Audio knjigeOsmo poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Gospa Jennings je bila vdova z obilno dosmrtno rento. Imela je le dve hčeri in dočakala, da sta se obe spodobno omožili, zato ji zdaj ni preostalo drugega, kakor da omoži in oženi še ves preostali svet. Za to si je po vseh močeh vneto prizadevala in nikoli ni zamudila priložnosti, da bi med mladimi iz svojega kroga spletala ženitne načrte. Izredno hitro je zaznavala ljubezenska nagnjenja in marsikatero mlado damo je že spravila v rdečico ter ji popihala na dušo z namigi o tem, kakšno moč ima nad tem ali onim mladeničem. S takšno bistrovidnostjo je kmalu po prihodu v Barton že lahko odločno razglasila, da je polkovnik Brandon do ušes zaljubljen v Marianne Dashwood. Na sum je prišla že prvi večer, ko so bili v družbi, saj je Marianne med petjem tako pozorno poslušal; ko pa so Middletonovi vrnili obisk in prišli v hišico na kosilo, je stvar postala gotova, ker jo je spet poslušal. Drugače že ni moglo biti. O tem je bila trdno prepričana. Bila bi izvrstna partija, saj je bil on bogat, ona pa lepa. Odkar je po zaslugi svaštva s sirom Johnom spoznala polkovnika Brandona, si je gospa Jennings želela, da bi se dobro oženil; prav tako pa je od nekdaj vsakemu lepemu dekletu privoščila dobrega moža.
Pri tem pa tudi sama ni ostala praznih rok, saj je tako prišla do neizčrpne zaloge šal na račun obeh. V Barton Parku je zbadala polkovnika, v hišici pa Marianne. Prvemu za zbadanje najbrž sploh ni bilo mar, dokler je letelo le nanj; druga pa ga sprva sploh ni razumela. Ko pa je doumela, kam pes taco moli, ni vedela, ali naj se takšnim nesmislom raje smeje ali naj se zgraža nad tolikšno predrznostjo, saj se ji je zdelo brezčutno norčevati se iz polkovnikovih visokih let in žalostne usode starega samca.
Gospa Dashwood moža, ki je bil pet let mlajši od nje, pač ni mogla imeti za takšnega starčka, kakršnega je v njem videla mladostna domišljija njene hčere. Zato si je drznila gospo Jennings vzeti v bran pred sumom, da se je hotela posmehovati njegovim letom.
„Toda tega, mama, kako nesmiselno je takšno namigovanje, vendarle ne moreš zanikati, četudi ni bilo mišljeno zlobno. Polkovnik Brandon je resda mlajši od gospe Jennings, pa je še zmeraj dovolj star, da bi mi bil lahko oče; in če je kdaj premogel toliko ognja, da se je zaljubil, so ti časi že zdavnaj mimo. To je vendar preveč smešno! Kdaj bo človek sploh varen pred takšnimi domislicami, če ga pred njimi ne obvarujeta niti starost niti bolehnost?“
„Bolehnost!“ se je začudila Elinor. „Polkovnik Brandon se ti zdi bolehav? Saj razumem, da se tebi zdi veliko starejši kakor mami; toda menda ja vidiš, da še zmeraj dobro drži pokonci in zdravo stopa!“
„Mar ga nisi slišala tožiti zaradi revme? In mar ni to najobičajnejša nadloga jeseni življenja?“
„Ljubi otrok,“ se je zasmejala mama, „potemtakem moraš nenehno trepetati tudi pred tem, kdaj bom opešala jaz; in gotovo se ti zdi pravi čudež, da sem dočakala tako visoko starost, celih štirideset let.“
„Mama, krivico mi delaš. Prav dobro vem, da polkovnik Brandon še ni tako v letih, da bi se morali prijatelji bati, da ga bo narava kmalu vzela k sebi. Lahko živi še dvajset let. Toda pri petintridesetih človek nima več kaj misliti na zakon.“
„Morda,“ je rekla Elinor, „bi bilo res bolje, če se petintrideset in sedemnajst let ne bi vezalo. Če pa bi se po naključju našla ženska, ki bi bila pri sedemindvajsetih še samska, se mi polkovnikovih petintrideset let nikakor ne bi zdelo ovira za poroko.“
„Ženska pri sedemindvajsetih,“ je po kratkem premolku odvrnila Marianne, „ne more več upati, da bo še kdaj občutila ali vzbudila ljubezen. Če ji je doma hudo ali če ima skromno premoženje, si lahko predstavljam, da bi sprejela dolžnosti bolniške strežnice, samo da bi si kot žena zagotovila varnost in streho nad glavo. Torej ne bi bilo nič neprimernega, če bi se poročil s takšno. To bi bila kupčija iz koristi in svet bi bil zadovoljen. V mojih očeh to sploh ne bi bil zakon, a kaj bi to. Zame bi bila to zgolj trgovska menjava, pri kateri bi vsak gledal le na to, kako bo bolje prišel skozi na račun drugega.“
„Vem, da te nikakor ne bi mogla prepričati,“ je odvrnila Elinor, „da bi sedemindvajsetletna ženska do petintridesetletnega moškega lahko gojila čustvo, dovolj podobno ljubezni, da bi si ga želela za življenjskega sopotnika. Vendar moram ugovarjati, kadar polkovnika Brandona in njegovo ženo obsojaš na večno ždenje v bolniški sobi samo zato, ker je včeraj, v tistem mrazu in vlagi, potožil, da ga v rami nekoliko trga.“
„Toda govoril je o flanelastih telovnikih,“ je vztrajala Marianne, „in ob flanelastem telovniku vselej pomislim na bolečine, krče, revmo in vse mogoče tegobe, ki pestijo stare in nebogljene.“
„Ko bi ležal v hudi vročici, bi ga ne prezirala niti pol toliko. Priznaj, Marianne, mar ni zate nekaj privlačnega v žarečih licih, vdrtih očeh in naglem utripu vročičnega bolnika?“
Kmalu zatem, ko je Elinor zapustila sobo, je Marianne spregovorila: „Mama, glede bolezni me gloda skrb, ki ti je ne morem zamolčati. Prepričana sem, da se Edward Ferrars ne počuti dobro. Tu smo že skoraj štirinajst dni, pa ga še kar ni. Samo resnična bolezen bi ga lahko tako nenavadno zadržala. Le kaj drugega bi ga še lahko vezalo na Norland?“
„Si mar pričakovala, da bo prišel tako kmalu?“ je vprašala gospa Dashwood. „Jaz prav nič. Nasprotno, če me je pri tem sploh kaj skrbelo, me je spomin na to, s kako malo veselja in vneme je včasih sprejel moje vabilo, kadar sem govorila, da nas mora obiskati v Bartonu. Ga Elinor že pričakuje?“
„O tem z njo nisem nikoli govorila, toda seveda ga mora pričakovati.“
„Prej bi rekla, da se motiš. Ko sem ji včeraj omenila, da bi bilo treba v spalnici za goste namestiti novo kaminsko rešetko, je pripomnila, da se prav nič ne mudi, saj sobe najbrž še nekaj časa ne bomo potrebovali.“
„Kako čudno! Le kaj naj to pomeni! Sicer pa je bilo že vse njuno vedenje nerazumljivo! Kako hladno, kako mirno sta se nazadnje poslovila! Kako mlačno sta se pogovarjala zadnji večer, ko sta bila še skupaj! Edward pri slovesu ni delal nobene razlike med Elinor in menoj: obema je zaželel vse dobro kakor ljubeč brat. Zadnje dopoldne sem ju dvakrat nalašč pustila sama in obakrat je povsem nerazumljivo prišel iz sobe za menoj. In ko smo odhajali iz Norlanda ter se poslavljali od Edwarda, Elinor ni jokala, kakor sem jokala jaz. Še zdaj se ves čas enako obvladuje. Kdaj je potrta ali otožna? Kdaj se skuša ogniti družbi ali pa je v njej videti nemirna in nezadovoljna?“