Audio knjigeTriintrideseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Marianne se je nekaj časa upirala, naposled pa je popustila sestrinim prošnjam in privolila, da gre nekega dopoldneva z njo in gospo Jennings za pol ure ven. Vendar je izrecno zahtevala, da ne bodo hodile na obiske; pospremila ju bo le h Grayu na Sackville Street, kjer se je Elinor dogovarjala za menjavo nekaj maminih staromodnih kosov nakita.
Ko so se ustavile pred vrati, se je gospa Jennings spomnila, da na drugem koncu ulice stanuje neka gospa, ki bi jo morala obiskati. Ker pri Grayu ni imela opravkov, so sklenile, da bo šla na obisk, medtem ko bosta mladi prijateljici urejali svoje, nato pa se vrnila ponju.
Ko sta se gospodični Dashwood povzpeli po stopnicah v prodajalno, je bilo tam že toliko ljudi, da se jima nihče ni utegnil posvetiti, zato sta morali počakati. Lahko sta le sedli k tistemu koncu prodajnega pulta, kjer je kazalo, da bosta najhitreje na vrsti. Tam je stal en sam gospod in Elinor je najbrž tiho upala, da ga bo njuna navzočnost iz vljudnosti spodbudila k večji naglici. Toda zanesljivo oko in izbrani okus sta bila močnejša od vljudnosti. Zase je naročal škatlico za zobotrebce, in dokler niso določili velikosti, oblike ter okrasja — vse to si je po četrturnem ogledovanju in pretresanju sleherne škatlice v prodajalni nazadnje zamislila njegova iznajdljiva domišljija —, damama ni utegnil nameniti druge pozornosti kakor tri ali štiri zelo predrzne poglede. S tem je Elinor vtisnil v spomin postavo in obraz, ki sta kljub okrasju po zadnji modi izžarevala izrazito, prirojeno in pristno nepomembnost.
Marianne pa ničesar od tega ni opazila, zato so ji bili prihranjeni mučni občutki prezira in ogorčenja, ki bi jih utegnilo vzbuditi to predrzno ogledovanje njunih obrazov in gizdalinsko presojanje vseh mogočih strahot na razstavljenih škatlicah za zobotrebce. V prodajalni gospoda Graya se je namreč prav tako zlahka zatopila v misli in ostala slepa za vse okoli sebe kakor v domači spalnici.
Naposled je bilo odločeno. Slonovina, zlato in biseri so dobili vsak svoje mesto, gospod pa je določil še zadnji dan, do katerega bi sploh še lahko živel brez škatlice za zobotrebce. Nato si je počasi in skrbno nataknil rokavice, gospodičnama Dashwood naklonil še en pogled, ki je občudovanje prej terjal kakor izražal, ter odšel z zadovoljnim izrazom pristne domišljavosti in hlinjene ravnodušnosti.
Elinor je nemudoma povedala, po kaj je prišla, in že skoraj opravila, ko je k njej stopil drug gospod. Ozrla se mu je v obraz in nekoliko presenečena zagledala brata.
Ob srečanju so pokazali ravno toliko naklonjenosti in veselja, da so v prodajalni gospoda Graya napravili prav spodoben vtis. Johnu Dashwoodu nikakor ni bilo žal, da spet vidi sestri; srečanje jih je celo razveselilo, po njuni materi pa je povprašal spoštljivo in pozorno.
Elinor je izvedela, da sta s Fanny v mestu že dva dni.
„Včeraj sem vaju zelo želel obiskati,“ je rekel, „a ni bilo mogoče, ker smo morali Harryja peljati gledat divje zveri v Exeter Exchange, preostanek dneva pa smo preživeli pri gospe Ferrars. Harry je bil silno zadovoljen. Danes dopoldne sem vaju res trdno nameraval obiskati, če bi si le mogel utrgati pol ure, a ko človek pride v mesto, ima sprva zmeraj toliko opravkov. Sem sem prišel naročit pečatnik za Fanny. Mislim pa, da bom jutri prav gotovo lahko prišel v Berkeley Street in spoznal vajino prijateljico gospo Jennings. Slišim, da je zelo premožna. Pa Middletonovi, tudi njim me moraš predstaviti. Sorodnikom svoje tašče bom z veseljem izkazal vse spoštovanje. Kolikor slišim, so vam na deželi odlični sosedje.“
„Res so odlični. Kako skrbijo za naše udobje, kako prijazni so v vsakem pogledu, tega sploh ne znam povedati.“
„Resnično me neizmerno veseli, da to slišim; zares neizmerno. Sicer pa je tako tudi prav; zelo premožni so, v sorodu ste, in povsem upravičeno lahko pričakujete vsakršno prijaznost in pomoč, ki vam polepša življenje. Torej ste v hišici prav udobno nastanjene in ničesar ne pogrešate! Edward nam je vse skupaj nadvse očarljivo opisal: dejal je, da tako popolne hišice še ni videl in da ste v njej vse neznansko zadovoljne. Zagotavljam ti, da nama je bilo to v veliko veselje.“
Elinor je bilo brata kar malo sram in odleglo ji je, ko jo je prihod služabnika gospe Jennings rešil zadrege z odgovorom; prišel ji je namreč povedat, da ju gospodarica čaka pred vrati.
Gospod Dashwood ju je pospremil po stopnicah, pri kočiji so ga predstavili gospe Jennings, nato pa se je poslovil in še enkrat izrazil upanje, da jih bo naslednji dan lahko obiskal.
Obisk je opravil, kakor je obljubil. Prinesel je nekakšno opravičilo njune svakinje, ker ni prišla z njim; „toda toliko opravkov ima z materjo, da resnično nima časa nikamor hoditi“. Gospa Jennings pa mu je nemudoma zagotovila, da se ne bo ozirala na formalnosti, saj so vendar vsi bratranci in sestrične ali nekaj podobnega, ter da bo prav gotovo že kmalu obiskala gospo John Dashwood in pripeljala s seboj tudi njeni svakinji. Do sester je bil sicer zadržan, a povsem prijazen; do gospe Jennings nadvse pozoren in vljuden. Ko je kmalu za njim prišel še polkovnik Brandon, si ga je ogledoval z radovednostjo, ki je domala govorila, da mora le še izvedeti, ali je bogat, pa bo prav tako vljuden tudi do njega.
Po polurnem obisku je Elinor prosil, naj gre z njim v Conduit Street in ga predstavi siru Johnu ter lady Middleton. Vreme je bilo izredno lepo in rada je privolila. Komaj sta stopila iz hiše, že je začel spraševati.
„Kdo je polkovnik Brandon? Je premožen?“
„Da, v Dorsetshiru ima zelo lepo posestvo.“
„To me veseli. Videti je pravi uglajen gospod; in mislim, Elinor, da ti lahko čestitam ob obetu zelo spodobne preskrbljenosti.“
„Meni, John! Kaj hočeš reči?“
„Všeč si mu. Pozorno sem ga opazoval in o tem sem prepričan. Kolikšno pa je njegovo premoženje?“
„Mislim, da približno dva tisoč na leto.“
„Dva tisoč na leto,“ je ponovil, nato pa se razvnel do navdušene velikodušnosti in dodal: „Elinor, iz vsega srca si želim, da bi imel dvakrat toliko, že zaradi tebe.“
„Saj ti verjamem,“ je odvrnila Elinor, „toda povsem prepričana sem, da polkovnik Brandon nima niti najmanjše želje poročiti se prav z menoj.“
„Motiš se, Elinor, zelo se motiš. Le malo se potrudi, pa bo tvoj. Morda je ta hip še neodločen; nemara ga zadržuje tvoja skromna dota; morda mu vsi prijatelji odsvetujejo poroko. Toda nekaj drobnih pozornosti in spodbud, ki jih dame tako zlahka izkazujete, ga bo pridobilo, pa čeprav proti njegovi volji. In prav nobenega razloga ni, da ga ne bi skušala osvojiti. Saj vendar ne gre misliti, da bi te kakšna prejšnja navezanost — skratka, saj veš, takšna navezanost sploh ne pride v poštev, ovire so nepremostljive — preveč si razsodna, da vsega tega ne bi videla. Polkovnik Brandon je pravi; in jaz bom storil vse, kar je v moji moči, da mu z vljudnostjo prikupim tebe in tvojo družino. Takšna poroka bi morala razveseliti prav vsakogar. Skratka, to je nekaj, kar bi,“ je znižal glas v pomenljiv šepet, „izredno ustrezalo prav vsem vpletenim.“ Potem pa se je zavedel in dodal: „Hočem reči — vsi tvoji prijatelji si iskreno želijo, da bi te videli dobro preskrbljeno; še posebno Fanny, saj ji je tvoja blaginja, verjemi, zelo pri srcu. Pa tudi njeno mater, gospo Ferrars, tako dobrosrčno žensko, bi to, prepričan sem, zelo razveselilo; zadnjič je sama tako rekla.“
Elinor ga ni hotela udostojiti odgovora.
„Res bi bilo nenavadno,“ je nadaljeval, „prav zabavno bi bilo, če bi se Fannyjin brat in moja sestra poročila hkrati. Pa vendar ni tako zelo neverjetno.“
„Ali se bo gospod Edward Ferrars poročil?“ je odločno vprašala Elinor.
„Nič še ni dokončno sklenjeno, vendar se nekaj takega pripravlja. Nadvse izvrstno mater ima. Gospa Ferrars se bo izkazala z izredno radodarnostjo in mu, če pride do poroke, odstopila tisoč na leto. Nevesta je plemenita gospodična Morton, edina hči pokojnega lorda Mortona, s trideset tisoč funti. Zelo zaželena zveza za obe strani in prav nič ne dvomim, da bo sčasoma prišlo do nje. Tisoč na leto je veliko, da bi mati to odstopila, za vselej prepustila sinu; a gospa Ferrars je plemenitega duha. Naj ti navedem še en zgled njene radodarnosti: zadnjič, takoj po našem prihodu v mesto, je Fanny stisnila v roke bankovce za dvesto funtov, ker je vedela, da nam denarja ta hip ne more ravno preostajati. In kako prav nam pridejo, saj bomo imeli med bivanjem tukaj velike stroške.“
Umolknil je v pričakovanju pritrjevanja in sočutja, ona pa se je prisilila, da je rekla:
„V mestu in na deželi imata gotovo precejšnje izdatke; vendar so tudi vajini dohodki veliki.“
„Najbrž ne tako veliki, kakor si marsikdo predstavlja. Vendar se nočem pritoževati; nedvomno omogočajo udobno življenje in upam, da se bodo sčasoma še povečali. Ograjevanje skupnih zemljišč v Norlandu, ki zdaj poteka, terja strašanske vsote. Poleg tega sem v zadnjega pol leta opravil manjši nakup: kmetijo East Kingham, gotovo se spomniš, tam, kjer je živel stari Gibson. Ta zemlja je bila zame v vseh pogledih tako vabljiva in tako neposredno meji na moje posestvo, da sem čutil dolžnost, da jo kupim. Vest mi ne bi dala miru, če bi pustil, da pride v druge roke. Človek mora za svoje udobje plačati; in mene je to stalo res ogromno denarja.“
„Več, kakor je po tvojem v resnici vredna sama po sebi.“
„No, tega pa upam, da ne. Že naslednji dan bi jo lahko prodal za več, kakor sem dal zanjo; toda pri izplačilu kupnine bi jo bil utegnil zares slabo odnesti. Tečaji vrednostnih papirjev so bili tedaj tako nizki, da bi jih moral prodati z veliko izgubo, ko ne bi bil imel po naključju pri bankirju ravno potrebne vsote.“
Elinor se je lahko le nasmehnila.
„Pa še druge velike in neogibne stroške sva imela takoj ob prihodu v Norland. Najin spoštovani oče je, kot dobro veš, tvoji materi zapustil vse premičnine iz Stanhilla, ki so ostale v Norlandu, in bile so zelo dragocene. Še na misel mi ne pride, da bi mu to očital; nedvomno je imel pravico razpolagati s premoženjem, kakor se mu je zdelo prav, toda zato sva morala nakupiti veliko perila, porcelana in podobnega, da sva nadomestila odneseno. Lahko si misliš, kako daleč sva po vseh teh izdatkih od bogastva in kako prav nama pride dobrota gospe Ferrars.“
„Seveda,“ je rekla Elinor, „in upam, da bosta ob njeni radodarni pomoči vendarle še dočakala čas, ko bosta živela brez gmotnih skrbi.“
„Še leto ali dve lahko veliko pripomoreta k temu,“ je resno odvrnil, „vendar je treba še marsikaj postoriti. Za Fannyjin rastlinjak ni položen še niti kamen, cvetlični vrt pa je šele zakoličen po načrtu.“
„Kje pa bo stal rastlinjak?“
„Na gričku za hišo. Vse stare orehe smo podrli, da bo prostor zanj. Z mnogih koncev parka bo to zelo lep pogled, cvetlični vrt pa se bo spuščal po pobočju tik pred njim in bo nadvse ljubek. Izkrčili smo vse staro glogovo grmovje, ki je v šopih raslo po vrhu.“
Elinor je žalost in grajo zadržala zase; v srcu je bila hvaležna, da ni bilo zraven Marianne, ki bi jo to prav tako prizadelo.
Zdaj je povedal dovolj, da je jasno dokazal svojo revščino in se otresel dolžnosti, da bi ob naslednjem obisku pri Grayu vsaki sestri kupil par uhanov. Misli so se mu zato razvedrile in Elinor je začel čestitati, da ima takšno prijateljico, kot je gospa Jennings.
„Res je videti nadvse dragocena ženska. Njena hiša, način življenja, vse priča o izredno lepem dohodku; in to poznanstvo vama ni bilo le doslej v veliko oporo, temveč se nazadnje utegne izkazati tudi za gmotno donosno. Da vaju je povabila v mesto, je vsekakor velika stvar v vajin prid; in pravzaprav vse skupaj priča o tako veliki naklonjenosti do vaju, da se vaju bo ob smrti po vsej verjetnosti spomnila. Gotovo bo imela veliko zapustiti.“
„Prej bi rekla, da prav nič; premoženje ima le v dosmrtni užitek, po njeni smrti pa bo pripadlo otrokom.“
„Saj si vendar ni mogoče misliti, da porabi ves dohodek. Le malokdo, ki je vsaj malo preudaren, stori kaj takega, in z vsem, kar prihrani, bo lahko prosto razpolagala.“
„Pa se ti ne zdi verjetneje, da bo to zapustila hčerama kakor nama?“
„Obe hčeri sta izredno dobro poročeni, zato ne vidim potrebe, da bi se ju še posebej spominjala. Vama pa je po mojem s tolikšno pozornostjo in prijaznostjo dala nekakšno pravico, da pričakujeta njeno naklonjenost tudi v prihodnje, in vestna ženska tega ne bi prezrla. Prijaznejša sploh ne bi mogla biti; in skoraj nemogoče je, da bi vse to počela, ne da bi se zavedala, kakšne upe vzbuja.“
„Toda tistim, ki jih to najbolj zadeva, ne vzbuja nobenih. Res, John, skrb za našo blaginjo in srečo te predaleč zanaša.“
„No, seveda,“ je rekel, kakor da se je šele zdaj zavedel, „ljudje lahko storijo le malo, zelo malo. Ampak, draga Elinor, kaj je z Marianne? Zelo slaba je videti, nič barve nima več in prav shujšala je. Je bolna?“
„Ni ji dobro, že nekaj tednov jo muči živčna oslabelost.“
„Žal mi je, da to slišim. V teh letih vsaka bolezen za vselej uniči cvetočo lepoto! Njena je bila prav kratkega veka! Lanskega septembra je bila tako čedna, da čednejšega dekleta še nisem videl, in prav takšna, da pritegne moškega. V njeni lepoti je bilo nekaj, kar moškim še posebno ugaja. Spominjam se, da je Fanny večkrat rekla, da se bo poročila prej in bolje kakor ti; ne da tebe ne bi imela izredno rada, le takšen vtis je pač dobila. Vendar se bo uštela. Dvomim, da bo Marianne zdaj dobila moža z več kakor petsto ali kvečjemu šeststo na leto, in zelo bi se motil, če se ti ne bi odrezala bolje. Dorsetshire! O Dorsetshiru vem zelo malo; toda, draga Elinor, z največjim veseljem ga bom bolje spoznal. In mislim, da ti lahko zagotovim, da bova s Fanny med prvimi obiskovalci in da se bo obiska le malokdo bolj veselil kakor midva.“
Elinor ga je zelo resno skušala prepričati, da se po vsej verjetnosti ne bo nikoli poročila s polkovnikom Brandonom. Toda ta misel mu je obetala preveč zadovoljstva, da bi se ji odrekel, in trdno je sklenil, da se bo s polkovnikom tesneje spoprijateljil ter z vsemi mogočimi pozornostmi pripomogel k poroki. Ker sam za sestri ni storil ničesar, ga je vest pekla ravno toliko, da si je silno želel, naj zanju vsi drugi storijo čim več; snubitev polkovnika Brandona ali volilo gospe Jennings pa bi najlaže odkupila njegovo malomarnost.
Imela sta srečo, da sta lady Middleton našla doma, sir John pa se je vrnil, še preden je bilo obiska konec. Na vseh straneh so si izmenjali obilo vljudnosti. Sir John je bil pripravljen vzljubiti kogar koli, in čeprav se je zdelo, da se gospod Dashwood na konje ne spozna kaj prida, ga je kmalu imel za zelo dobrodušnega moža. Lady Middleton je v njegovem videzu opazila dovolj uglajenosti po zadnji modi, da se ji je poznanstvo z njim zdelo vredno truda; gospod Dashwood pa je odšel navdušen nad obema.
„Fanny bom lahko povedal same prijetne stvari,“ je rekel, ko sta se s sestro vračala. „Lady Middleton je zares nadvse imenitna ženska! Takšna, ki jo bo Fanny zagotovo z veseljem spoznala. Pa tudi gospa Jennings je izredno olikana, čeprav ni tako imenitna kakor hči. Tvoja svakinja ne bi smela imeti nobenih pomislekov niti glede obiska pri njej; po pravici povedano jih je doslej nekaj imela, kar je povsem naravno. Vedeli smo namreč samo to, da je gospa Jennings vdova moža, ki je vse premoženje ustvaril z nič kaj uglednim poslom; in tako Fanny kakor gospa Ferrars sta bili trdno prepričani, da ne ona ne njeni hčeri niso ženske, s kakršnimi bi se Fanny želela družiti. Zdaj pa ji lahko prinesem nadvse ugodno poročilo o obeh.“