Audio knjigeDeseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Mariannin rešitelj, kakor je Margaret Willoughbyja imenovala bolj izbrano kakor natančno, se je naslednje jutro že zgodaj oglasil v hišici, da bi se sam pozanimal, kako ji gre. Gospa Dashwood ga ni sprejela le vljudno, temveč s prijaznostjo, ki sta ji jo narekovali hvaležnost in pripoved sira Johna. Vse, kar je med obiskom videl in slišal, ga je prepričevalo, da ga je naključje pripeljalo med razsodne, omikane ljudi, ki jih vežeta medsebojna naklonjenost in domača toplina. Da bi se prepričal o njihovi telesni lepoti, ni potreboval še enega obiska.
Gospodična Dashwood je imela nežno polt, pravilne poteze in izjemno lepo postavo. Marianne pa je bila še lepša. Čeprav ni bila tako skladno raščena kakor sestra, je z večjo višino bolj pritegnila pogled; obraz pa je imela tako ljubek, da so s puhlo pohvalo, češ da je lepotica, resnico teptali manj grobo kakor navadno. Bila je precej zagorela, a prosojna polt ji je nenavadno žarela; vse obrazne poteze so bile lepe, nasmeh mil in privlačen, v zelo temnih očeh pa je bilo toliko življenja, duha in zanosa, da jih skoraj ni bilo mogoče gledati brez veselja. Sprva je pred Willoughbyjem vse to zastirala zadrega, ki jo je zbujal spomin na njegovo pomoč. Ko pa je zadrega minila in se je spet zbrala, ko je videla, da se v njem odkritost in živahnost družita s popolno uglajenostjo, predvsem pa ko je slišala, kako strastno ljubi glasbo in ples, ga je pogledala s tolikšnim odobravanjem, da se je do konca obiska daleč največ pogovarjal prav z njo.
Dovolj je bilo omeniti katero od njenih najljubših razvedril, pa se je že razgovorila. O tem ni mogla molčati in govorila je brez plahosti in zadržkov. Kmalu sta ugotovila, da oba enako uživata v plesu in glasbi, ker se jima okus ujema v vsem, kar zadeva eno in drugo. To jo je opogumilo k nadaljnjemu poizvedovanju in začela ga je spraševati o knjigah. Naštevala je najljubše pisatelje in o njih govorila s tako vznesenim navdušenjem, da bi moral biti petindvajsetletni mladenič res brezčuten, če takih del ne bi nemudoma vzljubil, četudi jih dotlej ni cenil. Njun okus je bil presenetljivo podoben. Oba sta oboževala iste knjige, iste odlomke; če pa se je že pokazalo kakšno nesoglasje ali oglasil ugovor, je trajal le toliko časa, da sta se razodela moč njenih dokazov in sijaj njenih oči. Pritrdil je vsaki njeni sodbi in se nalezel vsega njenega navdušenja; že dolgo pred koncem obiska sta se pogovarjala tako domače, kakor da se poznata že leta.
„No, Marianne,“ je rekla Elinor, brž ko je odšel, „za eno samo dopoldne si se po mojem kar dobro odrezala. Izvedela si že, kaj gospod Willoughby meni o skoraj vseh pomembnih rečeh. Veš, kaj si misli o Cowperju in Scottu; prepričana si, da njune odlike primerno ceni, in dobila si vsa zagotovila, da Popa ne občuduje bolj, kakor je prav. Toda kako naj vajino poznanstvo dolgo traja, če z vsako temo opravita tako nenavadno hitro? Kmalu boš izčrpala vse najljubše teme. Še enkrat se srečata, pa ti bo razložil svoje poglede na slikovito lepoto in ponovno poroko, potem pa ga ne boš imela več česa vprašati.“
„Elinor,“ je vzkliknila Marianne, „je to pošteno? Je pravično? So moje misli res tako borne? Saj vem, kaj hočeš reči. Bila sem preveč sproščena, preveč srečna, preveč odkrita. Pregrešila sem se zoper vse ustaljene predstave o spodobnosti; bila sem odkritosrčna in iskrena, ko bi morala biti zadržana, brez življenja, dolgočasna in hinavska. Ko bi govorila le o vremenu in cestah ter odprla usta samo enkrat na deset minut, bi mi bil ta očitek prihranjen.“
„Ljubica moja,“ je rekla mati, „ne bodi užaljena zaradi Elinor – saj se je samo šalila. Sama bi jo okarala, če bi ti res hotela kratiti veselje do pogovora z našim novim prijateljem.“ Marianne se je v hipu omehčala.
Tudi Willoughby je na vse mogoče načine kazal, kako ga veseli novo poznanstvo in kako rad bi ga še poglobil. Prihajal je vsak dan. Sprva se je izgovarjal, da bi rad vprašal po Marianninem zdravju, a sprejemali so ga tako spodbudno in vsak dan še prijazneje, da izgovora ni več potreboval, še preden bi mu ga popolno okrevanje odvzelo. Marianne nekaj dni ni smela iz hiše, vendar še nikomur ni bilo manj mučno prisilno ostajati doma. Willoughby je bil bister mladenič, obdarjen z živo domišljijo, vedrega duha ter odkritega in ljubeznivega vedenja. Bil je kakor ustvarjen, da osvoji Mariannino srce: ob vsem tem ga namreč ni krasila le očarljiva zunanjost, temveč tudi prirojena srčna gorečnost, ki jo je Mariannin zgled zdaj prebujal in krepil. Prav z njo si je bolj kakor z vsem drugim pridobival njeno naklonjenost.
Njegova družba ji je polagoma postala najčistejši užitek. Skupaj sta brala, se pogovarjala in pela; imel je precejšen glasbeni dar, bral pa je z vso tisto rahločutnostjo in ognjem, ki ju je Edwardu žal primanjkovalo.
V očeh gospe Dashwood je bil prav tako brezhiben kakor v Marianninih; Elinor pa je pri njem motilo le nagnjenje, po katerem je bil močno podoben njeni sestri in jo je z njim še posebej navduševal: ob vsaki priložnosti je preveč naravnost povedal, kar je mislil, ne glede na ljudi in okoliščine. Prehitro si je ustvarjal sodbe o drugih in jih izrekal, vljudnost do vseh je žrtvoval užitku, da se je povsem posvetil tisti, ki mu je bila pri srcu, in prelahko je omalovaževal pravila družabne spodobnosti. V tem je bilo premalo preudarnosti, da bi Elinor lahko odobravala takšno ravnanje, pa naj sta z Marianne v njegov zagovor govorila, kar sta hotela.
Marianne je zdaj začenjala spoznavati, da je pri šestnajstih letih in pol prehitro in brez pravega razloga obupala, da bo kdaj srečala moškega po svojih predstavah o popolnosti. Willoughby je bil vse, kar ji je domišljija v tisti nesrečni uri in v vseh svetlejših trenutkih slikala kot zmožno osvojiti njeno srce; z vedenjem pa je kazal, da si ga želi osvojiti prav tako goreče, kakor ga je zmožen.
Tudi mati, ki ji obeti njegovega bogastva niso porodili niti ene same preračunljive misli na njuno poroko, je še pred koncem tedna začela nanjo upati in jo pričakovati ter si na skrivaj čestitati, da je dobila takšna zeta, kot sta Edward in Willoughby.
Elinor je naklonjenost polkovnika Brandona do Marianne, ki so jo prijatelji odkrili tako zgodaj, prvič opazila prav tedaj, ko so jo ti nehali opažati. Njihovo pozornost in duhovitost je zdaj zaposloval njegov srečnejši tekmec. Zbadljivke, ki si jih je polkovnik nakopal, še preden je začutil kakršno koli naklonjenost, so potihnile prav tedaj, ko so njegova čustva zares začela klicati po posmehu, ki tako upravičeno spremlja rahločutnost. Elinor je morala, čeprav nerada, verjeti, da je sestra v njem zdaj res vzbudila čustva, ki mu jih je gospa Jennings za lastno zabavo pripisovala že prej. In kakor je vsesplošna podobnost značajev nemara spodbujala naklonjenost gospoda Willoughbyja, tako prav nič manj očitna različnost ni ovirala naklonjenosti polkovnika Brandona. To jo je skrbelo; kaj neki bi si lahko obetal molčeč petintridesetletnik ob nadvse živahnem petindvajsetletnem tekmecu? Ker mu ni mogla niti želeti uspeha, si je iz srca želela, da bi bil ravnodušen. Bil ji je všeč; kljub resnobi in zadržanosti se ji je zdel vreden zanimanja. Vedel se je sicer resno, a blago, zadržanost pa je prej izvirala iz nečesa, kar mu je težilo duha, kakor iz prirojene mrkosti. Sir John je mimogrede namignil na nekdanje krivice in razočaranja ter jo s tem še utrdil v prepričanju, da je polkovnik nesrečen človek, zato je nanj gledala s spoštovanjem in sočutjem.
Morda ga je še toliko bolj pomilovala in cenila, ker sta ga Willoughby in Marianne dajala v nič. Ker ni bil ne živahen ne mlad, sta bila do njega polna predsodkov in zdelo se je, da sta trdno odločena podcenjevati njegove odlike.
„Brandon je prav tiste vrste človek,“ je nekega dne rekel Willoughby, ko je pogovor nanesel nanj, „o katerem vsi lepo govorijo, a nikomur ni mar zanj; ki ga vsi z veseljem vidijo, a se nihče ne spomni, da bi se z njim pogovarjal.“
„Natanko to si o njem mislim tudi jaz,“ je vzkliknila Marianne.
„Vendar se s tem nikar ne hvali,“ je rekla Elinor, „saj sta oba krivična. V Barton Parku ga vsi zelo cenijo in sama ga nikoli ne srečam, ne da bi se potrudila pogovoriti z njim.“
„Da ga zagovarjate prav vi,“ je odvrnil Willoughby, „mu je vsekakor v prid; da pa ga cenijo drugi, je že samo po sebi očitek. Kdo bi se pustil tako ponižati, da bi ga cenili ženski, kakršni sta lady Middleton in gospa Jennings, če bi si pri kom drugem lahko zagotovil vsaj ravnodušnost?“
„Toda morda bo obrekovanje takšnih ljudi, kot sta vidva z Marianne, odtehtalo spoštovanje lady Middleton in njene matere. Če je njuna hvala graja, je vajina graja morda hvala; njuna nerazsodnost namreč ni nič večja od vajinih predsodkov in krivičnosti.“
„Ko branite svojega varovanca, znate biti celo predrzni.“
„Moj varovanec, kakor mu pravite, je razsoden človek in razsodnost me bo vselej privlačila. Da, Marianne, celo pri moškem med tridesetim in štiridesetim letom. Veliko sveta je videl; bil je v tujini, veliko je bral in zna razmišljati. Ugotovila sem, da mi zna o najrazličnejših rečeh povedati marsikaj poučnega, in na moja vprašanja je vselej rad odgovarjal, kakor je pričakovati od lepo vzgojenega in dobrosrčnega človeka.“
„Se pravi,“ je prezirljivo vzkliknila Marianne, „da ti je povedal, kako je v Vzhodni Indiji vroče in kako nadležni so komarji.“
„Prav gotovo bi mi povedal tudi to, ko bi ga vprašala, a po naključju sem za te reči vedela že prej.“
„Morda,“ je rekel Willoughby, „pa je v svojih opažanjih prišel celo tako daleč, da je odkril nabobe, zlate mohurje in nosilnice.“
„Upam si trditi, da je v svojih opažanjih prišel precej dlje kakor vi v nepristranskosti. Toda zakaj ga pravzaprav ne marate?“
„Saj ni res, da ga ne maram. Nasprotno, zame je nadvse spoštovanja vreden človek, za katerega ima vsakdo lepo besedo, nihče pa se zanj ne zmeni; ki ima več denarja, kakor ga lahko zapravi, več časa, kakor ga zna porabiti, in vsako leto dva nova suknjiča.“
„K temu dodajte še,“ je vzkliknila Marianne, „da nima ne genialnosti ne okusa ne duha. Da mu v umu manjka sijaja, v čustvih gorečnosti in v glasu izraznosti.“
„O njegovih pomanjkljivostih sodita tako počez,“ je odvrnila Elinor, „in se pri tem tako zelo opirata na lastno domišljijo, da je hvala, ki mu jo lahko izrečem jaz, v primerjavi s tem hladna in pusta. Zanj lahko rečem le, da je razsoden mož, lepo vzgojen, razgledan, blagega nastopa in, kot verjamem, dobrega srca.“
„Gospodična Dashwood,“ je vzkliknil Willoughby, „zdaj pa niste prijazni z menoj. Z razumom me skušate razorožiti in me prepričati proti moji volji. A ne bo vam uspelo. Videli boste, da sem prav tako trmast, kakor znate biti vi prebrisani. Imam tri neizpodbitne razloge, da ne maram polkovnika Brandona: grozil mi je z dežjem, ko sem si želel lepega vremena; obregnil se je ob vzmetenje moje dvokolesne kočije in nikakor ga ne morem pregovoriti, da bi kupil mojo rjavo kobilo. Če pa vam bo v kakršno koli zadoščenje slišati, da se mi zdi sicer njegov značaj v vseh pogledih brez graje, sem to pripravljen priznati. V zameno za priznanje, ki me mora vsaj nekoliko zaboleti, pa mi ne morete odreči pravice, da ga še naprej ne maram prav toliko kakor doslej.“