Sedemindvajseto poglavje

Sedemindvajseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

„Če bo to milo vreme še dolgo držalo,“ je rekla gospa Jennings, ko so se naslednje jutro zbrale pri zajtrku, „sir John prihodnji teden ne bo rad zapustil Bartona. Za lovce je prava nesreča, če jim vodo splava en sam dan veselja. Ubožci! Vselej se mi smilijo, kadar se jim to primeri; zdi se, da si vse skupaj strašno ženejo k srcu.“

„Res je,“ je veselo vzkliknila Marianne in med govorjenjem stopila k oknu, da bi pogledala vreme. „Na to pa res nisem pomislila. Takšno vreme bo marsikaterega lovca zadržalo na deželi.“

Misel je bila razveseljiva in v hipu ji je povrnila vso dobro voljo. „Zanje je to res čudovito vreme,“ je nadaljevala, ko je vedrega obraza sedla k zajtrku. „Kako morajo uživati! Toda,“ je pristavila in spet jo je obšla rahla skrb, „ne moremo pričakovati, da bo dolgo zdržalo. V tem letnem času in po tolikšnem deževju nam bo prav gotovo naklonjeno le še za kratek čas. Kmalu bo pritisnila zmrzal, in po vsej verjetnosti huda. Morda že čez dan ali dva; tako izredno milo vreme skoraj ne more trajati dlje — kaj pa, če bo pritisnilo že nocoj!“

„Kakorkoli že,“ je rekla Elinor, ker ni želela, da bi gospa Jennings sestrine misli razbrala tako jasno kakor ona sama, „po mojem bosta sir John in lady Middleton do konca prihodnjega tedna že v mestu.“

„O, da, draga moja, za to vam jamčim. Mary vselej doseže svoje.“

„Zdaj pa,“ je sama pri sebi ugibala Elinor, „bo z današnjo pošto pisala v Combe.“

Toda če je res pisala, je pismo napisala in odposlala tako skrivaj, da Elinor kljub vsej budnosti ni mogla ugotoviti, ali se je to zgodilo. Kakršnakoli je že bila resnica in četudi Elinor še zdaleč ni bila povsem pomirjena, ji vendarle ni moglo biti preveč hudo pri srcu, dokler je videla Marianne dobre volje. In Marianne je bila dobre volje: osrečevala jo je milina vremena, še bolj pa pričakovanje zmrzali.

Dopoldne so večinoma preživele tako, da so po hišah znancev gospe Jennings puščale vizitke in jih s tem obveščale, da je prispela v mesto. Marianne pa je ves ta čas opazovala, od kod piha veter, spremljala spremembe na nebu in si domišljala, da se v zraku že čuti preobrat.

„Se ti ne zdi, da je hladneje kakor zjutraj, Elinor? Meni se zdi razlika prav očitna. Še v mufu si komaj ogrejem roke. Včeraj, se mi zdi, ni bilo tako. Tudi oblaki se trgajo, vsak hip bo posijalo sonce in popoldne bo jasno.“

Elinor je to izmenoma zabavalo in bolelo; toda Marianne se ni dala in je vsak večer v žaru ognja in vsako jutro na nebu videla zanesljive znake bližajoče se zmrzali.

Gospodični Dashwood nista imeli z načinom življenja gospe Jennings in z njenimi znanci nič več vzroka za nezadovoljstvo kakor z njenim vedenjem do njiju, saj je bila vselej prijazna. V hiši je bilo za vse poskrbljeno kar najbolj velikodušno. Razen nekaj starih prijateljev iz trgovskih krogov, s katerimi se na obžalovanje lady Middleton ni nikoli nehala družiti, ni obiskovala nikogar, ob komer bi bilo mladima spremljevalkama ob predstavitvi lahko vsaj malo nelagodno. Elinor je bila zadovoljna, da se v tem pogledu počuti udobneje, kakor je pričakovala, in se je zato rada sprijaznila s tem, da ji večerna druženja ne prinašajo pravega veselja. Naj so bila doma ali drugod, prirejali so jih zgolj zaradi kart in so jo le malo zabavala.

Polkovnik Brandon, ki je imel v hišo vselej odprta vrata, jih je obiskoval skoraj vsak dan; prihajal je gledat Marianne in se pogovarjat z Elinor. Tej so bili pogovori z njim pogosto v večje veselje kakor karkoli drugega tistega dne, vendar je obenem z veliko skrbjo opažala, da je sestri še zmeraj naklonjen. Bala se je, da so njegova čustva vse močnejša. Bolelo jo je, ko je videla, kako zavzeto pogosto opazuje Marianne, in prav gotovo je bil bolj potrt kakor v Bartonu.

Kak teden po njihovem prihodu ni bilo več dvoma, da je prispel tudi Willoughby. Ko so se vrnile z dopoldanske vožnje, je na mizi ležala njegova vizitka.

„Ljubi bog!“ je vzkliknila Marianne. „Tukaj je bil, ko nas ni bilo doma.“ Elinor, vesela, da je zdaj zanesljivo v Londonu, si je drznila reči: „Lahko si prepričana, da se bo jutri spet oglasil.“ A Marianne je očitno skoraj ni slišala, in ko je vstopila gospa Jennings, je z dragoceno vizitko pobegnila iz sobe.

Dogodek je Elinor razvedril, v njeni sestri pa znova zbudil ves nekdanji nemir, in to še hujšega. Od tistega trenutka ni imela mirne misli; ker je vsako uro v dnevu pričakovala, da ga bo zagledala, se ni mogla lotiti ničesar. Naslednje jutro je vztrajala, da bo ostala doma, ko sta drugi odšli od hiše.

Elinor se je ves čas spraševala, kaj se med njuno odsotnostjo nemara dogaja v Berkeley Streetu; a ko sta se vrnili, ji je zadoščal bežen pogled na sestro, pa je vedela: Willoughby ni prišel še drugič. Prav tedaj so prinesli pisemce in ga položili na mizo.

„Zame!“ je vzkliknila Marianne in planila naprej.

„Ne, gospodična, za milostljivo gospo.“

Toda Marianne mu ni verjela in ga je nemudoma vzela v roke.

„Res je za gospo Jennings; kako zoprno!“

„Torej pričakuješ pismo?“ je vprašala Elinor, ki ni mogla več molčati.

„Da, malo — ne prav zares.“

Po kratkem premolku je dodala: „Nič mi ne zaupaš, Marianne.“

„O, Elinor, pa mi to očitaš prav ti — ti, ki nikomur ničesar ne zaupaš!“

„Jaz!“ je nekoliko zmedeno odvrnila Elinor. „Marianne, res ti nimam kaj povedati.“

„Jaz pa tudi ne,“ je odločno odgovorila Marianne, „torej sva na istem. Nobena od naju nima kaj povedati: ti zato, ker ničesar ne zaupaš, jaz pa zato, ker ničesar ne prikrivam.“

Elinor je očitek o zadržanosti prizadel, saj ga ni smela zavrniti; v takšnih okoliščinah ni vedela, kako naj od Marianne terja več odkritosti.

Kmalu je vstopila gospa Jennings in pisemce, ki so ji ga izročili, prebrala na glas. Pisala je lady Middleton: prejšnji večer so prispeli v Conduit Street, naslednji večer pa si želi družbe matere in sestričen. Sir Johnu so opravki, njej pa hud prehlad preprečevali, da bi se oglasila v Berkeley Streetu. Vabilo so sprejele; ko pa se je bližala dogovorjena ura, je Elinor sestro le stežka pregovorila, da je šla z njima, čeprav je že navadna vljudnost do gospe Jennings terjala, da jo na tak obisk pospremita obe. Marianne namreč Willoughbyja še vedno ni videla; prav toliko, kolikor ji ni bilo do zabave v družbi, se je tudi bala tvegati, da bi spet prišel, ko nje ne bi bilo doma.

Ko se je večer končal, je Elinor ugotovila, da sprememba bivališča značaja v bistvu ne spremeni. Čeprav so se komaj nastanili v mestu, je sir John že zbral okoli sebe skoraj dvajset mladih ljudi in jim za zabavo priredil ples. Lady Middleton pa tega ni odobravala. Na deželi je bil nenačrtovan ples povsem sprejemljiv; v Londonu, kjer je bil sloves uglajenosti pomembnejši in teže dosegljiv, pa je bilo preveč tvegano zgolj za veselje nekaj deklet dopustiti, da bi se razvedelo, kako je lady Middleton priredila skromen ples za osem ali devet parov, ob dveh violinah in s prigrizkom, postreženim kar na kredenci.

Med gosti sta bila tudi gospod in gospa Palmer. Od prihoda v mesto ga še niso videle, saj se je skrbno ogibal vsakemu videzu pozornosti do tašče in se ji zato nikoli ni približal; tudi ob njihovem vstopu ni z ničimer pokazal, da jih pozna. Bežno jih je premeril, kakor da ne ve, kdo so, gospe Jennings pa je zgolj pokimal z drugega konca sobe. Marianne je ob vstopu z enim samim pogledom preletela prostor: zadoščalo je — njega ni bilo tam — in sedla je, prav tako malo pripravljena sprejemati veselje kakor ga deliti. Ko so bili zbrani kako uro, je gospod Palmer ležerno pristopil h gospodičnama Dashwood in izrazil začudenje, da ju vidi v mestu, čeprav je polkovnik Brandon prav pri njem doma prvič izvedel za njun prihod in je Palmer ob novici, da prideta, tudi sam navrgel nekaj zelo duhovitega.

„Mislil sem, da sta obe v Devonshiru,“ je rekel.

„Res?“ je odvrnila Elinor.

„Kdaj se vračata?“

„Ne vem.“ In s tem se je njun pogovor končal.

Še nikoli v življenju Marianne ni bilo tako malo do plesa kakor tisti večer in še nikoli je ples ni tako utrudil. Ko so se vračale v Berkeley Street, je potožila nad tem.

„Že, že,“ je rekla gospa Jennings, „prav dobro vemo, od kod vse to; če bi bil tam nekdo, ki ga ne bomo imenovali, ne bi bili niti malo utrujeni. In po pravici povedano, ni bilo prav lepo od njega, da vas ni prišel pogledat, ko pa je bil povabljen.“

„Povabljen!“ je vzkliknila Marianne.

„Tako mi je povedala hči Middletonova; menda ga je sir John danes zjutraj nekje srečal na ulici.“ Marianne ni rekla nič več, videti pa je bila silno prizadeta. Elinor v takem položaju ni mogla več čakati križem rok, ne da bi ukrenila kaj, kar bi sestri utegnilo prinesti olajšanje. Sklenila je, da bo naslednje jutro pisala materi, v upanju, da jo bo s skrbjo za Mariannino zdravje pripravila do poizvedovanj, ki jih je že tako dolgo odlagala. Tega namena se je še odločneje oprijela, ko je naslednjega dne po zajtrku opazila, da Marianne spet piše Willoughbyju; kajti komu drugemu naj bi pisala, si ni mogla misliti.

Okoli poldneva je gospa Jennings sama odšla po opravkih in Elinor se je nemudoma lotila pisma. Marianne, preveč nemirna za delo in preveč zaskrbljena za pogovor, je medtem hodila od okna do okna ali pa sedela ob ognju, zatopljena v otožne misli. Elinor je v pismu mater nadvse resno prosila za pomoč. Poročala ji je o vsem, kar se je zgodilo, ji zaupala sum, da je Willoughby nestanoviten, in jo z vsemi razlogi, ki sta jih narekovali dolžnost in ljubezen, rotila, naj od Marianne zahteva pojasnilo, kakšno je v resnici njeno razmerje z njim.

Komaj je končala pismo, je trkanje naznanilo obisk in napovedali so polkovnika Brandona. Marianne, ki ga je videla skozi okno in ji je bila vsaka družba odveč, je zapustila sobo, še preden je vstopil. Videti je bil resnejši kakor navadno. Čeprav je izrazil zadovoljstvo, da je našel gospodično Dashwood samo, kakor da ji ima povedati nekaj posebnega, je nato nekaj časa sedel brez besed. Elinor je bila prepričana, da ji želi sporočiti nekaj o sestri, in je nestrpno čakala, kdaj bo spregovoril. Tak občutek je ni obšel prvič; že večkrat je namreč začel z opazko „vaša sestra je danes videti slabo“ ali „vaša sestra se zdi potrta“ in ob tem dajal vtis, da bo o njej bodisi kaj posebnega razkril bodisi povprašal. Po nekajminutnem premolku je pretrgal tišino in jo z nekoliko vznemirjenim glasom vprašal, kdaj ji bo smel čestitati, da je dobila svaka. Elinor na takšno vprašanje ni bila pripravljena, in ker ni imela odgovora, se je morala zateči k preprostemu in običajnemu izhodu: vprašala ga je, kaj misli s tem. Poskusil se je nasmehniti in odvrnil: „Zaroka vaše sestre z gospodom Willoughbyjem je splošno znana.“

„Splošno znana že ne more biti,“ je odvrnila Elinor, „saj zanjo ne ve niti njena družina.“

Začudeno jo je pogledal in rekel: „Oprostite mi, bojim se, da je bilo vprašanje predrzno; toda nisem si mislil, da naj bi bila stvar skrivnost, saj si odkrito dopisujeta in se povsod govori o njuni poroki.“

„Kako je to mogoče? Od koga ste to slišali?“

„Od mnogih — od nekaterih, ki jih sploh ne poznate, in od drugih, s katerimi ste si zelo blizu: od gospe Jennings, gospe Palmer in Middletonovih. Pa vendar morda še vedno ne bi verjel — kajti kadar se duh upira spoznanju, zmeraj najde kaj, kar podpira njegove dvome —, če ne bi danes, ko me je služabnik spustil v hišo, v njegovi roki po naključju zagledal pisma, ki ga je vaša sestra lastnoročno naslovila na gospoda Willoughbyja. Prišel sem povprašat, a še preden sem lahko zastavil vprašanje, sem bil že prepričan. Je vse dokončno dogovorjeno? Ali res ni mogoče —? Toda nimam pravice in tudi nobenega upanja na uspeh si ne bi mogel delati. Oprostite mi, gospodična Dashwood. Mislim, da sem storil napako, ko sem toliko povedal, a komaj vem, kaj naj storim, in se povsem zanašam na vašo preudarnost. Povejte mi, da je vse nepreklicno sklenjeno, da bi bil vsak poskus, da skratka preostane le še prikrivanje, če je prikrivanje sploh mogoče.“

Te besede, v katerih je Elinor slišala odkrito priznanje ljubezni do svoje sestre, so jo globoko ganile. Sprva ni mogla spraviti iz sebe niti besede, in še ko se je zbrala, je nekaj časa premišljala, kakšen odgovor bi bil najprimernejši. O tem, kako je v resnici med Willoughbyjem in sestro, je tudi sama vedela tako malo, da bi med pojasnjevanjem prav lahko povedala preveč ali premalo. Vendar je bila prepričana, da Mariannina ljubezen do Willoughbyja polkovniku Brandonu ne dopušča nikakršnega upanja na uspeh, naj se ta ljubezen konča kakorkoli. Obenem je želela sestrino ravnanje obvarovati pred grajo, zato se ji je po krajšem premisleku zdelo najbolj preudarno in obzirno povedati več, kakor je v resnici vedela ali verjela. Priznala je torej, da ji sama sicer nista nikoli pojasnila, v kakšnem razmerju sta, da pa o njuni vzajemni ljubezni ne dvomi in je vest o dopisovanju ne preseneča.

Poslušal jo je molče in zbrano. Ko je umolknila, je takoj vstal in z ganjenim glasom rekel: „Vaši sestri želim vso srečo, kar si je je mogoče zamisliti; Willoughbyju pa, da bi si prizadeval biti je vreden.“ Nato se je poslovil in odšel.

Elinor v tem pogovoru ni našla nobene tolažbe, ki bi ji olajšala druge skrbi; nasprotno, v njej je pustil le otožen vtis o nesreči polkovnika Brandona, pa si še želeti ni mogla, da bi se ta nesreča razblinila, saj je v svoji zaskrbljenosti hrepenela prav po tistem razpletu, ki bi jo moral zapečatiti.

Javi napako v tem poglavju