Sedeminštirideseto poglavje

Sedeminštirideseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Gospa Dashwood ob zagovoru nekdanjega ljubljenca ni ostala ravnodušna. Veselilo jo je, da se je opral vsaj dela očitane krivde; smilil se ji je in želela mu je srečo. Toda nekdanjih čustev ni bilo več mogoče obuditi. Nič več ga ni moglo vrniti Marianne kot moža, ki ni nikdar prelomil zvestobe ali omadeževal svojega imena. Nič ni moglo izbrisati spoznanja, koliko je zaradi njega pretrpela, niti zmanjšati krivde za to, kako je ravnal z Elizo. Zato mu tudi nič ni moglo povrniti nekdanjega mesta v materinem spoštovanju ali škodovati možnostim polkovnika Brandona.

Če bi gospa Dashwood tako kakor hči slišala Willoughbyjevo zgodbo iz njegovih lastnih ust, če bi bila priča njegovi stiski in bi nanjo učinkovala njegov obraz ter vedenje, bi bila verjetno bolj sočutna. Toda Elinor s pripovedovanjem ni mogla niti hotela v drugih vzbuditi čustev, kakršna so sprva prevzela njo samo. Premislek ji je umiril presojo in streznil mnenje o tem, kaj si Willoughby v resnici zasluži. Zato je hotela povedati le preprosto resnico in razkriti dejstva, ki so jih po pravici morali upoštevati pri sodbi o njem, brez vsakršnih milih olepšav, ki bi domišljijo zavedle na krivo pot.

Zvečer, ko so bile vse tri same, je Marianne sama od sebe spet spregovorila o njem. A da jo je to stalo precej napora, so jasno izdajali nemirna zamišljenost, v kateri je že nekaj časa sedela, rdečica, ki ji je med govorjenjem zalivala obraz, in negotovi glas.

„Obema bi rada zagotovila,“ je rekla, „da na vse skupaj gledam tako, kakor si le lahko želita.“

Gospa Dashwood bi jo bila nemudoma prekinila z nežnimi tolažilnimi besedami, ko je ne bi Elinor, ki je resnično želela slišati sestrino nepristransko mnenje, z odločnim znamenjem prosila, naj molči. Marianne je počasi nadaljevala:

„Zelo mi je odleglo po tistem, kar mi je davi povedala Elinor. Slišala sem natanko to, kar sem si želela slišati.“ Za nekaj trenutkov ji je glas zamrl, ko pa se je spet zbrala, je mirneje kakor prej dodala: „Zdaj sem popolnoma pomirjena in ne želim si, da bi bilo kaj drugače. Z njim nikoli ne bi mogla biti srečna, ko bi izvedela vse to, kar bi prej ali slej morala izvedeti. Ne bi mu mogla zaupati, ne bi ga mogla spoštovati. Nič mi tega ne bi moglo izbrisati iz srca.“

„Vem, vem,“ je vzkliknila mati. „Srečna z razuzdancem! S človekom, ki je tako skalil mir našemu najdražjemu prijatelju in najboljšemu človeku! Ne, moja Marianne nima srca, ki bi moglo biti srečno s takšnim možem! Njena vest, njena rahločutna vest bi trpela za vse tisto, za kar bi morala trpeti njegova.“

Marianne je zavzdihnila in ponovila: „Ne želim si, da bi bilo kaj drugače.“

„Na vso stvar gledaš,“ je rekla Elinor, „natanko tako, kakor narekujeta dobro srce in zdrava pamet. In upam si trditi, da prav tako dobro kakor jaz, ne le v tem, temveč tudi v mnogih drugih okoliščinah vidiš dovolj razlogov za prepričanje, da bi ti ta zakon prinesel številne neizogibne težave in razočaranja. Pri tem bi ti bila njegova precej manj zanesljiva ljubezen kaj slaba opora. Če bi se poročila, bi bila zmeraj revna. Sam priznava, da je zapravljiv, in vse njegovo ravnanje kaže, da mu je odrekanje skoraj tuja beseda. Ob skromnem, prav skromnem dohodku bi vaju njegove zahteve in tvoja neizkušenost nujno pahnile v stiske, ki zate ne bi bile nič manj boleče zato, ker jih dotlej sploh ne bi poznala in ne bi nikoli pomislila nanje. Vem, da bi te čut za čast in poštenost, brž ko bi spoznala vajin položaj, pripravil do vsakršnega varčevanja, ki bi se ti zdelo mogoče. In morda bi ti ga dopuščal, dokler bi s skromnostjo odrekala udobje le sebi; toda čim bi šla dlje – in kako malo bi mogla tudi z najskrbnejšim gospodarjenjem sama storiti, da bi ustavila propad, ki se je začel že pred poroko! – čim bi torej skušala, pa naj še tako razumno, omejiti njegove užitke, ali se ni bati, da se njegova sebičnost ne bi vdala, temveč bi le oslabila svoj vpliv na njegovo srce in ga pripravila do tega, da bi obžaloval zvezo, ki ga je spravila v takšne težave?“

Marianne so zadrhtele ustnice in ponovila je: „Sebičnost?“ v tonu, ki je pomenil: „Ali res misliš, da je sebičen?“

„Vse njegovo ravnanje,“ je odgovorila Elinor, „je od začetka do konca te zgodbe izviralo iz sebičnosti. Zaradi sebičnosti se je sprva poigraval s tvojimi čustvi; zaradi nje je pozneje, ko se je tudi sam zaljubil, odlašal s priznanjem; in nazadnje ga je prav sebičnost odgnala iz Bartona. V vsem sta ga vodila le lastni užitek in udobje.“

„To je popolnoma res. Za mojo srečo mu ni bilo nikoli mar.“

„Zdaj,“ je nadaljevala Elinor, „obžaluje, kar je storil. In zakaj? Ker vidi, da se mu ni izšlo po pričakovanjih. Ni ga osrečilo. Zdaj je brez denarnih skrbi, te nadloge ga ne pestijo več, zato misli samo na to, da se je poročil z žensko manj prijetnega značaja, kakor je tvoj. Toda ali iz tega sledi, da bi bil srečen, če bi se poročil s teboj? Nevšečnosti bi bile pač drugačne. Tedaj bi trpel zaradi denarnih stisk, ki se mu zdaj, ko jih je rešen, zdijo povsem neznatne. Imel bi ženo, katere značaju ne bi mogel ničesar očitati, vendar bi mu vedno primanjkovalo denarja, vedno bi bil reven. In verjetno bi se kmalu naučil ceniti neštete ugodnosti neobremenjenega posestva in dobrega dohodka mnogo više kakor zgolj ženin značaj, celo kadar gre za zakonsko srečo.“

„O tem prav nič ne dvomim,“ je rekla Marianne, „in ničesar mi ni treba obžalovati, razen lastne nespameti.“

„Raje reci materine nepremišljenosti, otrok moj,“ je rekla gospa Dashwood. „Jaz moram nositi odgovornost.“

Marianne ji ni pustila nadaljevati. Elinor, zadovoljna, da se obe zavedata svojih napak, pa se je želela izogniti vsakršnemu pretresanju preteklosti, ki bi utegnilo sestri vzeti pogum. Zato se je nemudoma vrnila k prvotni temi:

„En sklep pa lahko, mislim, upravičeno potegnemo iz vse te zgodbe: vse Willoughbyjeve težave izvirajo iz prvega greha zoper krepost, iz ravnanja z Elizo Williams. Ta prestopek je bil vir vseh manjših pregreškov in vsega njegovega sedanjega nezadovoljstva.“

Marianne je globoko ginjena pritrdila tej ugotovitvi; mater pa je to napeljalo k temu, da je začela naštevati krivice, ki jih je pretrpel polkovnik Brandon, in hvaliti njegove odlike s tolikšno vnemo, kolikor sta je mogla skupaj navdihniti prijateljstvo in prikriti namen. Vendar ni bilo videti, da bi hči kaj dosti od tega slišala.

Naslednja dva ali tri dni je Elinor, kakor je pričakovala, opažala, da se Marianne moči ne vračajo več tako hitro kakor prej. A ker odločenost v njej ni popustila in se je še zmeraj trudila biti vedra in mirna, je sestra lahko brez strahu zaupala, da ji bo čas povrnil zdravje.

Margaret se je vrnila in družina je bila spet vsa zbrana, spet mirno nastanjena v hišici. In četudi se vsakdanjemu učenju niso posvečale s tolikšno vnemo kakor ob prvem prihodu v Barton, so vsaj načrtovale, da se ga bodo v prihodnje spet resno lotile.

Elinor je vse bolj nestrpno pričakovala kakšno novico o Edwardu. Od odhoda iz Londona o njem ni slišala ničesar, nič novega o njegovih načrtih, nič zanesljivega niti o tem, kje trenutno biva. Zaradi Mariannine bolezni sta si z bratom izmenjala nekaj pisem in v prvem Johnovem je stal tale stavek: „O našem nesrečnem Edwardu ne vemo ničesar in o tako prepovedani temi ne moremo poizvedovati, sklepamo pa, da je še vedno v Oxfordu.“ To je bila edina novica o Edwardu, ki ji jo je prineslo dopisovanje, saj v nobenem od naslednjih pisem ni bilo omenjeno niti njegovo ime. Vendar ji ni bilo usojeno, da bi še dolgo ostala v nevednosti.

Nekega jutra so služabnika poslale po opravkih v Exeter. Ko je med strežbo pri mizi gospodarici že odgovoril na vsa vprašanja o tem, kako je opravil naročeno, je sam od sebe povedal še tole:

„Saj menda veste, gospa, da se je gospod Ferrars poročil.“

Marianne se je silovito zdrznila, uprla oči v Elinor, videla, kako je prebledela, in se v histeričnem napadu zgrudila nazaj na stol. Gospa Dashwood, ki je med odgovarjanjem na služabnikovo vprašanje nagonsko pogledala v isto smer, je zgrožena z Elinorinega obraza razbrala, kako hudo v resnici trpi. Trenutek zatem pa jo je prav tako prestrašilo Mariannino stanje in ni vedela, kateri hčeri naj najprej priskoči na pomoč.

Služabnik, ki je opazil le, da je gospodični Marianne postalo slabo, je bil dovolj priseben, da je poklical eno izmed služkinj. Ta jo je ob pomoči gospe Dashwood podprla in odvedla v drugo sobo. Marianne je bilo tedaj že nekoliko bolje, zato jo je mati prepustila skrbi Margaret in služkinje ter se vrnila k Elinor. Čeprav je bila ta še zmeraj močno pretresena, se je toliko zbrala in spet našla glas, da je ravno začela spraševati Thomasa, od kod mu ta novica. Gospa Dashwood je nemudoma prevzela spraševanje, tako da je Elinor lahko izvedela vse, ne da bi se morala sama naprezati.

„Kdo ti je povedal, da se je gospod Ferrars poročil, Thomas?“

„Gospoda Ferrarsa sem davi v Exetru videl na lastne oči, gospa, in njegovo gospo tudi, tisto, ki je bila prej gospodična Steele. V poštni kočiji sta čakala pred vrati gostišča New London Inn. Tja sem šel s sporočilom od Sally iz Barton Parka za njenega brata, ki je tam poštni kočijaž. Ko sem šel mimo kočije, sem po naključju pogledal gor in takoj videl, da je to mlajša gospodična Steele. Pa sem snel klobuk, ona pa me je spoznala in poklicala k sebi. Vprašala je po vas, gospa, in po gospodičnah, še posebej po gospodični Marianne, ter mi naročila, naj vam prenesem njene pozdrave in pozdrave gospoda Ferrarsa, njune najlepše pozdrave in izraze spoštovanja, pa kako jima je žal, da nimata časa priti k vam na obisk. Zelo se jima je namreč mudilo naprej, ker gresta za nekaj časa še dlje, ampak ko se bosta vračala, vas bosta pa prav gotovo prišla obiskat.“

„Pa ti je povedala, da je poročena, Thomas?“

„Da, gospa. Nasmehnila se je in rekla, da je spremenila priimek, odkar je bila nazadnje v teh krajih. Zmeraj je bila zelo prijazna in zgovorna mlada gospodična, pa zelo vljudna. Zato sem si dovolil, da ji čestitam.“

„Je bil gospod Ferrars z njo v kočiji?“

„Da, gospa, videl sem ga, kako je sedel naslonjen nazaj, ampak pogledal pa ni. Nikoli ni bil kaj posebno zgovoren gospod.“

Elinorino srce si je zlahka razložilo, zakaj se ni pokazal; in gospa Dashwood je verjetno pomislila na isto.

„V kočiji ni bilo nikogar drugega?“

„Ne, gospa, samo onadva.“

„Veš, od kod sta prišla?“

„Naravnost iz Londona, tako mi je rekla gospodična Lucy – gospa Ferrars.“

„In gresta še naprej proti zahodu?“

„Da, gospa, ampak ne za dolgo. Kmalu se bosta vrnila in takrat se bosta prav gotovo oglasila tukaj.“

Gospa Dashwood je zdaj pogledala hčer; toda Elinor je predobro poznala razmere, da bi ju pričakovala. V sporočilu je prepoznala vso Lucy in bila trdno prepričana, da se jim Edward ne bo nikoli približal. Materi je tiho pripomnila, da gresta verjetno h gospodu Prattu blizu Plymoutha.

Zdelo se je, da je Thomas povedal vse, kar je vedel. Na Elinorinem obrazu pa se je videlo, da bi rada slišala še več.

„Si videl, kako sta se odpeljala, preden si odšel?“

„Ne, gospa, konje so ravno pripeljali, ampak nisem mogel več čakati; bal sem se, da bom pozen.“

„Ali je bila gospa Ferrars videti dobro?“

„Da, gospa, rekla je, da se počuti prav dobro. In meni se je zmeraj zdela zelo čedna mlada gospodična, pa tudi silno zadovoljna je bila videti.“

Gospa Dashwood se ni mogla domisliti nobenega vprašanja več in kmalu zatem so odslovili tako Thomasa kakor prt, saj je bilo zdaj oboje odveč. Marianne je že sporočila, da ne bo ničesar več jedla. Tudi gospa Dashwood in Elinor sta povsem izgubili tek in Margaret je lahko štela za prav posebno srečo, da ji ob vsej stiski, ki sta jo sestri v zadnjem času prestajali, in ob tolikih razlogih, zaradi katerih jima pogosto ni bilo mar za jed, doslej še nikoli ni bilo treba ostati brez kosila.

Ko so na mizo postavili posladek in vino ter sta gospa Dashwood in Elinor ostali sami, sta še dolgo sedeli skupaj, obe enako zamišljeni in molčeči. Gospa Dashwood se je bala izreči kakršno koli pripombo in si ni drznila ponuditi tolažbe. Zdaj je spoznala, da se je motila, ko se je zanašala na to, kar ji je Elinor povedala o svojih čustvih. Upravičeno je sklepala, da je hči tedaj vse namenoma omilila, da ji ne bi še povečala gorja, ko je že toliko trpela zaradi Marianne. Uvidela je, da jo je hčerina skrbna obzirnost zavedla v prepričanje, da je naklonjenost, ki jo je nekoč tako dobro razumela, v resnici mnogo šibkejša, kakor je sprva verjela in kakor se je izkazalo zdaj. Bala se je, da je bila v tem prepričanju krivična, nepozorna, celo skoraj neprijazna do svoje Elinor; da je Mariannina bolečina, ker je bila bolj očitna in ji neposredno pred očmi, preveč prevzela vso njeno nežnost in jo pripravila do tega, da je pozabila, kako ima morda v Elinor hčer, ki trpi skoraj prav toliko, vsekakor pa si je za to manj kriva sama in vse prenaša z večjo duševno trdnostjo.

Javi napako v tem poglavju