Audio knjigePetindvajseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Gospa Jennings je velik del leta sicer navadno preživela pri otrocih in prijateljih, a je imela tudi stalni dom. Odkar ji je umrl mož, ki je v manj imenitnem delu Londona uspešno trgoval, je vsako zimo prebivala v hiši v eni izmed ulic blizu Portman Squara. Ko se je bližal januar, so ji misli začele uhajati tja, in nekega dne je starejši gospodični Dashwood čisto nenadoma in nepričakovano povabila, naj jo pospremita. Elinor ni opazila ne sestrine spremenjene polti ne živahnega pogleda, ki je dovolj zgovorno pričal, da ji predlog nikakor ni neprijeten. Prepričana, da govori v imenu obeh, se je takoj zahvalila in vabilo odločno odklonila, češ da sta trdno sklenili, da v tem letnem času matere ne bosta puščali same. Gospo Jennings je zavrnitev nekoliko presenetila, zato je vabilo brž ponovila.
„Ljubi bog! Prepričana sem, da bo vajina mama prav lepo shajala brez vaju, in res vaju lepo prosim, da mi naredita veselje s svojo družbo, saj sem si to že prav vtepla v glavo. Nikar ne mislita, da mi bosta v nadlego; zaradi vaju že ne bom spreminjala svojih navad. Le Betty bom morala poslati z javno kočijo, in upam, da si vsaj to še lahko privoščim. Me tri se bomo prav udobno peljale v moji poštni kočiji; ko bomo v Londonu, pa vama nikakor ni treba vsepovsod hoditi z menoj, če vama ne bo do tega, saj gresta lahko vselej s katero od mojih hčera. Prepričana sem, da vajina mama ne bo imela nič proti. Lastne otroke sem s tako srečno roko spravila od hiše, da se ji bom gotovo zdela kot nalašč, da vaju vzamem pod svoje okrilje; in če vsaj ene dobro ne omožim, preden opravim z vama, krivda ne bo moja. Pri vseh mladeničih bom zastavila dobro besedo za vaju, na to se lahko zaneseta.“
„Zdi se mi,“ je dejal sir John, „da gospodična Marianne ne bi imela nič proti takemu načrtu, ko bi le starejša sestra privolila vanj. Res je hudo, da si ne sme privoščiti malo razvedrila samo zato, ker gospodični Dashwood ni do tega. Zato vama svetujem, da se, brž ko se naveličata Bartona, odpravita v London, gospodični Dashwood pa o tem ne črhneta niti besedice.“
„Kje pa,“ je vzkliknila gospa Jennings, „neznansko vesela bom družbe gospodične Marianne, pa naj gre gospodična Dashwood z nama ali ne. Več nas je, bolj je veselo, pravim jaz, in mislila sem le, da bi jima bilo skupaj prijetneje; če bi se me naveličali, bi lahko klepetali med seboj in se za mojim hrbtom smejali mojim čudaštvom. Ampak eno ali drugo moram vzeti s seboj, če že ne obeh. Ljubi bog! Kako si pa predstavljate, da bom čepela sama doma, ko pa sem bila vse do te zime vajena imeti ob sebi Charlotte? No, gospodična Marianne, seziva si v roke, pa bo zmenjeno; če si gospodična Dashwood pozneje premisli, pa toliko bolje.“
„Hvala vam, gospa, iz srca vam hvala,“ je toplo rekla Marianne. „Za vabilo vam bom večno hvaležna, in ko bi ga le mogla sprejeti, bi me to osrečilo bolj kot skoraj kar koli na svetu. Toda mama, moja najdražja, predobra mama — čutim, da ima Elinor prav. Če bi bila mama brez naju manj srečna, če bi ji bilo zaradi tega kakor koli hudo — o, ne, nič me ne bi smelo premamiti, da bi jo zapustila. O tem sploh ne bi smela, ne smem omahovati.“
Gospa Jennings je vnovič zatrdila, da bo gospa Dashwood brez njiju prav lepo shajala. Elinor je zdaj razumela sestro; videla je, da je v hrepenenju po snidenju z Willoughbyjem postala ravnodušna do skoraj vsega drugega, zato načrtu ni več naravnost nasprotovala, temveč je odločitev le še prepustila materi. Od nje pa je komajda pričakovala oporo pri prizadevanju, da bi preprečila obisk, ki se ji za Marianne ni zdel pameten, medtem ko je imela sama še prav posebne razloge, da se mu izogne. Kar koli si je Marianne zaželela, je mati vselej vneto podprla. Elinor ni mogla pričakovati, da jo bo pripravila do previdnosti v zadevi, pri kateri ji nikoli ni mogla vzbuditi niti kančka nezaupanja; zakaj se potovanje v London upira njej sami, pa si ni drznila pojasniti. Da je Marianne, po naravi tako izbirčna, ki je vedenje gospe Jennings dodobra poznala in se nad njim vselej zgražala, v želji po enem samem cilju spregledala vse te nevšečnosti in se požvižgala na vse, kar bi moralo njeno rahločutnost še kako prizadeti, je tako prepričljivo, tako nedvoumno pričalo o tem, koliko ji ta cilj pomeni, da Elinor kljub vsemu, kar se je že zgodilo, na kaj takega ni bila pripravljena.
Ko je gospa Dashwood izvedela za vabilo, je bila prepričana, da bo tak izlet obema hčerama v veliko razvedrilo. Kljub vsej Mariannini ljubeči pozornosti je sprevidela, kako zelo si hči želi na pot, in ni hotela niti slišati, da bi ponudbo zavrnili zaradi nje. Vztrajala je, naj jo obe nemudoma sprejmeta, nato pa z običajno vedrino začela naštevati najrazličnejše koristi, ki jih bo ta ločitev prinesla vsem.
„Nad načrtom sem navdušena,“ je vzkliknila, „prav to bi si tudi sama želela. Z Margaret bova imeli od tega prav toliko kakor vidve. Ko boste vidve in Middletonovi odpotovali, bova ob knjigah in glasbi živeli tako mirno in srečno! Ko se vrneta, bosta že videli, kako zelo je Margaret napredovala! Tudi v vajinih spalnicah nameravam to in ono predrugačiti, in zdaj bo to mogoče postoriti, ne da bi bili komu v napoto. Prav je, da gresta v London; rada bi, da bi vsaka mladenka vajinega stanu spoznala londonske navade in zabave. Bili bosta pod varstvom dobre, materinske ženske in prav nič ne dvomim, da bo z vama ljubezniva. Po vsej verjetnosti bosta videli tudi brata, in naj bodo njegove napake ali napake njegove žene še takšne, ne morem prenesti misli, da bi si bili tako tujci, ko pomislim, čigav sin je.“
„Čeprav si v večni skrbi za najino srečo,“ je dejala Elinor, „razblinila že vse zadržke, ki so ti prišli na misel, ostaja še en pomislek, ki pa ga po mojem ni mogoče tako zlahka odpraviti.“
Marianne se je obraz zmračil.
„In na kaj,“ je vprašala gospa Dashwood, „bo zdaj opozorila moja draga, preudarna Elinor? Kakšno strašno oviro bo privlekla na dan? O stroških nočem slišati niti besede.“
„Moj pomislek je tale: dobrega srca gospe Jennings resda ne morem dovolj prehvaliti, vendar nam njena družba ne more biti v pravo veselje, njeno okrilje pa nam ne more prinesti posebne veljave.“
„To je sicer res,“ je odvrnila mati, „toda z njo bosta le redkokdaj sami, v družbi pa se bosta skoraj vedno pojavljali z lady Middleton.“
„Če Elinor odganja odpor do gospe Jennings,“ je dejala Marianne, „to še ne pomeni, da vabila ne smem sprejeti jaz. Sama nimam takih pomislekov in prepričana sem, da bi z malo dobre volje prenesla vsakršno tovrstno nelagodje.“
Elinor se je morala nasmehniti tej razkazovani ravnodušnosti do vedenja ženske, do katere je Marianne pogosto le stežka pripravila do vsaj znosne vljudnosti. Pri sebi je sklenila, da bo šla tudi sama, če bo sestra vztrajala pri odhodu. Ni se ji namreč zdelo prav, da bi Marianne prepustila zgolj lastni presoji ali da bi gospa Jennings v domačem krogu ostala prepuščena Mariannini milosti in nemilosti. S tem sklepom se je še toliko laže sprijaznila, ko se je spomnila, da Edwarda Ferrarsa po Lucyjinih besedah pred februarjem ne bo v London, njun obisk pa bi se, ne da bi ga nerazumno skrajšali, dotlej že lahko iztekel.
„Hočem, da gresta obe,“ je dejala gospa Dashwood. „Ti pomisleki so nesmiselni. V Londonu vama bo zelo lepo, zlasti ker bosta skupaj; in ko bi se Elinor kdaj blagovolila česa veseliti vnaprej, bi tam videla celo vrsto priložnosti za razvedrilo. Morda bi si ga kaj obetala tudi od tesnejšega poznanstva s svakinjino družino.“
Elinor si je že večkrat želela priložnosti, da bi omajala materino zaupanje v naklonjenost med njo in Edwardom ter tako ublažila udarec, ko bo prišla na dan vsa resnica. Ob tej zbodljaji se je, čeprav skoraj brez upanja na uspeh, prisilila, da stori prvi korak, in kar najmirneje rekla: „Edward Ferrars mi je zelo pri srcu in vselej ga bom vesela; kar pa zadeva ostalo družino, mi je popolnoma vseeno, ali me sploh kdaj spoznajo ali ne.“
Gospa Dashwood se je le nasmehnila in molčala. Marianne je začudeno dvignila pogled in Elinor je pomislila, da bi bilo čisto vseeno, če ne bi bila rekla ničesar.
Po kratkem pogovoru je bilo dokončno sklenjeno, da bosta vabilo sprejeli obe. Gospa Jennings se je novice silno razveselila in na dolgo in široko zagotavljala, kako prijazno in skrbno bo pazila nanju; a ni razveselila le nje. Sir John je bil navdušen; možu, ki se je od vsega najbolj bal samote, je nekaj pomenilo že to, da bo v Londonu dve duši več. Celo lady Middleton se je potrudila pokazati nekaj navdušenja, kar je bilo zanjo že precej nenavadno; gospodični Steele, zlasti Lucy, pa v življenju še nista bili tako srečni kakor ob tej vesti.
Elinor se je dogovoru, ki je šel navzkriž z njenimi željami, uklonila laže, kakor je pričakovala. Kar je zadevalo njo samo, ji je bilo zdaj vseeno, ali gre v London ali ne. Ko pa je videla, kako zelo je mati zadovoljna z načrtom in kako je sestra ob njem vsa oživela v obrazu, glasu in gibih, kako se ji je povrnila vsa nekdanja živahnost in je bila še bolj vesela kot sicer, ni mogla biti nezadovoljna z vzrokom tega veselja in si skoraj ni dopustila dvoma o tem, kaj bo prineslo.
Mariannino veselje je bilo že skoraj onkraj sreče, tako vznemirjena je bila in tako neučakana, kdaj bodo že odrinile. Le misel na ločitev od matere jo je še nekoliko krotile; ob slovesu pa je bila njena žalost brezmejna. Materina bridkost ni bila dosti manjša in zdelo se je, da je Elinor edina izmed vseh treh, ki te ločitve nima za večno.
Odpotovale so v prvem tednu januarja. Middletonovi naj bi jim sledili čez kakšen teden dni. Gospodični Steele sta ostali v Barton Parku in naj bi ga zapustili šele z ostalo družino.