Audio knjigeČetrto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
„Kakšna škoda, Elinor,“ je rekla Marianne, „da Edward nima nobenega čuta za risanje.“
„Nobenega čuta za risanje!“ je odvrnila Elinor. „Zakaj pa tako misliš? Sam res ne riše, vendar si z velikim veseljem ogleduje dela drugih. Zagotavljam ti, da mu prirojenega okusa nikakor ne manjka, le priložnosti ni imel, da bi ga izbrusil. Če bi se kdaj lahko učil, bi po mojem prav dobro risal. V takšnih rečeh tako malo zaupa lastni presoji, da se vselej nerad izreče o kaki sliki; toda prirojeni čut za primernost in preprostost ga navadno vodi povsem prav.“
Marianne se je bala, da bi sestro užalila, zato o tem ni rekla nič več; toda odobravanje, ki naj bi ga po Elinorinih besedah v njem vzbujale tuje risbe, je bilo zelo daleč od tistega zamaknjenega navdušenja, ki si je po njenem edino zaslužilo ime okus. Čeprav se je tej zmoti v sebi nasmihala, je sestro spoštovala zaradi slepe naklonjenosti do Edwarda, iz katere je zmota izvirala.
„Upam, Marianne,“ je nadaljevala Elinor, „da mu ne odrekaš okusa nasploh. Pravzaprav si upam trditi, da mu ga ne moreš, saj si do njega nadvse prisrčna; če bi res mislila, da ga nima, gotovo ne bi mogla biti z njim niti vljudna.“
Marianne skoraj ni vedela, kaj naj reče. Za nič na svetu ne bi hotela prizadeti sestre, vendar ni mogla reči nečesa, v kar ni verjela. Naposled je odgovorila:
„Ne bodi užaljena, Elinor, če ga ne hvalim v vsem toliko, kolikor si po tvojem zasluži. Nisem imela toliko priložnosti kakor ti, da bi presodila drobnejše poteze njegovega duha, njegova nagnjenja in okus; o njegovi dobroti in razsodnosti pa imam najboljše mnenje. V vsem se mi zdi ljubezniv in vreden spoštovanja.“
„Prepričana sem,“ je z nasmehom odvrnila Elinor, „da bi bili s takšno pohvalo zadovoljni celo njegovi najtesnejši prijatelji. Ne vem, kako bi se lahko izrazila še topleje.“
Marianne se je razveselila, da je sestro tako lahko zadovoljiti.
„O njegovi razsodnosti in dobroti,“ je nadaljevala Elinor, „po mojem ne more dvomiti nihče, ki ga je srečal dovoljkrat, da se je z njim odkrito pogovoril. Njegov odlični razum in trdna načela lahko zakrije le plahost, zaradi katere vse prepogosto molči. Dovolj ga poznaš, da znaš ceniti njegovo resnično vrednost. O drobnejših nagnjenjih, kakor jim praviš, pa zaradi posebnih okoliščin veš manj kakor jaz. Večkrat sva bila dolgo skupaj, medtem ko si se ti iz najnežnejše hčerinske ljubezni povsem posvečala mami. Veliko sem bila v njegovi družbi, spoznala sem njegove nazore in slišala, kaj meni o književnosti in vprašanjih okusa. Zato si upam trditi, da je razgledan, da neizmerno uživa v knjigah, da ima živahno domišljijo, da bistro in točno opazuje ter da je njegov okus pretanjen in čist. Bolj ko ga človek pozna, bolj ceni njegove umske darove, pa tudi vedenje in zunanjost. Na prvi pogled s svojim nastopom res ne naredi posebnega vtisa; pa tudi lepega bi mu težko rekli, dokler ne opazimo izraza v očeh, ki so izredno lepe, in nežne miline, razlite po vsem obrazu. Zdaj ga poznam že tako dobro, da se mi zdi zares lep; ali vsaj skoraj lep. Kaj praviš ti, Marianne?“
„Prav kmalu se bo tudi meni zdel lep, Elinor, če se mi še ne zdi. Ko mi boš rekla, naj ga imam rada kakor brata, na njegovem obrazu ne bom videla nič več napak, kakor jih zdaj vidim v njegovem srcu.“
Elinor se je ob teh besedah zdrznila in obžalovala, da jo je govorjenje o njem zaneslo v tolikšno vnemo. Zavedala se je, kako visoko ga ceni. Verjela je, da ji naklonjenost vrača; toda o tem bi morala biti trdneje prepričana, da bi ji Mariannina gotovost o njuni navezanosti lahko godila. Vedela je, da Marianne in mama v enem hipu nekaj domnevata, v naslednjem pa v to že verjameta — da je zanju želja že upanje in upanje že pričakovanje. Sestri je skušala pojasniti, kako je s tem v resnici.
„Ne bom tajila,“ je rekla, „da imam o njem zelo visoko mnenje — da ga zelo spoštujem, da mi je všeč.“
Tedaj je Marianne ogorčeno vzkliknila:
„Spoštuješ ga! Všeč ti je! Hladnosrčna Elinor! O, še huje kot hladnosrčna! Sram te je priznati, da nisi takšna. Še enkrat izreci ti besedi, pa pri priči odidem iz sobe.“
Elinor se je morala nasmejati. „Oprosti mi,“ je rekla, „in verjemi, da te nisem hotela užaliti, ko sem tako mirno govorila o svojih čustvih. Imej jih za močnejša, kakor sem priznala; skratka, imej jih za takšna, kakršna si ob njegovih odlikah in slutnji — ob upanju, da mi je naklonjen — lahko dovolim, ne da bi bila nepremišljena ali nespametna. Več pa nikakor ne smeš domnevati. O njegovi naklonjenosti še zdaleč nisem prepričana. Včasih podvomim, kako daleč sega; in dokler njegovih čustev povsem ne poznam, se ne moreš čuditi, da svojih nočem razpihovati ter jih v mislih ali besedah delati večjih, kakor so. V srcu le malo — skoraj nič ne dvomim, da sem mu ljubša od drugih. Toda poleg njegovih nagnjenj je treba upoštevati še marsikaj. Še zdaleč ni samostojen. Kakšna je v resnici njegova mati, ne moreva vedeti; toda po tistem, kar Fanny včasih pove o njenem ravnanju in nazorih, je nikoli nisva imeli za prijetno žensko. In zelo bi se motila, če se tudi Edward sam ne bi zavedal, koliko ovir bi ga čakalo, ko bi se hotel poročiti z žensko brez velikega premoženja in visokega rodu.“
Marianne je osupnila, ko je spoznala, kako daleč sta z mamo v domišljiji prehiteli resničnost.
„Torej res nista zaročena!“ je rekla. „Vendar se bo to gotovo kmalu zgodilo. Ta odlog pa bo prinesel dvoje dobrega. Jaz te ne bom tako hitro izgubila, Edward pa bo imel več priložnosti, da izpopolni tisti naravni čut za tvoje najljubše opravilo, ki je tako nujen za vajino prihodnjo srečo. O, kako čudovito bi bilo, če bi ga tvoja nadarjenost tako prevzela, da bi se še sam naučil risati!“
Elinor je sestri povedala, kaj v resnici misli. Glede naklonjenosti do Edwarda ni mogla gojiti tako lepih upov, kakršne ji je pripisovala Marianne. Včasih mu je manjkalo vedrine, in če že ni šlo za ravnodušnost, je to pričalo o nečem skoraj enako neugodnem. Dvom o njeni naklonjenosti, če ga je sploh čutil, bi v njem zbujal kvečjemu nemir. Težko bi bil vzrok tiste potrtosti, ki se ga je tako pogosto lotevala. Verjetneje je izvirala iz njegovega odvisnega položaja, ki mu ni dopuščal, da bi sledil srcu. Vedela je, da mu mati doma ne naklanja miru in zadovoljstva, niti mu ne daje nobenega zagotovila, da bi si smel ustvariti lasten dom, če se ne bi strogo podredil njenim načrtom za njegov vzpon v družbi. Ob tem spoznanju Elinor ni mogla biti mirna. Še zdaleč se ni zanašala na tisti srečni razplet, ki sta ga mama in sestra še vedno imeli za gotovega. Še več, dlje ko sta bila skupaj, manj jasno ji je bilo, kakšna so pravzaprav njegova čustva; in včasih je za nekaj mučnih trenutkov verjela, da gre le za prijateljstvo.
A ne glede na to, do kod so v resnici segala, je bilo dovolj že to, da jih je opazila njegova sestra; postala je nemirna in hkrati — kar ji je bilo še bolj podobno — nevljudna. Ob prvi priložnosti si je na ta račun privoščila taščo. Tako pomenljivo ji je govorila o velikem premoženju, ki ga bo nekoč podedoval njen brat, o odločenosti gospe Ferrars, da se morata oba sinova dobro poročiti, in o nevarnosti, ki preti vsaki mladenki, če bi ga skušala ujeti v svoje mreže, da se gospa Dashwood ni mogla ne delati, da ne razume, ne ohraniti mirne krvi. Odgovorila ji je z očitnim prezirom in pri priči zapustila sobo. Sklenila je, da njena ljuba Elinor niti teden dni več ne bo izpostavljena takšnim namigovanjem, pa naj tako nagla selitev povzroči kakršne koli nevšečnosti ali stroške.
V takšnem razpoloženju je prejela pismo s ponudbo, ki bi težko prišla ob primernejšem času. Njen sorodnik, ugleden in premožen gospod iz Devonshira, ji je pod zelo ugodnimi pogoji ponujal majhno hišo. Pismo je napisal sam, v duhu najprijaznejše ustrežljivosti. Izvedel je, da išče streho nad glavo, in čeprav ji je ponujal zgolj skromno hišico, je zagotovil, da bodo na njej postorili vse, kar bi se ji zdelo potrebno, če bi ji le lega ugajala. Podrobno je opisal hišo in vrt ter jo prisrčno povabil, naj s hčerami pride v Barton Park, kjer je prebival sam. Ker sta posestvi ležali v isti župniji, bi si hišico v Bartonu od tam zlahka ogledala in sama presodila, ali bi jo s predelavami lahko uredili tako, da bi ji bilo v njej udobno. Zdelo se je, da jim resnično želi ustreči, in vse pismo je bilo tako prijateljsko, da je sestrično moralo razveseliti; zlasti v trenutku, ko jo je bolelo hladno in brezčutno ravnanje bližnjih sorodnikov. Ni potrebovala časa ne za premislek ne za poizvedovanje. Odločila se je že med branjem. To, da Barton leži v Devonshiru, grofiji tako daleč od Sussexa — kar bi še pred nekaj urami odtehtalo vse mogoče prednosti kraja —, je bila zdaj njegova glavna odlika. Zapustiti okolico Norlanda ni bila več nesreča; bila je želja, pravi blagoslov v primerjavi z bedo nadaljnjega bivanja pri snahi. Za vselej oditi iz tega ljubega kraja bi bilo manj boleče kakor živeti v njem ali ga obiskovati, dokler mu gospoduje takšna ženska. Takoj je pisala siru Johnu Middletonu, se mu zahvalila za prijaznost in sprejela ponudbo; nato pa je pohitela, da obe pismi pokaže hčeram in se prepriča, ali se strinjajo, preden odgovor odpošlje.
Elinor je bila že od nekdaj prepričana, da bi se bilo preudarneje naseliti nekoliko dlje od Norlanda kakor prav med sedanjimi znanci. S tega vidika torej ni mogla nasprotovati materini nameri, da se preselijo v Devonshire. Tudi hiša je bila po opisu sira Johna tako skromna in najemnina tako nenavadno nizka, da ni imela pravice ugovarjati ne enemu ne drugemu. Čeprav torej načrt ni prav nič mikal njene domišljije in jih je selitev odpeljala dlje od Norlanda, kakor si je želela, mami ni prigovarjala, naj pisma s privolitvijo ne pošlje.