Enaindvajseto poglavje

Enaindvajseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Palmerjeva sta se naslednjega dne vrnila v Cleveland in družini v Bartonu sta se morali spet zabavati sami. A ne za dolgo. Elinor je komaj nehala misliti na zadnja gosta in se čuditi, kako je lahko Charlotte tako srečna brez vsakega razloga, kako se lahko gospod Palmer kljub lepi pameti vede tako nespametno in kako nenavadno slabo se pogosto ujemata mož in žena, ko sta ji sir John in gospa Jennings v neutrudni vnemi za družabno življenje že priskrbela novi znanki, ki ju je lahko opazovala in preučevala.

Na dopoldanskem izletu v Exeter sta srečala mladi dami in gospa Jennings je z zadovoljstvom odkrila, da sta njeni sorodnici. Sir John ni potreboval drugega, da ju je nemudoma povabil v Barton Park, brž ko opravita nujne obveznosti v Exeterju. Te so se takemu vabilu pri priči umaknile in lady Middleton je ob moževi vrnitvi nemalo vznemirila novica, da bo vsak čas sprejela na obisk dekleti, ki ju še nikoli v življenju ni videla in za kateri ji nihče ni mogel jamčiti, da sta uglajeni ali vsaj znosno omikani. Moževa in materina zatrjevanja pri tem namreč niso štela prav nič. Da sta povrhu še materini sorodnici, je zadevo samo še poslabšalo. Gospa Jennings je zato izbrala kaj neposrečeno tolažbo, ko je hčeri svetovala, naj si nikar ne beli glave s tem, ali sta dovolj po modi, saj so vendar vsi v sorodu in se morajo že nekako prenašati. Ker pa prihoda ni bilo mogoče več preprečiti, se je lady Middleton vdala v usodo z vso mirnostjo dobro vzgojene ženske in se zadovoljila s tem, da je moža petkrat ali šestkrat na dan blago oštela.

Mladi dami sta prispeli; na prvi pogled nikakor nista bili neomikani ali staromodni. Oblečeni sta bili zelo lično, vedli sta se nadvse vljudno, hiša ju je očarala, pohištvo navdušilo, po naključju pa sta tako strastno oboževali otroke, da sta si naklonjenost lady Middleton pridobili prej kakor v eni uri. Izjavila je, da sta resnično zelo prijetni dekleti, kar je pri njej pomenilo že navdušeno občudovanje. Ob tej živahni pohvali je siru Johnu zaupanje v lastno presojo še zraslo, pa se je takoj odpravil v hišico, da bi gospodičnama Dashwood povedal za prihod gospodičen Steele in jima zagotovil, da sta najljubkejši dekleti na svetu. Iz takšne hvale pa se ni dalo izvedeti kaj prida. Elinor je dobro vedela, da je najljubkejša dekleta na svetu mogoče srečati v vsakem kotičku Anglije, v vseh mogočih različicah postave, obraza, značaja in pameti. Sir John je hotel, da gre vsa družina nemudoma peš v Barton Park in si ogleda gostji. Dobrosrčni, človekoljubni mož! Hudo mu je bilo celo sestrično v tretjem kolenu obdržati samo zase.

„Pridite vendar takoj,“ je rekel. „Lepo vas prosim, pridite, morate priti, prav zares, morale boste priti! Niti predstavljati si ne morete, kako vam bosta všeč. Lucy je strašansko lepa, pa tako dobrodušna in prijetna! Otroci se je že zdaj vsi oklepajo, kot bi jo poznali od nekdaj. In obe si vas nadvse želita videti, saj sta v Exeterju slišali, da ste najlepša bitja na svetu; jaz pa sem jima povedal, da je vse res, in še veliko več. Prepričan sem, da vas bosta očarali. Otrokom sta pripeljali polno kočijo igrač. Kako morete biti tako neprijazne, da nočete priti? Saj sta vendar na neki način tudi vaši sestrični. Ve ste moje sestrične, onidve pa ženini, torej morate biti v sorodu.“

Toda sir John ni dosegel svojega. Izprosil si je le obljubo, da se bodo v dnevu ali dveh oglasile v Barton Parku, nato pa jih je ves začuden nad njihovo ravnodušnostjo zapustil in se odpravil domov, da bi gospodičnama Steele vnovič hvalil njihove čare, kakor je pravkar njim hvalil čare gospodičen Steele.

Ko so v Barton Parku opravile obljubljeni obisk in se seznanile z mladima damama, na starejši, ki jih je imela skoraj trideset, niso našle nič občudovanja vrednega; obraz ni bil kaj prida lep, pa tudi pameti ni razodeval. Mlajši, ki ni mogla imeti več kot dvaindvajset ali triindvajset let, pa so priznale precejšnjo lepoto. Imela je ljubke poteze, bister, živahen pogled in nekakšno okretnost v drži, ki ji sicer ni dajala prave uglajenosti ali miline, vendar je v njeno pojavo vdihnila nekaj posebnega. Obe sta bili izredno vljudni in Elinor jima je kmalu priznala tudi svojevrstno razsodnost, ko je videla, s kako vztrajno in premišljeno pozornostjo se trudita ustreči lady Middleton. Nad otroki sta bili nenehno navdušeni, poveličevali sta njihovo lepoto, se potegovali za njihovo pozornost in ustregali njihovim muham. Kolikor časa jima je sploh še ostalo ob nadležnih zahtevah, ki jima jih je nalagala takšna ustrežljivost, sta ga porabili za občudovanje vsega, kar je milostljiva počela, če je sploh kaj počela, ali pa za prerisovanje krojev kakšne imenitne nove obleke, v kateri ju je dan prej spravila v brezmejno navdušenje. Na srečo vseh, ki si naklonjenost pridobivajo s streženjem takšnim slabostim, je ljubeča mati v lovu za pohvalami svojim otrokom sicer najgrabežljivejše človeško bitje, obenem pa tudi najlahkovernejše. Zahteve ima brezmejne, a pogoltne prav vse. Zato se lady Middleton ob pretirani ljubezni in potrpežljivosti gospodičen Steele do njenih potomcev ni zbudilo niti najmanjše začudenje ali nezaupanje. Z materinskim zadovoljstvom je opazovala vse predrzne vsiljivosti in poredne potegavščine, ki sta jih prenašali sestrični. Gledala je, kako jima otroci razvezujejo pasove, ju cukajo za lase na vse strani, brskajo po njunih vrečkah za ročno delo ter odnašajo nožičke in škarje, in niti za hip ni podvomila, da v tem uživajo oboji. Čudilo jo je le, da Elinor in Marianne sedita zraven tako mirno in si ne skušata izboriti svojega deleža pri tej zabavi.

„Kako razigran je danes John!“ je rekla, ko je gospodični Steele vzel žepni robec in ga vrgel skozi okno. „Same vragolije mu rojijo po glavi.“

In ko je kmalu zatem drugi deček isti gospodični močno uščipnil prst, je ljubeče pripomnila: „Kako igriv je William!“

„Tu pa je moja ljuba mala Annamaria,“ je dodala in nežno pobožala triletno deklico, ki zadnji dve minuti ni zganjala hrupa. „Ta je pa zmeraj tako mila in mirna. Tako tihega otročička še ni bilo!“

Toda med tem objemanjem je bucika v naglavnem okrasju lady Middleton deklico po nesreči rahlo opraskala po vratu in iz tega vzora krotkosti izvabila tako divje vpitje, da bi ga le stežka prekosil še tak kričač. Mati je bila nepopisno zaprepadena, vendar njen preplah ni mogel preseči preplaha gospodičen Steele. V tej hudi stiski so vse tri storile prav vse, kar jim je narekovala ljubezen, da bi mali trpinki olajšale muke. Posadile so jo materi v naročje in jo obsule s poljubi; ena od gospodičen Steele je klečala pred njo in ji ranico spirala s sivkino vodico, druga pa ji je v usta tlačila sladkorne bonbone. Ob takšni nagradi za solze je bila deklica prepametna, da bi nehala jokati. Še naprej je na vso moč vreščala in ihtela, brcala bratca, če sta se je hotela le dotakniti, in vsa njihova združena tolažba je bila zaman, dokler se ni lady Middleton na srečo spomnila, da so prejšnji teden ob podobni hudi uri potolčeno sence uspešno zdravili z marelično marmelado. Isto zdravilo so zdaj vneto predlagale tudi za to nesrečno prasko, in ker je mlada gospodična ob teh besedah za hip nehala kričati, so smele upati, da ga ne bo zavrnila. Mati jo je zato v naročju odnesla iz sobe iskat to zdravilo. Ker sta se dečka odločila, da gresta za njo, čeprav ju je mati goreče prosila, naj ostaneta, so se štiri mlade dame znašle v tišini, kakršne soba že več ur ni poznala.

„Ubogi otročički!“ je rekla gospodična Steele, brž ko so odšli. „Lahko bi se zgodila prav huda nesreča.“

„Res ne vem, kako,“ je vzkliknila Marianne, „razen če bi bilo vse povsem drugače. A tako se navadno zganja preplah tam, kjer v resnici ni nobenega razloga zanj.“

„Kako ljubezniva ženska je lady Middleton!“ je rekla Lucy Steele.

Marianne je molčala. Ni mogla reči ničesar, česar ni tudi čutila, naj je bila priložnost še tako nepomembna; kadar je vljudnost zahtevala laži, je zato vse breme zmeraj padlo na Elinor. Tudi tokrat se je potrudila po najboljših močeh in o lady Middleton govorila z več topline, kot je je čutila, čeprav še zdaleč ne s tolikšno kakor gospodična Lucy.

„Pa tudi sir John,“ je vzkliknila starejša sestra, „kako očarljiv mož je!“

Tudi pri tem pohvala gospodične Dashwood ni naredila posebnega vtisa, saj je bila le preprosta in pravična. Pripomnila je zgolj, da je nadvse dobrodušen in prijazen.

„In kako ljubko družinico imata! Tako krasnih otrok še svoj živi dan nisem videla. Prisežem, da jih že zdaj naravnost obožujem, sicer pa sem zmeraj do norosti navdušena nad otroki.“

„To bi si mislila,“ je z nasmehom rekla Elinor, „po tem, kar sem videla danes dopoldne.“

„Zdi se mi,“ je rekla Lucy, „da so po vašem mali Middletonovi nekoliko preveč razvajeni. Morda res že malce preveč; a pri lady Middleton je to tako naravno. Jaz pa otroke rada vidim živahne in razigrane; ne prenesem jih, če so krotki in tihi.“

„Priznam,“ je odgovorila Elinor, „da se mi med obiski v Barton Parku misel na krotke in tihe otroke nikoli ne upira.“

Tem besedam je sledil kratek molk, ki ga je prva pretrgala gospodična Steele. Očitno je bila zelo razpoložena za pogovor in je zdaj precej nenadoma rekla: „In kako vam je všeč v Devonshiru, gospodična Dashwood? Najbrž vam je bilo zelo hudo zapustiti Sussex.“

Nekoliko presenečena nad domačnostjo tega vprašanja ali vsaj nad tonom, v katerem je bilo izrečeno, ji je Elinor pritrdila.

„Norland je strašansko lep kraj, kajne?“ je dodala gospodična Steele.

„Slišali sva, kako ga je sir John silno hvalil,“ je dejala Lucy, ki se ji je očitno zdelo, da se mora za sestrino predrznost nekoliko opravičiti.

„Mislim, da ga mora občudovati prav vsak,“ je odgovorila Elinor, „kdor ga je kdaj videl; čeprav seveda ni pričakovati, da bi kdo njegove lepote cenil tako kakor me.“

„Pa ste imeli tam veliko postavnih kavalirjev? Tukaj jih najbrž nimate toliko; meni se zdi družba z njimi zmeraj veliko prijetnejša.“

„Zakaj pa misliš,“ je rekla Lucy, ki se je očitno sramovala zaradi sestre, „da v Devonshiru ni prav toliko uglajenih mladeničev kakor v Sussexu?“

„Kje pa, ljuba moja, saj nikakor nočem reči, da jih ni. V Exeterju je gotovo vse polno postavnih kavalirjev; ampak veš, kako naj bi jaz vedela, kakšni postavni kavalirji so okoli Norlanda? Bala sem se samo, da bi bilo gospodičnama Dashwood v Bartonu dolgčas, če jih ne bi bilo toliko, kot sta jih bili vajeni. Toda morda vam, mlade dame, za kavalirje ni mar in ste prav tako rade brez njih kakor z njimi. Meni se zdijo nadvse prijetni, če se le lepo oblačijo in vljudno vedejo. Ne prenesem pa jih, kadar so umazani in zanemarjeni. Vzemimo gospoda Rosa iz Exeterja, strašansko postavnega mladeniča, pravega kavalirja, pisarja pri gospodu Simpsonu, veste; pa ga srečajte dopoldne in ga ni, da bi ga človek pogledal. Vaš brat je bil najbrž pravi kavalir, gospodična Dashwood, preden se je poročil, ko pa je bil tako bogat?“

„Verjemite mi,“ je odvrnila Elinor, „da vam tega ne morem povedati, ker ne razumem povsem pomena te besede. Lahko pa rečem tole: če je bil pred poroko kavalir, je kavalir še zdaj, saj se ni prav nič spremenil.“

„O, ljubi bog! Poročenih moških vendar nikoli nimamo za kavalirje; ti imajo drugo delo.“

„Za božjo voljo, Anne,“ je vzkliknila sestra, „o ničemer drugem ne znaš govoriti kot o kavalirjih! Gospodična Dashwood bo še mislila, da ti nič drugega ne roji po glavi.“ Nato je začela občudovati hišo in pohištvo, da bi preusmerila pogovor.

Ta vzorec vedenja gospodičen Steele je zadostoval. Prostaška domačnost in nespamet starejše nista dopuščali, da bi ji Elinor našla kaj v prid. Tudi lepota mlajše in njen prebrisani pogled je nista zaslepila, da ne bi opazila, kako malo je v njej prave uglajenosti in preprostodušnosti. Hišo je zato zapustila brez vsake želje, da bi ju pobliže spoznala.

Z gospodičnama Steele je bilo drugače. Iz Exeterja sta prišli bogato založeni z občudovanjem do sira Johna Middletona, njegove družine in vsega sorodstva, pa ga tudi njegovima lepima sestričnama nista skopo odmerjali. Razglasili sta ju za najlepši, najbolj uglajeni, najbolj izobraženi in najprijetnejši dekleti, kar sta jih kdaj videli, in si nadvse želeli tesnejšega poznanstva z njima. Elinor je zato kmalu spoznala, da se temu ne bo mogoče izogniti. Ker je bil sir John povsem na strani gospodičen Steele, je bila njihova premoč prevelika za vsak odpor; sprijazniti se je bilo treba s tisto vrsto domačnosti, pri kateri ljudje skoraj vsak dan uro ali dve sedijo skupaj v isti sobi. Več sir John ni mogel storiti, vendar tudi ni vedel, da je kaj več sploh potrebno. Biti skupaj je po njegovem pomenilo biti si blizu, in dokler so se mu nenehni načrti za njihova srečanja posrečevali, ni niti malo dvomil, da so že trdne prijateljice.

Po pravici je treba povedati, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi spodbudil njihovo odkritost. Gospodičnama Steele je razodel vse, kar je vedel ali domneval o položaju sestričen, vse do najobčutljivejših podrobnosti. Elinor ju je videla komaj dvakrat, ko ji je starejša že čestitala, ker je imela sestra po prihodu v Barton tolikšno srečo, da je osvojila prav postavnega kavalirja.

„Imenitno bo, da se bo poročila tako mlada,“ je rekla, „in slišim, da je pravi kavalir in strašansko čeden. Upam, da se bo tudi vam kmalu nasmehnila takšna sreča – ampak mogoče imate pa tudi vi že koga na tihem.“

Elinor ni mogla pričakovati, da bo sir John pri razglašanju domnev o njeni naklonjenosti Edwardu kaj bolj obziren, kakor je bil pri Marianne. Ta šala mu je bila od obeh pravzaprav še ljubša, saj je bila nekoliko novejša in je bolj temeljila na ugibanju. Od Edwardovega obiska niso niti enkrat skupaj obedovali, ne da bi nazdravil njenim najglobljim čustvom, in to tako pomenljivo, s tolikšnim prikimavanjem in mežikanjem, da je pritegnil splošno pozornost. Prav tako je vsakič prišla na dan črka F in porodila toliko neštetih šal, da je za Elinor že zdavnaj dobila sloves najduhovitejše črke v abecedi.

Kakor je pričakovala, sta bili zdaj vseh teh šal deležni tudi gospodični Steele. V starejši so zbudile radovednost, kako je ime gospodu, na katerega so namigovale. To radovednost je sicer pogosto izražala predrzno, vendar se je povsem ujemala z njenim siceršnjim poizvedovanjem o družinskih zadevah Dashwoodovih. A sir John se z radovednostjo, ki jo je tako rad zbujal, ni dolgo poigraval; ime je razkril z nič manjšim veseljem, kot ga je gospodična Steele slišala.

„Ferrars se piše,“ je dejal z zelo glasnim šepetom, „a prosim, nikomur ne povejte, ker je to velika skrivnost.“

„Ferrars!“ je ponovila gospodična Steele. „Torej je srečnež gospod Ferrars? Kako! Brat vaše svakinje, gospodična Dashwood? Res nadvse prijeten mladenič; zelo dobro ga poznam.“

„Kako moreš to reči, Anne?“ je vzkliknila Lucy, ki je navadno popravila vsako sestrino trditev. „Res sva ga enkrat ali dvakrat videli pri stricu, a trditi, da ga zelo dobro poznaš, je vendar nekoliko preveč.“

Elinor je vse to poslušala pozorno in presenečeno. „Kdo pa je ta stric? Kje živi? Kako so se spoznali?“ Zelo si je želela, da bi se pogovor nadaljeval, čeprav se sama ni hotela vmešati vanj. Toda o tem ni bilo rečeno nič več in prvič v življenju se ji je zazdelo, da gospe Jennings primanjkuje bodisi radovednosti za drobne novice bodisi volje, da bi jih trosila naprej. Način, kako je gospodična Steele govorila o Edwardu, je radovednost v njej še podžgal. Zdel se ji je namreč nekoliko zloben in ji je zbudil sum, da ta gospodična ve ali misli, da ve o njem nekaj neugodnega. Toda ostala je nepotešena, saj se gospodična Steele ni več odzvala na ime gospoda Ferrarsa, kadar je sir John namignil nanj ali ga celo odkrito omenil.

Javi napako v tem poglavju