Audio knjigeDrugo poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Gospa John Dashwood se je zdaj ustoličila kot gospodarica Norlanda, taščo in svakinje pa ponižala v gostje. Kljub temu je z njimi ravnala mirno in vljudno, njen mož pa s tolikšno prijaznostjo, kolikor jo je sploh premogel do kogar koli razen do sebe, žene in otroka. Prav zares in celo precej vneto jih je vabil, naj bo Norland še naprej njihov dom. Ker se gospe Dashwood nobena rešitev ni zdela primernejša od te, da ostane tam, dokler si v soseščini ne najde hiše, je vabilo sprejela.
Ostati v kraju, kjer jo je vse spominjalo na nekdanjo srečo, je bilo povsem po njenem srcu. Kadar je bila vedra, ni bil nihče vedrejši od nje in nihče ni z večjim zaupanjem pričakoval sreče, kar je že samo po sebi sreča. A prav tako se je domišljiji prepustila v žalosti; tedaj je bila za tolažbo prav tako nedovzetna, kot je bila v veselju gluha za vse, kar bi ji ga utegnilo skaliti.
Gospa John Dashwood nikakor ni odobravala moževe namere, da poskrbi za sestre. Vzeti tri tisoč funtov od premoženja njunega ljubega sinka bi pomenilo, da ga na najhujši način spravita ob premoženje. Prosila je moža, naj vendar še enkrat premisli. Kako bi mogel opravičiti, da lastnega otroka, in to edinca, prikrajša za tolikšno vsoto? In s kakšno pravico bi gospodične Dashwood sploh pričakovale tolikšno darežljivost, ko pa so z njim v sorodu le po enem od staršev – kar po njenem sploh ni nikakršno sorodstvo? Saj je splošno znano, da med otroki istega očeta iz različnih zakonov nikoli ni pričakovati naklonjenosti. Čemu bi torej spravil v pogubo sebe in njunega ubogega malega Harryja ter ves ta denar razdal polsestram?
„Očetova zadnja prošnja je bila,“ je odvrnil mož, „naj pomagam njegovi vdovi in hčeram.“
„Prepričana sem, da ni vedel, kaj govori; deset proti ena, da se mu je takrat že bledlo. Če bi bil pri zdravi pameti, mu še na misel ne bi prišlo, da bi te prosil, naj polovico premoženja odtrgaš lastnemu otroku.“
„Saj ni določil nobene vsote, draga Fanny; le na splošno me je prosil, naj jim pomagam in jim omogočim udobnejše življenje, kot jim ga je mogel zagotoviti sam. Morda bi bilo prav tako dobro, če bi bil vse prepustil meni. Težko bi namreč pričakoval, da jih bom pustil na cedilu. Ker pa je zahteval obljubo, mu je nisem mogel odreči; vsaj takrat se mi je zdelo tako. Obljubo sem torej dal in jo moram izpolniti. Nekaj bo treba storiti zanje, ko zapustijo Norland in se ustalijo v novem domu.“
„No, pa stori kaj zanje; toda za to vendar ni treba dati treh tisoč funtov. Pomisli,“ je dodala, „da se denar, ko ga enkrat daš iz rok, nikoli več ne vrne. Tvoje sestre se bodo poročile in za vselej bo izgubljen. Če bi se le mogel nekoč vrniti k najinemu ubogemu sinku –“
„Da, seveda,“ je zelo resno dejal mož, „to bi bilo povsem drugače. Lahko pride čas, ko bo Harry obžaloval, da sva dala iz rok tolikšno vsoto. Če bi imel denimo številno družino, bi mu tak dodatek prišel zelo prav.“
„Seveda bi mu.“
„Morda bi bilo torej za vse bolje, če vsoto zmanjšam za polovico. Petsto funtov bi vsaki od njih izredno povečalo premoženje!“
„O, še kako izredno! Kateri brat na vsem svetu bi za sestre storil pol toliko, pa četudi bi bile prave! Tako pa – samo polsestre! Ampak ti imaš tako velikodušno srce!“
„Ne bi rad ravnal skopuško,“ je odvrnil. „V takih primerih človek raje stori preveč kakor premalo. Tako si vsaj nihče ne bo mogel misliti, da zanje nisem storil dovolj; še same bi težko pričakovale več.“
„Kdo ve, kaj vse utegnejo pričakovati one,“ je dejala gospa, „a na njihova pričakovanja se nama ni treba ozirati. Vprašanje je le, kaj si ti lahko privoščiš.“
„Vsekakor; in mislim, da si lahko privoščim dati vsaki po petsto funtov. Že tako bo vsaka po materini smrti dobila približno tri tisoč funtov, tudi če sam ne dodam ničesar. To pa je za mlado žensko že prav spodobno premoženje.“
„Seveda je; in pravzaprav se mi zdi, da sploh ne potrebujejo nobenega dodatka. Med seboj si bodo razdelile deset tisoč funtov. Če se poročijo, se bodo gotovo dobro omožile, če se ne, pa lahko vse skupaj prav udobno živijo od obresti teh desetih tisočakov.“
„To je čisto res, zato se sprašujem, ali ne bi bilo navsezadnje pametneje kaj storiti za njihovo mater, dokler je živa, namesto zanje; v mislih imam nekaj takega kot dosmrtno rento. Od tega bi imele korist tako sestre kakor ona sama. S sto funti na leto bi lahko vse prav udobno živele.“
Toda žena je nekoliko oklevala s privolitvijo v ta načrt.
„Seveda,“ je rekla, „je to bolje, kakor da bi se na mah poslovila od tisoč petsto funtov. Toda če bo gospa Dashwood živela še petnajst let, se bova pošteno uštela.“
„Petnajst let, draga Fanny! Saj ne more živeti niti pol toliko.“
„Prav gotovo ne; toda če dobro pomisliš, ljudje vselej živijo večno, kadar jim je treba izplačevati rento. Ona pa je zelo krepka in zdrava in jih ima komaj štirideset. Dosmrtna renta je zelo resna stvar; leto za letom se vleče in nikakor se je ne moreš znebiti. Sploh se ne zavedaš, v kaj se spuščaš. Sama predobro poznam sitnosti z rentami; oče je namreč v oporoki materi naprtil izplačevanje treh rent starim, odsluženim služabnikom, in prav neverjetno je, kako zoprno se ji je to zdelo. Dvakrat na leto jih je bilo treba izplačati; pa še vsa tista sitnost, kako jim denar sploh spraviti v roke; nato se je za enega od njih govorilo, da je umrl, pozneje pa se je izkazalo, da to sploh ni res. Materi je bilo vsega že vrh glave. Govorila je, da ob takih nenehnih terjatvah njeni dohodki niso več njeni. In toliko bolj brezobzirno je bilo to od očeta, ker bi sicer z vsem denarjem razpolagala čisto sama, brez kakršnih koli omejitev. Zaradi tega so se mi rente tako priskutile, da se za nič na svetu ne bi zavezala k izplačevanju niti ene same.“
„Vsekakor je neprijetno,“ je odvrnil gospod Dashwood, „če ti tako vsako leto odteka del dohodka. Človekovo premoženje res ni več njegovo, kakor upravičeno pravi tvoja mati. Prav nič prijetno ni, če moraš ob vsakem plačilu zakupnin redno odšteti takšno vsoto; to človeku jemlje neodvisnost.“
„Nedvomno; in navsezadnje ti za to nihče niti hvaležen ni. Čutijo se preskrbljene, ti pa ne delaš nič več od pričakovanega, zato to ne zbudi nobene hvaležnosti. Na tvojem mestu bi o vsem, kar bi storila, odločala povsem sama. Ne bi se zavezala, da jim bom vsako leto kar koli dajala. Kakšno leto bo morda zelo neprikladno odtrgati sto ali celo petdeset funtov od najinih lastnih izdatkov.“
„Mislim, da imaš prav, ljuba moja; bolje bo, če rente sploh ne bo. Kar jim bom dal od časa do časa, jim bo veliko bolj pomagalo kakor reden letni dohodek. Če bi namreč vedele, da imajo zagotovljene večje dohodke, bi samo začele živeti bolj na veliki nogi in ob koncu leta ne bi bile niti za šest penijev bogatejše. Tako bo gotovo daleč najbolje. Če jim tu in tam podarim petdeset funtov, ne bodo nikoli v denarni stiski, in mislim, da bom s tem več kot izpolnil obljubo očetu.“
„Seveda jo boš. Če povem po pravici, sem pravzaprav trdno prepričana, da tvoj oče sploh ni mislil, da jim boš dajal denar. Gotovo je imel v mislih le takšno pomoč, kakršno bi bilo od tebe razumno pričakovati; denimo, da jim poiščeš udobno hišico, pomagaš preseliti pohištvo ter jim pošiljaš v dar ribe, divjačino in podobno, kadar je pač pravi čas za to. Glavo dam, da ni mislil nič več kot to; pravzaprav bi bilo zelo čudno in nerazumno, če bi. Samo pomisli, dragi moj gospod Dashwood, kako izredno udobno lahko tvoja mačeha in njene hčere živijo od obresti sedmih tisoč funtov, poleg tega pa ima vsako dekle še svojih tisoč funtov. To vsaki prinaša petdeset funtov na leto in seveda bodo od tega materi plačevale za hrano in stanovanje. Skupaj bodo imele petsto funtov na leto; le čemu bi štiri ženske potrebovale več? Saj bodo živele tako poceni! Gospodinjstvo jih ne bo stalo tako rekoč nič. Ne bodo imele ne kočije ne konj in komaj kaj služinčadi; gostov ne bodo sprejemale in sploh ne bodo mogle imeti nobenih stroškov! Samo predstavljaj si, kako lepo jim bo! Petsto funtov na leto! Res si ne znam misliti, kako bodo porabile polovico tega; da bi jim ti dajal še več, pa je naravnost nesmiselno. Prej bi one lahko kaj dale tebi.“
„Častna beseda,“ je dejal gospod Dashwood, „mislim, da imaš popolnoma prav. Oče s tisto prošnjo gotovo ni mogel misliti ničesar drugega kakor to, kar praviš ti. Zdaj mi je povsem jasno in obljubo bom vestno izpolnjeval s takšno pomočjo in pozornostmi, kakršne si opisala. Ko se mačeha preseli v drugo hišo, ji bom rade volje pomagal, kolikor bo v moji moči. Morda se bo takrat prilegel tudi kak kos pohištva za darilo.“
„Prav gotovo,“ je odvrnila gospa John Dashwood. „Toda pri tem je vendarle treba upoštevati eno stvar. Ko sta se tvoj oče in mačeha preselila v Norland, so pohištvo iz Stanhilla sicer prodali, ves porcelan, srebrnino in perilo pa so obdržali in zdaj je vse to pripadlo njej. Njena hiša bo torej že skoraj v celoti opremljena, brž ko jo najame.“
„To je nedvomno tehten pomislek. Res dragocena zapuščina! Pa bi vendar nekaj tiste srebrnine prav lepo dopolnilo našo tukajšnjo zbirko.“
„Da; in zajtrkovalni servis je dvakrat lepši od tega, ki spada k tej hiši. Po mojem veliko prelep za kateri koli dom, ki si ga bodo one sploh kdaj lahko privoščile. A tako pač je. Tvoj oče je mislil samo nanje. In tole ti moram reči: ne dolguješ mu ne posebne hvaležnosti ne obzirnosti do njegovih želja, saj prav dobro veva, da bi jim bil zapustil skoraj vse, kar je imel na svetu, če bi le mogel.“
Temu dokazu se ni bilo mogoče upreti. Moževim nameram je vlil vso odločnost, ki jim je dotlej še manjkala; in nazadnje je sklenil, da bi bilo povsem nepotrebno, če ne celo skrajno neprimerno, ko bi za očetovo vdovo in otroke storil kaj več od takšnih dobrososedskih uslug, kakršne mu je predlagala žena.