Audio knjigeTretje poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Gospa Dashwood je ostala v Norlandu še več mesecev; pa ne zato, ker bi se ji upiralo oditi, ko ji pogled na vsak dobro znani kotiček ni več vzbujal tistega silovitega ganotja kakor sprva. Brž ko se ji je razpoloženje začelo vedriti in se je v mislih zamotila še s čim drugim, ne le s poglabljanjem žalosti ob otožnih spominih, si je nestrpno želela na pot. Neutrudno je poizvedovala po primernem domu v okolici Norlanda, saj se od tega ljubega kraja nikakor ne bi mogla odseliti predaleč. Vendar ni našla nobene hiše, ki bi ustrezala njenim predstavam o udobju in lagodju ter obenem zadostila preudarnosti najstarejše hčere. Ta je namreč s treznejšo presojo zavrnila več hiš, ki bi bile materi po volji, češ da so prevelike za njihove dohodke.
Gospa Dashwood je od moža izvedela za slovesno obljubo, ki mu jo je v njihovo korist dal sin in ki je pokojnemu lajšala zadnje zemeljske ure. O iskrenosti tega zagotovila ni dvomila nič bolj kakor mož in je zaradi hčera nanj mislila z zadovoljstvom, čeprav je bila zase prepričana, da bi za življenje v izobilju potrebovala precej manj kakor sedem tisoč funtov. Veselila se je tudi zaradi njihovega brata in njegovega dobrega srca; očitala si je, da mu je prej delala krivico, ko ga ni imela za velikodušnega. S pozornostjo do nje in sester jo je prepričal, da mu je njihova blaginja pri srcu, in še dolgo je trdno zaupala v njegove plemenite namene.
Prezir, ki ga je do snahe začutila že kmalu po prvem srečanju, se je v pol leta pod isto streho, ko je bolje spoznala njen značaj, le še poglobil. In morda dami kljub vsej vljudnosti in materinski ljubezni gospe Dashwood ne bi mogli tako dolgo živeti skupaj, če ne bi neka posebna okoliščina materi še toliko bolj narekovala, naj hčere ostanejo v Norlandu.
Ta okoliščina je bila vse večja naklonjenost med najstarejšo hčerjo in bratom gospe John Dashwood, prijetnim mladeničem uglajenega vedenja. Spoznale so ga kmalu za tem, ko se je v Norland vselila njegova sestra, in odtlej je tam prebil večino časa.
Nekatere matere bi to zbliževanje morda spodbujale iz koristoljubja, saj je bil Edward Ferrars najstarejši sin zelo bogatega pokojnika; druge bi ga morda iz previdnosti zavirale, kajti razen neznatne vsote je bilo vse njegovo premoženje odvisno od materine volje. Toda gospa Dashwood se ni menila ne za prvi ne za drugi pomislek. Dovolj ji je bilo, da je bil videti ljubezniv, da je ljubil njeno hčer in da mu je Elinor naklonjenost vračala. Misel, da bi razlika v premoženju ločevala človeka, ki sta se ujela v značaju, se je upirala vsem njenim načelom; da kdo ob poznanstvu z Elinor ne bi priznal njenih odlik, pa je bilo zanjo kratko malo nepojmljivo.
Edward Ferrars si njihovega dobrega mnenja ni pridobil s kakšno posebno privlačnostjo zunanjosti ali nastopa. Ni bil čeden in njegovo vedenje je postalo prijetno šele, ko si ga pobliže spoznal. Premalo je zaupal vase, da bi se pokazal v pravi luči; ko pa je premagal prirojeno plahost, je vse na njem razodevalo odkrito, ljubeče srce. Bil je bister in izobrazba mu je temeljito izostrila duh. Toda ne po sposobnostih ne po nagnjenju ni bil ustvarjen za to, da bi izpolnil želje matere in sestre, ki sta hrepeneli po tem, da bi se odlikoval kot – še sami nista prav vedeli kaj. Hoteli sta, da bi se v svetu tako ali drugače povzpel do ugleda. Mati si je želela, da bi se posvetil politiki, prišel v parlament ali se zbližal s katerim od tedanjih veljakov. Enako si je želela tudi gospa John Dashwood; dokler pa ne bi dosegel katerega od teh višjih blagoslovov, bi njeno častihlepje potešil že pogled nanj, kako z vajetmi v rokah drvi v lahki odprti kočiji. Toda Edward ni maral ne za veljake ne za kočije. Želel si je le domačega udobja in mirnega zasebnega življenja. Na srečo je imel mlajšega brata, ki je obetal več.
Edward je bil pri hiši že več tednov, preden je gospa Dashwood nanj postala bolj pozorna; tedaj je bila namreč tako potrta, da se za okolico ni menila. Opazila je le, da je tih in nevsiljiv, in zato ji je bil všeč. Njene bridkosti ni motil z govorjenjem ob nepravem času. Šele ko je Elinor nekega dne omenila, kako zelo se razlikuje od sestre, ga je mati začela podrobneje opazovati in ceniti. Prav to nasprotje mu je pri njej najodločneje govorilo v prid.
„Dovolj je,“ je rekla, „dovolj je že reči, da ni podoben Fanny. S tem je povedano vse, kar je na človeku lahko ljubeznivega. Že zdaj ga imam rada.“
„Mislim, da ti bo všeč,“ je rekla Elinor, „ko ga boš bolje spoznala.“
„Všeč!“ je z nasmehom odvrnila mati. „Kadar mi je kdo pri srcu, ne poznam šibkejšega čustva od ljubezni.“
„Lahko ga spoštuješ.“
„Še nikoli nisem znala ločevati med spoštovanjem in ljubeznijo.“
Gospa Dashwood si je zdaj prizadevala, da bi ga pobliže spoznala. S prisrčnostjo je kmalu pregnala njegovo zadržanost. Hitro je sprevidela vse njegove odlike; prepričanje, da je naklonjen Elinor, ji je morda res izostrilo pogled, vendar je bila o njegovi vrednosti iskreno prepričana. Celo njegov umirjeni nastop, ki je nasprotoval vsem njenim ustaljenim predstavam o tem, kakšen naj bi bil mladenič, se ji ni več zdel nezanimiv, odkar je vedela, da ima toplo srce in ljubeč značaj.
Komaj je v njegovem vedenju do Elinor zaznala znamenje ljubezni, je bila že prepričana, da sta si resno naklonjena, in je pričakovala skorajšnjo poroko.
„Čez nekaj mesecev, draga moja Marianne,“ je rekla, „bo Elinor po vsej verjetnosti preskrbljena za vse življenje. Pogrešale jo bomo, toda ona bo srečna.“
„Oh, mama, kako bomo brez nje?“
„Ljuba moja, saj bomo komajda ločene. Živele bomo le nekaj milj narazen in se videvale prav vsak dan. Dobila boš brata, pravega, ljubečega brata. O Edwardovem srcu imam najboljše mogoče mnenje. Toda resna si videti, Marianne; mar ne odobravaš sestrine izbire?“
„Morda,“ je rekla Marianne, „se mi zdi nekoliko presenetljiva. Edward je zelo ljubezniv in prisrčno ga imam rada. Pa vendar – ni tak mladenič – nekaj mu manjka – s postavo ne pritegne pogleda; nič tiste miline nima, ki bi jo pričakovala pri moškem, na katerega bi se moja sestra lahko resno navezala. V očeh nima tiste živosti, tistega ognja, ki na mah razodeneta krepost in bistrost. Poleg vsega tega pa se bojim, mama, da nima pravega okusa. Glasba ga komaj kaj privlači, in čeprav zelo občuduje Elinorine risbe, to ni občudovanje človeka, ki bi razumel njihovo vrednost. Čeprav jo med risanjem pogosto pozorno spremlja, je očitno, da se na te reči prav nič ne spozna. Občuduje kot zaljubljenec, ne kot poznavalec. Da bi bil po moji meri, bi se moralo v njem združiti oboje. Ne bi mogla biti srečna z moškim, ki se v okusu ne bi do potankosti ujemal z menoj. Vživeti bi se moral v vsa moja čustva; iste knjige, ista glasba bi morale očarati oba. Oh, mama, kako brez življenja, kako medlo nam je Edward sinoči bral! Kako hudo mi je bilo za sestro. Pa je to prenašala tako mirno, kakor da sploh ne bi opazila. Jaz sem komaj obsedela. Poslušati tiste čudovite verze, ki so me že tolikokrat skoraj spravili ob pamet, izgovorjene s tako neomajnim mirom, s tako strašno ravnodušnostjo!“
„Preprosta in ubrana proza bi mu zagotovo bolj ležala. To sem si mislila že takrat; toda ti si na vsak način hotela, da bere Cowperja.“
„Ampak mama, če ga niti Cowper ne more razvneti! – Toda upoštevati moramo razlike v okusu. Elinor ne čuti kakor jaz, zato mu bo to morda spregledala in bo z njim srečna. Meni pa bi strlo srce, če bi ga ljubila in bi ga morala poslušati, kako bere s tako malo rahločutnosti. Mama, bolj ko spoznavam svet, bolj sem prepričana, da ne bom nikoli srečala moškega, ki bi ga lahko zares ljubila. Toliko zahtevam! Imeti mora vse Edwardove vrline, z zunanjostjo in vedenjem pa mora svojo dobroto okititi z vsemi mogočimi čari.“
„Ne pozabi, ljuba moja, da še nimaš sedemnajst let. Prezgodaj je še, da bi obupala nad takšno srečo. Zakaj bi imela manj sreče kakor mati? Le v eni sami stvari, moja Marianne, naj se tvoja usoda razlikuje od moje!“