bi ji izpovedal čustva; da bi se razšla, ne da bi se zaupala drug drugemu?“

„Priznam,“ je odvrnila Elinor, „da vse okoliščine razen ene govorijo v prid zaroki. Toda tista ena je popoln molk obeh, in ta zame skoraj odtehta vse druge.“

„Kako čudno! Res moraš imeti slabo mnenje o Willoughbyju, če po vsem, kar se je med njima odkrito dogajalo, še lahko dvomiš o naravi njunega odnosa. Se je v vedenju do tvoje sestre ves ta čas le pretvarjal? Mar meniš, da mu je v resnici vseeno zanjo?“

„Ne, tega si ne morem misliti. Prepričana sem, da jo mora ljubiti in da jo tudi res ljubi.“

„Toda to je prav čudna ljubezen, če jo lahko zapusti tako ravnodušno in s tako malo skrbi za prihodnost, kakor mu pripisuješ ti.“

„Ne smeš pozabiti, draga mama, da tega nikoli nisem trdila z gotovostjo. Priznam, da sem dvomila; toda zdaj dvomim manj kakor prej in morda se mi bodo dvomi kmalu povsem razblinili. Če izvemo, da si dopisujeta, bo konec vseh mojih bojazni.“

„Kako velikodušno priznanje! Če bi ju videla pred oltarjem, bi najbrž domnevala, da se nameravata poročiti. Ti neprijazno dekle! Jaz pa takih dokazov ne potrebujem. Po mojem se ni nikoli zgodilo nič, kar bi upravičevalo dvom; ničesar nista skušala prikriti; ves čas sta bila odkrita in brez zadržkov. O sestrinih željah ne moreš dvomiti. Potemtakem sumiš Willoughbyja. Toda zakaj? Mar ni časten in čuteč človek? Je kdaj ravnal tako nedosledno, da bi nas moralo skrbeti? Mar bi mogel biti neiskren?“

„Upam, da ne, verjamem, da ne,“ je vzkliknila Elinor. „Willoughbyja imam rada, iskreno ga imam rada; in dvom o njegovi poštenosti zate ne more biti nič bolj boleč kakor zame. Zbudil se je nehote in ne bom ga hranila. Priznam, da me je sprememba v njegovem vedenju danes dopoldne vznemirila; ni govoril kakor po navadi in na tvojo prijaznost se ni odzval prav nič prisrčno. Toda vse to je mogoče pojasniti, če je v takem položaju, kakor domnevaš ti. Pravkar se je poslovil od sestre in jo videl oditi v najhujši žalosti. Če se je iz strahu, da ne bi užalil gospe Smith, čutil dolžnega upreti skušnjavi, da bi se kmalu vrnil sem, obenem pa se zavedal, da bo z zavrnitvijo tvojega povabila in z izjavo, da odhaja za dalj časa, v naših očeh ravnal neplemenito in sumljivo, je bil prav lahko v zadregi in vznemirjen. V takem primeru bi mu bilo po mojem bolj v čast, če bi svoje težave preprosto in odkrito priznal, pa tudi z njegovim značajem bi se to bolj ujemalo. Toda nikomur ne bom očitala vedenja iz gole ozkosrčnosti, samo zato, ker presoja drugače od mene ali odstopa od tistega, kar se meni zdi prav in dosledno.“

„Zelo prav govoriš. Willoughby si gotovo ne zasluži sumničenj. Me ga res ne poznamo dolgo, toda v teh krajih ni tujec; in kdo je že kdaj rekel kaj slabega o njem? Ko bi lahko ravnal neodvisno in se nemudoma poročil, bi bilo morda res nenavadno, da odhaja od nas, ne da bi mi takoj vse priznal; toda ni tako. Ta zaroka se v marsičem ni začela pod srečno zvezdo, saj je čas njune poroke še zelo negotov; celo skrivnostnost, kolikor jo je mogoče ohraniti, je zdaj morda zelo priporočljiva.“

Prekinil ju je prihod Margaret. Elinor je lahko v miru premislila materine razlage, priznala verjetnost mnogih in upala, da držijo prav vse.

Marianne niso videle vse do kosila, ko je vstopila v sobo in brez besede sedla na svoje mesto za mizo. Oči je imela rdeče in otekle in zdelo se je, da še zdaj le stežka zadržuje solze. Izogibala se je pogledom vseh, ni mogla ne jesti ne govoriti, in ko ji je mati čez nekaj časa z nežnim sočutjem molče stisnila roko, je strlo še tisto malo trdnosti, kar jo je premogla; planila je v jok in zapustila sobo.

Ta huda potrtost je trajala ves večer. Ni se mogla obvladati, ker se tudi ni hotela. Že najbežnejša omemba česa, kar je bilo povezano z Willoughbyjem, jo je v hipu strla. In čeprav so se domači še tako trudili, da bi jo potolažili, se jim je bilo nemogoče, kadar so sploh spregovorili, izogniti prav vsaki temi, ki so jo njena čustva povezovala z njim.

Javi napako v tem poglavju