Audio knjigeOsemnajsto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Elinor je z globoko zaskrbljenostjo opazovala prijateljevo potrtost. Obisk jo je veselil le napol, ko pa je videla, kako malo zadovoljstva prinaša njemu. Očitno je bil nesrečen; želela si je, da bi bilo prav tako očitno, da ji je še zmeraj naklonjen, o čemer nekoč sploh ni dvomila. Toda za zdaj je bilo precej negotovo, ali ji še daje prednost pred drugimi; v nekem trenutku je z živahnejšim pogledom morda kaj nakazal, a že v naslednjem je s svojo zadržanostjo vse zanikal.
Naslednje jutro se je pridružil njej in Marianne v zajtrkovalnici, še preden so drugi prišli dol; Marianne, ki je zmeraj po najboljših močeh skušala prispevati k njuni sreči, ju je kmalu pustila sama. A še ni prišla do polovice stopnic, ko je zaslišala, da se vrata zajtrkovalnice odpirajo. Obrnila se je in začudena zagledala Edwarda, kako stopa iz sobe.
„V vas grem pogledat konje,“ je rekel, „ker še niste pripravljeni na zajtrk; takoj bom nazaj.“
Edward se je k njima vrnil ves navdušen nad okoliško pokrajino. Med sprehodom v vas se mu je marsikateri kotiček doline pokazal v najlepši luči; iz vasi, ki je ležala precej više od hišice, pa se je odpiral razgled po vsej dolini in ta mu je bil nadvse všeč. Takšen pogovor je Marianne seveda pritegnil. Že je začela opisovati, kako tudi sama občuduje te kraje, in ga podrobneje spraševati, kaj ga je še posebno prevzelo, ko ji je Edward segel v besedo: „Nikar me preveč ne izprašujte, Marianne – ne pozabite, da se na slikovitost prav nič ne spoznam, in če se spustiva v podrobnosti, vas bom s svojo nevednostjo in pomanjkanjem okusa gotovo užalil. Gričem bom rekel strmi, ko bi jim moral reči drzni; površju čudno in nerodno namesto razgibano in razbrazdano; za oddaljene predmete bom trdil, da se ne vidijo, ko pa bi morali biti le zabrisani v mehki kopreni megličastega ozračja. Zadovoljiti se morate s takšnim občudovanjem, kakršnega pač premorem. Zame je to zelo lepa pokrajina – griči so strmi, v gozdovih je videti obilo lepega lesa, dolina pa je prijetna in domačna, z bujnimi travniki in tu in tam posejanimi ličnimi kmetijami. Natanko ustreza moji predstavi o lepi pokrajini, ker združuje lepoto s koristnostjo – in gotovo je tudi slikovita, saj jo vi občudujete. Zlahka verjamem, da je polna skal in grebenov, sivega mahu in grmičevja, a vse to gre mimo mene. O slikovitosti ne vem ničesar.“
„Bojim se, da je to še kako res,“ je rekla Marianne, „a zakaj bi se morali s tem še ponašati?“
„Zdi se mi,“ se je oglasila Elinor, „da se Edward izogiba eni izumetničenosti, pa zato zapade v drugo. Ker verjame, da mnogi le hlinijo večje občudovanje naravnih lepot, kot ga v resnici čutijo, in se mu takšno sprenevedanje upira, se ob opazovanju narave sam dela bolj ravnodušnega in manj dojemljivega, kot je v resnici. Izbirčen je in hoče biti izumetničen čisto po svoje.“
„Res je,“ je prikimala Marianne, „da je občudovanje pokrajine postalo le še prazno besedičenje. Vsi se pretvarjajo, da čutijo, in skušajo opisovati z okusom in eleganco človeka, ki je prvi opredelil slikovito lepoto. Vsakršno prazno besedičenje mi je odvratno in včasih sem čustva raje zadržala zase, ker zanje nisem našla drugih besed kot tiste, ki so že tako obrabljene in oguljene, da so izgubile ves smisel in pomen.“
„Prepričan sem,“ je rekel Edward, „da ob lepem razgledu res občutite vse tisto navdušenje, o katerem govorite. Toda v zameno mi mora vaša sestra dovoliti, da sam ne čutim nič več, kakor pravim. Rad imam lep razgled, vendar ne po načelih slikovitosti. Ne maram krivih, zvitih dreves, ki jih je ožgala strela. Veliko bolj jih občudujem, če so visoka, ravna in košata. Ne maram razpadajočih, zanemarjenih koč. Nisem ljubitelj kopriv, osata ali cvetočega resja. Prijetna kmečka hiša me bolj razveseli kakor stražni stolp – in gruča urejenih, srečnih vaščanov mi je ljubša od najimenitnejših razbojnikov na svetu.“
Marianne je Edwarda pogledala osuplo, sestro pa sočutno. Elinor se je samo zasmejala.
O tem niso več govorili in Marianne je zamišljeno molčala, dokler ni njene pozornosti nenadoma pritegnilo nekaj drugega. Sedela je ob Edwardu, in ko je iz rok gospe Dashwood sprejel skodelico čaja, je segel tik pred njo, tako da je na njegovem prstu razločno zagledala prstan, v katerega je bil vdelan spleten pramen las.
„Še nikoli vas nisem videla s prstanom, Edward,“ je vzkliknila. „So to Fannyjini lasje? Spominjam se, da vam jih je obljubila. Vendar bi rekla, da ima temnejše.“
Marianne je nepremišljeno izrekla, kar je mislila – ko pa je videla, v kakšno zadrego je spravila Edwarda, ji je bilo zaradi lastne neprevidnosti prav tako hudo kakor njemu. Močno je zardel, za hip ošinil Elinor s pogledom in odgovoril: „Da, sestrini so. Veste, vdelani lasje so zaradi okova vedno nekoliko drugačnega odtenka.“
Elinor je ujela njegov pogled in še sama prišla v zadrego. V hipu je bila prav tako trdno kakor Marianne prepričana, da so lasje njeni; le da je Marianne pramen imela za sestrino prostovoljno darilo, medtem ko je Elinor vedela, da si ga je moral prisvojiti na skrivaj ali z zvijačo. Vendar ji ni bilo do tega, da bi mu zamerila. Takoj je spregovorila o nečem drugem, kakor da ni ničesar opazila, pri sebi pa sklenila, da bo odslej izrabila vsako priložnost, si lase dobro ogledala in se brez najmanjšega dvoma prepričala, da so natanko takega odtenka kakor njeni.
Edward je bil še nekaj časa v zadregi, nato pa se je pogreznil v še globljo zamišljenost. Vse dopoldne je bil nenavadno resen. Marianne si je grenko očitala nepremišljene besede; a nemara bi si bila hitreje odpustila, ko bi vedela, kako malo je z njimi prizadela sestro.
Še pred poldnevom sta se oglasila sir John in gospa Jennings; slišala sta namreč, da je v hišico prišel neki gospod, in sta si hotela gosta ogledati. Sir John je s taščino pomočjo kaj kmalu ugotovil, da se priimek Ferrars začenja s črko F. S tem sta si za prihodnje dni nabrala celo zalogo zbadljivk na račun uboge Elinor; in če ne bi bila Edwarda šele pravkar spoznala, bi jih bila nemudoma stresla iz rokava. Tako pa je le iz nekaj pomenljivih pogledov razbrala, kako daleč je ob Margaretinih pojasnilih segla njuna bistroumnost.
Sir John ni nikoli prišel k Dashwoodovim, ne da bi jih povabil bodisi na kosilo v Barton Park naslednji dan bodisi na čaj še isti večer. Tokrat jih je hotel pridobiti za oboje, da bi se njihov gost kar najbolje zabaval; čutil se je namreč dolžnega, da tudi sam prispeva k njegovemu razvedrilu.
„Nocoj pa že morate priti k nam na čaj,“ je rekel, „saj bomo čisto sami – in jutri morate vsekakor priti na kosilo, ker bo pri nas velika družba.“
Gospa Jennings ga je pri tem vneto podprla. „In kdo ve, morda pa priredite še ples,“ je rekla. „To bo pa še vas premamilo, gospodična Marianne.“
„Ples!“ je vzkliknila Marianne. „Nemogoče! Kdo pa naj bi plesal?“
„Kdo! Vi vendar, pa Careyjevi in Whitakerjevi, seveda. – Kaj! Ste mar mislili, da nihče več ne more plesati, ker je odšel nekdo, ki ga ne bomo imenovali!“
„Iz vsega srca si želim,“ je vzkliknil sir John, „da bi bil Willoughby spet med nami.“
Te besede in Mariannina rdečica so v Edwardu zbudile nove domneve. „Kdo pa je Willoughby?“ je potiho vprašal gospodično Dashwood, ob kateri je sedel.
Na kratko mu je odgovorila. Mariannin obraz je povedal več. Edward je videl dovolj, da je razumel ne le namigovanje drugih, temveč tudi marsikatero Mariannino pripombo, ki ga je prej begala. Ko sta obiskovalca odšla, je takoj stopil k njej in ji šepnil: „Nekaj sem ugibal. Naj vam povem, kaj sem uganil?“
„Kako to mislite?“
„Naj vam povem?“
„Seveda.“
„No, takole: ugibam, da gospod Willoughby hodi na lov.“
Marianne je bila presenečena in zmedena, vendar ob njegovi mirni hudomušnosti ni mogla zadržati nasmeha. Po kratkem molku je rekla:
„Oh, Edward! Kako morete? – A upam, da bo prišel čas … Prepričana sem, da vam bo všeč.“
„O tem ne dvomim,“ je odvrnil, precej osupel nad njeno resnostjo in vnemo; kajti če ne bi bil mislil, da gre le za šalo, s katero se zabavajo vsi njeni znanci in ki temelji na nečem ali pa tudi na ničemer med njo in gospodom Willoughbyjem, si tega ne bi bil drznil omeniti.