Audio knjigeŠtirinajsto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Polkovnik Brandon je tako nenadoma končal obisk v Barton Parku in tako neomajno zamolčal vzrok odhoda, da se je gospa Jennings še dva ali tri dni vsa začudena ukvarjala samo s tem. Čudila se je rada in veliko, kakor se pač mora vsakdo, ki se tako živo zanima za vse prihode in odhode svojih znancev. Skoraj brez predaha je ugibala, kaj bi lahko tičalo za tem; bila je prepričana, da je moral dobiti slabe novice, in v mislih je pretresla vse mogoče nesreče, ki bi ga utegnile doleteti, trdno odločena, da vsem že ne bo ušel.
„Gotovo je posredi kaj zelo žalostnega,“ je rekla. „Na obrazu se mu je poznalo. Ubožec! Bojim se, da je v denarnih škripcih. Posestvu v Delafordu niso nikoli pripisovali več kot dva tisoč funtov na leto, brat pa mu je vse skupaj zapustil strašno zadolženo. Res mislim, da so ga poklicali zaradi denarnih zadev, kaj drugega pa bi lahko bilo? Le ali je res tako? Vse bi dala, da bi izvedela resnico. Morda gre za gospodično Williams, in ko smo že pri tem, bi rekla, da gre prav zanjo, saj je bil videti v taki zadregi, ko sem jo omenila. Mogoče je v Londonu zbolela; nič ni verjetnejšega, saj se mi zdi, da je nasploh precej bolehna. Za kar koli bi stavila, da gre za gospodično Williams. Navsezadnje ni preveč verjetno, da bi zašel v denarne težave ravno zdaj, ko pa je tako preudaren mož in je posestvo do danes gotovo že rešil dolgov. Le kaj bi lahko bilo! Morda je sestri v Avignonu slabše in ga je poklicala k sebi. Tako nagel odhod bi prav lahko kazal na to. No, iz vsega srca mu želim, da bi se rešil vseh težav, povrhu pa dobil še dobro ženo.“
Tako se je čudila in tako je govorila gospa Jennings. Z vsako novo domnevo je spremenila mnenje in vsaka se ji je, brž ko se je porodila, zdela enako verjetna. Elinor je bilo sicer res mar za polkovnika Brandona, vendar se nad njegovim nenadnim odhodom ni mogla čuditi toliko, kolikor bi gospa Jennings rada videla. Ne le da se ji dogodek ni zdel vreden tako dolgega osupljenja in tolikšnih ugibanj, tudi njene misli so bile zaposlene drugje. Povsem jo je prevzel nenavadni molk sestre in Willoughbyja o zadevi, za katero sta morala vedeti, da vse v hiši še posebno zanima. Ker sta še naprej molčala, je bilo to z vsakim dnem bolj čudno in manj podobno njunemu značaju. Elinor si ni mogla predstavljati, zakaj materi in njej odkrito ne priznata tistega, kar sta z vedenjem drug do drugega vsak trenutek tako jasno razglašala.
Zlahka je razumela, da se morda ne moreta takoj poročiti; čeprav je bil Willoughby gmotno neodvisen, ni nič kazalo na to, da je bogat. Sir John je dohodek njegovega posestva ocenil na kakih šeststo ali sedemsto funtov na leto; toda živel je tako potratno, da mu je to komaj zadoščalo, in tudi sam je pogosto tožil nad revščino. Ni pa si znala razložiti tega nenavadnega prikrivanja zaroke, ki v resnici ni ničesar prikrilo. Tako zelo je nasprotovalo njunim siceršnjim nazorom in ravnanju, da jo je včasih obšel dvom, ali sta sploh zares zaročena, in že to je bilo dovolj, da Marianne ni ničesar vprašala.
Nič ne bi moglo zgovorneje pričati o Willoughbyjevi naklonjenosti do vseh v hiši kakor njegovo vedenje. Do Marianne je bil nežen s tisto posebno nežnostjo, ki jo premore le zaljubljeno srce, drugim v družini pa je izkazoval ljubečo pozornost sina in brata. Kazalo je, da ima hišico za svoj dom in jo kot tako tudi ljubi; v njej je prebil veliko več ur kakor v Allenhamu. Kadar jih ni kakšno skupno povabilo zbralo v Barton Parku, se je njegov jutranji sprehod skoraj zanesljivo končal pri njih, kjer je preostanek dneva preživel ob Marianne, njegov najljubši ptičar pa ob njenih nogah.
Nekega večera, približno teden dni po tistem, ko je polkovnik Brandon zapustil te kraje, je bilo njegovo srce še bolj kakor navadno odprto za vse, na kar se je tu navezal. Ko je gospa Dashwood po naključju omenila, da namerava spomladi hišico nekoliko izboljšati, je vneto nasprotoval vsakršni spremembi kraja, ki mu je bil tako pri srcu, da ga je imel za popolnega.
„Kaj!“ je vzkliknil. „Izboljšati to ljubo hišico! Ne. Na to ne bom nikoli pristal. Niti kamna ne smete dodati njenim zidovom, niti za palec je povečati, če vam je kaj mar za moja čustva.“
„Nikar se ne vznemirjajte,“ je rekla gospodična Dashwood, „nič takega se ne bo zgodilo; mama namreč nikoli ne bo imela dovolj denarja, da bi se tega lotila.“
„Tega sem iz srca vesel,“ je vzkliknil. „Naj le za vselej ostane revna, če bogastva ne zna bolje porabiti.“
„Hvala, Willoughby. Vendar ste lahko prepričani, da za vse izboljšave na svetu ne bi prizadela vaše navezanosti na ta kraj, pa tudi navezanosti nikogar drugega, ki ga imam rada. Verjemite, da bom denar, ki mi bo spomladi ostal po obračunu, raje pustila ležati brez koristi, kakor da bi ga porabila za nekaj, kar bi vas bolelo. Pa ste res tako navezani na ta kraj, da v njem ne vidite nobene pomanjkljivosti?“
„Res sem,“ je odvrnil. „Zame je brezhiben. Še več, po mojem je to edina oblika hiše, v kateri je človek lahko srečen, in če bi bil dovolj bogat, bi pri priči podrl Combe ter ga na novo zgradil natančno po načrtu te hišice.“
„S temnimi, ozkimi stopnicami in kuhinjo, v kateri se kadi, kajne?“ je pripomnila Elinor.
„Da,“ je vzkliknil z enako vnemo, „z vsem, prav z vsem, kar spada zraven; v nobeni prednosti ali hibi ne bi smelo biti niti najmanjše razlike. Šele takrat, in samo takrat, pod takšno streho, bi bil morda v Combu lahko tako srečen, kot sem bil v Bartonu.“
„Upam si misliti,“ je odvrnila Elinor, „da se vam bo pozneje tudi lastna hiša, kljub takim hibam, kot so boljše sobe in širše stopnišče, zdela prav tako brezhibna, kot se vam zdaj zdi tale.“
„Vsekakor obstajajo okoliščine,“ je dejal Willoughby, „zaradi katerih bi se mi lahko močno priljubila; toda tale kraj bo imel v mojem srcu vedno posebno mesto, ki si ga ne more deliti z nobenim drugim.“
Gospa Dashwood je zadovoljno pogledala Marianne; njene lepe oči so tako zgovorno zrle v Willoughbyja, da je bilo povsem očitno, kako dobro ga razume.
„Kako pogosto sem si želel,“ je dodal, „ko sem bil lani ob tem času v Allenhamu, da bi v bartonski hišici kdo prebival! Nikoli nisem šel mimo nje, ne da bi občudoval njeno lego in obžaloval, da je prazna. Kako malo sem takrat slutil, da bo prva novica, ki jo bom ob naslednjem prihodu v te kraje slišal od gospe Smith, prav ta, da je bartonska hišica oddana. Ob tem sem takoj začutil zadovoljstvo in zanimanje, ki si ju znam pojasniti le z nekakšno slutnjo sreče, kakršno mi je to prineslo. Mar ni moralo biti tako, Marianne?“ jo je vprašal tišje. Nato je z glasnim glasom nadaljeval: „In vi bi to hišo vendarle skazili, gospa Dashwood? S temi namišljenimi izboljšavami bi jo oropali preprostosti! Ta ljubi salon, v katerem smo se prvič spoznali in kjer smo odtlej skupaj preživeli toliko srečnih ur, bi ponižali v navadno vežo. Vsi bi hiteli skozi sobo, ki je doslej ponujala več resničnega udobja in domačnosti, kakor bi ju mogla nuditi katera koli še tako veličastna in prostorna sobana na svetu.“
Gospa Dashwood mu je znova zagotovila, da se ne bo lotila nobene takšne spremembe.
„Dobri ste,“ je toplo odvrnil. „Vaša obljuba me pomirja. Razširite jo še nekoliko, pa me bo osrečila. Recite mi, da ne bo ostala enaka le hiša, temveč da bom tudi vas in vaše domače vselej našel prav tako nespremenjene kakor vaše domovanje; in da boste name vedno gledali s tisto naklonjenostjo, zaradi katere mi je postalo tako ljubo vse, kar je povezano z vami.“
Obljubo je z veseljem dala in iz Willoughbyjevega vedenja sta ves večer sijali naklonjenost in sreča.
„Vas jutri vidimo pri kosilu?“ je vprašala gospa Dashwood, ko se je poslavljal. „Dopoldne vas ne vabim, ker moramo peš v Barton Park na obisk k lady Middleton.“
Obljubil je, da pride najpozneje ob štirih.