Audio knjigeTrinajsto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Načrtovani izlet v Whitwell se je iztekel povsem drugače, kot je pričakovala Elinor. Pripravljena je bila na to, da bo premočena do kože, utrujena in prestrašena; toda zgodilo se je še nekaj hujšega: sploh niso šli.
Do desetih se je v Barton Parku zbrala vsa družba na zajtrku. Jutro je bilo kar obetavno, čeprav je vso noč deževalo, saj so se oblaki zdaj trgali in sonce je pogosto pokukalo na plan. Vsi so bili razposajeni in dobre volje, željni zabave ter odločeni, da bodo raje prenesli najhujše nevšečnosti in nadloge, kakor da bi se ji odpovedali.
Med zajtrkom so prinesli pošto. Med pismi je bilo tudi eno za polkovnika Brandona; vzel ga je, pogledal naslov, prebledel in nemudoma odšel iz sobe.
„Kaj pa je z Brandonom?“ je vprašal sir John.
Nihče ni vedel.
„Upam, da ni dobil slabih novic,“ je rekla lady Middleton. „Nekaj izrednega že mora biti, da polkovnik Brandon tako na lepem vstane od mize sredi zajtrka.“
Čez kakih pet minut se je vrnil.
„Saj menda ni kakšnih slabih novic, polkovnik?“ ga je vprašala gospa Jennings, brž ko je vstopil.
„Prav nobenih, gospa, hvala za skrb.“
„Je bilo pismo iz Avignona? Upam, da vam ne sporočajo, da je sestri slabše.“
„Ne, gospa. Prišlo je iz Londona in je zgolj poslovne narave.“
„Kako vas je pa potem pisava tako vznemirila, če gre le za posle? Dajte no, dajte, polkovnik, s tem nam že ne boste zamazali oči; kar po pravici nam povejte.“
„Ljuba mama,“ se je oglasila lady Middleton, „pomisli vendar, kaj govoriš.“
„Vam morda sporočajo, da se je sestrična Fanny poročila?“ je vprašala gospa Jennings, ne da bi se zmenila za hčerin opomin.
„Ne, res ne.“
„No, potem pa že vem, od koga je, polkovnik. In upam, da je pri zdravju.“
„Koga imate v mislih, gospa?“ je vprašal in rahlo zardel.
„Oh, saj dobro veste, koga mislim.“
„Še posebno mi je žal, gospa,“ je rekel in se obrnil k lady Middleton, „da sem to pismo prejel prav danes, saj gre za zadevo, zaradi katere moram nemudoma v London.“
„V London!“ je vzkliknila gospa Jennings. „Kaj neki imate v tem letnem času opraviti v Londonu?“
„Že zame je hudo,“ je nadaljeval, „ker moram zapustiti tako prijetno družbo; še bolj pa me skrbi, ker se bojim, da vas v Whitwellu brez mene ne bodo sprejeli.“
Kakšen udarec za vse!
„Toda če napišete vrstico hišni oskrbnici, gospod Brandon,“ je vneto rekla Marianne, „mar to ne bo zadostovalo?“
Odkimal je.
„Moramo iti,“ je dejal sir John. „Zdaj, ko smo že tako daleč, izleta ne bomo prelagali. V London pač ne morete pred jutrišnjim dnem, Brandon, pa konec.“
„Ko bi le šlo tako zlahka! Toda poti ne morem odložiti niti za en dan.“
„Če bi nam le povedali, po kakšnih opravkih greste,“ je rekla gospa Jennings, „bi lahko presodili, ali počakajo ali ne.“
„Če bi odhod preložili do naše vrnitve,“ je pripomnil Willoughby, „ne bi izgubili več kot šest ur.“
„Ne smem izgubiti niti ene same ure.“
Elinor je nato slišala, kako je Willoughby tiho dejal Marianne: „So ljudje, ki ne prenesejo zabavnih izletov. In Brandon je že tak. Gotovo se je bal, da se bo prehladil, pa si je izmislil tole zvijačo, da bi se izmuznil. Stavil bi petdeset gvinej, da si je pismo napisal kar sam.“
„O tem prav nič ne dvomim,“ je odvrnila Marianne.
„Že od nekdaj vem, Brandon, da vas ni mogoče pregovoriti, kadar si kaj vbite v glavo,“ je rekel sir John. „Pa vendar upam, da si boste premislili. Pomislite vendar: gospodični Carey sta se pripeljali iz Newtona, vse tri gospodične Dashwood so pripešačile iz hišice, gospod Willoughby pa je vstal dve uri prej kakor navadno, in vse to samo zato, da gremo v Whitwell.“
Polkovnik Brandon je še enkrat izrazil obžalovanje, da je družbi prekrižal načrte, obenem pa zatrdil, da drugače pač ne gre.
„No, kdaj pa se boste potem vrnili?“
„Upam, da vas bomo v Bartonu spet videli brž, ko boste lahko zapustili London,“ je dodala lady Middleton, „izlet v Whitwell pa moramo preložiti do vaše vrnitve.“
„Zelo ste prijazni. Toda kdaj se bom sploh utegnil vrniti, je tako negotovo, da si ne drznem ničesar obljubiti.“
„Oh, vrniti se mora in se tudi bo!“ je vzkliknil sir John. „Če ga do konca tedna ne bo od nikoder, ga pojdem iskat.“
„Le dajte, sir John,“ je vzkliknila gospa Jennings, „pa boste morda izvedeli, po kakšnih opravkih je šel.“
„Ne maram vtikati nosu v tuje zadeve. Najbrž gre za kaj takega, česar ga je sram.“
Prišli so sporočit, da so polkovnikovi konji pripravljeni.
„Saj menda ne boste jezdili vse do Londona?“ je vprašal sir John.
„Ne. Samo do Honitona. Od tam bom pot nadaljeval z menjavo konj na postajah.“
„No, ko ste se že tako trdno odločili, vam želim srečno pot. Vseeno pa bi bilo bolje, če bi si premislili.“
„Zagotavljam vam, da to ni v moji moči.“
Nato se je poslovil od vse družbe.
„Mar ni nobenega upanja, gospodična Dashwood, da bi vas in vaši sestri to zimo videl v Londonu?“
„Bojim se, da prav nobenega.“
„Potem se moram od vas posloviti za dlje, kakor bi si želel.“
Marianne se je le priklonil, rekel pa ni ničesar.
„Dajte no, polkovnik,“ je rekla gospa Jennings, „preden odidete, nam vendar povejte, po kakšnih opravkih greste.“
Voščil ji je dobro jutro in v spremstvu sira Johna zapustil sobo.
Pritoževanje in tarnanje, ki ju je dotlej zadrževala vljudnost, sta zdaj izbruhnila z vseh strani; vsi so v en glas ponavljali, kako zoprno je takšno razočaranje.
„Jaz pa že lahko uganem, po kakšnih opravkih gre,“ je zmagoslavno rekla gospa Jennings.
„Res, gospa?“ so vprašali skoraj vsi.
„Da; gre za gospodično Williams, o tem sem prepričana.“
„Kdo pa je gospodična Williams?“ je vprašala Marianne.
„Kaj! Ne veste, kdo je gospodična Williams? Gotovo ste že slišali zanjo. Polkovnikova sorodnica je, draga moja; prav bližnja sorodnica. Kako bližnja, pa raje ne bomo govorili, da ne pohujšamo mladih gospodičen.“ Nato je nekoliko znižala glas in zaupala Elinor: „Njegova nezakonska hči je.“
„Res?“
„O, da; in podobna mu je kot jajce jajcu. Prepričana sem, da ji bo polkovnik zapustil vse premoženje.“
Ko se je vrnil sir John, se je z vsem srcem pridružil splošnemu tarnanju nad tako nesrečnim pripetljajem; nazadnje pa je pripomnil, da morajo, ko so že vsi zbrani, vendarle poskrbeti za razvedrilo. Po krajšem posvetu so sklenili, da si prave sreče sicer ni mogoče obetati nikjer drugje kakor v Whitwellu, a da bi jim vožnja po okolici utegnila vsaj nekoliko pomiriti duha. Naročili so torej kočije; Willoughbyjeva je pripeljala prva in Marianne ni bila še nikoli videti srečnejša kakor v trenutku, ko je sedla vanjo. Skozi park je pognal zelo hitro in kmalu sta izginila izpred oči; nihče ju ni več videl, dokler se nista vrnila – in to šele, ko so bili vsi drugi že doma. Oba sta bila nad vožnjo očitno navdušena, povedala pa sta le na splošno, da sta se držala ozkih podeželskih kolovozov, medtem ko so se drugi vozili po travnatih gričih.
Sklenili so, da bo zvečer ples in da morajo biti vsi ves dan nadvse veseli. Na kosilo je prišlo še nekaj Careyjevih in sir John je z velikim zadovoljstvom ugotovil, da jih za mizo sedi že skoraj dvajset. Willoughby je zasedel običajno mesto med starejšima gospodičnama Dashwood. Gospa Jennings je sedela na Elinorini desni; komaj so posedli, se je za Elinorinim in Willoughbyjevim hrbtom nagnila k Marianne in ji dovolj glasno, da sta slišala tudi onadva, rekla: „Pa sem vas le razkrinkala, kljub vsem vašim zvijačam! Vem, kje ste preživeli dopoldne.“
Marianne je zardela in prav naglo odvrnila: „Kje pa, če smem vprašati?“
„Mar niste vedeli,“ se je oglasil Willoughby, „da sva se peljala z mojim dvokolesnikom?“
„Da, da, gospod Predrznež, to prav dobro vem, a sklenila sem izvedeti tudi, kam sta šla. Upam, da vam je vaša hiša všeč, gospodična Marianne. Vem, da je zelo velika; in upam, da jo boste do mojega obiska na novo opremili, kajti ko sem bila pred šestimi leti tam, je bila tega že pošteno potrebna.“
Marianne se je v silni zadregi obrnila proč. Gospa Jennings se je od srca nasmejala; Elinor pa je ugotovila, da je v trdni odločenosti, da izve, kje sta bila, sobarico res poslala poizvedovat k Willoughbyjevemu konjarju. Tako je zvedela, da sta se odpeljala v Allenham, se tam precej časa sprehajala po vrtu in si ogledala vso hišo.
Elinor je komaj verjela, da je to res. Zdelo se ji je namreč skrajno neverjetno, da bi Willoughby predlagal ogled hiše, medtem ko je bila v njej gospa Smith, ki je Marianne sploh ni poznala, ali da bi Marianne v kaj takega privolila.
Brž ko so vstali od mize, jo je Elinor povprašala o tem; in silno je bila presenečena, ko je ugotovila, da prav vse, kar je povedala gospa Jennings, drži do zadnje pičice. Marianne se je pošteno ujezila nanjo, ker je sploh podvomila o tem.
„Zakaj si mislila, Elinor, da nisva šla tja ali da si nisva ogledala hiše? Mar si je nisi tudi sama že večkrat želela ogledati?“
„Sem, Marianne, toda jaz ne bi šla tja, ko je gospa Smith doma, in to brez vsake druge družbe razen gospoda Willoughbyja.“
„Prav gospod Willoughby pa je edini, ki sploh sme razkazovati to hišo; in ker se je peljal v odprtem dvokolesniku, tudi ni bilo mogoče vzeti s seboj še koga. Še nikoli v življenju nisem preživela prijetnejšega dopoldneva.“
„Bojim se,“ je odvrnila Elinor, „da če je kako početje prijetno, to še ne pomeni vselej, da je tudi spodobno.“
„Prav nasprotno, Elinor, močnejšega dokaza sploh ne more biti. Če bi ravnala kako nespodobno, bi to občutila že takrat, saj vedno vemo, kdaj ravnamo napak; in s takim občutkom mi prav nič ne bi moglo biti v veselje.“
„Toda, draga Marianne, ali zdaj, ko si morala zaradi tega poslušati že nekaj prav nesramnih pripomb, ne začenjaš vsaj malo dvomiti, ali je bilo tvoje ravnanje res preudarno?“
„Če naj bi nesramne pripombe gospe Jennings dokazovale, da se vedemo nespodobno, potem vsi grešimo vsak trenutek življenja. Za njeno grajo mi ni mar nič bolj kakor za njeno hvalo. Prav nič se mi ne zdi, da sem ravnala napak, ko sem se sprehodila po posestvu gospe Smith ali si ogledala njeno hišo. Nekoč bo vse to pripadalo gospodu Willoughbyju in —“
„Tudi če bi nekoč pripadalo tebi, Marianne, to še ne bi opravičilo tvojega ravnanja.“
Ob tem namigu je zardela; toda očitno ji je celo godil. Po desetih minutah resnega premišljevanja je znova stopila k sestri in prav vedro rekla: „Morda pa je bilo res nekoliko nepremišljeno, Elinor, da sem šla v Allenham; toda gospod Willoughby mi je še posebej želel pokazati posestvo. In hiša je očarljiva, zagotavljam ti. Zgoraj je prav posebno lepa dnevna soba; ravno prav velika in udobna za vsakdanjo rabo, s sodobnim pohištvom pa bi bila čudovita. Vogalna je in ima okna na dveh straneh. Na eni se pogled prek zelenice za balinanje za hišo odpira na čudovit gozd po pobočju, na drugi pa vidiš cerkev in vas ter za njima tiste lepe, mogočne griče, ki smo jih že tolikokrat občudovali. Sicer je nisem videla v najlepši luči, saj si bolj pustega pohištva sploh ni mogoče zamisliti; toda če bi jo na novo opremili — Willoughby pravi, da bi bila za kakih dvesto funtov lahko ena najprijetnejših poletnih sob v Angliji.“
Ko bi jo Elinor lahko poslušala v miru, ne da bi ju drugi prekinjali, bi ji Marianne z enakim navdušenjem opisala prav vsako sobo v hiši.