Audio knjigeTriindvajseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Naj je Elinor še tako malo zaupala Lucyjini resnicoljubnosti, po tehtnem premisleku tokrat ni mogla dvomiti o njej: nobena skušnjava ne bi mogla odtehtati nespameti takšne izmišljotine. O tem, kar ji je Lucy povedala kot resnico, torej ni mogla in si tudi ni več drznila dvomiti; z vseh strani so to potrjevali dokazi in verjetne okoliščine, govorile pa so proti temu le njene lastne želje. Priložnost, da sta se spoznala v hiši gospoda Pratta, je bila nesporen in obenem skrb zbujajoč temelj za vse drugo. Edwardov obisk v bližini Plymoutha, njegova potrtost, nezadovoljstvo z obeti za prihodnost, negotovo vedenje do nje, podrobno poznavanje Norlanda in njihovih sorodstvenih vezi, s katerim sta jo sestri Steele že večkrat presenetili, portret, pismo, prstan – vse skupaj je zlagalo toliko dokazov, da se ni več bala, da bi ga po krivem obsojala. Postalo je jasno, da je z njo ravnal nepošteno, in tega dejstva ni mogla ovreči nobena pristranskost. Zamera zaradi takšnega vedenja in ogorčenje, ker se je pustila tako slepiti, sta jo za hip prevzela do te mere, da je mislila le nase; toda kmalu so se ji porodile drugačne misli in drugačni pomisleki. Ali jo je Edward namenoma zavajal? Ali je hlinil naklonjenost, ki je ni čutil? Ali se je z Lucy zaročil iz ljubezni? Ne; karkoli je že nekoč čutil, ni mogla verjeti, da to čuti še zdaj. Vsa njegova ljubezen je pripadala njej. V tem se ni mogla motiti. Mati, sestri, Fanny – vse so na Norlandu opazile, kako ji je naklonjen; to ni bila utvara njene nečimrnosti. Zagotovo jo je ljubil. Kako ji je to prepričanje omehčalo srce! Kako močno jo je nagibalo k odpuščanju! Ravnal je graje vredno, zelo graje vredno, ko je ostal na Norlandu še potem, ko je prvič začutil, da ima ona nad njim večjo moč, kakor bi se spodobilo. V tem ga ni bilo mogoče zagovarjati; toda če je prizadel njo, koliko bolj je prizadel šele sebe; če je bil njen položaj pomilovanja vreden, je bil njegov brezupen. S svojo nepremišljenostjo je njo za nekaj časa onesrečil, sebi pa je, kot kaže, odvzel vsako možnost, da bi bil še kdaj srečen. Ona bo sčasoma morda le našla mir; toda on – čemu se je sploh še lahko nadejal? Bi bil z Lucy Steele kdaj lahko vsaj znosno srečen? Bi se lahko tako pošten, rahločuten in razgledan človek zadovoljil s takšno ženo – neizobraženo, zvijačno in sebično –, četudi sploh ne bi ljubil nje?
Mladostna zaslepljenost pri devetnajstih letih mu je seveda zastrla pogled za vse razen za njeno lepoto in dobrosrčnost; toda naslednja štiri leta – leta, v katerih se razum, če jih človek pametno preživi, tako zelo razvije – so mu morala odpreti oči za njeno pomanjkljivo izobrazbo. Njej pa je isto obdobje, preživeto v manj omikani družbi in ob bolj praznih kratkočasjih, nemara vzelo tisto preprostost, ki je nekoč morda dajala njeni lepoti poseben mik.
Če so se ji ovire, ki bi mu jih postavljala mati, zdele velike že ob misli, da bi se hotel poročiti z njo, koliko večje so morale biti zdaj, ko je bil zaročen z dekletom, ki se z njo po sorodstvenih zvezah nedvomno ni moglo meriti, po premoženju pa najbrž tudi ne. Resda mu te ovire, ko pa se mu je srce tako odtujilo od Lucy, potrpežljivosti morda ne bi prehudo preizkušale; toda kako žalosten je položaj človeka, ki mu pričakovanje družinskega nasprotovanja in neprijaznosti prinaša olajšanje!
Ko so se ji ti pomisleki v bolečem zaporedju podili po glavi, je jokala bolj zaradi njega kakor zaradi sebe. Opirala se je na zavest, da si z ničimer ni zaslužila sedanje nesreče, in se tolažila s prepričanjem, da Edward ni storil ničesar, zaradi česar bi ga morala nehati spoštovati. Zdelo se ji je, da se lahko celo zdaj, ko jo je še žgal prvi sunek hudega udarca, toliko obvlada, da mati in sestri ne bodo niti zaslutile resnice. In to ji je tako dobro uspelo, da pri kosilu, kamor je prišla komaj dve uri po tem, ko so ugasnili vsi njeni najdražji upi, po videzu sester nihče ne bi mogel uganiti, da Elinor skrivaj objokuje ovire, ki jo bodo za vselej ločile od ljubljenega človeka, Marianne pa v mislih premleva odlike moža, za katerega je trdno verjela, da je njegovo srce docela v njeni oblasti, in ki ga je pričakovala v vsaki kočiji, ki je pripeljala mimo hiše.
Ker je morala pred materjo in Marianne zamolčati to, kar ji je bilo zaupano v tajnosti, je bil to za Elinor sicer nenehen napor, a njene stiske ni povečal. Nasprotno, v olajšanje ji je bilo, da ji ni treba povedati nečesa, kar bi ju tako hudo prizadelo, obenem pa ji ni bilo treba poslušati obsodb na Edwardov račun, ki bi verjetno privrele iz njune pretirane in pristranske ljubezni do nje in ki jih ne bi zmogla prenesti.
Vedela je, da ji ne njuni nasveti ne pogovori z njima ne morejo pomagati; njuna nežnost in žalost bi stisko le še povečali, v samoobvladovanju pa je ne bi utrjevala ne njun zgled ne njuna pohvala. Sama je bila močnejša in razsodnost ji je bila v tako dobro oporo, da je ostajala neomajna, na videz pa vselej vedra, kolikor je bilo ob tako bridki in tako sveži bolečini sploh mogoče.
Čeprav jo je prvi pogovor z Lucy o tej zadevi hudo prizadel, si ga je kmalu iz več razlogov srčno želela nadaljevati. Rada bi še enkrat slišala mnoge podrobnosti o njuni zaroki; rada bi jasneje razumela, kaj Lucy v resnici čuti do Edwarda in ali je v njenih izjavah o nežni naklonjenosti do njega kaj iskrenosti. Predvsem pa je hotela s pripravljenostjo, da znova načne to temo, in z mirnostjo med pogovorom Lucy prepričati, da jo zadeva zanima zgolj kot prijateljico. Zelo se je namreč bala, da je vznemirjenje, ki ga med dopoldanskim pogovorom ni mogla zatreti, o tem pustilo vsaj nekaj dvoma. Zdelo se je zelo verjetno, da je Lucy ljubosumna nanjo: očitno jo je Edward vselej zelo hvalil, pa ne le zato, ker je tako trdila Lucy, temveč tudi zato, ker ji je že po tako kratkem poznanstvu drznila zaupati skrivnost, ki je bila po njenih besedah in po vsem videzu tako pomembna. Pa tudi šaljiva namigovanja sira Johna so morala imeti nekaj teže. Sicer pa je bila Elinor v sebi tako trdno prepričana, da jo Edward resnično ljubi, da ji ni bilo treba tehtati nobenih drugih razlogov, da bi se ji Lucyjino ljubosumje zdelo naravno; in da je ljubosumna, je dokazovala prav njena zaupnost. Čemu drugemu bi ji razkrila vso zadevo, če ne zato, da bi Elinor izvedela, kako ima Lucy do Edwarda večjo pravico, in se ga v prihodnje znala izogibati? Ta del tekmičinih namenov je zlahka razumela. Trdno je bila odločena, da bo z njo ravnala, kakor zahtevata čast in poštenost, da bo zatirala svojo ljubezen do Edwarda in ga videvala čim manj; vendar se ni mogla odreči tolažbi, da bi Lucy skušala prepričati, kako njeno srce ni ranjeno. In ker o tej zadevi ni mogla slišati ničesar bolj bolečega od tistega, kar je že izvedela, ni dvomila, da bo lahko mirno poslušala vnovično pripoved o podrobnostih.
Toda priložnost za to se ni ponudila kar takoj, čeprav je bila Lucy prav tako kakor ona pripravljena izkoristiti vsako, ki bi se pokazala. Vreme je bilo namreč le redkokdaj dovolj lepo za skupen sprehod, kjer bi se najlaže ločili od drugih. In čeprav so se srečevali vsaj vsak drugi večer, bodisi v Barton Parku bodisi v hišici, večinoma pa v dvorcu, ni bilo mogoče pričakovati, da se bodo srečevali zaradi pogovora. Takšna misel ne bi nikoli prišla na pamet ne siru Johnu ne lady Middleton; zato je bilo le malo časa za splošen pomenek, za pogovor na štiri oči pa prav nič. Sestajali so se zato, da bi skupaj jedli, pili in se smejali, igrali karte, sestavljali šaljive zgodbice ali se kratkočasili s katero drugo dovolj hrupno igro.
Eno ali dve takšni srečanji sta že minili, ne da bi Elinor dobila priložnost govoriti z Lucy na samem, ko se je sir John nekega jutra oglasil v hišici. Za božjo voljo jih je prišel prosit, naj ta dan vse kosijo pri lady Middleton, saj mora sam v Exeter na srečanje svojega kluba, njegova žena pa bo sicer čisto sama, če odštejemo njeno mater in gospodični Steele. Elinor je predvidela, da se ji bo v takšni družbi ponudila boljša priložnost, da uresniči svoj namen. Pod mirnim in uglajenim vodstvom lady Middleton bodo svobodnejše kakor takrat, ko jih njen mož vse pritegne v eno samo hrupno zabavo. Zato je vabilo nemudoma sprejela; Margaret je z materinim dovoljenjem prav tako rada privolila. Marianne se je sicer vselej nerada pridružila njihovim družbam, vendar jo je mati prepričala, naj gre tudi ona, saj ni mogla prenesti misli, da bi se hči odrekala vsaki priložnosti za razvedrilo.
Mlade dame so torej odšle in lady Middleton je bila srečno rešena grozljive samote, ki ji je pretila. Srečanje je bilo natanko tako pusto, kakor je Elinor pričakovala; ni prineslo niti ene sveže misli ali besede in nič ne bi moglo biti manj zanimivo kakor ves njihov pogovor tako v jedilnici kakor v salonu. V salon so jih pospremili otroci, in dokler so bili tam, je Elinor predobro vedela, da ne more pritegniti Lucyjine pozornosti, da bi sploh poskusila. Otroci so odšli šele, ko so pospravili čajni pribor. Nato so postavili mizo za karte in Elinor se je začela čuditi sami sebi, da je sploh kdaj upala najti čas za pogovor v Barton Parku. Vse so vstale, da bi se pripravile na skupno igro.
„Vesela sem,“ je rekla lady Middleton Lucy, „da nocoj ne boste dokončali košarice za ubogo malo Annamario; prepričana sem namreč, da si s tem filigranskim delom ob svečah kvarite oči. Ljubki mali punčki pa bomo jutri razočaranje že kako potolažili, in upam, da si ga ne bo preveč gnala k srcu.“
Ta namig je zadostoval; Lucy se je v hipu zbrala in odvrnila: „O, zelo se motite, lady Middleton; čakam samo, da izvem, ali vas je tudi brez mene dovolj za igro, sicer bi že sedela pri svojem filigranu. Za nič na svetu ne bi razočarala tega angelčka; in če me zdaj potrebujete pri kartah, sem trdno odločena, da košarico dokončam po večerji.“
„Zelo ste prijazni, upam le, da vam ne bo škodovalo očem – bi pozvonili, da prinesejo sveče za ročno delo? Vem, da bi bila moja uboga deklica strašno razočarana, če košarica jutri ne bi bila gotova; čeprav sem ji rekla, da prav gotovo ne bo, sem prepričana, da računa nanjo.“
Lucy je takoj primaknila mizico za ročno delo in znova sedla s takšno vnemo in vedrino, kakor da ji nič ne bi moglo biti v večje veselje kot izdelovanje filigranske košarice za razvajenega otroka.
Lady Middleton je drugim predlagala partijo kazina. Nobena ni ugovarjala razen Marianne, ki je z običajno brezbrižnostjo do družabne vljudnosti vzkliknila: „Lady Middleton, bodite tako dobri in mene opravičite – saj veste, da sovražim karte. Šla bom h klavirju; odkar so ga uglasili, se ga še nisem dotaknila.“ In brez nadaljnjih vljudnosti se je obrnila ter stopila h glasbilu.
Lady Middleton je bila videti, kakor da se zahvaljuje nebesom, da sama še nikoli ni izrekla česa tako nevljudnega.
„Saj veste, gospa, da Marianne ne zdrži dolgo brez tega glasbila,“ je rekla Elinor in skušala zgladiti zamero; „pa se temu niti ne čudim preveč, saj ima najlepši zven izmed vseh klavirjev, kar sem jih kdaj slišala.“
Preostalih pet naj bi zdaj z vlečenjem kart določilo, katera bo počivala.
„Morda pa bi,“ je nadaljevala Elinor, „če izžrebam, da ne igram, lahko kaj pomagala gospodični Lucy Steele pri zvijanju papirnatih trakov. S košarico je še toliko dela, da je sama nocoj po mojem nikakor ne bo mogla dokončati. To delo bi me izredno veselilo, če bi mi dovolila pomagati.“
„Res vam bom zelo hvaležna za pomoč,“ je vzkliknila Lucy, „saj vidim, da je treba narediti več, kakor sem mislila; in bilo bi grozno, če bi drago Annamario navsezadnje le razočarali.“
„O, to bi bilo pa res grozno,“ je rekla gospodična Steele. „Ljuba mala dušica, kako jo imam rada!“
„Zelo ste prijazni,“ je rekla lady Middleton Elinor; „in ker vas to delo res veseli, bi vam bilo morda prav tako ljubo, če se nam pridružite šele pri naslednji partiji; ali pa bi vseeno zdaj poskusili srečo?“
Elinor je z veseljem sprejela prvi predlog in tako z nekaj tiste spretnosti, h kateri se Marianne nikoli ne bi blagovolila zateči, dosegla svoj namen, obenem pa ustregla lady Middleton. Lucy ji je z vso pozornostjo takoj napravila prostor in lepi tekmici sta tako sedeli druga ob drugi za isto mizo ter v največji slogi opravljali isto delo. Klavir, pri katerem je Marianne, zatopljena v glasbo in misli, medtem že pozabila, da je v sobi še kdo razen nje, je bil na srečo tako blizu, da je gospodična Dashwood presodila, da lahko zdaj pod okriljem njegovih zvokov varno načne zanimivo temo, ne da bi tvegala, da ju bodo slišali pri mizi za karte.