Audio knjigeŠtiriindvajseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Elinor je spregovorila odločno, a previdno:
„Ne bi bila vredna zaupanja, s katerim ste me počastili, ko si ga ne bi želela ohraniti in o tej stvari izvedeti še kaj več. Zato se ne bom opravičevala, ker jo znova načenjam.“
„Hvala vam,“ je toplo vzkliknila Lucy, „da ste prebili led; kamen se mi je odvalil od srca. Nekako sem se namreč bala, da sem vas s tistim, kar sem vam povedala oni ponedeljek, užalila.“
„Užalila! Kako ste sploh mogli pomisliti na kaj takega? Verjemite mi,“ je povsem iskreno dejala Elinor, „nič mi ni bilo bolj tuje kakor misel, da bi v vas vzbudila tak vtis. Mar bi mi lahko zaupali iz nagiba, ki mi ne bi bil v čast in mi ne bi laskal?“
„Pa vendar vam zagotavljam,“ je odvrnila Lucy in jo pomenljivo pogledala z drobnimi, ostrimi očmi, „da sem v vašem vedenju zaznala nekakšno hladnost in nejevoljo, ob kateri mi je bilo prav neprijetno. Prepričana sem bila, da ste jezni name, in odtlej si kar naprej očitam, ker sem vas drznila nadlegovati s svojimi zadevami. Kako sem vesela, da sem si vse skupaj le domišljala in mi v resnici ničesar ne zamerite! Ko bi vedeli, v kakšno uteho mi je bilo, da sem si lahko olajšala srce in z vami govorila o tistem, na kar mislim vsak trenutek v življenju, bi mi iz sočutja gotovo oprostili vse drugo.“
„Zlahka verjamem, da vam je močno odleglo, ko ste mi razkrili, kako je z vami, in bodite prepričani, da tega ne boste nikoli obžalovali. Vaš položaj je zelo nesrečen; zdi se mi, da vas z vseh strani obdajajo težave, in potrebovala bosta vso ljubezen, ki vaju veže, da jih bosta zmogla prenašati. Gospod Ferrars je, kolikor vem, povsem odvisen od matere.“
„Lastnega premoženja ima le dva tisoč funtov; s tem bi se bilo noro poročiti, čeprav bi se sama brez najmanjšega vzdiha odpovedala vsakemu upanju na kaj več. Od nekdaj sem vajena zelo skromnih dohodkov in zanj bi prenesla še tako hudo revščino. Toda preveč ga ljubim, da bi ga iz sebičnosti prikrajšala za vse, kar bi mu mati utegnila dati, če se poroči po njeni volji. Čakati morava, nemara še dolga leta. Ob skoraj vsakem drugem moškem na svetu bi me taki obeti navdajali s skrbjo; a vem, da mi Edwardove naklonjenosti in stanovitnosti ne more vzeti nič.“
„To prepričanje vam mora pomeniti vse; in njega nedvomno krepi enako zaupanje v vašo stanovitnost. Če bi vajina vzajemna naklonjenost oslabela, kar bi se pri marsikom in v marsikaterih okoliščinah med štiriletno zaroko povsem naravno zgodilo, bi bil vajin položaj zares pomilovanja vreden.“
Lucy je ob tem dvignila pogled; toda Elinor je skrbno pazila, da ji obraz ne bi izdal ničesar, kar bi besedam dalo sumljiv prizvok.
„Edwardovo ljubezen do mene,“ je rekla Lucy, „je najina dolga, predolga ločenost vse od zaroke že dodobra preizkusila. In preizkušnjo je tako lepo prestala, da bi bilo neodpustljivo, če bi zdaj dvomila o njej. Mirno lahko rečem, da mi od vsega začetka niti za trenutek ni dal povoda za skrb.“
Ob tej trditvi Elinor skoraj ni vedela, ali naj se nasmehne ali zavzdihne.
Lucy je nadaljevala: „Sicer pa sem že po naravi precej ljubosumna, in ker živiva v tako različnih razmerah, ker se on toliko več giblje v družbi kakor jaz in ker sva nenehno ločena, sem bila dovolj sumničava, da bi resnico odkrila v hipu. Zadoščala bi že najmanjša sprememba v njegovem vedenju do mene, kadar sva se videla, ali potrtost, ki si je ne bi znala razložiti; ali pa če bi o kakšni dami govoril več kakor o drugih ali bi se mi zdel v Longstaplu manj srečen kot prej. Nočem reči, da sem sicer posebno pozorna ali pronicljiva, a pri tem me gotovo ne bi bilo mogoče preslepiti.“
„Vse to se prav lepo sliši,“ si je mislila Elinor, „toda ne more preslepiti ne nje ne mene.“
„Kakšni pa so,“ je spregovorila po kratkem molku, „vajini načrti? Ali res ne nameravata drugega, kakor čakati na smrt gospe Ferrars – na ta žalostni in grozljivi zadnji izhod? Se je njen sin res pripravljen sprijazniti s tem in z mučnim čakanjem dolgih, negotovih let, namesto da bi povedal po pravici in tvegal njeno začasno nejevoljo?“
„Ko bi le mogla verjeti, da bi bila res le začasna! Toda gospa Ferrars je zelo trmoglava, prevzetna ženska in bi v prvem navalu jeze, ko bi izvedela za naju, po vsej verjetnosti vse prepisala na Roberta. Ob tej misli pa me zaradi Edwarda mine vsaka želja po prenagljenih korakih.“
„Pa tudi zaradi vas samih, sicer vaša nesebičnost že presega meje razuma.“
Lucy je znova pogledala Elinor in obmolknila.
„Ali poznate gospoda Roberta Ferrarsa?“ je vprašala Elinor.
„Prav nič ga ne poznam, nikoli ga še nisem videla; toda zdi se mi, da je čisto drugačen od brata – puhloglav in velik gizdalin.“
„Velik gizdalin!“ je ponovila gospodična Steele, ki je besede ujela prav v hipu, ko je Marianne nehala igrati. „O, gotovo se pogovarjata o svojih izvoljencih.“
„Kje pa, sestra,“ je vzkliknila Lucy, „tu se pa motiš, najina izbrana kavalirja že nista velika gizdalina.“
„Za izvoljenca gospodične Dashwood lahko jamčim, da ni,“ se je od srca zasmejala gospa Jennings, „saj je eden najskromnejših in najlepše vzgojenih mladeničev, kar sem jih kdaj videla. Lucy pa je taka mala prebrisanka, da ni mogoče uganiti, kdo je všeč njej.“
„O,“ je vzkliknila gospodična Steele in se pomenljivo ozrla po njih, „gotovo je Lucyjin izvoljenec prav tako skromen in lepo vzgojen kakor izvoljenec gospodične Dashwood.“
Elinor je nehote zardela. Lucy se je ugriznila v ustnico in jezno ošinila sestro. Nekaj časa sta obe molčali. Prva je molk pretrgala Lucy in tiše spregovorila, čeprav ju je Marianne tedaj z nadvse veličastnim koncertom že izdatno varovala pred tujimi ušesi:
„Odkrito vam bom zaupala načrt, ki mi je pred kratkim prišel na misel in bi lahko vse skupaj pripeljal do srečnega konca. Pravzaprav vas moram posvetiti v skrivnost, saj zadeva tudi vas. Gotovo Edwarda že dovolj poznate, da veste, kako bi si med vsemi poklici najraje izbral duhovniškega. Moj načrt je torej tak: čim prej naj postane duhovnik, vi pa bi nato s svojim vplivom pregovorili brata, naj mu podeli župnijo v Norlandu. Prepričana sem, da bi bili iz prijateljstva do Edwarda in, upam, tudi iz naklonjenosti do mene tako prijazni in zastavili besedo zanj. Kot slišim, je ta župnija zelo donosna, sedanji župnik pa najbrž ne bo več dolgo živel. To bi zadostovalo za poroko, vse drugo pa bi lahko prepustila času in sreči.“
„Gospodu Ferrarsu bi vedno in povsod z veseljem izkazala spoštovanje in prijateljstvo,“ je odvrnila Elinor. „Toda ali ne vidite, da bi bilo moje posredovanje tu povsem odveč? Brat gospe John Dashwood je – že to mora biti njenemu možu zadostno priporočilo.“
„Toda gospa John Dashwood ne bi bila posebno zadovoljna, ko bi Edward postal duhovnik.“
„Potem se pa bojim, da bi moje posredovanje kaj malo zaleglo.“
Spet sta več minut molčali. Naposled je Lucy globoko zavzdihnila in vzkliknila:
„Mislim, da bi bilo najpametneje vse skupaj pri priči končati in razdreti zaroko. Z vseh strani naju obdaja toliko težav, da bi bila nazadnje morda srečnejša, četudi bi sprva trpela. Toda vi mi ne boste svetovali, gospodična Dashwood?“
„Ne,“ je odgovorila Elinor in z nasmehom prikrila silno vznemirjenost, „o čem takem vam prav gotovo ne bom svetovala. Dobro veste, da moje mnenje pri vas ne bi imelo nobene teže, če se ne bi ujemalo z vašimi željami.“
„Res mi delate krivico,“ je zelo resno odvrnila Lucy. „Nikogar ne poznam, čigar presojo bi tako cenila kakor vašo. In zares verjamem, da bi to nemudoma storila, če bi mi rekli: ‚Vsekakor vam svetujem, da razdrete zaroko z Edwardom Ferrarsom; tako bosta oba srečnejša.‘“
Elinor je zardela od sramu ob taki neiskrenosti Edwardove prihodnje žene in odgovorila: „Ta poklon bi me gotovo odvrnil od tega, da bi povedala svoje mnenje, tudi ko bi ga imela. Pripisujete mi veliko prevelik vpliv; ločiti človeka, ki sta si tako nežno naklonjena, je prevelika odgovornost za nekoga, ki pri tem ni udeležen.“
„Prav zato, ker pri tem niste udeleženi,“ je nekoliko užaljeno rekla Lucy in te besede posebno poudarila, „bi vaša presoja pri meni upravičeno imela tolikšno težo. Ko bi bilo mogoče domnevati, da vas kakor koli vodijo lastna čustva, vaše mnenje ne bi bilo nič vredno.“
Elinor se je zdelo najmodreje molčati, saj bi druga drugo utegnili izzvati k neprimerni odkritosti; skoraj je že sklenila, da te zadeve ne bo nikoli več omenila. Sledil je vnovičen večminutni molk in spet ga je prva pretrgala Lucy.
„Ali boste to zimo v Londonu, gospodična Dashwood?“ je vprašala z vso običajno priljudnostjo.
„Prav gotovo ne.“
„To mi je pa žal,“ je odvrnila Lucy, oči pa so se ji ob tej novici zaiskrile. „Kako bi me veselilo, ko bi se tam srečali! Toda najbrž boste kljub temu šli. Brat in svakinja vas bosta gotovo povabila k sebi.“
„Tudi če me bosta, povabila ne bom mogla sprejeti.“
„Kakšna smola! Trdno sem računala na to, da se bova tam srečali. Z Anne greva konec januarja k sorodnikom, ki si že več let želijo našega obiska! Toda jaz grem samo zato, da bom videla Edwarda. Februarja bo tam, sicer me London sploh ne bi mikal; nisem pri volji za kaj takega.“
Kmalu se je končal prvi rober in Elinor so poklicali h kartam. Zaupnega pogovora med gospodičnama je bilo torej konec in nobena se temu ni upirala, saj ne ena ne druga ni izrekla ničesar, zaradi česar bi se imeli kaj manj v želodcu kot prej. Elinor je sedla k mizi z žalostnim spoznanjem, da Edward ne le ne ljubi svoje bodoče žene, ampak se mu ne obeta niti znosno srečen zakon, kakršnega bi mu lahko zagotovila vsaj njena iskrena ljubezen. Kajti le golo koristoljubje je lahko žensko pripravilo do tega, da moškega veže z zaroko, za katero se očitno prav dobro zaveda, da mu je postala v breme.
Odtlej Elinor te teme ni nikoli več načela. Kadar pa je nanjo nanesla besedo Lucy – ki je le redkokdaj zamudila priložnost za to in je zaupnico ob vsakem Edwardovem pismu posebno skrbno obveščala o svoji sreči –, se je Elinor odzvala mirno in previdno ter pogovor končala, brž ko je vljudnost to dopuščala. Čutila je namreč, da s takimi pogovori Lucy namenja pozornost, ki si je ta ne zasluži, sama pa se izpostavlja nevarnosti.
Obisk gospodičen Steele v Barton Parku se je zavlekel precej dlje, kot je bilo mišljeno ob prvem povabilu. Vse bolj sta bili priljubljeni; brez njiju ni bilo več mogoče shajati; sir John ni hotel o njunem odhodu niti slišati. In kljub številnim, že davno dogovorjenim obveznostim v Exeterju, kljub neodložljivi nuji, da se nemudoma vrneta in jih izpolnita – nuji, ki se je ob koncu vsakega tedna oglasila z vso močjo –, sta se dali pregovoriti, da sta v Barton Parku ostali skoraj dva meseca in pomagali dostojno proslaviti praznik, katerega pomembnost je treba počastiti z več domačimi plesi in velikimi večerjami kakor običajno.