Audio knjigeŠestnajsto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Marianne si nikakor ne bi mogla odpustiti, če bi prvo noč po slovesu od Willoughbyja zatisnila oči. Zjutraj bi jo bilo sram pogledati domačim v obraz, če ne bi vstala še bolj utrujena, kakor je legla. Toda prav čustva, zaradi katerih bi bil takšen mir sramoten, so jo obvarovala pred njim. Vso noč je prebedela in jo večidel prejokala. Vstala je z glavobolom, brez glasu in ni hotela ničesar zaužiti; materi in sestrama je iz trenutka v trenutek parala srce in odločno zavračala vsak poskus tolažbe. Njena rahločutnost je bila res silovita!
Po zajtrku je šla sama od doma in večino dopoldneva tavala po vasi Allenham, obujala spomine na minule radosti in objokovala sedanji preobrat.
Tudi večer je minil v enakem vdajanju čustvom. Preigrala je vse najljubše pesmi, ki jih je nekoč igrala Willoughbyju, vse napeve, v katerih sta najpogosteje združevala glasova, in sede za klavirjem strmela v vsako notno vrstico, ki ji jo je prepisal, dokler ji pri srcu ni postalo tako hudo, da si žalosti ni mogla več pomnožiti; in tako je dan za dnem hranila svojo bridkost. Cele ure je presedela za klavirjem ter izmenoma pela in jokala; solze so ji pogosto povsem zadušile glas. Pa ne le v glasbi, tudi v knjigah je iskala gorje, ki ga je neizogibno prinašala primerjava preteklosti s sedanjostjo. Brala je samo tisto, kar sta nekoč brala skupaj.
Tako silovita žalost seveda ni mogla trajati v nedogled; v nekaj dneh se je polegla v mirnejšo otožnost. Toda navade, h katerim se je vsak dan vračala, samotni sprehodi in tiho premišljevanje so iz nje še zmeraj tu in tam izvabili prav tako žive izbruhe bridkosti kakor prej.
Od Willoughbyja ni bilo nobenega pisma in zdelo se je, da ga Marianne niti ne pričakuje. Mati se je čudila, Elinor pa je znova obšla tesnoba. Toda gospa Dashwood je vselej, kadar je bilo treba, našla razlage, ki so zadovoljile vsaj njo.
„Pomisli, Elinor,“ je rekla, „kako pogosto gre sir John sam po našo pošto in jo tudi oddaja. Saj sva se že strinjali, da je skrivnostnost morda nujna, in priznati morava, da bi je bilo konec, če bi njuna pisma prišla sir Johnu v roke.“
Elinor temu ni mogla oporekati in skušala je v tem videti zadosten razlog za njun molk. Vendar je poznala pot, kako priti resnici do dna in nemudoma razbliniti vso skrivnostnost – pot, ki je bila tako neposredna, preprosta in po njenem mnenju tako primerna, da jo je morala predlagati materi.
„Zakaj Marianne kar naravnost ne vprašaš,“ je rekla, „ali je zaročena z Willoughbyjem ali ne? Če bi jo vprašala ti, njena mati, in to tako ljubeča, tako prizanesljiva mati, je vprašanje ne bi moglo prizadeti. Bilo bi povsem naraven izraz tvoje ljubezni. Nekoč je bila povsem odkrita, še posebno s teboj.“
„Za nič na svetu je ne bi vprašala česa takega. Če dopustiva možnost, da nista zaročena, kakšno bolečino bi ji s tem šele prizadela! To bi bilo skrajno neobzirno. Nikoli več si ne bi zaslužila njenega zaupanja, če bi iz nje izsilila priznanje o nečem, česar za zdaj noče razkriti nikomur. Poznam Mariannino srce: vem, da me ima nadvse rada in da ne bom zadnja, ki se ji bo zaupala, ko bodo okoliščine temu naklonjene. Od nikogar ne bi skušala izsiliti zaupanja, še najmanj od lastnega otroka; čut dolžnosti bi ji namreč branil, da bi me zavrnila, četudi bi me želela.“
Elinor se je zdela takšna velikodušnost glede na sestrino mladost pretirana, zato je materi še naprej prigovarjala, vendar zaman; v romantični tenkočutnosti gospe Dashwood so utonile vsa zdrava pamet, vsa običajna skrb in vsa preudarnost.
Minilo je več dni, preden je kdo od domačih pred Marianne izgovoril Willoughbyjevo ime. Sir John in gospa Jennings seveda nista bila tako obzirna; njune duhovitosti so marsikateri boleči uri pridale še več gorja. Nekega večera pa je gospa Dashwood po naključju segla po Shakespearovih delih in vzkliknila:
„Hamleta sploh nismo dokončali, Marianne; naš dragi Willoughby je odšel, preden smo ga utegnili prebrati do konca. Pospravimo ga, da ga bomo, ko se vrne … Toda morda bodo minili meseci, preden bo spet pri nas.“
„Meseci!“ je silno presenečena vzkliknila Marianne. „Ne – niti veliko tednov ne.“
Gospe Dashwood je bilo žal za izrečene besede, Elinor pa se jih je razveselila, saj so iz Marianne izvabile odgovor, ki je jasno pričal, da zaupa Willoughbyju in pozna njegove namene.
Nekega jutra, kakšen teden po njegovem odhodu iz teh krajev, se je Marianne le dala pregovoriti in se namesto samotnega tavanja pridružila sestrama na običajnem sprehodu. Dotlej se je na svojih potepanjih skrbno izogibala vsakršni družbi. Če sta se sestri namenili na travnate planjave, se je nemudoma izmuznila med kolovoze; če sta omenili dolino, je prav tako naglo krenila v hribe, in kadar sta se odpravljali od doma, je ni bilo nikjer najti. Nazadnje pa jo je Elinor le prepričala, saj takšnega nenehnega samovanja nikakor ni odobravala. Šle so po cesti skozi dolino, večidel molče, kajti Marianninih misli pač ni bilo mogoče krotiti, Elinor pa je bila zadovoljna že s tem prvim uspehom in za zdaj ni hotela siliti dlje. Onkraj ustja doline, kjer je bila pokrajina še vedno bujna, a manj divja in bolj odprta, se je pred njimi razgrnil dolg odsek ceste, po kateri so se pripeljale ob prvem prihodu v Barton. Tam so se ustavile, se razgledale in s kraja, kamor jih dotlej ni zanesel še noben sprehod, opazovale pokrajino, ki je v daljavi zaokrožala razgled iz pred domače hišice.
V razgledu pred seboj so kmalu uzrle tudi živo bitje: bližal se jim je jezdec. Čez nekaj minut so že razločile, da je gospod, trenutek zatem pa je Marianne navdušeno vzkliknila:
„On je, res je on! Vem, da je!“ Že mu je hitela naproti, ko je Elinor zaklicala:
„Marianne, res mislim, da se motiš. Ni Willoughby. Ta gospod ni dovolj visok in tudi drži se drugače.“
„Prav tako se drži, prav tako,“ je vzkliknila Marianne, „prepričana sem. Ta drža, suknjič, konj! Vedela sem, da bo kmalu prišel.“
Med govorjenjem je neučakano hitela naprej; Elinor, ki je bila skoraj prepričana, da jezdec ni Willoughby, pa je pospešila korak in stopala vštric z njo, da Mariannino vedenje ne bi zbujalo pozornosti. Kmalu sta bili od gospoda oddaljeni le še kakšnih trideset jardov. Marianne ga je znova pogledala; srce ji je upadlo, v hipu se je obrnila in pohitela nazaj. Tedaj sta jo sestri glasno poklicali, naj počaka; pridružil se jima je še tretji glas, skoraj tako domač kakor Willoughbyjev, in jo prosil, naj se ustavi. Presenečena se je obrnila ter zagledala in pozdravila Edwarda Ferrarsa.
Bil je edini človek na svetu, ki bi mu v tistem trenutku lahko odpustila, da ni Willoughby; edini, ki bi ji lahko izvabil nasmeh. Zanj je pregnala solze, se nasmehnila in ob sestrini sreči za nekaj časa pozabila na lastno razočaranje.
Razjahal je, prepustil konja služabniku in se z njimi peš vrnil v Barton, kamor je bil tudi sicer namenjen na obisk.
Vse so ga sprejele zelo prisrčno, še posebno Marianne, ki mu je ob snidenju pokazala celo več tople naklonjenosti kakor Elinor. Marianne se je namreč srečanje med Edwardom in sestro zdelo le nadaljevanje tiste nerazložljive hladnosti, ki jo je med njima pogosto opažala že v Norlandu. Zlasti pri Edwardu je pogrešala vse tisto, kar bi moral zaljubljenec ob takšni priložnosti izraziti s pogledom in besedo. Bil je v zadregi, zdelo se je, da se snidenja z njimi komajda veseli, ni bil videti ne vznesen ne veder, govoril je malo, pa še to le toliko, kolikor so ga spraševale, Elinor pa ni izkazal niti trohice naklonjenosti. Marianne ga je opazovala in poslušala z vse večjim začudenjem. Do Edwarda je začela čutiti že skoraj odpor; in končalo se je tako, kakor se je pri njej moralo končati vsako občutje: misli so ji ušle nazaj k Willoughbyju, čigar vedenje je bilo popolno nasprotje obnašanju njegovega bodočega svaka.
Po kratkem molku, ki je sledil prvemu presenečenju in vprašanjem ob snidenju, je Marianne vprašala Edwarda, ali prihaja naravnost iz Londona. Ne, v Devonshiru je bil že štirinajst dni.
„Štirinajst dni!“ je ponovila, začudena, da je bil tako dolgo v isti grofiji kakor Elinor, pa je ni že prej obiskal.
Nekoliko v zadregi je dodal, da je bival pri prijateljih blizu Plymoutha.
„Ste bili zadnje čase kaj v Sussexu?“ je vprašala Elinor.
„Pred dobrim mesecem sem bil v Norlandu.“
„In kakšen je videti dragi, predragi Norland?“ je vzkliknila Marianne.
„Dragi, predragi Norland,“ je rekla Elinor, „je najbrž takšen kakor vsako leto ob tem času. Gozdovi in sprehajalne poti so na debelo postlani z odpadlim listjem.“
„Ah,“ je vzkliknila Marianne, „kako zamaknjeno sem ga nekoč gledala padati z dreves! Kakšna slast je bila na sprehodih opazovati, kako ga veter v celih plohah vrtinči okoli mene! Kakšna čustva so mi zbujali listje, letni čas, zrak, vse skupaj! Zdaj pa se zanj nihče več ne zmeni. Vidijo ga le kot nadlogo, naglo ga pometejo in ga čim prej spravijo izpred oči.“
„Vsakdo pač ne goji tolikšne strasti do odpadlega listja kakor ti,“ je rekla Elinor.
„Ne; moja čustva le redkokdo deli, le redkokdo jih razume. Včasih pa se vendarle najde kdo.“ Ob teh besedah se je za nekaj trenutkov zamislila, nato pa se je spet zdramila. „No, Edward,“ je rekla in pokazala na razgled, „tu je bartonska dolina. Ozrite se po njej in ostanite hladni, če morete. Poglejte tiste hribe! Ste že kdaj videli kaj, kar bi se lahko kosalo z njimi? Na levi je Barton Park, med tistimi gozdovi in nasadi. Vidi se vogal hiše. In tam, pod najbolj oddaljenim hribom, ki se tako veličastno dviga, je naša hišica.“
„Pokrajina je lepa,“ je odvrnil, „toda te nižine so pozimi gotovo blatne.“
„Kako morete ob takšnem razgledu misliti na blato?“
„Zato,“ je z nasmehom odgovoril, „ker med drugim pred seboj vidim tudi zelo blaten kolovoz.“
„Kako čudno!“ je polglasno rekla Marianne in stopila naprej.
„Imate tukaj prijetne sosede? So Middletonovi prijetni ljudje?“
„Ne, ne vsi,“ je odgovorila Marianne. „Težko bi bile naletele na nesrečnejšo sosesko.“
„Marianne,“ je vzkliknila sestra, „kako moreš reči kaj takega? Kako moreš biti tako krivična? Zelo spoštovanja vredna družina so, gospod Ferrars, in do nas nadvse prijateljski. Si pozabila, Marianne, koliko prijetnih dni jim dolgujemo?“
„Ne,“ je tiho odvrnila Marianne, „pa tudi tega ne, koliko bolečih trenutkov.“
Elinor se za to ni zmenila. Posvetila se je obiskovalcu in skušala z govorjenjem o novem domu, njegovih prednostih in podobnem vzdrževati vsaj videz pogovora ter iz Edwarda tu in tam izvabiti kakšno vprašanje ali pripombo. Njegova hladnost in zadržanost sta jo globoko prizadeli; bila je nejevoljna in napol jezna. Ker pa je sklenila, da se bo do njega vedla v duhu preteklih dni in ne sedanjega trenutka, ni pokazala ne zamere ne nezadovoljstva in je z njim ravnala tako, kakor se ji je zdelo primerno glede na sorodstvene vezi.