Audio knjigeOseminštirideseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Elinor je zdaj spoznala, kakšna razlika je med pričakovanjem neprijetnega dogodka, pa naj si človek še tako dopoveduje, da je neizogiben, in gotovostjo, da se je res zgodil. Uvidela je, da je vse dotlej, dokler je bil Edward še samski, proti lastni volji gojila upanje, da mu bo nekaj le preprečilo poroko z Lucy; da se bo v dobro vseh izcimil kakšen njegov sklep, posredovanje prijateljev ali pa boljša priložnost za gospodičnino preskrbo. Zdaj pa je bil poročen, in očitala si je, da se je njeno srce skrivaj predajalo varljivemu upanju, zaradi katerega je novica še huje zabolela.
Sprva jo je nekoliko presenetilo, da se je poročil tako hitro – še preden je po njenih predvidevanjih sploh lahko prejel mašniško posvečenje in prevzel župnijo. A kmalu ji je postalo jasno, da je preračunljiva Lucy v naglici, da bi si ga zagotovila, verjetno mislila samo na nevarnost odlašanja. Poročena sta bila, poročena v Londonu, in zdaj sta hitela k njenemu stricu. Kaj je moral čutiti Edward, ko se je peljal le štiri milje od Bartona, ko je zagledal maminega služabnika in slišal Lucyjino sporočilo!
Domnevala je, da se bosta kmalu ustalila v Delafordu. Delaford – kraj, ki jo je iz toliko razlogov privlačil, ki ga je želela spoznati, pa se mu hkrati tudi ogniti! V duhu ju je že videla v župnišču. V Lucy je videla urno, preračunljivo gospodinjo, ki željo po imenitnem videzu združuje s skrajnim skopuštvom, obenem pa bi se od sramu pogreznila v zemljo, če bi kdo zaslutil le polovico njenih varčevalnih prijemov; žensko, ki v vsaki misli išče le lastno korist in se prilizuje polkovniku Brandonu, gospe Jennings ter vsakemu premožnemu prijatelju. Kaj vidi v Edwardu, pa ni vedela, in tudi ne, kaj si sploh želi videti. Srečen ali nesrečen – nobena podoba ji ni bila pogodu in od vsake je odvrnila pogled.
Tolažila se je z upanjem, da jim bo pisal kdo izmed londonskih sorodnikov ali znancev, jim sporočil novico in povedal kaj več. Toda dan za dnem je mineval, pa ni bilo ne pisma ne glasu. Čeprav ni vedela, ali je sploh kdo kriv, je vsem odsotnim prijateljem zamerila; vsi po vrsti so se ji zdeli brezobzirni ali leni.
„Kdaj boš pisala polkovniku Brandonu, mama?“ je naposled vprašala v nestrpni želji, da bi se vendarle kaj premaknilo.
„Prejšnji teden sem mu pisala, ljuba moja, in prej pričakujem njega kot njegov odgovor. Prav prisrčno sem ga povabila k nam in nič se ne bi čudila, če bi stopil skozi vrata še danes, jutri ali katerega izmed prihodnjih dni.“
To je bilo vsaj nekaj, česar se je lahko nadejala. Polkovnik Brandon bo gotovo vedel povedati kaj več.
Komaj je to pomislila, že ji je pogled pritegnil jezdec pod oknom. Ustavil se je pri vrtnih vratcih. Bil je gospod – sam polkovnik Brandon! Zdaj bo izvedela kaj več, je pomislila in v pričakovanju vztrepetala. A ne, to ni bil polkovnik Brandon, ne po drži ne po postavi. Če bi bilo to sploh mogoče, bi rekla, da je Edward. Pogledala je še enkrat. Pravkar je razjahal. Ni se motila – res je bil Edward. Stopila je od okna in sedla. „Od gospoda Pratta prihaja, nalašč zato, da nas obišče. Mirna bom; obvladala se bom.“
V hipu je opazila, da so zmoto spregledale tudi druge. Mati in Marianne sta prebledeli, jo pogledali in si zašepetali nekaj besed. Vse bi dala, da bi lahko spregovorila in jima dopovedala, naj ga nikar ne sprejmeta hladno ali zaničljivo; a grlo je imela stisnjeno in vse je morala prepustiti njuni presoji.
Nobena ni črhnila niti besede. Molče so čakale, da vstopi. Po peščeni stezi so zaškripali koraki; hip zatem je bil že v veži in v naslednjem trenutku pred njimi.
Ko je stopil v sobo, njegov obraz niti po Elinorinih merilih ni bil videti preveč srečen. Od vznemirjenja je bil bled; očitno se je bal sprejema in se zavedal, da si prijaznosti niti ne zasluži. Gospa Dashwood pa se je v toplini svojega srca tedaj namenila v vsem ravnati po hčeri in je upala, da ravna po njenih željah, zato ga je pozdravila s prisiljeno prijaznim pogledom, mu podala roko in mu zaželela srečo.
Zardel je in izjecljal nekaj nerazumljivega. Elinorine ustnice so se premaknile hkrati z materinimi in ko je bil trenutek mimo, ji je bilo žal, da mu roke ni stisnila tudi sama. Toda bilo je prepozno; z navidezno sproščenim obrazom je spet sedla in spregovorila o vremenu.
Marianne se je umaknila v ozadje, da bi prikrila stisko. Margaret pa, ki je razumela le del tega, kar se je dogajalo, je menila, da se mora vesti dostojanstveno, zato je sedla kar najdlje od njega in se zavila v strog molk.
Ko je Elinor izčrpala pogovor o lepem, suhem vremenu, je nastala mučna tišina. Prekinila jo je gospa Dashwood; čutila se je namreč dolžno izraziti upanje, da je bila gospa Ferrars ob njegovem odhodu povsem zdrava. Naglo je pritrdil.
Spet tišina.
Elinor se je sklenila potruditi, in čeprav se je bala lastnega glasu, je vprašala:
„Je gospa Ferrars v Longstaplu?“
„V Longstaplu!“ je začudeno ponovil. „Ne, mati je v Londonu.“
„Vprašati sem hotela,“ je nadaljevala Elinor in z mize vzela ročno delo, „po gospe Edward Ferrars.“
Pogleda si ni upala dvigniti, mati in Marianne pa sta se uprli vanj. Zardel je, se zmedeno in negotovo ozrl, nato pa po kratkem obotavljanju dejal:
„Morda mislite – mojega brata – mislite gospo – gospo Robert Ferrars.“
„Gospo Robert Ferrars!“ sta osuplo vzkliknili Marianne in mati. Elinor ni mogla spregovoriti, a zdaj je tudi ona z enako nestrpno osuplostjo strmela vanj. Vstal je in stopil k oknu, očitno zato, ker ni vedel, kaj bi sam s seboj. Pogrebel je škarje, ki so ležale na polici, in med govorjenjem razrezal njihov tulec, tako da je uničil oboje. Hiteče je rekel:
„Morda ne veste, morda še niste slišali, da se je moj brat pred kratkim poročil z – z mlajšo – z gospodično Lucy Steele.“
Vse razen Elinor so v nepopisnem začudenju ponovile njegove besede. Ona pa je sedela sklonjena nad ročnim delom, tako pretresena, da je komaj vedela, kje je.
„Da,“ je dodal, „prejšnji teden sta se poročila in zdaj sta v Dawlishu.“
Elinor ni zdržala več. Skorajda je stekla iz sobe in takoj za zaprtimi vrati planila v solze sreče, za katere se ji je sprva zdelo, da ne bodo nikoli presahnile. Edward, ki je dotlej gledal povsod drugam, samo vanjo ne, je videl, kako je odhitela, in morda opazil – ali celo slišal – njeno ganjenost. Takoj zatem se je namreč pogreznil v misli, iz katerih ga niso mogle predramiti ne pripombe, ne vprašanja, ne ljubeznive besede gospe Dashwood. Naposled je brez besed zapustil sobo in odkorakal proti vasi. Domače je pustil v največjem začudenju in negotovosti ob tako nenavadnem in nenadnem preobratu – v negotovosti, ki so si jo lahko lajšale le z ugibanji.