Audio knjigeDevetinštirideseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Naj so se okoliščine njegove osvoboditve vsej družini zdele še tako nerazložljive, nekaj je bilo gotovo: Edward je bil prost. In čemu bo to svobodo namenil, so vsi zlahka uganili vnaprej. Ker je že več kot štiri leta užival blagoslove nepremišljene zaroke, sklenjene brez materine privolitve, pač ni bilo pričakovati nič manj kakor to, da bo zdaj, ko je prva propadla, nemudoma sklenil drugo.
V resnici je v Barton prišel s prav preprostim namenom: Elinor je hotel le zaprositi za roko. In če pomislimo, da v teh rečeh ni bil povsem neizkušen, se nam utegne zdeti čudno, zakaj mu je bilo tokrat tako nelagodno in je tako krvavo potreboval spodbudo in svež zrak.
Kako hitro si je med sprehodom nabral poguma, kako kmalu se mu je ponudila priložnost, da ga izkaže, kako je spregovoril in kakšen odgovor je dobil, ni treba posebej pripovedovati. Povejmo le to: ko so ob štirih, približno tri ure po njegovem prihodu, sedli k mizi, si je že pridobil izvoljenko in privolitev njene matere ter bil ne le po vznesenih zagotovilih zaljubljenca, temveč tudi po trezni in resnični presoji eden najsrečnejših ljudi na svetu. Njegov položaj je bil res bolj razveseljiv kakor navadno. Srca in duha mu ni dvigovalo zgolj običajno zmagoslavje uslišane ljubezni. Brez najmanjšega madeža na časti se je rešil vezi, ki mu je že dolgo grenila življenje, in ženske, ki je že dolgo ni več ljubil; hkrati pa si je nenadoma zagotovil zvezo z drugo, nad katero je moral skoraj obupati v istem hipu, ko si jo je začel želeti. Ni prešel iz dvoma in negotovosti, temveč iz nesreče v srečo. Sprememba se je jasno zrcalila v tako pristni, neustavljivi in hvaležni vedrini, kakršne prijatelji pri njem še niso videli.
Zdaj je Elinor odprl srce, priznal vse njegove slabosti in zmote ter o prvi, otročji naklonjenosti do Lucy spregovoril z vsem modroslovnim dostojanstvom svojih štiriindvajsetih let.
„Bila je le nespametna naklonjenost iz samega brezdelja,“ je dejal, „posledica nepoznavanja sveta in pomanjkanja dela. Če bi mi bila mati določila kak dejaven poklic, ko sem pri osemnajstih zapustil varstvo gospoda Pratta, mislim — ne, prepričan sem, da se to nikoli ne bi zgodilo. Res sem iz Longstapla odšel v prepričanju, da me k njegovi nečakinji vleče nepremagljiva ljubezen; a če bi takrat imel kako opravilo ali cilj, ki bi mi zapolnil čas in me za nekaj mesecev ločil od nje, bi to namišljeno navezanost kaj kmalu prerasel, zlasti ker bi se moral več gibati med ljudmi. Toda namesto da bi dobil delo, namesto da bi mi izbrali poklic ali mi dovolili, da si ga izberem sam, sem se vrnil domov in se predal popolnemu brezdelju. Prvo leto nisem imel niti tiste zaposlitve, vsaj po imenu, ki bi mi jo dal univerzitetni študij; v Oxford sem se namreč vpisal šele pri devetnajstih. Tako nisem imel na vsem svetu drugega opravka, kakor da sem si domišljal, da sem zaljubljen. In ker mati ni poskrbela, da bi se doma v vseh pogledih dobro počutil, ker v bratu nisem imel ne prijatelja ne tovariša, novih znanstev pa nisem maral sklepati, seveda ni čudno, da sem pogosto zahajal v Longstaple. Tam sem se zmeraj počutil kakor doma in bil vselej dobrodošel. Zato sem med osemnajstim in devetnajstim letom tam prebil večino časa. Lucy se mi je zdela sama ljubeznivost in ustrežljivost. Tudi lepa je bila — vsaj takrat se mi je zdela. Drugih žensk pa sem poznal tako malo, da je nisem mogel z nobeno primerjati in nisem opazil nikakršnih napak. Če torej vse pretehtate, upam, da najina zaroka, naj je bila še tako nespametna in se je pozneje v vseh pogledih izkazala za takšno, tedaj vendarle ni bila ne nenaravna ne neodpustljiva neumnost.“
Nekaj ur je v misli in srečo Dashwoodovih prineslo tolikšno, tako silno spremembo, da se je vsem obetala prijetno neprespana noč. Gospa Dashwood je bila presrečna, da bi se mogla umiriti. Ni vedela, kako naj Edwardu izkaže dovolj ljubezni in Elinor dovolj hvale, kako naj bo dovolj hvaležna za njegovo osvoboditev, ne da bi ranila njegovo rahločutnost, in kako naj jima omogoči sproščen pogovor na samem, hkrati pa še sama po mili volji uživa ob pogledu nanju in v njuni družbi.
Marianne je svojo srečo lahko izrazila le s solzami. Vsiljevale so se ji primerjave, prebujalo se je obžalovanje; in čeprav je bilo njeno veselje prav tako iskreno kakor ljubezen do sestre, ji ni moglo povrniti ne vedrine ne daru govora.
Toda Elinor — kako naj opišemo njene občutke? Od trenutka, ko je izvedela, da se je Lucy poročila z drugim in je Edward prost, do trenutka, ko je upravičil upe, ki so se ji nemudoma porodili, so jo prevevala najrazličnejša čustva, le mir ne. Ko pa je minil še ta drugi trenutek, ko so se razblinili vsi dvomi in vse skrbi, ko je sedanji položaj primerjala s tistim, v katerem je bila še pred kratkim, ko ga je videla častno rešenega prejšnje zaroke in spoznala, kako je svobodo nemudoma izrabil, da jo je zaprosil ter ji izpovedal prav tako nežno in stanovitno ljubezen, kakršno si je zmeraj zamišljala — tedaj jo je lastna sreča preplavila in premagala. In čeprav se človeški duh k sreči zlahka privadi vsaki spremembi na bolje, je minilo več ur, preden so se ji misli unesle in se ji je v srce naselilo vsaj nekaj miru.
Edward je v hišici ostal najmanj za teden dni. Naj so ga drugje čakale kakršnekoli dolžnosti, manj kakor teden dni ni mogel odmeriti uživanju v Elinorini družbi, pa tudi za polovico tistega ne bi zadoščalo, kar si je bilo treba povedati o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kajti čeprav lahko dve razumni bitji v pičlih nekaj urah napornega, neprestanega pogovora obdelata več tem, kakor jih sploh moreta imeti skupnih, je pri zaljubljencih drugače. Pri njih ni nobena tema izčrpana in nič zares povedano, dokler ni ponovljeno vsaj dvajsetkrat.
Lucyjina poroka, ki je vsem zbujala nenehno in povsem upravičeno začudenje, je bila seveda med prvimi temami njunih pogovorov. Ker je Elinor oba tako dobro poznala, se ji je to v vsakem pogledu zdel eden najbolj nenavadnih in nerazložljivih dogodkov, kar jih je kdaj slišala. Kako sta se sploh zbližala in kaj je Roberta moglo pritegniti tako močno, da se je poročil z dekletom, o katerega lepoti je pred njo govoril brez vsakršnega občudovanja — povrhu pa še z dekletom, ki je bilo že zaročeno z njegovim bratom in zaradi katerega je družina tega brata zavrgla —, tega nikakor ni mogla razumeti. Za njeno srce je bilo vse skupaj čudovito, za domišljijo naravnost smešno, za razum in presojo pa popolna uganka.
Edward si je stvar znal pojasniti le z domnevo, da sta se sprva morda srečala po naključju, nato pa je laskanje enega tako dobro delo nečimrnosti drugega, da je polagoma sledilo vse preostalo. Elinor se je spomnila, kaj ji je Robert v Harley Streetu pripovedoval o tem, koliko bi po svojem mnenju lahko dosegel, če bi ga bili pravočasno prosili, naj posreduje v bratovih zadevah. To je povedala tudi Edwardu.
„To je čisto podobno Robertu,“ je takoj pripomnil. „In prav to,“ je kmalu dodal, „mu je morda rojilo po glavi, ko sta se začela spoznavati. Lucy pa je morda sprva mislila samo na to, kako bi ga pridobila, da bi posredoval v mojo korist. Drugi načrti so se lahko porodili pozneje.“
Kako dolgo se je med njima kaj pletlo, pa ni znal ugotoviti nič bolje od nje. V Oxfordu, kjer je po odhodu iz Londona ostal po lastni izbiri, o njej namreč ni mogel izvedeti ničesar razen iz njenih pisem; ta pa vse do zadnjega niso bila ne redkejša ne manj ljubeča kakor navadno. Zato se mu ni porodil niti najmanjši sum, ki bi ga pripravil na to, kar je sledilo. Ko pa ga je novica v pismu same Lucy naposled le dosegla, je bil, kakor je menil, nekaj časa napol omamljen od začudenja, groze in veselja ob takšni rešitvi. Pismo je izročil Elinor.
„Dragi gospod, ker sem povsem prepričana, da ste me že zdavnaj nehali ljubiti, sem si vzela pravico in svojo ljubezen poklonila drugemu, pa prav nič ne dvomim, da bom z njim tako srečna, kakor sem si nekoč obetala biti z vami; zdelo pa bi se mi vredno vsega prezira, če bi sprejela roko človeka, čigar srce pripada drugi. Iskreno vam želim sreče pri vaši izbiri in jaz že ne bom kriva, če ne bova zmeraj dobra prijatelja, kakor se zdaj spodobi zaradi bližnjega sorodstva. Mirno lahko rečem, da do vas ne gojim nobene zamere, in prepričana sem, da ste preveč velikodušni, da bi nama kakorkoli škodovali. Vaš brat si je povsem pridobil mojo ljubezen, in ker nisva mogla živeti drug brez drugega, sva se pravkar vrnila izpred oltarja in sva že na poti v Dawlish, kjer bova ostala nekaj tednov, saj si vaš dragi brat ta kraj zelo želi videti, vendar sem vas hotela prej še nadlegovati s temi nekaj vrsticami in bom zmeraj ostala
vaša iskrena dobrohotnica, prijateljica in svakinja, Lucy Ferrars.
Vsa vaša pisma sem sežgala, sličico pa vam vrnem ob prvi priložnosti. Prosim, uničite moje čačke — prstan z mojimi lasmi pa kar obdržite.“
Elinor je pismo prebrala in mu ga brez besed vrnila.
„O slogu vas ne bom spraševal,“ je rekel Edward. „Nekoč za nič na svetu ne bi dopustil, da bi kakšno njeno pismo videli prav vi. Pri svakinji je že dovolj hudo, toda pri ženi! Kako sem zardeval ob njenih popisanih straneh! Mislim, da lahko mirno rečem: če izvzamem prvega pol leta najine nespametne — zadeve —, je to edino njeno pismo, pri katerem mi je vsebina vsaj nekoliko odtehtala slogovne pomanjkljivosti.“
„Kakorkoli je že prišlo do tega,“ je po premolku dejala Elinor, „poročena zagotovo sta. In vaša mati si je nakopala nadvse primerno kazen. Neodvisnost, ki jo je iz zamere do vas zagotovila Robertu, mu je omogočila, da si je sam izbral ženo. Tako je enega sina pravzaprav podkupila s tisoč funti na leto, da je storil natanko tisto, zaradi česar je drugega razdedinila že ob sami nameri. Domnevam, da je Robertova poroka z Lucy ne bo prizadela nič manj, kakor bi jo vaša.“
„Še bolj jo bo prizadela, saj je bil Robert od nekdaj njen ljubljenec. Prizadela jo bo bolj, a iz istega razloga mu bo tudi veliko prej odpustila.“
Kakšno je trenutno stanje doma, Edward ni vedel, saj še z nikomer iz družine ni poskusil stopiti v stik. Iz Oxforda je odpotoval v štiriindvajsetih urah po prejemu Lucyjinega pisma, in ker je imel pred očmi en sam cilj — najkrajšo pot v Barton —, ni utegnil skovati nobenega načrta, ki ne bi bil najtesneje povezan s tem potovanjem. Ničesar ni mogel ukreniti, dokler ne bi izvedel, kakšna usoda ga čaka pri gospodični Dashwood. In po naglici, s katero je tej usodi hitel naproti, smemo sklepati, da kljub ljubosumju, s kakršnim je nekoč mislil na polkovnika Brandona, kljub skromnosti, s katero je meril lastne zasluge, in kljub vljudnosti, s katero je govoril o svojih dvomih, vendarle ni pričakoval prav krutega sprejema. Njegova dolžnost pa je bila zatrjevati, da ga je pričakoval, in to je povedal prav ljubko. Kaj bi o tem utegnil reči leto dni pozneje, moramo prepustiti domišljiji zakoncev.
Elinor je bilo povsem jasno, da je Lucy s sporočilom po Thomasu hotela zavajati in Edwardu ob slovesu zadati še zadnji zlobni udarec. Tudi Edward, ki je zdaj dodobra spoznal njen značaj, ji je brez pomislekov pripisal zmožnost najnizkotnejše objestne zlobe. Čeprav je že davno, še preden je spoznal Elinor, opazil njeno nevednost in ozkosrčnost nekaterih njenih nazorov, je oboje pripisoval pomanjkljivi izobrazbi. Dokler ni prejel zadnjega pisma, jo je zmeraj imel za dobronamerno in dobrosrčno dekle, ki mu je iskreno vdano. Le takšno prepričanje ga je moglo odvrniti od tega, da bi razdrl zaroko, ki mu je že dolgo pred razkritjem in materino jezo nenehno zbujala nemir in obžalovanje.
„Ko se mi je mati odrekla,“ je dejal, „in sem ostal na videz brez enega samega prijatelja na svetu, ki bi mi pomagal, sem imel ne glede na lastna čustva za svojo dolžnost, da ji prepustim odločitev, ali naj zaroka ostane v veljavi ali ne. Kako naj bi v takšnem položaju, ko na obzorju ni bilo ničesar, kar bi lahko zamikalo pohlep ali nečimrnost kateregakoli živega bitja, posumil, da jo vodi kaj drugega kakor najbolj nesebična ljubezen, ko pa je tako vneto, tako goreče vztrajala, da bo delila mojo usodo, kakršnakoli že bo? Še zdaj ne razumem, kaj jo je gnalo in kakšno korist si je obetala od tega, da ostaja priklenjena na človeka, do katerega ni čutila niti najmanjše naklonjenosti in ki je imel na vsem svetu samo dva tisoč funtov. Saj ni mogla predvideti, da mi bo polkovnik Brandon podelil župnijo.“
„Ne; lahko pa je domnevala, da se bo kaj obrnilo vam v prid in da se bo vaša družina sčasoma omehčala. Sicer pa s tem, da je ohranila zaroko, ni ničesar izgubila; saj je dokazala, da ta ni omejevala ne njenih nagnjenj ne njenih dejanj. Zveza je bila nedvomno ugledna in ji je med prijatelji verjetno dvigovala veljavo; če pa se ne bi ponudilo nič ugodnejšega, bi bilo zanjo še zmeraj bolje poročiti se z vami kakor ostati samska.“
Edwarda je seveda nemudoma prepričala, da nič ne bi moglo biti bolj naravno od Lucyjinega ravnanja in nič bolj očitno od njenih nagibov.
Elinor ga je oštela, ker je toliko časa preživel z njimi v Norlandu, čeprav se je gotovo že zavedal svoje nestanovitnosti; in oštela ga je prav tako strogo, kakor dame vselej oštevajo za nepremišljenost, ki jim laska.
„Ravnali ste vsekakor zelo napačno,“ je dejala, „kajti — če o sebi sploh molčim — vse najine sorodnike ste zavedli, da so si domišljali in pričakovali nekaj, kar se v vašem tedanjem položaju nikoli ni moglo uresničiti.“
V zagovor je lahko navedel le, da ni poznal lastnega srca in je zmotno zaupal v trdnost svoje zaroke.
„Bil sem tako preprost, da sem mislil, kako mi v vaši družbi ne more pretiti nobena nevarnost, ko pa sem zvestobo obljubil drugi; in da bo zavest o zaroki moje srce ohranila prav tako varno in nedotaknjeno kakor mojo čast. Čutil sem, da vas občudujem, a sem si prigovarjal, da gre le za prijateljstvo. Dokler vas nisem začel primerjati z Lucy, nisem vedel, kako daleč sem že zabredel. Potem pa je bilo najbrž res narobe, da sem se še toliko zadrževal v Sussexu. Razlogi, s katerimi sem se prepričeval, da v tem ni nič slabega, niso bili nič boljši od tehle: nevarnost grozi samo meni; nikomur ne škodujem razen sebi.“
Elinor se je nasmehnila in zmajala z glavo.
Edward je z veseljem slišal, da v hišici pričakujejo polkovnika Brandona. Iskreno si ga je želel ne le bolje spoznati, temveč tudi dobiti priložnost, da ga prepriča, kako mu nič več ne zameri, ker mu je podelil župnijo v Delafordu. „Po tako neprijazno izrečeni zahvali, kakršna je bila moja,“ je rekel, „mora zdaj gotovo misliti, da mu te ponudbe še zmeraj nisem odpustil.“
Zdaj se je tudi sam čudil, da kraja še ni obiskal. Toda za vso stvar se je dotlej zanimal tako malo, da je vse, kar je vedel o hiši, vrtu in župnijskem posestvu, o obsegu župnije, stanju zemlje in višini desetine, izvedel prav od Elinor. Ta je namreč od polkovnika Brandona o tem slišala že toliko in mu tako pozorno prisluhnila, da je zadevo poznala do potankosti.
Po tem je med njima ostalo nerešeno le še eno vprašanje, premagati je bilo treba le še eno oviro. Združila ju je vzajemna ljubezen ob najtoplejšem odobravanju pravih prijateljev; ker sta se tako dobro poznala, se je njuna sreča zdela zagotovljena — potrebovala sta samo še nekaj, od česar bi živela. Edward je imel dva tisoč funtov, Elinor tisoč, in to je bilo poleg delafordske župnije vse, čemur sta lahko rekla svoje; gospa Dashwood jima namreč ni mogla ničesar primakniti. Nobeden od njiju pa ni bil tako slepo zaljubljen, da bi verjel, kako jima bo tristo petdeset funtov na leto zadoščalo za udobno življenje.
Edward ni bil povsem brez upanja, da se bo mati nekoliko omehčala, in je računal, da bo s tem dopolnil njune dohodke. Elinor pa se na kaj takega ni zanašala. Ker se Edward še vedno ni mogel poročiti z gospodično Morton in ker je gospa Ferrars v svojem laskavem jeziku njegovo izbiro Elinor označila le za manjše zlo od Lucy Steele, se je bala, da bo z Robertovim prestopkom obogatela samo Fanny.
Kakšne štiri dni po Edwardovem prihodu se je prikazal polkovnik Brandon; zadovoljstvo gospe Dashwood je bilo s tem popolno in prvič, odkar je živela v Bartonu, jo je doletela čast, da ima pod streho več gostov, kakor jih hiša premore. Edwardu so priznali prednost prvega gosta, zato je polkovnik Brandon vsak večer peš odhajal v svoje staro prenočišče v Barton Parku. Od tam se je zjutraj navadno vračal dovolj zgodaj, da je zaljubljencema še pred zajtrkom prekinil prvi zaupni pogovor na samem.
Po treh tednih bivanja v Delafordu, kjer vsaj ob večerih ni imel početi dosti drugega kakor preračunavati nesorazmerje med šestintridesetimi in sedemnajstimi leti, je v Barton prišel v takšnem razpoloženju, da so bili potrebni ves Mariannin toliko boljši videz, vsa njena prisrčna dobrodošlica in vse spodbudne besede njene matere, da se je razvedril. Med takšnimi prijatelji in ob takšni pozornosti pa je vendarle oživel. Govorice o Lucyjini poroki ga še niso dosegle; o vsem, kar se je zgodilo, ni vedel ničesar. Prve ure obiska je zato prebil v poslušanju in čudenju. Gospa Dashwood mu je vse pojasnila in dobil je nov razlog za veselje nad tem, kar je storil za gospoda Ferrarsa, saj je nazadnje koristilo Elinor.
Odveč bi bilo poudarjati, da sta se gospoda ob bližjem spoznavanju vse bolj cenila, saj drugače niti ni moglo biti. Podobnost v plemenitih načelih in zdravi razsodnosti, v značaju in mišljenju bi verjetno zadoščala, da bi se med njima spletlo prijateljstvo tudi brez vseh drugih spodbud. Toda ker sta bila zaljubljena v sestri, ki sta bili druga drugi globoko vdani, se je med njima neizogibno in v hipu rodila naklonjenost, ki bi sicer morda potrebovala še nekaj časa in premisleka.
Pisma iz Londona, ki bi še pred nekaj dnevi v Elinor do skrajnosti razburkala sleherni živec, so zdaj ob branju zbujala manj ganjenosti kakor smeha. Gospa Jennings se je oglasila, da bi popisala osupljivo zgodbo, dala duška poštenemu ogorčenju nad nezvestim dekletom in izlila sočutje do ubogega gospoda Edwarda, ki je po njenem prepričanju naravnost oboževal to ničvredno smrkljo, zdaj pa je, kakor je bilo slišati, v Oxfordu skoraj strtega srca. „Res mislim,“ je nadaljevala, „da se še nikoli ni nič pletlo tako potuhnjeno; saj me je Lucy komaj dva dni prej obiskala in kakšni dve uri presedela pri meni. Nobena živa duša ni ničesar slutila, še Nancy ne. Ta je, ubožica, naslednji dan prijokala k meni vsa prestrašena zaradi gospe Ferrars, pa še vedela ni, kako naj pride v Plymouth. Lucy si je namreč, kot kaže, pred odhodom na poroko od nje izposodila ves denar, najbrž zato, da bi se lahko postavljala, uboga Nancy pa ni imela na vsem svetu niti sedmih šilingov. Zato sem ji prav rada dala pet gvinej za pot v Exeter, kjer namerava tri ali štiri tedne ostati pri gospe Burgess — v upanju, kakor jo dražim, da bo spet naletela na doktorja. In moram reči, da je od vsega najhujša prav Lucyjina hudobija, ker sestre ni vzela s seboj v poštno kočijo. Ubogi gospod Edward! Ne morem ga spraviti iz glave; povabiti ga morate v Barton in gospodična Marianne ga mora poskusiti potolažiti.“
Gospod Dashwood je ubral slovesnejši ton. Gospa Ferrars je bila najnesrečnejša med ženskami, uboga Fanny je prestajala muke rahločutnosti, in dejstvu, da sta tak udarec sploh preživeli, se je čudil z globoko hvaležnostjo. Robertov prestopek je bil neodpustljiv, Lucyjin pa neskončno hujši. Pred gospo Ferrars ne bi smel nihče nikoli več omeniti nobenega od njiju. In tudi če bi jo bilo pozneje mogoče pripraviti do tega, da sinu odpusti, njegove žene ne bi nikoli priznala za snaho niti ji dovolila stopiti pred svoje oči. Skrivnostnost, v katero sta zavila vse svoje početje, je po razumni presoji neznansko povečala njuno krivdo; kajti če bi se drugim porodil najmanjši sum, bi bili pravočasno ukrepali in poroko preprečili. Elinor je pozval, naj se mu pridruži v obžalovanju, da se Lucyjina zaroka z Edwardom ni raje končala s poroko, namesto da je nesrečo tako razširila še naprej po družini. Nadaljeval je takole:
„Gospa Ferrars doslej še ni omenila Edwardovega imena, kar nas ne preseneča; na naše veliko začudenje pa od njega ob tej priložnosti nismo prejeli niti vrstice. Morda vendarle molči iz strahu, da bi koga užalil, zato mu bom v Oxford poslal kratko pismo in mu namignil, da oba z njegovo sestro meniva, da bi bilo primerno ponižno pismo, naslovljeno morda na Fanny, ki bi ga nato pokazala materi, lahko dobro sprejeto. Saj vsi vemo, kako mehko srce ima gospa Ferrars in da si ničesar ne želi bolj kakor dobrih odnosov z otroki.“
Ta odstavek je bil za Edwardove obete in nadaljnje ravnanje precej pomemben. Odločil se je, da bo poskusil doseči spravo, čeprav ne natanko tako, kakor sta predlagala svak in sestra.
„Primerno ponižno pismo!“ je ponovil. „Mar hočeta, da mater prosim odpuščanja za Robertovo nehvaležnost do nje in za njegovo nečastno ravnanje z menoj? Ne morem se poniževati. Zaradi vsega, kar se je zgodilo, nisem nič bolj ponižen in nič bolj skesan. Postal sem neizmerno srečen, toda to ju ne bi zanimalo. Ne vem, kakšno ponižanje bi bilo zame sploh primerno.“
„Vsekakor lahko prosite odpuščanja,“ je rekla Elinor, „saj ste jo užalili. In mislim, da bi si zdaj že smeli drzniti izraziti nekaj obžalovanja, ker ste se sploh zaročili in si s tem nakopali materino jezo.“
Priznal je, da bi to lahko storil.
„Ko pa vam bo odpustila, morda tudi kanček ponižnosti ne bo odveč, ko ji boste priznali drugo zaroko, ki je v njenih očeh skoraj tako nepremišljena kakor prva.“
Temu ni mogel ugovarjati, vendar se je še vedno upiral misli na primerno ponižno pismo. Izjavil je, da je na ponižujoče popuščanje veliko bolj pripravljen ustno kakor na papirju; da bi mu stvar olajšali, so se torej dogovorili, naj namesto pisanja Fanny raje odpotuje v London in jo osebno poprosi, naj posreduje v njegovo korist. „In če se bosta res zavzela za spravo,“ je rekla Marianne v svoji novi vlogi pravične razsodnice, „bom priznala, da celo John in Fanny nista povsem brez odlik.“
Polkovnik Brandon je ostal na obisku le tri ali štiri dni, nato pa sta gospoda skupaj zapustila Barton. Namenjena sta bila naravnost v Delaford, da bi Edward na lastne oči spoznal svoj prihodnji dom ter dobrotniku in prijatelju pomagal presoditi, kakšne izboljšave potrebuje. Tam naj bi prenočil dvakrat, nato pa nadaljeval pot v London.