Audio knjigeŠtiriintrideseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Gospa John Dashwood je tako trdno zaupala moževi presoji, da je že naslednji dan obiskala gospo Jennings in njeno hčer. Zaupanje se ji je bogato obrestovalo: ugotovila je, da si njeno pozornost nedvomno zasluži celo prva, čeprav sta pri njej stanovali moževi sestri, v lady Middleton pa je odkrila eno najočarljivejših žensk na svetu!
Tudi lady Middleton je bila nad gospo Dashwood očarana. Družila ju je hladnosrčna sebičnost, ki ju je vlekla drugo k drugi; sorodni pa sta si bili tudi v plehki spodobnosti in vsesplošnem pomanjkanju pameti.
Toda prav tisto vedenje, s katerim se je gospa John Dashwood prikupila lady Middleton, je šlo gospe Jennings pošteno v nos. V njej je videla le drobno, prevzetno in neprijazno žensko, ki je moževi sestri pozdravila brez sleherne topline in jima komaj namenila kakšno besedo; od tiste četrt ure, kolikor se je zadržala v Berkeley Streetu, je namreč vsaj pol časa presedela v molku.
Elinor bi zelo rada izvedela, ali je tudi Edward v mestu, a vprašati ni hotela. Fanny pa ne bi za nobeno ceno sama od sebe omenila njegovega imena, dokler ji ne bi mogla povedati, da je poroka z gospodično Morton dogovorjena, ali dokler se ne bi uresničila moževa pričakovanja glede polkovnika Brandona. Bila je namreč prepričana, da sta si še zmeraj globoko naklonjena in da ju je treba ob vsaki priložnosti, v besedah in dejanjih, kar najstrožje ločevati. Toda novico, ki jo je Fanny tako skrbno zamolčala, je Elinor kmalu izvedela od drugod. K njej je prihitela Lucy ter jo prosila za sočutje, ker ne more videti Edwarda, čeprav je z gospodom in gospo Dashwood prispel v mesto. V Bartlett's Buildings si ni upal priti iz strahu, da bi ju odkrili; in čeprav sta si nepopisno želela snidenja, jima za zdaj ni preostalo drugega kakor dopisovanje.
Kmalu je Edward tudi sam potrdil, da je v mestu, saj se je dvakrat oglasil v Berkeley Streetu. Ko so se vrnile po dopoldanskih opravkih, so dvakrat našle na mizi njegovo vizitko. Elinor je bila vesela, da se je oglasil, a še bolj ji je odleglo, da ga je zgrešila.
Dashwoodova sta bila nad Middletonovima tako navdušena, da sta se, čeprav sicer nista rada odpirala mošnjička, odločila in jima priredila — večerjo. Kmalu po začetku poznanstva sta ju povabila v Harley Street, kjer sta za tri mesece najela prelepo hišo. Povabili so tudi Johnovi sestri in gospo Jennings, John Dashwood pa je skrbno poskrbel še za to, da je prišel polkovnik Brandon. Ta je bil vselej rad tam, kjer sta bili gospodični Dashwood, zato je gostiteljevo nenavadno ljubeznivost sprejel rahlo presenečen, a z velikim zadovoljstvom. Tam naj bi spoznali tudi gospo Ferrars; ali bosta prišla še njena sinova, pa Elinor ni mogla izvedeti. A že misel, da bo videla njo, je zadostovala, da se je obiska veselila. Zdaj je lahko spoznala Edwardovo mater brez tiste hude tesnobe, ki bi takšno srečanje spremljala nekoč, in lahko ji je bilo povsem vseeno, kaj si bo mislila o njej; pa vendar si je prav tako živo kakor nekdaj želela priti v njeno družbo in potešiti radovednost, kakšna je v resnici.
Pričakovanje pred tem družabnim srečanjem pa se je kmalu še stopnjevalo — in to bolj burno kakor prijetno —, ko je izvedela, da sta povabljeni tudi gospodični Steele.
Lady Middleton sta se znali tako prilizniti in se ji z vneto ustrežljivostjo tako prikupiti, da ju je prav tako rada kakor sir John povabila za teden ali dva v Conduit Street, pa čeprav Lucy ni bila posebno uglajena, njena sestra pa še olikana ne. Brž ko se je razvedelo za vabilo Dashwoodovih, se je seveda izkazalo, da bi gospodičnama Steele nadvse ustrezalo, če bi se njun obisk začel že nekaj dni pred večerjo.
Kot nečakinji gospoda, ki je dolga leta vzgajal njenega brata, bi sicer že tako imeli pravico do pozornosti gospe John Dashwood, a le zaradi tega še ne bi sedeli za njeno mizo. Kot gostji lady Middleton pa sta bili seveda dobrodošli. Lucy si je že dolgo želela osebno spoznati družino, od blizu presoditi njen značaj, pretehtati ovire na svoji poti in se jim poskusiti prikupiti; ko je prejela vabilo gospe John Dashwood, je bila zato srečnejša kakor malokdaj v življenju.
Na Elinor je novica delovala povsem drugače. Takoj je pomislila, da bo povabljen tudi Edward, saj stanuje pri materi, večerjo pa prireja njegova sestra. Prvič po vsem, kar se je zgodilo, naj bi ga torej videla v Lucyjini družbi! Komaj si je znala predstavljati, kako bo to prenesla.
Te bojazni morda niso bile povsem razumne, od resnice pa so bile sploh daleč. A ni jih pregnal trezen premislek, temveč Lucyjina prijaznost. Prepričana, da jo bo s tem hudo razočarala, je Elinor zaupala, da Edwarda v torek zagotovo ne bo v Harley Street. Upala je, da jo bo še bolj prizadela, če jo prepriča, da se izogiba družbi le zaradi neizmerne ljubezni do nje, ki je v njeni bližini pač ne zmore prikriti.
Napočil je pomembni torek, ko naj bi mladi dami predstavili tej strah zbujajoči bodoči tašči.
„Pomilujte me, draga gospodična Dashwood!“ je zašepetala Lucy, ko sta stopali po stopnicah; Middletonovi so namreč prispeli tik za gospo Jennings, tako da so vsi hkrati sledili služabniku. „Tu ni nikogar razen vas, ki bi čutil z menoj. Komaj se držim na nogah. Ljubi bog! Čez trenutek bom stopila pred žensko, od katere je odvisna vsa moja sreča — ki bo moja mati!“
Elinor bi jo lahko nemudoma rešila stiske, ko bi le navrgla, da bosta zdaj zdaj najbrž zagledali prihodnjo taščo gospodične Morton, ne pa njene. Namesto tega ji je povsem iskreno zagotovila, da jo res pomiluje — na veliko začudenje Lucy, ki ji je bilo resda tesno pri srcu, a je vendarle upala, da bo v Elinor zbudila brezmejno zavist.
Gospa Ferrars je bila drobna, suhljata ženska, tako vzravnane drže, da je delovala togo, in tako resnega obraza, da je bila videti že kar kisla. Polt je imela rumenkasto, poteze drobne, nelepe in po naravi brezizrazne; toda posrečena namrščenost je njen obraz obvarovala pred sramotno medlostjo in mu vtisnila odločen pečat prevzetnosti ter zlovoljnosti. Bila je redkobesedna, saj je v nasprotju z večino ljudi besede odmerjala po številu svojih misli. Od tistih nekaj zlogov, ki so ji ušli z ustnic, pa niti eden ni bil namenjen gospodični Dashwood; to je premerila z neomajno odločnostjo človeka, ki se je trdno namenil, da mu nekdo za nobeno ceno ne bo všeč.
Takšno vedenje Elinor ni moglo več spraviti v obup. Pred nekaj meseci bi jo neznansko prizadelo, zdaj pa ji gospa Ferrars ni mogla več priti do živega; drugačen odnos do gospodičen Steele, očitno preračunan tako, da bi njo še bolj ponižal, pa jo je zgolj zabaval. Morala se je nasmehniti ob pogledu na ljubeznivost, s katero sta mati in hči obasipali prav tisto osebo — kajti Lucy je bila deležna še posebne pozornosti —, ki bi jo od vseh najraje poteptali, ko bi le vedeli toliko kakor ona. Njo samo, ki jima v primerjavi z Lucy komajda lahko škoduje, pa sta očitno zapostavljali. A čeprav se je v duhu smehljala tej zgrešeni naklonjenosti, je ob misli na nizkotno nespamet, iz katere je izvirala, in ob pogledu na preračunljivo prilizovanje, s katerim sta si jo gospodični Steele trudili ohraniti, do vseh štirih čutila le globok prezir.
Lucy je kar žarela od zmagoslavja, ker so jo tako počastili, gospodični Steele pa je do popolne sreče manjkalo le še malo zbadanja na račun doktorja Daviesa.
Večerja je bila razkošna, strežnikov na pretek in vse je pričalo o gospodinjini želji po blišču ter o gospodarjevi zmožnosti, da ji pri tem ustreže. Kljub prenovi in širitvi posestva v Norlandu in kljub temu, da je gospodarja nekoč — kakor je sam rad potožil — le nekaj tisoč funtov ločilo od tega, da bi moral delnice prodati z izgubo, ni prav nič kazalo na stisko. O kakšnem pomanjkanju ni bilo ne duha ne sluha, razen v pogovoru — tam pa je zazevala precejšnja praznina. John Dashwood ni znal povedati nič takega, čemur bi bilo vredno prisluhniti, njegova žena pa še manj. A s tem nista bila na nobeni posebni sramoti, saj je podobno veljalo za večino gostov. Skoraj vsakemu je namreč manjkalo nekaj, brez česar ni prijetnega družabnika: bodisi prirojena ali pridobljena razsodnost, bodisi uglajenost, živahnost ali blag značaj.
Ko so se dame po večerji umaknile v salon, je ta duhovna revščina postala še očitnejša. Gospodje so v pogovor vendarle vnašali nekaj pestrosti — politiko, ograjevanje zemljišč in ujahovanje konj —, zdaj pa je bilo vsega tega konec. Dokler niso prinesli kave, so se dame vrtele okrog ene same teme: kateri je višji, Harry Dashwood ali skoraj enako stari William, drugi sin lady Middleton.
Ko bi bila tam oba fantiča, bi spor kaj hitro in kar prelahko razrešile, saj bi ju preprosto postavile skupaj in izmerile. Ker pa je bil navzoč samo Harry, sta se obe strani opirali zgolj na ugibanja in vsaka si je jemala pravico, da trmasto vztraja pri svojem in to ponavlja v nedogled.
Tabora sta se razvrstila takole:
Obe materi sta bili v resnici prepričani, da je višji njun sin, a sta iz vljudnosti prisodili zmago drugi.
Obe babici sta bili prav tako pristranski, vendar odkritejši, zato je vsaka vneto zagovarjala svojega vnuka.
Lucy, ki se je želela prikupiti obema materama hkrati, je trdila, da sta oba dečka izredno visoka za svoja leta, in si ni mogla misliti, da bi bila med njima kakršnakoli razlika; gospodična Steele pa je še spretneje in brez predaha pritrjevala zdaj eni, zdaj drugi strani.
Elinor je enkrat samkrat menila, da je višji William, s čimer je gospo Ferrars in Fanny še bolj ujezila, a se ji ni zdelo vredno, da bi svojo sodbo še naprej zagovarjala. Marianne pa je, ko so za mnenje povprašali še njo, užalila kar vse povprek, saj je izjavila, da mnenja nima, ker o tem še nikoli ni razmišljala.
Pred odhodom iz Norlanda je Elinor za svakinjo poslikala dva lična zaslončka za kamin; pravkar so ju uokvirili in prinesli v hišo, kjer sta zdaj krasila salon. Ko je John Dashwood z drugimi gospodi vstopil v sobo, sta mu padla v oči, zato ju je z uslužno vnemo podal polkovniku Brandonu, da bi ju občudoval.
„To je delo moje najstarejše sestre,“ je dejal, „in vam kot človeku z okusom bosta nedvomno všeč. Ne vem, ali ste že kdaj imeli priložnost videti kak njen izdelek, toda vsi pravijo, da riše naravnost izvrstno.“
Polkovnik se sicer ni imel za poznavalca, vendar je zaslončka toplo pohvalil, kakor bi pohvalil vse, kar bi prišlo izpod rok gospodične Dashwood. Zbudila se je seveda tudi radovednost drugih, zato sta zaslončka potovala iz rok v roke, da bi si ju ogledali vsi. Gospa Ferrars ni vedela, da sta Elinorino delo, in je izrecno prosila, naj ju pokažejo še njej. Potem ko ju je lady Middleton že nadvse pohvalila, ju je Fanny podala materi in ji obzirno prišepnila, da ju je poslikala gospodična Dashwood.
„Hm,“ je dejala gospa Ferrars, „zelo lepo,“ in ju vrnila hčeri, ne da bi ju sploh pogledala.
Morda se je celo Fanny za hip zazdelo, da je mati šla v svoji nevljudnosti predaleč, saj je rahlo zardela in hitro rekla:
„Zelo lepa sta, mama, kajne?“ Toda hip zatem jo je najbrž že obšel strah, da je bila preveč prijazna in je pokazala preveč naklonjenosti, kajti brž je dodala:
„Se ti ne zdi, mama, da po slogu nekoliko spominjata na gospodično Morton? Ona pa res čudovito slika! Kako lepa je njena zadnja krajina!“
„Čudovita! Ampak njej gre vse od rok.“
Tega Marianne ni mogla prenesti. Gospa Ferrars ji je bila že tako ali tako zoprna; tako neokusno hvaljenje neke tujke na Elinorin račun pa jo je, čeprav ni niti slutila, kaj je njegov pravi namen, v hipu podžgalo, da je ognjevito izbruhnila:
„To je pa res čudno občudovanje! Kaj nam je mar gospodična Morton? Kdo jo sploh pozna in komu je kaj do nje? Mi mislimo na Elinor in govorimo o njej.“
Ob teh besedah je vzela zaslončka svakinji iz rok in si ju sama ogledovala z občudovanjem, kakršno sta si zaslužila.
Gospa Ferrars je bila videti silno jezna. Še bolj togo se je vzravnala in v odgovor izstrelila tole strupeno puščico: „Gospodična Morton je hči lorda Mortona.“
Tudi Fanny je bila vsa iz sebe od jeze, njen mož pa je kar otrpnil od groze ob sestrini predrznosti. Elinor je Mariannina vzkipelost prizadela precej bolj kakor tisto, kar jo je izzvalo; toda polkovnik Brandon, ki ni odmaknil oči od Marianne, je v njenem izbruhu videl le tisto, kar je bilo v njem lepega: ljubeče srce, ki ne prenese, da bi sestro zapostavljali v še tako neznatni stvari.
Mariannina čustva pa se niso polegla. Hladna prevzetnost, s katero je gospa Ferrars ves večer gledala na Elinor, je v njenih očeh sestri napovedovala prav takšne bolečine in preizkušnje, na kakršne je sama zaradi lastnega ranjenega srca pomislila le z grozo. Premagal jo je val ljubeče rahločutnosti; čez trenutek je stopila k sestrinemu stolu, jo z eno roko objela okoli vratu, pritisnila lice k njenemu ter tiho in goreče zašepetala:
„Draga, draga Elinor, nikar se ne meni zanje. Ne dovoli, da bi onesrečili še tebe.“
Več ni mogla izgovoriti; čustva so jo povsem premagala, obraz je zakopala v Elinorino ramo in planila v jok. Vsi so se ozrli k njej in večina se je vznemirila. Polkovnik Brandon je nevede vstal in stopil k njima. Gospa Jennings je z zelo pomenljivim „Ah, ubožica draga!“ nemudoma priskočila s stekleničko dišavnih soli; sir John pa se je tako hudo razjezil na krivca za to živčno stisko, da se je pri priči presedel tik k Lucy Steele in ji šepetaje na kratko obnovil vso pretresljivo zgodbo.
Čez nekaj minut se je Marianne toliko zbrala, da se je razburjenje poleglo in je lahko spet sedla v družbo; toda tisto, kar se je zgodilo, ji je še ves večer težilo duha.
„Uboga Marianne!“ je njen brat tiho dejal polkovniku Brandonu, brž ko je ujel njegovo pozornost. „Ni tako trdna kakor sestra — zelo je živčna — nima Elinorinega krepkega zdravja. In priznati moramo, da je za mlado dekle, ki je nekoč veljalo za lepotico, izguba zunanjega čara huda preizkušnja. Morda si ne bi mislili, a Marianne je bila še pred nekaj meseci izredno čedna; prav tako čedna kakor Elinor. Zdaj pa, kot vidite, od tega ni ostalo nič.“