Štiriinštirideseto poglavje

Štiriinštirideseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Ob pogledu nanj se je Elinor zgroženo umaknila in se po prvem vzgibu brž obrnila, da bi zapustila sobo. Roko je že držala na kljuki, ko je naglo stopil k njej in jo ustavil z glasom, ki je bolj ukazoval kakor prosil:

„Gospodična Dashwood, za pol ure — za deset minut — rotim vas, ostanite.“

„Ne, gospod,“ je odločno odvrnila, „ne bom ostala. Z menoj pač ne morete imeti opravka. Posli so vam menda pozabili povedati, da gospoda Palmerja ni doma.“

„Tudi če bi mi povedali,“ je vzkipel, „da so gospod Palmer in vsa njegova žlahta pri hudiču, me to ne bi odvrnilo od vaših vrat. Z vami imam opravek in samo z vami.“

„Z menoj!“ je vsa osupnila. „No, gospod — bodite kratki — in če morete, manj siloviti.“

„Sedite, pa bom oboje.“

Oklevala je in ni vedela, kaj naj stori. Prešinilo jo je, da bi utegnil vstopiti polkovnik Brandon in jo zateči tu. Toda obljubila je, da ga bo poslušala, k temu pa je ni zavezovala le čast, temveč jo je gnala tudi radovednost. Za hip se je zbrala in sklenila, da bo najpametneje čim prej opraviti, k temu pa bo najbolje pripomogla, če mu ustreže. Molče je stopila k mizi in sedla. Sedel je nasproti nje in pol minute ni nobeden spregovoril.

„Prosim, bodite kratki, gospod,“ je nestrpno rekla Elinor. „Nimam časa na pretek.“

Sedel je globoko zamišljen in zdelo se je, da je ne sliši.

„Vaša sestra,“ je hip zatem nenadoma spregovoril, „ni več v nevarnosti. Sluga mi je povedal. Hvala Bogu! Toda ali je res? Je res tako?“

Elinor ni hotela odgovoriti. Še bolj vneto je ponovil vprašanje.

„Za božjo voljo, povejte mi, ali je zunaj nevarnosti ali ni?“

„Upamo, da je.“

Vstal je in premeril sobo.

„Ko bi bil to vedel pred pol ure! Toda zdaj, ko sem že tu,“ je z narejeno živahnostjo nadaljeval in se vrnil na stol, „kaj bi s tem? Bodiva enkrat, gospodična Dashwood — morda bo zadnjič — skupaj dobre volje. Prav imenitno sem razpoložen za veselje. Odkrito mi povejte,“ v obraz je še močneje zardel, „ali me imate bolj za podleža ali za bedaka?“

Elinor ga je pogledala še bolj osuplo kakor prej. Posumila je, da je pijan; nenavadnega obiska in takšnega vedenja si ni znala drugače razložiti. Ob tej misli je nemudoma vstala in rekla:

„Gospod Willoughby, svetujem vam, da se zdaj vrnete v Combe. Nimam časa, da bi še ostala z vami. Kar koli mi že želite povedati, se boste tega bolje spomnili in mi laže pojasnili jutri.“

„Razumem vas,“ je odvrnil s pomenljivim nasmeškom in povsem mirnim glasom. „Da, zelo sem pijan. Vrček temnega piva ob hladni govedini v Marlboroughu je bil dovolj, da mi je zmešal glavo.“

„V Marlboroughu!“ je vzkliknila Elinor, ki je vse manj razumela, kam meri.

„Da. Danes zjutraj ob osmih sem krenil iz Londona in edinih deset minut, kar sem jih odtlej prebil zunaj poštne kočije, sem porabil za prigrizek v Marlboroughu.“

Zbran nastop in bister pogled med govorjenjem sta Elinor prepričala, da ga v Cleveland, pa naj ga je semkaj prignala kakršna koli druga neodpustljiva nespamet, le ni prignala pijanost. Po kratkem premisleku je rekla:

„Gospod Willoughby, morali bi se zavedati — jaz se prav gotovo — da po vsem, kar se je zgodilo, potrebujete prav tehtno opravičilo, če takole prihajate sem in mi vsiljujete svojo družbo. Kaj sploh hočete s tem?“

„Hočem,“ je odgovoril z resno vnemo, „če je le mogoče, doseči, da bi me sovražili vsaj za spoznanje manj kakor zdaj. Nekako bi rad pojasnil preteklost in se zanjo opravičil; rad bi vam odprl srce in vas prepričal, da sem bil sicer zmeraj bedak, podlež pa vendarle ne vselej, ter tako dosegel vsaj nekaj odpuščanja pri Ma— pri vaši sestri.“

„Ste res prišli zato?“

„Pri svoji duši, res,“ je odvrnil s tolikšno toplino, da jo je spomnil na nekdanjega Willoughbyja in jo proti njeni volji prepričal, da govori iskreno.

„Če je to vse, ste lahko že pomirjeni; kajti Marianne vam je odpustila, že zdavnaj vam je odpustila.“

„Mi je res?“ je vzkliknil z enako vnemo. „Potem mi je odpustila prej, kakor bi mi smela. Toda odpustila mi bo še enkrat in iz tehtnejših razlogov. Me boste zdaj poslušali?“

Elinor je v privolitev prikimala.

„Ne vem,“ je rekel po premolku, med katerim je ona čakala, on pa premišljeval, „kako ste si razlagali moje vedenje do vaše sestre in kakšne peklenske naklepe ste mi pripisovali. Morda si po tem ne boste o meni mislili nič boljšega; vendar je vredno poskusiti in vse boste slišali. Ko sem se začel zbliževati z vašo družino, nisem imel nobenega drugega namena, nobenega drugega cilja, kakor da si prijetno krajšam čas, dokler moram tičati v Devonshiru; prijetneje kakor kadar koli prej. Ljubka zunanjost in privlačno vedenje vaše sestre sta mi pač morala ugajati; in že skoraj od vsega začetka se je do mene vedla tako — ko pomislim, kako se je vedla in kakšna je bila, se čudim, da je moglo srce ostati tako neobčutljivo! Toda sprva je to, priznam, godilo le moji nečimrnosti. Za njeno srečo se nisem menil, mislil sem le na lastno zabavo in se predajal občutkom, ki sem jim že od nekdaj vse prerad popuščal. Na vse kriplje sem si prizadeval, da bi ji ugajal, ne da bi ji nameraval vračati naklonjenost.“

Tedaj ga je gospodična Dashwood premerila z nadvse jeznim prezirom in mu segla v besedo:

„Komajda je še vredno, gospod Willoughby, da vi pripovedujete in jaz poslušam. Takšnemu začetku ne more slediti nič, kar bi kaj spremenilo. Nikar me ne mučite še z nadaljevanjem.“

„Vztrajam, da slišite vse do konca,“ je odvrnil. „Velikega premoženja nisem imel nikoli, zapravljiv pa sem bil zmeraj in vselej sem se družil z ljudmi, ki so imeli večje dohodke od mene. Od polnoletnosti naprej, mislim pa, da že prej, so dolgovi iz leta v leto naraščali. Smrt stare sorodnice, gospe Smith, naj bi me sicer rešila, toda ker je bilo to negotovo in morda še daleč, sem že nekaj časa nameraval spraviti svoje denarne razmere v red z bogato ženitvijo. Da bi se navezal na vašo sestro, torej ni prišlo v poštev. In tako sem s podlostjo, sebičnostjo in krutostjo, ki je ne more dovolj obsoditi noben ogorčen ali prezirljiv pogled, niti vaš, gospodična Dashwood, ravnal prav tako: skušal sem si pridobiti njeno naklonjenost, ne da bi jo nameraval vračati. A nekaj vendarle govori meni v prid: celo v tisti odvratni, sebični nečimrnosti nisem vedel, kolikšno gorje ji pripravljam, saj takrat še nisem vedel, kaj pomeni ljubiti. Pa sem sploh kdaj vedel? O tem bi upravičeno lahko dvomili; kajti če bi bil res ljubil, ali bi mogel žrtvovati svoja čustva nečimrnosti in pohlepu? Ali še huje, ali bi mogel žrtvovati njena? Pa sem jih. Da bi se ognil razmeroma skromnemu življenju, ki bi mu njena ljubezen in družba odvzeli vso grozo, sem se povzpel do bogastva, a izgubil vse, zaradi česar bi mi bilo lahko v blagoslov.“

„Torej ste vendarle,“ je nekoliko omehčana rekla Elinor, „nekoč verjeli, da ste navezani nanjo?“

„Upreti se takšni privlačnosti, kljubovati takšni nežnosti! Je na svetu moški, ki bi to zmogel? Da, polagoma in neopazno sem jo iskreno vzljubil; in najsrečnejše ure v življenju sem prebil z njo, ko sem vedel, da so moji nameni povsem častni in čustva brez graje. Toda celo takrat, ko sem bil trdno odločen zaprositi za njeno roko, sem si povsem nespodobno dovolil odločilni trenutek odlagati iz dneva v dan, ker se nisem hotel zaročiti, dokler so bile moje denarne razmere tako zelo zapletene. Ne bom se spuščal v razpravljanje — pa tudi vam ne bom dal časa, da bi na dolgo govorili, kako nesmiselno in še huje kakor nesmiselno je imeti pomisleke pred obljubo tam, kjer me je že zavezovala čast. Razplet je pokazal, da sem bil premeten bedak, ki si je nadvse preudarno puščal odprto pot, da za vselej postane vreden prezira in nesrečen. Naposled pa sem se le odločil: brž ko jo bom mogel dobiti na samem, bom upravičil pozornosti, s katerimi sem jo tako vztrajno obsipaval, in ji odkrito izpovedal ljubezen, ki sem jo dotlej že tako zavzeto izkazoval. Toda vmes — v tistih nekaj urah, ki naj bi še minile, preden bi se mogel z njo pogovoriti na samem — se je nekaj zgodilo; nesrečno naključje mi je podrlo vse sklepe in z njimi ves mir. Nekaj je prišlo na dan,“ tu je pomolčal in povesil pogled. „Gospa Smith je nekako izvedela, domnevam, da od kakega daljnega sorodnika, ki mu je bilo v prid, da me spravi ob njeno naklonjenost, za neko zadevo, neko razmerje — a ni treba, da še kaj pojasnjujem,“ je dodal, še bolj rdeč v obraz, in jo vprašujoče pogledal. „Glede na vaše tesno prijateljstvo — najbrž že dolgo poznate vso zgodbo.“

„Res je,“ je odvrnila Elinor, prav tako zardela, in v srcu znova zatrla vsakršno sočutje do njega. „Vse sem slišala. In kako boste pojasnili kar koli, kar bi zmanjšalo vašo krivdo v tej strašni zadevi, mi je, priznam, povsem nerazumljivo.“

„Pomislite,“ je vzkliknil Willoughby, „od koga ste to izvedeli. Je bilo mar lahko povedano nepristransko? Priznam, da bi bil moral spoštovati njen položaj in sloves. Ne nameravam se zagovarjati, vendar vas tudi ne morem pustiti v prepričanju, da nimam ničesar povedati sebi v prid; da je bila ona brez graje, ker je bila prizadeta, in da mora biti svetnica, ker sem bil jaz razuzdanec. Če so bile njene strasti premočne, pamet pa prešibka — pa se vendarle ne mislim braniti. Njena ljubezen si je zaslužila boljše ravnanje in z grenkimi samoobtožbami se pogosto spominjam nežnosti, ki je za prav kratek čas v meni zmogla zbuditi nekaj podobnega. Želim si — iz srca si želim, da se ne bi bilo nikoli zgodilo. Toda nisem prizadel le nje; prizadel sem še drugo, ki me je ljubila — ali smem tako reči? — komaj kaj manj goreče od nje, po duhu pa je bila — o, kako neizmerno vzvišenejša!“

„Toda vaša ravnodušnost do tistega nesrečnega dekleta — to moram povedati, pa naj mi je pogovor o tem še tako mučen — vaša ravnodušnost ne opravičuje, da ste jo tako kruto prepustili sami sebi. Nikar ne mislite, da kakršna koli njena slabost ali prirojena omejenost opravičuje brezobzirno krutost, ki je pri vas tako očitna. Morali ste vedeti, da je medtem, ko ste se v Devonshiru zabavali in snovali nove načrte, zmeraj veseli, zmeraj srečni, ona živela v najhujšem pomanjkanju.“

„Toda pri svoji duši, tega res nisem vedel,“ je vneto odvrnil. „Nisem pomislil, da sem ji pozabil dati naslov; pa tudi zdrava pamet bi ji lahko povedala, kako naj ga izve.“

„No, gospod, in kaj je rekla gospa Smith?“

„Nemudoma mi je očitala pregreho in mojo zadrego si lahko mislite. Neoporečno življenje, togi nazori, nepoznavanje sveta — vse pri njej je govorilo proti meni. Dejanja nisem mogel zanikati, vsak poskus, da bi ga omilil, pa je bil zaman. Mislim, da je že prej dvomila o nravnosti mojega vedenja nasploh, poleg tega pa je bila nezadovoljna, ker sem ji med tokratnim obiskom namenjal tako malo pozornosti in časa. Skratka, končalo se je s popolnim razdorom. Z enim samim korakom bi se bil lahko rešil. V vsej svoji vzvišeni kreposti mi je dobra ženska ponudila odpuščanje za preteklost, če se poročim z Elizo. To ni bilo mogoče — in slovesno mi je odtegnila naklonjenost ter me odslovila iz hiše. Noč po tem dogodku — odpotovati bi bil moral naslednje jutro — sem prebil v premišljevanju, kako naj ravnam v prihodnje. Boj je bil hud, vendar se je prehitro končal. Ljubezen do Marianne in trdna prepričanost, da me ljubi tudi ona — vse to ni zadostovalo, da bi odtehtalo strah pred revščino ali premagalo zmotne predstave o nujnosti bogastva, h katerim sem se nagibal že po naravi, potratna družba pa jih je le še okrepila. Utemeljeno sem verjel, da lahko dobim sedanjo ženo, če jo le zasnubim, in prepričal sem se, da mi že navadna preudarnost ne dopušča ničesar drugega. Preden pa sem mogel zapustiti Devonshire, me je čakal še težak prizor: prav tisti dan sem bil povabljen k vam na kosilo, zato sem se moral nekako opravičiti, ker me ne bo. Dolgo sem tehtal, ali naj opravičilo napišem ali ga izrečem osebno. Čutil sem, da bi bilo strašno videti Marianne, in celo dvomil sem, ali jo zmorem znova videti in vztrajati pri svojem sklepu. V tem pa sem, kakor je pokazal razplet, podcenjeval lastno plemenitost; kajti šel sem, jo videl, jo videl nesrečno in jo pustil nesrečno — ter odšel v upanju, da je ne bom nikoli več videl.“

„Zakaj ste prišli, gospod Willoughby?“ je očitajoče vprašala Elinor. „Pisno sporočilo bi povsem zadostovalo. Zakaj je bilo treba priti?“

„Zaradi ponosa. Nisem prenesel misli, da bi odšel iz teh krajev tako, da bi vi ali drugi sosedje lahko zaslutili kar koli od tistega, kar se je v resnici zgodilo med gospo Smith in menoj. Zato sem sklenil, da se bom na poti v Honiton oglasil pri vas. Toda ob pogledu na vašo drago sestro mi je bilo res strašno; za nameček sem jo našel samo. Vsi ste nekam odšli, ne vem kam. Šele prejšnji večer sem se poslovil od nje s tako popolno in trdno odločenostjo, da bom ravnal prav! Čez nekaj ur bi se bila morala za vselej zaročiti z menoj; in spominjam se, kako srečen in vesel sem šel od vaše hišice proti Allenhamu, zadovoljen s seboj, navdušen nad vsemi! Toda ob najinem zadnjem prijateljskem srečanju sem stopil prednjo z občutkom krivde, ki mi je skoraj vzel moč, da bi se pretvarjal. Njena žalost, razočaranje in globoka bridkost, ko sem ji povedal, da moram tako nenadoma zapustiti Devonshire — nikoli tega ne bom pozabil — in ob vsem tem še tolikšna vera, tolikšno zaupanje vame! O Bog! Kakšen brezsrčen podlež sem bil!“

Nekaj trenutkov sta oba molčala. Prva je spregovorila Elinor.

„Ste ji rekli, da se boste kmalu vrnili?“

„Ne vem, kaj sem ji rekel,“ je nestrpno odgovoril. „Manj, kakor bi si bila glede na preteklost zaslužila, o tem ni dvoma, in po vsej verjetnosti veliko več, kakor je dopuščala prihodnost. Ne morem misliti na to. Ne gre. Potem je prišla še vaša draga mati in me s prijaznostjo in zaupanjem še huje mučila. Hvala nebesom, da me je res mučilo. Nesrečen sem bil. Gospodična Dashwood, ne morete si predstavljati, v kakšno uteho mi je spomin na lastno nesrečo. Tako hudo se jezim nase zaradi topoglave, podle nespameti v svojem srcu, da mi je vse nekdanje trpljenje zdaj le v zmagoslavje in radost. No, odšel sem, zapustil vse, kar sem ljubil, in šel k tistim, za katere mi je bilo v najboljšem primeru vseeno. Moja pot v London — potoval sem s svojimi konji, torej tako neznansko počasi — nikogar, s komer bi spregovoril — misli pa tako vedre — ko sem se ozrl naprej, je bilo vse tako vabljivo! Ko sem se ozrl nazaj proti Bartonu, je bila podoba tako pomirjujoča! O, prav blagoslovljena pot je bila!“

Umolknil je.

„No, gospod,“ je rekla Elinor, ki se ji je sicer smilil, a je že nestrpno čakala, da odide, „in to je vse?“

„Vse! — Kje pa: mar ste pozabili, kaj se je zgodilo v Londonu? Tisto sramotno pismo? Vam ga je pokazala?“

„Da, videla sem vsa pisma, ki sta si jih izmenjala.“

„Ko sem dobil njeno prvo pismo — in dobil sem ga takoj, saj sem bil ves čas v Londonu — je bilo to, kar sem občutil, če uporabim navadno frazo, nepopisno; preprosteje rečeno — morda preveč preprosto, da bi koga ganilo — pa mi je bilo hudo, neznansko hudo. Vsaka vrstica, vsaka beseda mi je bila — če uporabim oguljeno prispodobo, ki bi jo njihova draga piska, ko bi bila tukaj, prepovedala — bodalo v srce. Izvedeti, da je Marianne v mestu, je bilo — v istem jeziku — kakor strela z jasnega. Strele in bodala! Kako bi me pokarala! Njen okus, njena mnenja — mislim, da jih poznam bolje kakor svoja, in zagotovo so mi ljubša.“

Elinorino srce, ki je med tem nenavadnim pogovorom tolikokrat zanihalo iz enega občutja v drugo, se je zdaj spet omehčalo; vendar je čutila dolžnost, da sogovornika odvrne od misli, kakršne je pravkar izrekel.

„To ni prav, gospod Willoughby. Ne pozabite, da ste poročeni. Povejte le tisto, za kar vam vest veli, da moram slišati.“

„Mariannino pismo, v katerem mi je zagotavljala, da sem ji še zmeraj tako drag kakor nekoč, da je kljub dolgim, dolgim tednom ločitve v čustvih prav tako stanovitna in prav tako trdno verjame v stanovitnost mojih kakor prej, mi je prebudilo vse kesanje. Pravim prebudilo, kajti čas in London, opravki in razvedrilo so ga nekoliko uspavali. Postajal sem že prav lepo zakrknjen malopridnež; domišljal sem si, da mi je zanjo vseeno, in si hotel domišljati še, da je gotovo tudi njej postalo vseeno zame. O nekdanji navezanosti sem sam pri sebi govoril kot o bežni, nepomembni zadevi, v potrditev skomigal z rameni ter utišal vsak očitek in premagal vsak pomislek, tako da sem si kdaj pa kdaj na tihem rekel: ‚Iz srca bom vesel, ko izvem, da se je dobro poročila.‘ Toda ob tem pismu sem se bolje spoznal. Začutil sem, da mi je neskončno ljubša od vsake druge ženske na svetu in da z njo ravnam sramotno. A tedaj je bilo med gospodično Grey in menoj že vse dogovorjeno. Umik ni bil mogoč. Preostalo mi je samo, da se vama ogibam. Marianne nisem poslal nobenega odgovora, ker sem se hotel s tem obvarovati njene nadaljnje pozornosti; nekaj časa sem bil celo odločen, da se ne bom oglasil v Berkeley Streetu. Nazadnje pa sem presodil, da bo najpametneje igrati hladnega, bežnega znanca, zato sem nekega jutra počakal, da ste prav vsi odšli od doma, nato pa pustil vizitko.“

„Čakali ste, da odidemo od doma!“

„Prav to. Presenečeni bi bili, ko bi slišali, kako pogosto sem vas opazoval in kolikokrat bi se skoraj srečali. V marsikatero trgovino sem zavil, da me ne bi videli, ko se je mimo pripeljala vaša kočija. Ker sem stanoval v Bond Streetu, je le redkokateri dan minil, ne da bi vsaj za hip uzrl to ali ono izmed vas; in le ker sem bil nenehno na preži in si predvsem želel, da vam ne pridem pred oči, so se naše poti lahko tako dolgo ogibale. Middletonovih sem se ogibal, kolikor se je le dalo, prav tako vseh drugih, ki bi se utegnili izkazati za skupne znance. Ker pa nisem vedel, da so v Londonu, sem po nesreči naletel na sira Johna, mislim, da že na dan njegovega prihoda in dan po tem, ko sem se oglasil pri gospe Jennings. Povabil me je na večerno zabavo s plesom na svojem domu. Če mi ne bi za vabo povedal, da bosta tam tudi vi in vaša sestra, bi bil preveč prepričan, da bosta navzoči, da bi si upal v njegovo bližino. Naslednje jutro sem dobil novo kratko pismo od Marianne — še zmeraj ljubeče, odkrito, preprosto, zaupljivo — prav takšno, da se je moje ravnanje ob njem zdelo kar najbolj odvratno. Nisem mogel odgovoriti. Poskušal sem, pa nisem mogel spraviti skupaj niti stavka. Vendar mislim, da sem vsak trenutek dneva mislil nanjo. Če se vam sploh lahko smilim, gospodična Dashwood, se usmilite položaja, v katerem sem se znašel tedaj. S srcem in glavo, polnima vaše sestre, sem moral drugi ženski igrati srečnega zaljubljenca! Tisti trije ali štirje tedni so bili najhujši od vsega. No, nazadnje, kakor vam ni treba praviti, se vam nisem mogel več ogniti; in kako lepo sem se odrezal! Kakšen mučen večer je bil to! Na eni strani Marianne, lepa kakor angel, ki me je s takšnim glasom klicala Willoughby! O Bog! Iztegovala je roko k meni, me prosila za pojasnilo in mi z očarljivimi očmi tako zgovorno in tesnobno zrla v obraz! Na drugi strani pa Sophia, ljubosumna kakor sam hudič, s pogledom, ki je bil — no, saj je vseeno; zdaj je mimo. Kakšen večer! Zbežal sem od vseh vas, brž ko sem mogel, a še prej sem videl, da je Mariannin mili obraz prebledel kakor smrt. Takšno sem jo videl zadnjič, prav zadnjič; takšna je zadnja podoba, ki mi je ostala pred očmi. Strašen pogled! In vendar mi je bila danes, ko sem mislil, da resnično umira, v nekakšno uteho misel, da natanko vem, kakšna se bo zdela tistim, ki jo bodo poslednji videli na tem svetu. Vso pot sem jo imel pred očmi, ves čas pred očmi, s prav takšnim izrazom in prav tako bledo.“

Za kratek čas sta oba zamišljeno obmolknila. Prvi se je zdramil Willoughby in pretrgal molk:

„No, naj pohitim in odidem. Vaši sestri je zagotovo bolje, zagotovo ni več v nevarnosti?“

„Tako so nam zagotovili.“

„In vaša uboga mati! Kako obožuje Marianne.“

„Toda pismo, gospod Willoughby, vaše pismo; imate o njem kaj povedati?“

„Da, da, prav o tem. Saj veste, sestra mi je naslednje jutro spet pisala. Videli ste, kaj je napisala. Zajtrkoval sem pri Ellisonovih in pismo so mi z nekaterimi drugimi vred prinesli tja iz stanovanja. Po naključju ga je Sophia opazila prej kakor jaz; velikost pisma, izbrani papir in pisava so ji pri priči zbudili sum. Že prej je do nje prišla neka nejasna govorica o moji navezanosti na mlado damo v Devonshiru, po tistem, čemur je bila priča prejšnji večer, pa je vedela, katera je ta mlada dama, in je bila še bolj ljubosumna kakor prej. Zato je s tisto navidezno igrivostjo, ki je pri ljubljeni ženski tako prikupna, nemudoma odprla pismo in ga prebrala. Za predrznost je bila pošteno poplačana. Prebrala je nekaj, kar jo je spravilo v obup. Njen obup bi že še prenesel, toda njeno jezo — njeno zlobo — to je bilo treba za vsako ceno pomiriti. In skratka — kaj menite o pisemskem slogu moje žene? Tankočuten — nežen — resnično ženstven — kajne?“

„Vaše žene! Pismo je bilo vendar napisano z vašo roko.“

„Da, toda meni je pripadla le čast, da sem hlapčevsko prepisal stavke, pod katere me je bilo sram postaviti svoje ime. Izvirnik je bil v celoti njen — njene posrečene misli in blagi izrazi. Toda kaj sem mogel storiti! Bila sva zaročena, vse se je že pripravljalo, dan je bil skoraj določen — a govorim kakor bedak. Priprave! Dan! Če povem po pravici, sem potreboval njen denar, in v položaju, kakršen je bil moj, je bilo treba storiti vse, da preprečim razdor. In navsezadnje, kaj je bilo za moj sloves v očeh Marianne in njenih prijateljev pomembno, s kakšnimi besedami je napisan odgovor? Izid bi bil lahko samo eden. Moja naloga je bila razglasiti se za podleža, in ali to storim s priklonom ali z robantenjem, ni bilo posebno važno. ‚V njihovih očeh sem za vselej izgubljen,‘ sem si rekel. ‚Za vselej sem izključen iz njihove družbe; že zdaj me imajo za človeka brez načel, zaradi tega pisma pa me bodo imeli le še za suroveža.‘ Tako sem razmišljal, ko sem z nekakšno obupano brezbrižnostjo prepisoval ženine besede in se poslavljal od zadnjih spominov na Marianne. Njena tri pisma — po nesreči sem imel vsa v listnici, sicer bi bil zanikal, da jih imam, in jih za vselej skril — sem moral zaviti in jih nisem mogel niti poljubiti. In pramen las — tudi tega sem zmeraj nosil s seboj v isti listnici, po kateri je zdaj gospa brskala s kar najbolj priliznjeno strupenostjo — dragi pramen — vse, prav vsak spomin mi je iztrgala.“

„Zelo narobe ravnate, gospod Willoughby, in zaslužite si resno grajo,“ je rekla Elinor, čeprav je glas proti njeni volji izdajal sočutno ganjenost. „Tako ne bi smeli govoriti ne o gospe Willoughby ne o moji sestri. Sami ste izbrali. Nihče vas ni prisilil. Žena ima pravico vsaj do vaše vljudnosti in spoštovanja. Navezana mora biti na vas, sicer se ne bi bila poročila z vami. Če z njo ravnate neprijazno in o njej govorite zaničljivo, se s tem ne boste oddolžili Marianne — pa tudi dvomim, da si lahko tako olajšate vest.“

„Ne govorite mi o ženi,“ je rekel s težkim vzdihom. „Ne zasluži si vašega sočutja. Ko sva se vzela, je vedela, da je nimam rad. No, poročila sva se in odšla v Combe Magno, da bi bila srečna, potem pa sva se vrnila v London, da bi se zabavala. In ali se vam zdaj smilim, gospodična Dashwood? Ali pa sem vse to povedal zaman? Sem v vaših očeh vsaj za spoznanje manj kriv kakor prej? Moji nameni niso bili zmeraj slabi. Sem s pojasnili vsaj malo omilil svojo krivdo?“

„Da, nekaj ste je vsekakor odvzeli — nekoliko. Dokazali ste, da ste v celoti manj krivi, kakor sem mislila. Dokazali ste, da je vaše srce manj hudobno, veliko manj hudobno. Toda komaj vem — nesreča, ki ste jo povzročili — komaj vem, kaj bi jo bilo lahko še povečalo.“

„Boste sestri, ko si opomore, ponovili, kar sem vam povedal? Naj se mi krivda nekoliko omili tudi v njenih očeh, ne le v vaših. Pravite, da mi je že odpustila. Naj si vsaj domišljam, da bo ob boljšem poznavanju mojega srca in sedanjih čustev njeno odpuščanje bolj neprisiljeno, bolj naravno, milejše in manj vzvišeno. Povejte ji o moji nesreči in kesanju — povejte ji, da ji moje srce ni bilo nikoli nezvesto, in če hočete, tudi to, da mi je v tem hipu dražja kakor kadar koli.“

„Povedala ji bom vse, kar je potrebno za tisto, čemur bi pogojno lahko rekli vaše opravičenje. Niste pa mi pojasnili, zakaj ste prišli prav zdaj in kako ste izvedeli za njeno bolezen.“

„Sinoči sem v preddverju gledališča Drury Lane naletel na sira Johna Middletona in ko je videl, kdo sem, me je prvič po dveh mesecih ogovoril. Da se je od moje poroke naprej delal, kot da me ne pozna, sem opazil brez presenečenja in brez zamere. Zdaj pa se njegova dobrodušna, poštena, neumna duša, polna ogorčenja nad menoj in skrbi za vašo sestro, ni mogla upreti skušnjavi, da mi pove nekaj, kar bi me po njegovem moralo strahotno prizadeti, čeprav verjetno ni mislil, da me tudi bo. Zato mi je kar najbolj naravnost povedal, da Marianne Dashwood v Clevelandu umira za kužno mrzlico; pismo gospe Jennings, ki ga je dobil tistega jutra, pravi, da je v najhujši nevarnosti; Palmerjevi so od strahu vsi pobegnili in tako dalje. Bil sem preveč pretresen, da bi se mogel celo pred neuvidevnim sirom Johnom pretvarjati, kot da mi je vseeno. Ko je videl mojo bolečino, se mu je srce omehčalo; toliko sovražnosti je opustil, da mi je ob slovesu skoraj stisnil roko in me spomnil na staro obljubo glede mladiča ptičarja. Kar sem občutil ob novici, da vaša sestra umira, in to v prepričanju, da sem največji podlež na svetu, da me v poslednjih trenutkih prezira in sovraži — saj kako naj bi vedel, kakšne strašne naklepe so mi nemara pripisovali? Za eno osebo sem bil prepričan, da me bo prikazala kot zmožnega vsega najhujšega — kar sem občutil, je bilo strašno! Hitro sem se odločil in davi ob osmih že sedel v kočiji. Zdaj veste vse.“

Elinor ni odgovorila. Molče je premišljevala o nepopravljivi škodi, ki so jo prezgodnja neodvisnost in z njo pridobljene navade brezdelja, razuzdanosti in razkošja prizadejale duhu, značaju in sreči moža, ki je ob vseh odlikah zunanjosti in nadarjenosti premogel tudi po naravi odkrito in pošteno nrav ter čuteče, ljubeče srce. Svet ga je napravil zapravljivega in nečimrnega; zapravljivost in nečimrnost pa sta ga naredili trdosrčnega in sebičnega. Nečimrnost ga je v iskanju pregrešnega zmagoslavja na tuj račun zapletla v resnično navezanost, ki jo je bilo treba žrtvovati zapravljivosti ali vsaj njeni posledici, denarni stiski. Vsako napačno nagnjenje ga je vodilo v zlo, a obenem tudi h kazni. Navezanost, ki se ji je na zunaj odrekel v nasprotju s častjo, čustvi in vsem, kar bi mu bilo resnično v prid, mu je zdaj, ko ni bila več dopustna, obvladovala sleherno misel. Zveza, zaradi katere je brez posebnih pomislekov prepustil njeno sestro nesreči, pa se je obetala njemu samemu spremeniti v vir še mnogo bolj neozdravljive nesreče. Iz takšnega razmišljanja jo je čez nekaj minut zdramil Willoughby. Tudi sam se je iztrgal iz vsaj enako bolečih misli, planil pokonci, da se poslovi, in rekel:

„Nima smisla, da še ostajam; oditi moram.“

„Se vračate v London?“

„Ne — v Combe Magno. Tam imam opravke; od tam pa čez dan ali dva v London. Zbogom.“

Ponudil ji je roko. Ni mu mogla odreči svoje; ljubeče jo je stisnil.

„In zdaj si o meni res mislite nekoliko bolje kakor prej?“ je vprašal, izpustil njeno roko in se naslonil na kaminsko polico, kakor da je pozabil, da namerava oditi.

Elinor mu je zagotovila, da res; da mu odpušča, da se ji smili in da mu želi vse dobro — da ji je celo mar za njegovo srečo — ter dodala nekaj blagih nasvetov o tem, kakšno vedenje bi k njej utegnilo najbolj pripomoči. Njegov odgovor ni bil posebno spodbuden.

„Kar se tega tiče,“ je dejal, „se bom že moral nekako prebijati skozi življenje, kakor bom najbolje vedel in znal. O domači sreči ne more biti govora. Če pa bom smel misliti, da vam in vašim ni vseeno za mojo usodo in dejanja, utegne to pomagati — utegne me spodbujati k preudarnosti — vsaj nekaj bom imel, za kar je vredno živeti. Marianne je zame seveda za vselej izgubljena. Tudi če bi bil po kakšnem srečnem naključju spet prost —“

Elinor ga je prekinila z grajo.

„No,“ je odvrnil, „še enkrat zbogom. Zdaj bom odšel in živel v strahu pred enim samim dogodkom.“

„Kaj mislite s tem?“

„Poroko vaše sestre.“

„Zelo se motite. Bolj izgubljena za vas, kakor je zdaj, ne more biti nikoli.“

„Toda dobil jo bo nekdo drug. In če bo ta nekdo prav tisti, ki bi ga med vsemi najteže prenesel — a ne bom ostajal in se prikrajšal za vso vašo sočutno naklonjenost s tem, da bi pokazal, kako najmanj zmorem odpustiti tam, kjer sem sam prizadejal največ krivice. Zbogom — Bog vas blagoslovi!“

In s temi besedami je skoraj stekel iz sobe.

Javi napako v tem poglavju