Audio knjigeDvanajsto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Ko sta se Elinor in Marianne naslednje jutro sprehajali, je Marianne sestri zaupala novico, ki je Elinor – čeprav je sestrino nepremišljenost in zaletavost že dobro poznala – osupnila kot naravnost izreden dokaz obeh lastnosti. Z največjim veseljem je povedala, da ji je Willoughby podaril konja, ki ga je sam vzredil na posestvu v Somersetshiru in je bil kakor nalašč za damsko ježo. Niti pomislila ni, da mati sploh ne namerava imeti konj in da bi morala, če bi si zaradi darila premislila, kupiti še enega konja za služabnika, najeti človeka, ki bi ga jezdil, povrhu vsega pa za oba sezidati še hlev. Darilo je brez pomisleka sprejela in zdaj o njem vsa vznesena pripovedovala sestri.
„Takoj bo poslal konjušnika ponj v Somersetshire,“ je dodala, „in ko bo konj tu, bova jezdili vsak dan. Posojala ti ga bom. Samo predstavljaj si, draga Elinor, kakšen užitek bo galopirati po teh gričih!“
Le stežka se je prebudila iz teh sanj o sreči in prisluhnila neljubim resnicam, povezanim z darilom; nekaj časa jih nikakor ni hotela priznati. Dodaten služabnik bi stal pravo malenkost; prepričana je bila, da mama temu ne bi nikoli ugovarjala; zanj bi bil dober vsak konj, saj bi ga zmeraj lahko dobili v Barton Parku; za hlev pa bi zadoščala najpreprostejša lopa. Tedaj pa si je Elinor drznila podvomiti, ali je sploh spodobno sprejeti takšno darilo od moškega, ki ga tako malo ali vsaj tako kratek čas pozna. To pa je bilo že preveč.
„Motiš se, Elinor,“ je vneto rekla, „če misliš, da Willoughbyja slabo poznam. Res ga ne poznam dolgo, toda veliko bolje kakor kogar koli drugega na svetu, razen tebe in mame. O bližini ne odločajo ne čas ne priložnosti, temveč le sorodnost značajev. Nekaterim še sedem let ne zadostuje, da bi se spoznali, drugim je sedem dni več kot dovolj. Veliko bolj nespodobno bi se mi zdelo sprejeti konja od brata kakor od Willoughbyja. Johna zelo slabo poznam, čeprav smo leta živeli skupaj; o Willoughbyju pa sem si sodbo ustvarila že zdavnaj.“
Elinor je presodila, da bo najpametneje, če v to ne bo več drezala. Poznala je sestrin značaj; ugovori o tako občutljivi stvari bi jo v prepričanju le še utrdili. Ko pa je potrkala na njeno ljubezen do mame in ji predočila, koliko neprijetnosti bi si popustljiva mati nakopala, če bi – kar je bilo več kot verjetno – privolila v takšno povečanje gospodinjstva, je Marianne kmalu popustila. Obljubila je, da mami o ponudbi ne bo črhnila in je tako ne bo spravljala v skušnjavo, naj pokaže tako nepremišljeno dobroto, Willoughbyju pa bo ob naslednjem srečanju povedala, da mora darilo zavrniti.
Držala je besedo. Ko se je Willoughby še istega dne oglasil v hišici, je Elinor slišala, kako mu je polglasno potožila, da je razočarana, ker se mora darilu odpovedati. Obenem je nanizala razloge za to spremembo, ki so bili takšni, da ji ni mogel več prigovarjati. Vendar je bilo njegovo obžalovanje očitno; ko ga je z vso iskrenostjo izrazil, je prav tako tiho dodal: „Toda konj je še zmeraj vaš, Marianne, čeprav ga zdaj ne morete jezditi. Pri meni bo ostal le toliko časa, dokler ga ne boste mogli vzeti k sebi. Ko boste zapustili Barton in si v trajnejšem domu uredili lastno gospodinjstvo, vas bo Kraljica Mab že čakala.“
Gospodična Dashwood je vse to slišala. Iz njegovih besed, iz glasu, s katerim jih je izrekel, in iz tega, da je sestro poklical le po imenu, je v hipu razbrala tolikšno zaupnost in tako nedvoumen namig, da o njunem popolnem soglasju ni mogla več dvomiti. Od tistega trenutka je bila prepričana, da sta zaročena. Čudilo jo je le, da sta tako odkritosrčna človeka njej in vsem prijateljem prepustila, naj novico odkrijejo po naključju.
Naslednjega dne ji je Margaret povedala nekaj, kar je zadevo osvetlilo še jasneje. Willoughby je prejšnji večer preživel pri njih in Margaret je v dnevni sobi nekaj časa ostala sama z njim in Marianne. Tako je imela priložnost za opazovanje; kar je videla, je z nadvse pomembnim obrazom zaupala najstarejši sestri, brž ko sta bili spet sami.
„O, Elinor!“ je vzkliknila. „Takšno skrivnost o Marianne ti moram povedati! Prepričana sem, da se bo prav kmalu poročila z gospodom Willoughbyjem.“
„To govoriš,“ je odvrnila Elinor, „skoraj vsak dan, odkar sta se prvič srečala na High-church Downu. Nista se poznala še niti teden dni, ko si bila že prepričana, da Marianne okoli vratu nosi njegovo podobo, pa se je izkazalo, da je le miniatura najinega prastrica.“
„Ampak tokrat je res čisto drugače. Prepričana sem, da se bosta prav kmalu vzela, ker ima pramen njenih las.“
„Pazi, Margaret. Morda so to le lasje kakšnega njegovega prastrica.“
„Ampak res so Mariannini, Elinor! Skoraj prepričana sem, saj sem videla, kako jih je odrezal. Sinoči po čaju, ko sta z mamo odšli iz sobe, sta si šepetala in se pogovarjala tako hitro, kot se le da, in zdelo se je, da jo za nekaj prosi; nato je vzel njene škarjice in ji odrezal dolg pramen las, ki so ji vsi razpuščeni padali po hrbtu; poljubil ga je, ga zavil v koščec belega papirja in spravil v listnico.“
Takšnim podrobnostim iz tako zanesljivega vira je Elinor morala verjeti; pa tudi sicer ni bila nagnjena k dvomu, saj se je dogodek popolnoma ujemal s tem, kar je slišala in videla sama.
Margaretina bistroumnost pa se ni zmeraj pokazala tako, da bi bilo sestri pogodu. Gospa Jennings je že dolgo gorela od radovednosti, kateri mladenič je Elinor še posebno pri srcu; ko je nekega večera v Barton Parku začela vrtati v Margaret, naj ji izda njegovo ime, je deklica pogledala sestro in rekla: „Ne smem povedati, kajne, Elinor?“
Vsi so se seveda zasmejali in tudi Elinor se je skušala pridružiti smehu. A napor je bil mučen. Prepričana je bila, da ima Margaret v mislih človeka, čigar imena ne bi mogla mirno poslušati, če bi postalo stalna tarča šal gospe Jennings.
Marianne je s sestro najiskreneje sočustvovala, vendar ji je naredila medvedjo uslugo, ko je močno zardela in se jezno obrnila k Margaret:
„Zapomni si, da nimaš nobene pravice razglašati svojih domnev, kakršne koli že so.“
„Saj nisem nikoli ničesar domnevala,“ je odvrnila Margaret. „Sama si mi povedala.“
To je družbo še bolj razveselilo in vsi so vneto silili v Margaret, naj pove še kaj.
„O, prosim te, gospodična Margaret, povej nam vse,“ je rekla gospa Jennings. „Kako je gospodu ime?“
„Ne smem povedati, gospa. Ampak prav dobro vem, kako mu je ime, in tudi to vem, kje je.“
„Da, da, saj lahko uganemo, kje je; doma v Norlandu, seveda. Gotovo je tamkajšnji kaplan.“
„Ne, to pa že ni. Sploh nima poklica.“
„Margaret,“ je vsa razvneta rekla Marianne, „dobro veš, da si si vse to izmislila in da takega človeka sploh ni.“
„No, potem je pa pred kratkim umrl, Marianne, ker sem prepričana, da je nekoč živel in da se njegov priimek začne na F.“
Elinor je bila neizmerno hvaležna lady Middleton, ko je ta v tistem trenutku pripomnila, „da zelo močno dežuje“, čeprav je menila, da pogovora ni prekinila toliko iz obzirnosti do nje kakor iz globokega odpora do vseh takih neolikanih šal, ki so bile njenemu možu in materi v tolikšno veselje. Toda polkovnik Brandon, ki je vselej pazil na čustva drugih, je nemudoma poprijel za ponujeno temo in oba sta o dežju povedala še marsikaj. Willoughby je odprl klavir in prosil Marianne, naj sede k njemu; ker si je več ljudi prizadevalo speljati pogovor drugam, je prejšnja tema zamrla. Elinor pa si od preplaha, ki ji ga je povzročila, ni tako zlahka opomogla.
Tisti večer so se dogovorili, da si bodo naslednji dan skupaj ogledali prelepo posestvo, kakih dvanajst milj od Bartona, ki je pripadalo svaku polkovnika Brandona. Brez polkovnikovega posredovanja ogled ne bi bil mogoč, saj je lastnik, ki je bil tedaj v tujini, glede tega zapustil stroga navodila. Okoliški park je veljal za izredno lepega, in za sira Johna, ki ga je še posebno goreče hvalil, bi smeli reči, da je kar dober presojevalec, saj je v zadnjih desetih letih vsako poletje vsaj dvakrat priredil izlet tjakaj. V parku je bilo imenitno jezero in jadranje po njem naj bi bilo poglavitna dopoldanska zabava; s seboj naj bi vzeli hladni prigrizek, se peljali izključno v odprtih kočijah in vse uredili tako, kakor se za pravi izlet spodobi.
Nekaterim v družbi se je to zdel precej drzen podvig za ta letni čas, zlasti ker je zadnja dva tedna vsak dan deževalo; gospo Dashwood, ki je bila že prehlajena, pa je Elinor pregovorila, naj ostane doma.