Sedemintrideseto poglavje

Sedemintrideseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Po dveh tednih si je gospa Palmer že tako opomogla, da se materi ni več zdelo potrebno ves čas tičati pri njej. Zadovoljila se je z enim ali dvema obiskoma na dan in se doma vrnila k starim navadam, pri katerih sta se ji gospodični Dashwood spet z vsem veseljem pridružili.

Tretje ali četrto jutro po tem, ko je življenje na Berkeley Streetu spet steklo po starem, se je gospa Jennings vrnila z običajnega obiska pri hčeri in stopila v salon, kjer je Elinor sedela sama. Že na pogled je bila tako upehana in polna same sebe, da se je Elinor pripravila na osupljive novice; in komaj je na to pomislila, je gospa Jennings že potrdila njeno slutnjo:

„Ljubi bog, draga gospodična Dashwood! Ste že slišali novico?“

„Ne, gospa. Kaj pa je?“

„Nekaj tako nenavadnega! Ampak vse vam bom povedala. Ko sem prišla k Palmerjevim, je bila Charlotte vsa iz sebe zaradi otroka. Prepričana je bila, da je hudo bolan — jokal je, sitnaril in bil ves mozoljast. Pa sem ga samo pogledala in rekla: ‚Ljubi bog, draga moja, saj to ni nič drugega kot dojenčkov izpuščaj!‘ In pestunja je rekla natanko isto. Toda Charlotte se ni dala pomiriti, zato so poslali po gospoda Donavana; na srečo se je ravno vrnil s Harley Streeta in je takoj prišel. In brž ko je otroka zagledal, je rekel prav kakor midve, da ni nič drugega kot dojenčkov izpuščaj, in takrat se je Charlotte pomirila. No, in ravno ko je odhajal, mi je šinilo v glavo — res ne vem, kako sem se tega domislila, ampak kar naenkrat me je prijelo, da bi ga vprašala, ali ve kaj novega. Pa se je začel nasmihati in muzati, potem se je zresnil in videti je bilo, da nekaj ve; nazadnje pa mi je prišepnil: ‚Da ne bi gospodičen pod vašim okriljem prestrašile neprijetne govorice o bolezni njune svakinje, se mi zdi prav, da vam povem, da po mojem ni posebnega razloga za preplah; upam, da bo z gospo Dashwood vse v redu.‘“

„Kaj! Fanny je bolna?“

„Natanko to sem vprašala tudi jaz, draga moja. ‚Ljubi bog,‘ sem rekla, ‚ali je gospa Dashwood bolna?‘ No, potem je pa vse prišlo na dan; in kolikor sem lahko izvedela, je stvar na kratko takšna. Gospod Edward Ferrars, prav tisti mladenič, s katerim sem vas zmeraj zbadala — ampak zdaj, ko se je tako obrnilo, sem neznansko vesela, da med vama nikoli ni bilo nič —, gospod Edward Ferrars je menda že več kot leto dni zaročen z mojo sestrično Lucy! No, kaj pravite na to, draga moja! In živa duša ni vedela ničesar, razen Nancy! Bi si mislili, da je kaj takega mogoče? Saj ni nič čudnega, če sta si všeč; ampak da sta prišla že tako daleč, ne da bi kdo kar koli posumil! To je pa res čudno! Nikoli ju nisem videla skupaj, sicer bi gotovo takoj uganila. No, iz strahu pred gospo Ferrars sta vse skrbno skrivala, in ne ona ne vaš brat ne svakinja niso ničesar slutili, dokler ni danes zjutraj ubogi Nancy — saj veste, dobričina je, ni pa ravno bistra — vse zletelo z jezika. ‚Ljubi bog,‘ si je mislila, ‚ko pa imajo vsi tako radi Lucy, gotovo ne bodo delali težav.‘ In je šla k vaši svakinji, ki je čisto sama sedela pri vezenju preproge in niti najmanj ni slutila, kaj jo čaka — saj je komaj pet minut prej vašemu bratu razlagala, da namerava Edwarda oženiti s hčerjo nekega lorda, pozabila sem že, katerega. Lahko si torej mislite, kakšen udarec je bil to za njeno nečimrnost in napuh! Takoj je dobila silovit histerični napad in tako kričala, da jo je slišal vaš brat, ki je spodaj v garderobni sobi ravno premišljeval, da bi pisal oskrbniku na deželo. Pri priči je priletel gor in nastal je strašen prizor, saj je medtem prišla še Lucy, ki se ji še sanjalo ni, kaj se dogaja. Uboga duša! Ona se mi pa res smili. In moram reči, da so z njo ravnali prav kruto; vaša svakinja je namreč besnela kakor furija in jo prignala tako daleč, da je omedlela. Nancy je padla na kolena in bridko jokala, vaš brat pa je hodil po sobi in govoril, da ne ve, kaj naj stori. Gospa Dashwood je izjavila, da ne smeta ostati pri hiši niti minute več, in še vaš brat jo je moral na kolenih prositi, naj jima dovoli ostati vsaj toliko, da pospravita obleke. Potem je spet dobila histerični napad in on se je tako prestrašil, da je poslal po gospoda Donavana; in ko je gospod Donavan prišel, je bila vsa hiša na glavi. Kočija je že čakala pred vrati, da odpelje moji ubogi sestrični, in ravno ko je odhajal, sta vstopali vanjo; uboga Lucy je bila, pravi, v takem stanju, da je komaj hodila, z Nancy pa ni bilo skoraj nič bolje. Resnično, ob vaši svakinji me mine vsa potrpežljivost; in iz vsega srca upam, da se bosta poročila njej navkljub. Ljubi bog, kako bo ubogemu gospodu Edwardu, ko bo to izvedel! Da so z njegovo izvoljenko ravnali tako prezirljivo! Pravijo namreč, da jo ima neznansko rad, pa saj ni čudno. Prav nič se ne bi čudila, če bi se strašansko razjezil! In gospod Donavan misli natanko tako. Veliko sva govorila o tem; najboljše pa je, da se je vrnil na Harley Street, da bo pri roki, ko bodo novico sporočili gospe Ferrars. Ponjo so namreč poslali takoj, ko sta sestrični zapustili hišo, ker je bila vaša svakinja prepričana, da bo histerija popadla tudi njo; in kar se mene tiče, jo kar naj. Nobena od njiju se mi ne smili. Ne razumem ljudi, ki zganjajo tak hrup zaradi denarja in imenitnosti. Prav nobenega razloga ni, da se gospod Edward in Lucy ne bi vzela; prepričana sem namreč, da bi gospa Ferrars sinu zlahka namenila dovolj za lepo življenje. In čeprav Lucy sama nima skoraj nič, zna z malim narediti več kakor kdor koli drug; stavim, da bi se s petsto funti na leto, če bi mu jih gospa Ferrars le naklonila, prav tako lepo postavila kakor katera druga z osemsto. Ljubi bog, kako prijetno bi lahko živela v takšni hišici, kot je vaša — ali pa malo večji —, z dvema služkinjama in dvema lakajema; mislim, da bi jima lahko priskrbela celo sobarico, kajti moja Betty ima sestro brez službe, ki bi bila kot nalašč zanju.“

Tu je gospa Jennings umolknila; in ker je imela Elinor medtem dovolj časa, da zbere misli, je lahko odgovorila in pripomnila vse, kar bi človek ob taki novici pričakoval. Odleglo ji je, da je nihče ne sumi osebne vpletenosti in da si gospa Jennings — kakor je zadnje čase večkrat upala — ne domišlja več, da ji je Edward kakor koli pri srcu. Predvsem pa je bila hvaležna, da ni bilo zraven Marianne. Tako se je lahko o vsem pogovarjala brez zadrege in po svojem mnenju povsem nepristransko presojala ravnanje vseh vpletenih.

Še sama bi težko povedala, kakšen razplet pravzaprav pričakuje; vendar je odločno odganjala vsako misel na to, da bi se stvar nazadnje lahko končala kako drugače kot s poroko Edwarda in Lucy. Nestrpno je čakala, kaj bo rekla in storila gospa Ferrars, čeprav o naravi njenih besed in dejanj ni moglo biti dvoma; še bolj pa jo je zanimalo, kako bo ravnal Edward. Z njim je močno sočustvovala; z Lucy zelo malo, pa še v to se je morala prisiliti; z ostalimi pa prav nič.

Ker gospa Jennings ni mogla govoriti o ničemer drugem, je Elinor kmalu spoznala, da mora Marianne pripraviti na te pogovore. Ni smela več odlašati: razbliniti je morala sestrino zmoto, ji povedati vso resnico in jo skušati pripraviti do tega, da bo o tem poslušala druge, ne da bi izdala skrb zanjo ali zamero do Edwarda.

Pred Elinor je bila boleča naloga. Sestri bo vzela to, kar ji je bilo, kot je trdno verjela, v največjo uteho; o Edwardu ji bo povedala stvari, ki ga bodo, se je bala, v njenih očeh za vselej pogubile; in ker bosta njuni usodi v Mariannini domišljiji postali tako podobni, bo sestra zaradi nje znova podoživela vse svoje razočaranje. Toda naj je bila naloga še tako mučna, opraviti jo je bilo treba, zato ni odlašala.

Nikakor se ni hotela zadrževati pri svojih čustvih ali razlagati, kako hudo trpi; želela je le, da bi zbranost, ki si jo je privzgojila, odkar je izvedela za Edwardovo zaroko, Marianne pokazala, kaj vse človek zmore. Pripovedovala je jasno in preprosto; in čeprav ni mogla govoriti brez ganjenosti, je nista prevevala ne silen nemir ne nebrzdana žalost. To je bilo prihranjeno poslušalki: Marianne je namreč poslušala z grozo in neutolažljivo jokala. Elinor je bilo pač usojeno, da druge tolaži tako v svoji kot v njihovi žalosti; in tudi zdaj je sestri rade volje nudila vso oporo, kar jo je premogla: zagotavljala ji je, da je sama pomirjena, Edwarda pa je vneto branila pred vsakim očitkom, razen pred nepremišljenostjo.

Toda Marianne nekaj časa ni verjela ne enemu ne drugemu. V Edwardu je videla drugega Willoughbyja; in če je Elinor, kakor je sama priznala, res tako iskreno ljubila, kako bi mogla trpeti manj od nje? Lucy Steele pa se ji je zdela tako docela neprikupna, tako popolnoma nesposobna očarati razsodnega moškega, da sprva nikakor ni mogla verjeti, da je bil Edward sploh kdaj navezan nanjo, pozneje pa mu tega ni mogla odpustiti. Niti tega ni hotela priznati, da bi bila takšna naklonjenost lahko naravna; zato je Elinor prepustila času in boljšemu poznavanju ljudi, da jo poučita o tem, saj bi jo le to lahko prepričalo.

Sprva ji je uspelo povedati le za zaroko in to, kako dolgo že traja. Že ob tem so Mariannina čustva izbruhnila in prekinila vsako mirno pripoved; nekaj časa ni bilo mogoče storiti nič drugega kot blažiti njeno bolečino, miriti njeno razburjenje in krotiti njeno ogorčenje. Prvo vprašanje, ki je Marianne pripeljalo do nadaljnjih podrobnosti, je bilo:

„Kako dolgo že veš za to, Elinor? Ti je pisal?“

„Vem že štiri mesece. Ko je Lucy lanskega novembra prvič prišla v Barton Park, mi je zaupala, da sta zaročena.“

Ob teh besedah se je v Marianninih očeh zrcalila osuplost, ki je ustnice niso zmogle ubesediti. Od začudenja je za hip onemela, nato pa vzkliknila:

„Štiri mesece! Že štiri mesece veš za to?“

Elinor je pritrdila.

„Kaj! Ves čas, ko si mi stala ob strani v moji nesreči, ti je to ležalo na srcu? Jaz pa sem ti očitala, da si srečna!“

„Ne bi bilo prav, če bi bila takrat izvedela, kako daleč sem od sreče!“

„Štiri mesece!“ je spet vzkliknila Marianne. „Pa tako mirna! Tako vedra! Kaj ti je dajalo moč?“

„Zavest, da opravljam svojo dolžnost. Obljuba, ki sem jo dala Lucy, me je zavezovala k molku. Dolžna sem ji bila torej, da resnice ne izdam niti z namigom; svoji družini in prijateljem pa, da v njih ne vzbujam skrbi, ki jih ne bi mogla pomiriti.“

Marianne jo je poslušala globoko pretresena.

„Kolikokrat sem si želela, da bi tebe in mamo rešila zmote,“ je dodala Elinor, „in enkrat ali dvakrat sem to tudi poskusila; toda ne da bi prelomila dano besedo, vaju nikoli ne bi mogla prepričati.“

„Štiri mesece! Pa vendar si ga ljubila!“

„Da. Toda nisem ljubila samo njega; in ker mi je bil mir bližnjih pri srcu, sem bila vesela, da jim lahko prihranim spoznanje, kako hudo mi je. Zdaj lahko o tem razmišljam in govorim brez večje bolečine. Nočem, da trpiš zaradi mene, saj ti zagotavljam, da tudi sama ne trpim več tako hudo. Marsikaj mi je v oporo. Ne zavedam se, da bi si bila razočaranje nakopala z lastno nepremišljenostjo, in prenašala sem ga tako, da z njim po možnosti nisem grenila življenja še drugim. Edwardu ne očitam nobene resne pregrehe. Želim mu vso srečo; in ker sem trdno prepričana, da bo zmeraj opravil svojo dolžnost, vem, da bo nazadnje srečen, čeprav zdaj morda kaj obžaluje. Lucy ne manjka razsodnosti, in to je temelj, na katerem je mogoče zgraditi vse dobro. Navsezadnje, Marianne, naj je misel na eno samo, nespremenljivo ljubezen še tako mikavna in naj se še toliko govori, da je človekova sreča povsem odvisna od enega samega bitja, to nam ni namenjeno — ni prav — in ni mogoče, da bi bilo tako. Edward se bo poročil z Lucy; vzel bo žensko, ki po zunanjosti in pameti prekaša polovico svojega spola; čas in navada pa ga bosta naučila pozabiti, da je imel kdaj drugo za boljšo prav od nje.“

„Če tako razmišljaš,“ je rekla Marianne, „če je izgubo tistega, kar nam je najdražje, tako lahko nadomestiti z nečim drugim, se tvoji trdnosti in samoobvladovanju morda res ni treba toliko čuditi. Tako ju laže razumem.“

„Razumem te. Misliš, da nikoli nisem posebno globoko čutila. Štiri mesece, Marianne, mi je vse to ležalo na duši, pa se nisem smela zaupati živi duši; vedela sem, kako zelo bosta z mamo nesrečni, ko bosta izvedeli, pa vaju nisem mogla prav nič pripraviti na to. Novico mi je povedala — tako rekoč vsilila — prav tista ženska, katere starejša zaroka je uničila vse moje upe; in povedala mi jo je, kot se mi je zdelo, privoščljivo. Njene sume sem morala torej odvračati tako, da sem hlinila ravnodušnost prav tam, kjer sem bila najgloblje ranjena; in to ne le enkrat, vedno znova sem morala poslušati o njenih upih in njenem zmagoslavju. Vedela sem, da sem za vselej ločena od Edwarda, ne da bi slišala eno samo stvar, zaradi katere bi si manj želela postati njegova žena. Nič ni kazalo, da bi bil nevreden, in nič ni dokazovalo, da mu zame ni mar. Prenašati sem morala neprijaznost njegove sestre in predrznost njegove matere; prestajala sem vso kazen ljubezni, ne da bi okusila njeno slast. In vse to v času, ko to, kakor predobro veš, ni bila moja edina skrb. Če mi pripisuješ vsaj kanček čustev, mi vendar lahko verjameš, da sem tokrat trpela. Mir, s katerim zdaj zrem na vse skupaj, in tolažba, ki sem jo bila pripravljena sprejeti, sta sad nenehnega, mučnega truda; nista prišla sama od sebe; nista mi že od začetka lajšala bolečine. Ne, Marianne. Če me takrat ne bi zavezoval molk, me morda nič — niti dolžnost do najdražjih — ne bi moglo povsem odvrniti od tega, da bi odkrito pokazala, kako zelo sem nesrečna.“

Marianne je bila povsem skrušena.

„Oh, Elinor,“ je vzkliknila, „zaradi tebe se bom za vselej sovražila! Kako kruta sem bila do tebe! Do tebe, ki si mi bila edina uteha, ki si me prenašala v vsej moji bolesti in za katero se je zdelo, da trpiš samo zaradi mene! Je to moja hvaležnost? Ti znam le tako povrniti? Ker me je tvoja plemenitost obtoževala, sem jo skušala zanikati.“

Temu priznanju so sledili nadvse nežni objemi. V takšnem razpoloženju je bila Marianne pripravljena obljubiti kar koli; in na sestrino prošnjo se je zavezala, da o tej stvari z nikomer ne bo govorila niti s senco grenkobe, da ob srečanju z Lucy ne bo pokazala še večjega odpora do nje in da bo celo s samim Edwardom, če bi ju naključje pripeljalo skupaj, ravnala prav tako prisrčno kot po navadi. To so bile velike obljube; toda kadar je Marianne čutila, da je komu storila krivico, se ji nobena pokora ni zdela pretežka.

Obljubo, da bo preudarna, je izpolnila občudovanja vredno. Vse, kar je imela gospa Jennings povedati o tej zadevi, je poslušala, ne da bi zardela ali prebledela, v ničemer ji ni ugovarjala in trikrat je celo rekla: „Da, gospa.“ Njeno hvalo na račun Lucy je prenesla tako, da se je le presedla s stola na stol, in ko je gospa Jennings govorila o Edwardovi ljubezni, je samo težko požrla slino. Ob takšnem sestrinem napredku v junaštvu se je tudi Elinor čutila kos prav vsemu.

Naslednje jutro je prineslo novo preizkušnjo: obiskal ju je brat, ki je s skrajno resnim obrazom prišel razpravljat o tej strašni zadevi in jima prinesel novice o ženi.

„Domnevam, da ste že slišale,“ je zelo slovesno spregovoril, komaj je sedel, „za nadvse pretresljivo odkritje, do katerega je včeraj prišlo pod našo streho.“

Vse tri so mu s pogledom pritrdile; trenutek se je zdel preveč strašen za besede.

„Vajina svakinja,“ je nadaljeval, „je grozno trpela. Pa tudi gospa Ferrars — skratka, toliko različnih stisk se je zgrnilo nad nas —, vendar upam, da bomo prebrodili vihar, ne da bi katerega od nas povsem strlo. Uboga Fanny! Ves včerajšnji dan je imela histerične napade. Toda nočem vaju preveč prestrašiti. Donavan pravi, da ni pričakovati nič resnega; trdnega zdravja je in njena volja je kos vsemu. Vse je prenesla z angelsko stanovitnostjo! Pravi, da si o nikomer več ne bo mislila nič dobrega; in kdo bi ji zameril, ko pa so jo tako prevarali! Doživeti takšno nehvaležnost za vso prijaznost, za vse zaupanje! Samo iz dobrote srca je ti mladi ženski sprejela pod svojo streho; zgolj zato, ker je menila, da si zaslužita nekaj pozornosti, da sta neškodljivi, lepo vzgojeni dekleti in prijetni družabnici. Sicer sva si oba močno želela povabiti tebe in Marianne, da bi bili pri naju, medtem ko je vajina dobra prijateljica tukaj skrbela za hčer. In zdaj takšno plačilo! ‚Iz vsega srca si želim,‘ pravi uboga Fanny v svoji ljubeznivosti, ‚da bi bila namesto njiju povabila tvoji sestri.‘“

Tu je pomolčal in počakal na zahvalo; ko jo je dočakal, je nadaljeval:

„Ni mogoče opisati, kaj je pretrpela uboga gospa Ferrars, ko ji je Fanny povedala novico. Medtem ko mu je sama z najiskrenejšo materinsko ljubeznijo pripravljala nadvse ugodno zvezo, kdo bi si mogel misliti, da je on ves ta čas na skrivaj zaročen z drugo! Kaj takega ji še na misel ne bi prišlo! Če je že slutila kakšno drugo nagnjenje, ga gotovo ni iskala tam. ‚Vsaj s te strani,‘ je rekla, ‚bi si vendar lahko mislila, da sem varna.‘ Bila je v pravih mukah. Nato smo se posvetovali, kaj storiti, in nazadnje se je odločila poslati po Edwarda. Prišel je. Žal pa mi je, da moram povedati, kaj je sledilo. Vse, kar mu je gospa Ferrars rekla, da bi ga pripravila do razdrtja zaroke, je bilo bob ob steno, čeprav so jo, kot si lahko mislita, podpirali tudi moji razlogi in Fannyjine prošnje. Dolžnost, ljubezen — vse je pometel pod mizo. Nikoli si ne bi mislil, da je Edward tako trmast, tako brezčuten. Mati mu je pojasnila, kako radodarno ga namerava preskrbeti, če vzame gospodično Morton; povedala mu je, da bo nanj prepisala posestvo v Norfolku, ki po odbitku zemljiškega davka prinaša dobrih tisoč funtov na leto; ko je stvar postala obupna, mu je ponudila celo tisoč dvesto. Po drugi strani pa mu je predočila neizogibno revščino, ki ga čaka v zakonu, če bo vztrajal pri tej nizki zvezi. Izjavila je, da bo njegovih lastnih dva tisoč funtov tudi vse, kar bo imel; da ga ne bo nikoli več sprejela pred svoje oči; in da mu ne le ne bo namenila niti najmanjše podpore, temveč bo, če bi se lotil kakega poklica, da bi si izboljšal gmotni položaj, storila vse, kar je v njeni moči, da mu prepreči vsak napredek.“

Tu je Marianne v navalu ogorčenja plosknila z rokami in vzkliknila: „Ljubi bog! Je kaj takega mogoče!“

„Upravičeno se čudiš, Marianne,“ je odvrnil brat, „trmi, ki je lahko kljubovala takim razlogom. Tvoj vzklik je povsem razumljiv.“

Marianne mu je že hotela zabrusiti odgovor, a se je spomnila dane obljube in se ugriznila v jezik.

„Vse to pa,“ je nadaljeval, „je bilo zaman. Edward je govoril zelo malo; toda kar je rekel, je povedal nadvse odločno. Nič ga ne bo pripravilo do tega, da bi razdrl zaroko. Držal bo besedo, naj stane, kar hoče.“

„Potem je pa,“ je s prisrčno neposrednostjo vzkliknila gospa Jennings, ki ni mogla več molčati, „ravnal kot poštenjak! Oprostite, gospod Dashwood, ampak če bi ravnal drugače, bi ga imela za malopridneža. Tudi mene se stvar nekoliko tiče, prav tako kot vas, saj je Lucy Steele moja sestrična, in prepričana sem, da na svetu ni boljšega dekleta niti takega, ki bi si bolj zaslužilo dobrega moža.“

John Dashwood je bil silno osupel; toda po naravi je bil miren človek, ki se ni dal zlahka sprovocirati in se ni hotel nikomur zameriti, zlasti ne komu z lepim premoženjem. Zato je brez sleherne jeze odgovoril:

„Nikakor ne bi želel nespoštljivo govoriti o vaših sorodnicah, gospa. Gospodična Lucy Steele je brez dvoma zelo vrla mlada dama, toda v tem primeru, saj razumete, zveza ne more priti v poštev. In če se mladenka na skrivaj zaroči z mladeničem, ki je zaupan v oskrbo njenemu stricu, s sinom tako premožne ženske, kot je gospa Ferrars, je to morda vendarle nekoliko nenavadno. Skratka, gospa Jennings, ne mislim grajati nikogar, ki ga vi cenite. Vsi ji želimo obilo sreče; gospa Ferrars pa je vseskozi ravnala tako, kakor bi v enakih okoliščinah ravnala vsaka vestna in skrbna mati. Vedla se je dostojanstveno in velikodušno. Edward si je sam izbral usodo in bojim se, da bo klavrna.“

Marianne je z vzdihom izrazila podobno bojazen; Elinor pa se je trgalo srce ob misli na to, kaj je moral doživljati Edward, ko je kljuboval materinim grožnjam zaradi ženske, ki mu te žrtve ni mogla poplačati.

„No, gospod,“ je rekla gospa Jennings, „in kako se je končalo?“

„Žal moram reči, gospa, da s hudim razdorom: mati je Edwarda za vselej zavrgla. Včeraj je zapustil njeno hišo, kam je šel in ali je sploh še v mestu, pa ne vem; mi seveda ne moremo poizvedovati.“

„Ubogi mladenič! In kaj bo zdaj z njim?“

„Kaj res, gospa! Žalostno je že pomisliti na to. Rojen s takšnimi obeti! Ne morem si zamisliti bolj pomilovanja vrednega položaja. Obresti od dveh tisoč funtov — kako naj človek živi od tega? In če k temu prištejemo še grenko spoznanje, da bi lahko, ko ne bi bilo njegove lastne neumnosti, že čez tri mesece prejemal dva tisoč petsto funtov na leto — dota gospodične Morton znaša namreč trideset tisoč funtov —, si res ne morem naslikati bolj bednega stanja. Vsem se nam mora smiliti; in to še toliko bolj, ker mu nikakor ne moremo pomagati.“

„Ubogi mladenič!“ je vzkliknila gospa Jennings. „Zagotavljam vam, da bi bil v moji hiši nadvse dobrodošel tako pri mizi kot pod streho; in prav to bi mu tudi povedala, ko bi ga le mogla videti. Ni prav, da zdaj za svoj denar živi po najetih sobah in gostilnah.“

Elinor ji je bila iz srca hvaležna za tolikšno dobroto do Edwarda, čeprav se je morala ob obliki te ponudbe v sebi nasmehniti.

„Ko bi bil le sam zase storil toliko,“ je dejal John Dashwood, „kolikor so bili zanj pripravljeni storiti vsi njegovi domači, bi bil zdaj na mestu, ki mu pritiče, in ničesar mu ne bi manjkalo. Tako pa mu pač nihče ne more pomagati. In nad glavo mu visi še nekaj, kar bo hujše od vsega: mati se je v povsem razumljivi jezi odločila, da bo prav tisto posestvo, ki bi ob primernih pogojih pripadlo Edwardu, nemudoma prepisala Robertu. Danes zjutraj, ko sem odšel od nje, se je o tem že posvetovala z odvetnikom.“

„No,“ je rekla gospa Jennings, „tako se mu bo torej maščevala. Vsak ima svoje veselje. Ampak jaz gotovo ne bi enemu sinu podarila neodvisnosti samo zato, ker me je drugi razjezil.“

Marianne je vstala in začela hoditi po sobi.

„Ali je za moškega lahko kaj bolj trpkega,“ je nadaljeval John, „kot gledati mlajšega brata, kako uživa imetje, ki bi lahko bilo njegovo? Ubogi Edward! Iskreno mi je hudo zanj.“

Še nekaj minut je trosil podobne modrosti, nato pa sklenil obisk. Sestrama je znova zagotovil, da Fannyjino slabo počutje po njegovem trdnem prepričanju ni prav nič nevarno in da naj si zato ne delata prevelikih skrbi. Potem je odšel in zapustil tri gospe, ki so bile v presoji tega dogodka povsem enotne — vsaj kar je zadevalo ravnanje gospe Ferrars, zakoncev Dashwood in Edwarda.

Komaj je zapustil sobo, je Mariannino ogorčenje privrelo na dan; in ker se Elinor ob njeni silovitosti ni mogla več držati nazaj, gospe Jennings pa se sploh ni bilo treba, so vse tri družno in nadvse živahno ošvrknile vso vpleteno družbo.

Javi napako v tem poglavju