Audio knjigePetinštirideseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Ko je odšel in je ropot kočije že zdavnaj zamrl, so Elinor še lep čas prevevale najrazličnejše misli. V njej so vzbujale tolikšno žalost, da sploh ni mogla pomisliti na sestro.
Willoughby — prav tisti Willoughby, ki ga je še pred pol ure sovražila kot najnevrednejšega med ljudmi — si je s svojimi napakami nakopal toliko trpljenja, da se ji je zdaj globoko smilil. Za vselej je bil ločen od njene družine, ona pa se ga je spominjala z nežnostjo in obžalovanjem, ki sta bila, kot si je kmalu priznala, bolj sorazmerna z njegovimi željami kakor z njegovimi zaslugami. Čutila je, da nanjo vplivajo okoliščine, ki bi jih morala trezna presoja povsem prezreti: njegova izjemno privlačna zunanjost, odkrit, prisrčen in živahen nastop, ki sam po sebi ni bil nikakršna vrlina, ter še zmeraj goreča ljubezen do Marianne, ki se ji sploh ne bi smel več prepuščati. Toda vse to je vedela že davno prej, preden je ta vpliv začel popuščati.
Ko se je naposled vrnila k Marianne, ki o ničemer ni imela pojma, se je ta ravno prebujala; dolg in miren spanec jo je okrepil natanko tako, kot je Elinor upala. Elinor je prekipevalo srce. Preteklost, sedanjost in prihodnost, Willoughbyjev obisk, zavest, da je Marianne zunaj nevarnosti, in bližajoči se materin prihod — vse to jo je tako vznemirjalo, da ni čutila niti trohice utrujenosti; bala se je le, da bi se pred sestro izdala. A ta strah ni trajal dolgo. Od Willoughbyjevega odhoda ni minilo niti pol ure, ko jo je ropot nove kočije spet priklical v pritličje. Da materi ne bi bilo treba niti trenutek predolgo trepetati v strašni negotovosti, je brž stekla v vežo in prispela k vratom ravno v hipu, ko je mati vstopala, ter jo sprejela v objem in podprla.
Gospo Dashwood je med približevanjem hiši grabila tolikšna groza, da je bila že skoraj prepričana o Mariannini smrti. Odrevenela od strahu ni mogla ne vprašati po njej ne ogovoriti Elinor; toda hči ni čakala ne na pozdrav ne na vprašanje, temveč jo je v hipu odrešila muk z veselo novico. Mati jo je sprejela z vso običajno silovitostjo in sreča jo je prav tako prevzela kot maloprej strah. Hči in polkovnik sta jo podprla in popeljala v salon. Tam je v solzah radosti in še zmeraj brez besed znova in znova objemala Elinor, vmes pa se obračala k polkovniku Brandonu in mu stiskala roko. Njen pogled je bil poln hvaležnosti in tihega prepričanja, da tudi on deli njeno neizmerno srečo. In res jo je delil, le še bolj molče.
Brž ko se je gospa Dashwood nekoliko zbrala, je hotela k Marianne; dve minuti zatem je bila že ob ljubljenem otroku, ki ji je bil po dolgi ločitvi, nesreči in smrtni nevarnosti še toliko dražji. Elinor je ganjeno opazovala njuno snidenje, a njeno veselje je kalila bojazen, da Marianne po takem vznemirjenju ne bo mogla več spati. Toda gospa Dashwood je znala biti mirna, celo preudarna, kadar je šlo za življenje njenega otroka; in Marianne, ki je bila pomirjena že s tem, da je mati ob njej, za pogovor pa je bila prešibka, se je voljno prepustila tišini in počitku, kakor so ji prigovarjale vse njene negovalke. Gospa Dashwood je vztrajala, da bo vso noč prebedela ob njej, Elinor pa je na materino prošnjo legla k počitku. Po prečuti noči in dolgih urah mučne tesnobe bi spanec krvavo potrebovala, a se zaradi razburjenja nikakor ni mogla umiriti. Willoughby, „ubogi Willoughby“, kakor si ga je zdaj dovolila imenovati, ji ni šel iz glave. Za nič na svetu ne bi hotela zamuditi njegove izpovedi; in ker ga je prej tako neusmiljeno obsojala, si je to zdaj očitala, zdaj spet oproščala. Najbolj pa jo je težila obljuba, da bo vse to povedala sestri. Groza jo je bilo trenutka, ko jo bo morala izpolniti, in bala se je, kako bo to vplivalo na Marianne. Dvomila je, da bo sestra po takšnem razkritju sploh še kdaj našla srečo ob kom drugem, in za hip si je celo zaželela, da bi Willoughby ovdovel. Nato pa se je spomnila polkovnika Brandona, se v mislih pokarala in spoznala, da si s svojim trpljenjem in stanovitnostjo sestrino roko zasluži veliko bolj kakor njegov tekmec; v tistem hipu bi si zaželela karkoli na svetu, le smrti gospe Willoughby ne.
Ko je polkovnik Brandon prispel v Barton s slabo novico, je gospa Dashwood udarec lažje prenesla, ker jo je za Marianne že prej tako skrbelo. Skrb je bila namreč tolikšna, da je že sklenila še isti dan odpotovati v Cleveland in ne čakati na nove vesti. Pred njegovim prihodom je bilo za pot že vse tako nared, da so vsak hip pričakovali Careyjeve; ti naj bi odpeljali Margaret, saj je mati ni hotela vzeti s seboj tja, kjer bi se lahko nalezla bolezni.
Marianne je bila iz dneva v dan močnejša, sijoči obraz in vedrina gospe Dashwood pa sta potrjevala njene lastne besede, da je ena najsrečnejših žensk na svetu. Elinor je ob teh izjavah in očitnih dokazih materine sreče včasih le prešinila misel, ali se sploh še kdaj spomni Edwarda. Toda gospa Dashwood je verjela zadržanemu pismu, v katerem ji je Elinor opisala svoje razočaranje, in je v preobilju radosti mislila le še na to, kaj bi njeno srečo še povečalo. Marianne se ji je vrnila iz smrtne nevarnosti, v katero jo je — kot si je zdaj začenjala priznavati — pomagala pahniti tudi sama, ko je nepremišljeno spodbujala njeno nesrečno navezanost na Willoughbyja. Hčerino okrevanje pa ji je prinašalo še eno veselje, na katero Elinor ni niti pomislila. Brž ko sta ostali sami, se ji je mati zaupala.
„Končno sva sami. Moja Elinor, saj še ne veš, kako zelo sem srečna. Polkovnik Brandon ljubi Marianne. Sam mi je povedal.“
Hči jo je molče in zbrano poslušala; v njej so se izmenjavali veselje in bolečina, presenečenje in občutek, da je bilo vse skupaj pričakovano.
„Prav nič mi nisi podobna, draga Elinor, sicer bi se zdaj čudila tvoji mirnosti. Če bi sedla in premišljevala, kakšna največja sreča bi lahko doletela našo družino, bi si gotovo zaželela, da bi se polkovnik Brandon poročil z eno od vaju. In mislim, da bo od obeh prav Marianne z njim srečnejša.“
Elinor je bila že na tem, da jo vpraša, zakaj tako misli; prepričana je bila namreč, da mati za to nima nobenega tehtnega razloga, ki bi slonel na trezni presoji njihovih let, značajev ali čustev. A ker je mater pri vsem, česar se je lotila z vnemo, vselej zanesla domišljija, se je Elinor namesto vprašanja le nasmehnila.
„Včeraj mi je med potjo odprl srce. Zgodilo se je povsem nepričakovano, čisto nehote. Lahko si misliš, da nisem mogla govoriti o ničemer drugem kot o svojem otroku, on pa tudi ni mogel prikriti stiske. Videla sem, da trpi prav tako kot jaz, in morda je pomislil, da v današnjem svetu zgolj prijateljstvo ne more opravičiti tako globokega sočutja — ali pa, bolje rečeno, sploh ni premišljeval. Prepustil se je neustavljivim čustvom in mi zaupal svojo iskreno, nežno, stanovitno ljubezen do Marianne. Ljubi jo, moja Elinor, od prvega trenutka, ko jo je zagledal.“
Toda Elinor v tem ni prepoznala besed in izpovedi polkovnika Brandona, temveč le cvetke materine živahne domišljije, ki si je vse, kar jo je veselilo, prikrojila po svoje.
„Njegova ljubezen do nje neskončno presega vse, kar je Willoughby kdaj čutil ali hlinil; toliko bolj goreča je, kolikor bolj je iskrena in stanovitna — kakorkoli že temu rečeva. In ves ta čas ni ugasnila, čeprav je vedel za nesrečno zagledanost drage Marianne v tistega ničvrednega mladeniča! Kako nesebično je ljubil, brez trohice upanja! Samo da bi jo videl srečno z drugim … Kakšna plemenita duša! Takšna odkritost, takšna iskrenost! Pri njem se človek res ne more zmotiti.“
„Da je polkovnik Brandon odličen človek,“ je rekla Elinor, „je onkraj vsakega dvoma.“
„Vem, da je,“ je resno odvrnila mati, „sicer bi bila po takšni grenki izkušnji prav jaz zadnja, ki bi to ljubezen spodbujala ali se je sploh veselila. Že to, kako je prišel pome — s tako dejavno, tako nesebično pripravljenostjo pomagati —, je zadosten dokaz, da je eden najplemenitejših ljudi.“
„Vendar njegov sloves,“ je odgovorila Elinor, „ne sloni le na enem samem dobrem dejanju, h kateremu bi ga tudi brez človečnosti gnala že ljubezen do Marianne. Gospa Jennings in Middletonovi ga že dolgo dobro poznajo; vsi ga imajo radi in ga spoštujejo. Pa tudi sama sem ga v tem kratkem času precej dobro spoznala. Tako zelo ga cenim in spoštujem, da bom njuno zvezo, če bo le Marianne lahko srečna z njim, prav tako kot ti štela za največji blagoslov, ki bi nas mogel doleteti. Kaj pa si mu odgovorila? Si mu dala kaj upanja?“
„Oh, ljuba moja, takrat ne njemu ne sebi nisem mogla govoriti o upanju. Marianne je morda prav tisti hip umirala. Saj me tudi ni prosil ne za upanje ne za spodbudo. Nehote se mi je izpovedal; čustva so neustavljivo privrela na dan pred prijateljico, ki ga je tolažila. Ni govoril z menoj kot z materjo. Pa vendar sem mu čez nekaj časa — sprva sem bila namreč čisto iz sebe — le rekla, da bom najsrečnejša na svetu, če bo Marianne preživela, v kar sem trdno zaupala, in bom lahko pripomogla k njuni poroki. In odkar sva prispela in nama je tako blaženo odleglo, sem mu to še izčrpneje ponovila ter ga opogumila, kolikor sem le mogla. Čas, prav malo časa, mu pravim, bo vse uredil; Mariannino srce se vendar ne bo za vse večne čase tratilo za človeka, kakršen je Willoughby. Že s svojimi odlikami si ga bo kmalu pridobil.“
„Če sodim po polkovnikovem razpoloženju, mu še nisi vlila toliko zaupanja, kolikor ga premoreš sama.“
„Ne. Meni namreč, da je Mariannina ljubezen pregloboko zakoreninjena, da bi se lahko prav kmalu spremenila. Pa tudi če bi bilo njeno srce spet prosto, si premalo zaupa; ne verjame, da bi jo ob tolikšni razliki v letih in značaju sploh lahko navezal nase. Toda v tem se krepko moti. Od nje je starejši ravno toliko, da mu je to v prid, saj ima trden značaj in ustaljena načela; in prepričana sem, da je po naravi prav tak, da lahko osreči tvojo sestro. Pa tudi zunanjost in vedenje govorita njemu v prid. Naklonjenost me ne slepi; seveda ni tako lep kakor Willoughby, vendar ima na obrazu nekaj veliko prijetnejšega. Če se spomniš, je bilo v Willoughbyjevih očeh včasih nekaj, kar mi ni bilo všeč.“
Elinor se tega nikakor ni mogla spomniti; toda mati ni čakala na pritrditev, temveč je nadaljevala:
„In njegovo vedenje, polkovnikovo vedenje, mi ni le veliko ljubše, kot mi je bilo kdajkoli Willoughbyjevo, temveč dobro vem, da bo Marianne trajneje navezalo nanj. Njegova blagost, pristna pozornost do drugih ter možata, neprisiljena preprostost se veliko bolj ujemajo z njeno pravo naravo kakor živahnost onega drugega, ki je bila pogosto narejena in neprimerna trenutku. Trdno sem prepričana, da Marianne z Willoughbyjem — tudi če bi se bil izkazal za tako dobrega človeka, kot se je izkazal za pokvarjenega — nikoli ne bi bila tako srečna, kakor bo s polkovnikom Brandonom.“
Utihnila je. Hči se z njo ni mogla povsem strinjati, a ker je svoje pomisleke zadržala zase, z njimi ni nikogar prizadela.
„V Delafordu ne bo daleč od mene,“ je dodala gospa Dashwood, „tudi če ostanem v Bartonu; in po vsej verjetnosti — slišim namreč, da je to velika vas — mora biti kje v bližini prav gotovo kakšna manjša hiša ali hišica, ki bi nam prav tako ustrezala kakor sedanje domovanje.“
Uboga Elinor! Spet nov načrt, kako jo spraviti v Delaford! Toda ostala je neomajna.
„Pa tudi njegovo premoženje! Kajti v mojih letih, veš, vsakdo gleda tudi na to; in čeprav ne vem in si niti ne želim vedeti, kolikšno je v resnici, sem prepričana, da je precejšnje.“
Tedaj ju je zmotil prihod nekoga tretjega. Elinor se je umaknila, da bi na samem o vsem tem premislila; prijatelju je iz srca želela uspeh, a jo je prav ob tej želji vendarle zabolelo pri srcu, ko je pomislila na Willoughbyja.