Devetindvajseto poglavje

Devetindvajseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Naslednje jutro, še preden je sobarica zakurila in je sonce kolikor toliko pregnalo mrzlo januarsko turobnost, je komaj napol oblečena Marianne že klečala ob okenski klopi. Lovila je tisto skopo svetlobo, ki je prodirala skozi šipe, in pisala tako naglo, kolikor ji je dopuščal nepretrgan tok solz. Takšno je zagledala Elinor, ko sta jo iz spanja prebudila sestrino ihtenje in nemir. Nekaj trenutkov jo je molče in zaskrbljeno opazovala, nato pa z nadvse obzirno blagostjo spregovorila:

„Marianne, te smem vprašati –?“

„Ne, Elinor,“ je odvrnila, „ničesar ne sprašuj; kmalu boš vse izvedela.“

Obupani mir, s katerim je izrekla te besede, je trajal le toliko časa, kolikor je govorila, nato pa jo je znova preplavila prejšnja brezmejna žalost. Minilo je nekaj minut, preden je lahko pisala naprej. Bolečina je iz nje bruhnila še tolikokrat, da je morala vedno znova odložiti pero; vse to je dovolj jasno pričalo, kako dobro se zaveda, da Willoughbyju po vsej verjetnosti piše zadnjič.

Elinor ji je tiho in nevsiljivo izkazovala vso pozornost, ki jo je premogla. Še bolj bi si prizadevala, da bi jo potolažila in pomirila, če je ne bi Marianne z vso silovitostjo skrajno razdraženih živcev rotila, naj je za božjo voljo nikar ne ogovarja. V takšnem trenutku je bilo za obe bolje, da nista predolgo skupaj. Nemir, ki je preganjal Marianne, ji ni dal, da bi po oblačenju ostala v sobi še en sam hip. Ker je hkrati potrebovala samoto in nenehno gibanje, je vse do zajtrka tavala po hiši in se ogibala ljudem.

Pri zajtrku ni zaužila niti grižljaja, pa se za to sploh ni trudila. Elinor je sestro pustila pri miru; ni je prigovarjala ali pomilovala, niti ni pokazala, da jo opazuje, temveč je vse moči napela v to, da je pozornost gospe Jennings v celoti pritegnila nase.

Gospa Jennings je imela zajtrk posebno rada, zato se je pošteno zavlekel. Ravno ko so zatem sedale k skupni mizi za ročna dela, je služabnik prinesel pismo za Marianne. Hlastno mu ga je vzela iz rok, smrtno prebledela in brž stekla iz sobe. Elinor je prav tako jasno, kakor če bi bila videla naslov na pismu, spoznala, da ji piše Willoughby. V hipu jo je tako stisnilo pri srcu, da je komaj še držala glavo pokonci; vsa se je tresla in bala se je, da gospa Jennings tega ne bo mogla spregledati. Toda dobra gospa je opazila le, da je Marianne dobila Willoughbyjevo pismo, kar se ji je zdelo izvrstna šala. Smeje je izrazila upanje, da bo dekle z vsebino zadovoljno, sicer pa je bila preveč zatopljena v odmerjanje volnene preje za preprogo, da bi opazila Elinorino stisko. Brž ko je Marianne izginila, je mirno klepetala naprej:

„Pri moji veri, še živega dne nisem videla dekleta, ki bi bilo tako obupno zaljubljeno! Moji hčeri se nista mogli meriti z njo, pa sta bili tudi onidve dovolj nespametni. Gospodična Marianne pa je čisto spremenjena. Iz vsega srca upam, da je ne bo več dolgo puščal čakati, saj jo je prav žalostno gledati tako bledo in potrto. Povejte mi, kdaj se bosta vzela?“

Čeprav Elinor še nikoli ni bilo manj do pogovora kakor prav tedaj, se je prisilila odgovoriti na tako neposredno vprašanje. Poskusila se je nasmehniti in odvrnila: „Ste se z vsem tem govorjenjem res že sami prepričali, gospa, da je moja sestra zaročena z gospodom Willoughbyjem? Mislila sem, da se le šalite, toda tako resno vprašanje kaže na več kot le šalo. Zato vas moram prositi, da se ne slepite več. Zagotavljam vam, da me nič ne bi bolj presenetilo kakor novica, da se nameravata poročiti.“

„Sram vas bodi, sram vas bodi, gospodična Dashwood! Kako morete tako govoriti? Mar ne vemo vsi, da bo iz tega poroka in da sta že od prvega srečanja do ušes zaljubljena? Mar ju nisem v Devonshiru videvala skupaj vsak dan in po cele dneve? In mar ne vem, da je šla vaša sestra z menoj v mesto prav zato, da si nakupi poročno opravo? No, no, s tem pri meni že ne boste opravili. Ker ste sami tako skrivnostni, mislite, da nihče drug nima oči v glavi; pa se motite, vam povem, saj o tem že lep čas čivka vse mesto. Jaz to povem vsakomur, pa Charlotte tudi.“

„Res se motite, gospa,“ je zelo resno rekla Elinor. „Zelo neprijazno je, da širite te govorice, in čeprav mi zdaj nočete verjeti, boste še spoznali, da imam prav.“

Gospa Jennings se je znova zasmejala, Elinor pa ni imela moči, da bi še kaj dodala. Želela je čim prej izvedeti, kaj je pisal Willoughby, zato je odhitela v njuno sobo. Ko je odprla vrata, je na postelji zagledala Marianne, ki se je skoraj dušila od bolečine; v roki je stiskala eno pismo, dve ali tri druga pa so ležala poleg nje. Elinor je brez besed pristopila, sedla na rob postelje, jo prijela za roko in jo večkrat ljubeče poljubila, nato pa tudi sama planila v jok, sprva skoraj tako silovit kakor Mariannin. Čeprav Marianne ni mogla spregovoriti, je očitno čutila vso sestrino nežnost. Ko sta tako nekaj časa skupaj jokali, je vsa pisma položila Elinor v roke, si zakrila obraz z robcem in od bolečine skoraj zakričala. Elinor je vedela, da se mora takšna žalost, pa naj bo pogled nanjo še tako pretresljiv, izliti do konca. Bedela je ob sestri, dokler se najhujši naval trpljenja ni nekoliko polegel, nato pa nemudoma segla po Willoughbyjevem pismu in prebrala:

„Bond Street, januarja.

Spoštovana gospodična, pravkar sem imel čast prejeti vaše pismo, za katero se vam iskreno zahvaljujem. Zelo obžalujem, če vam v mojem sinočnjem vedenju kaj ni bilo po volji. Čeprav nikakor ne morem dognati, s čim sem vas tako nesrečno užalil, vas prosim odpuščanja; zagotavljam vam, da je bilo povsem nenamerno. Druženja z vašo družino v Devonshiru se bom vselej spominjal z največjo hvaležnostjo in veseljem, zato si laskam, da teh vezi ne bo pretrgal kak nesporazum ali napačna razlaga mojih dejanj. Vso vašo družino iskreno cenim; če pa sem po nesreči vzbudil vtis, da čutim več, kakor sem v resnici čutil ali nameraval izraziti, si bom očital, da pri izkazovanju tega spoštovanja nisem bil bolj zadržan. Da nikoli nisem mogel imeti v mislih česa več, boste priznali, ko boste izvedeli, da moje srce že dolgo pripada drugi in da bom to zvezo, kakor kaže, v nekaj tednih potrdil s poroko. Z velikim obžalovanjem izpolnjujem vašo zahtevo in vračam pisma, s katerimi ste me počastili, ter pramen las, ki ste mi ga tako ljubeznivo podarili.

Ostajam, spoštovana gospodična, vaš najpokornejši in ponižni služabnik, John Willoughby.“

Ni si težko predstavljati, s kakšnim ogorčenjem je gospodična Dashwood brala te vrstice. Še preden je pismo odprla, je sicer vedela, da bo v njem priznal svojo nestanovitnost in dokončno potrdil njun razhod, toda ni si mislila, da je kaj takega mogoče sporočiti s takšnimi besedami. Niti v sanjah si ni predstavljala, da se Willoughby zmore tako izneveriti slehernemu videzu časti in obzirnosti ter poteptati celo najosnovnejšo spodobnost omikanega gospoda s tako predrzno krutim pismom. Želel je biti prost, pri tem pa ni izrazil nobenega obžalovanja, ni priznal prelomljene zvestobe in je gladko zanikal vsakršno posebno naklonjenost. Vsaka vrstica je bila žalitev in je pričala o tem, da je pisec do kraja zakrknjen podlež.

Nekaj časa je ogorčeno in osuplo strmela v list, nato pa ga prebirala znova in znova. Toda vsako novo branje je le še podžigalo njen odpor do tega človeka. Ko je mislila nanj, ji je bilo tako grenko pri srcu, da si ni upala spregovoriti, saj se je bala, da bi Marianne še huje ranila. Konec njune zveze bi namreč utegnila prikazati ne kot izgubo česa dobrega, temveč kot rešitev pred najhujšim in nepopravljivim zlom, pred dosmrtno vezjo z brezvestnežem – skratka, kot resnično odrešitev in največji blagoslov.

Elinor se je tako zatopila v razmišljanje o vsebini pisma, o pokvarjenosti duha, ki ga je mogel narekovati, in verjetno tudi o povsem drugačnem značaju nekega drugega človeka – ki z vso to zadevo ni imel prav nobene zveze, razen tiste, ki mu jo je ob vsakem dogodku pripisovalo njeno srce –, da je za hip pozabila na sestrino stisko. Pozabila je na tri še neprebrana pisma v naročju in povsem izgubila občutek za čas. Ko je pred hišo zaslišala kočijo in stopila k oknu pogledat, kdo neki prihaja ob tako nerazumno zgodnji uri, je vsa začudena zagledala kočijo gospe Jennings, čeprav je vedela, da je naročena šele za eno. Sklenila je, da Marianne ne bo zapustila, čeprav ni upala, da ji za zdaj more kakor koli olajšati gorje. Odhitela je h gospe Jennings in se opravičila, da je zaradi sestrinega slabega počutja ne bo mogla spremljati. Gospa Jennings je opravičilo brez ugovora sprejela in pokazala kar najbolj dobrohotno sočutje. Ko jo je Elinor pospremila, se je vrnila k Marianne. Našla jo je ravno v trenutku, ko je skušala vstati s postelje, in jo še pravi čas prestregla, da se ni zgrudila na tla. Marianne je bila omotična in slabotna, saj ji je že dolgo primanjkovalo pravega počitka in hrane; že več dni ni imela teka in že več noči ni zares spala. Zdaj, ko je ni več držala pokonci vročična negotovost, je prišlo za njo vse za nazaj: mučil jo je glavobol, želodec ji je odpovedoval in živci so ji povsem popustili. Elinor ji je brž prinesla kozarec vina. Nekoliko jo je okrepčal, tako da je nazadnje le zmogla pokazati nekaj hvaležnosti za sestrino dobroto:

„Uboga Elinor! Kako te onesrečujem!“

„Želim si le,“ je odvrnila sestra, „da bi res lahko storila kaj, kar bi te potolažilo.“

To je bilo za Marianne preveč, kakor bi bilo preveč vse drugo. V srčni bolečini je zmogla le vzklikniti: „Oh, Elinor, kako sem nesrečna,“ preden se ji je glas povsem izgubil v ihtenju.

Elinor ni mogla več molče gledati tega izliva žalosti, ki se mu sestra ni niti poskušala upreti.

„Zberi se, draga Marianne,“ je vzkliknila, „če nočeš pogubiti sebe in vseh, ki te imajo radi. Pomisli na mamo; pomisli, kako nesrečna je, kadar ti trpiš. Zaradi nje se moraš zbrati.“

„Ne morem, ne morem,“ je vzkliknila Marianne. „Pusti me, pusti me, če ti povzročam bolečino; zapusti me, sovraži me, pozabi me! Samo nikar me tako ne muči. Oh, kako lahko je tistim, ki ne poznajo lastne žalosti, govoriti, naj se človek zbere! Srečna, srečna Elinor, ti si sploh ne moreš predstavljati, kako trpim.“

„Mene imenuješ srečno, Marianne? Ah, ko bi vedela! – In ali res lahko verjameš, da sem srečna, ko pa gledam v taki nesreči tebe!“

„Odpusti mi, odpusti mi,“ je rekla in sestri ovila roke okoli vratu. „Vem, da čutiš z menoj; vem, kakšno srce imaš. Pa vendar si – moraš biti srečna. Edward te ljubi – kaj, oh, kaj lahko omaja tolikšno srečo?“

„Marsikaj, zelo veliko stvari,“ je resnobno odvrnila Elinor.

„Ne, ne, ne,“ je divje vzkliknila Marianne, „ljubi tebe in samo tebe. Ti vendar ne moreš poznati gorja.“

„Nobenega veselja ne morem čutiti, dokler te gledam v takem stanju.“

„In drugačne me ne boš nikoli več videla. Moje nesreče ne more nič omiliti.“

„Ne smeš tako govoriti, Marianne. Mar nimaš nobene utehe? Nobenih prijateljev? Je tvoja izguba res takšna, da ne dopušča nobene tolažbe? Naj zdaj še tako trpiš, pomisli, koliko huje bi šele trpela, ko bi njegov pravi značaj spoznala pozneje – ko bi vajina zaroka trajala še mesece in mesece, kakor bi se prav lahko zgodilo, preden bi se jo odločil razdreti. Vsak nov dan slepega zaupanja bi udarec napravil še strašnejši.“

„Zaroka!“ je vzkliknila Marianne. „Saj nisva bila zaročena.“

„Nista bila zaročena!“

„Ne, ni tako ničvreden, kakor misliš. Nobene obljube ni prelomil.“

„Toda rekel ti je, da te ljubi.“

„Da – ne – nikoli naravnost. Vsak dan je bilo to čutiti iz vsega, nikoli pa ni izrecno povedal. Včasih se mi je zdelo, da je, pa ni nikoli.“

„Pa vendar si mu pisala?“

„Da; mar bi bilo po vsem, kar je bilo med nama, to lahko narobe? Toda ne morem več govoriti.“

Elinor ni rekla nič več. Znova je segla po treh pismih, ki so zdaj vzbujala še veliko večjo radovednost kakor prej, in jih naglo preletela. Prvo, ki mu ga je sestra poslala ob njunem prihodu v mesto, se je glasilo takole:

Berkeley Street, januarja.

„Kako presenečeni boste, Willoughby, ko boste prejeli te vrstice; in mislim, da boste začutili še več kot le presenečenje, ko boste izvedeli, da sem v mestu. Priložnost, da prideva sem, pa čeprav z gospo Jennings, je bila preveč mamljiva, da bi se ji mogli upreti. Želim si, da bi tole prejeli pravočasno in nas obiskali že nocoj, vendar se na to ne bom zanašala. Vsekakor vas pričakujem jutri. Za zdaj pa zbogom.

M. D.“

Drugo pisemce, napisano jutro po plesu pri Middletonovih, se je glasilo:

„Ne morem vam povedati, kako sem razočarana, ker sem predvčerajšnjim zamudila vaš obisk, niti kako me čudi, da še nisem prejela odgovora na pisemce, ki sem vam ga poslala pred več kakor tednom dni. Vsako uro sem čakala na vaše sporočilo, še bolj pa na vas. Prosim, oglasite se spet čim prej in mi pojasnite, zakaj sem vas čakala zaman. Prihodnjič raje pridite bolj zgodaj, kajti ob enih smo navadno že zdoma. Sinoči smo bili na plesu pri lady Middleton. Povedali so mi, da ste bili povabljeni tudi vi. Toda ali je to mogoče? Če je to res in vas ni bilo, ste se morali od najinega slovesa zares hudo spremeniti. Vendar ne bom verjela, da je kaj takega mogoče, in upam, da mi boste prav kmalu osebno zagotovili nasprotno.

M. D.“

V zadnjem pisemcu pa mu je napisala:

„Kaj naj si mislim o vašem sinočnjem vedenju, Willoughby? Znova zahtevam pojasnilo. Pripravljena sem vas bila pozdraviti z veseljem, kakršno je po tako dolgi ločitvi naravno, in z domačnostjo, za katero sem menila, da jo najina bližina v Bartonu upravičuje. Kako hladno ste me zavrnili! Prebedela sem mučno noč in skušala najti opravičilo za ravnanje, ki ga skoraj ni mogoče imenovati drugače kakor žaljivo. Čeprav zanj še nisem našla razumnega izgovora, sem povsem pripravljena prisluhniti vašemu zagovoru. Morda so vam o meni natvezli kaj neresničnega ali vas namenoma zavedli, da sem v vaših očeh izgubila vrednost. Povejte mi, za kaj gre, pojasnite razloge za svoje vedenje, pa bom pomirjena, če bom le mogla pomiriti vas. Zares bi me bolelo, ko bi si morala o vas ustvariti slabo mnenje. Toda če moram, če moram izvedeti, da niste takšni, kakor smo doslej verjeli, da je bila vaša naklonjenost do vseh nas neiskrena in da ste me hoteli le slepiti, naj to izvem čim prej. Moja čustva so v strašni negotovosti; želim vas opravičiti, toda naj se izkaže eno ali drugo, vsaka gotovost bo olajšanje v primerjavi s tem, kar prenašam zdaj. Če pa vaša čustva niso več takšna, kakršna so bila, mi vrnite pisemca in pramen las, ki ga hranite pri sebi.

M. D.“

Elinor že zaradi Willoughbyja samega ne bi hotela verjeti, da je na takšna pisma, polna ljubezni in zaupanja, mogoče odgovoriti tako kruto. Toda še tako ostra obsodba njegovega ravnanja je ni mogla zaslepiti za to, kako nespodobno je bilo, da jih je Marianne sploh napisala. Molče je žalovala nad nepremišljenostjo sestre, ki si je drznila pošiljati takšne neizzvane dokaze nežnosti; nič od tistega, kar se je zgodilo prej, jih ni upravičevalo, razplet pa jih je postavil v še hujšo luč. Tedaj je Marianne opazila, da je Elinor pisma prebrala, in pripomnila, da v njih ni ničesar, česar ne bi na njenem mestu napisal kdor koli drug.

„Čutila sem,“ je dodala, „da sem mu prav tako slovesno zavezana, kakor če bi naju vezala najstrožja uradna pogodba.“

„To ti verjamem,“ je rekla Elinor, „toda on žal ni čutil enako.“

„Pa je čutil enako, Elinor – tedne in tedne je čutil tako. Vem, da je. Kar koli ga je že spremenilo – in spremenile so ga lahko le najpodlejše spletke proti meni –, nekoč sem mu bila tako draga, kakor si je moje srce le moglo želeti. Za ta pramen las, ki se mu zdaj tako zlahka odpoveduje, me je prosil z najgorečnejšimi besedami. Ko bi bila videla njegov pogled in vedenje, ko bi bila v tistem hipu slišala njegov glas! Si pozabila zadnji večer, ko smo bili skupaj v Bartonu? Pa jutro, ko sva se poslovila! Ko mi je rekel, da se morda več tednov ne bova videla – tista njegova bolečina – mar jo bom sploh kdaj mogla pozabiti?“

Za nekaj trenutkov so ji pošle besede. Ko pa se je naval čustev polegel, je s trdnejšim glasom dodala:

„Elinor, kruto so ravnali z menoj, toda za to ni kriv Willoughby.“

„Predraga Marianne, kdo pa, če ne on sam? Kdo bi ga mogel napeljati k temu?“

„Prej ves svet kakor njegovo srce. Prej bi verjela, da so se vsi moji znanci zarotili, da me v njegovih očeh uničijo, kakor da je po naravi zmožen tolikšne krutosti. Tista ženska, o kateri piše – katera koli že je –, ali skratka kdor koli razen tebe, draga moja, mame in Edwarda, je bil lahko tako neusmiljen, da me je obrekoval. Mar je na svetu poleg vas treh eno samo bitje, ki ga ne bi prej osumila zla kakor Willoughbyja, čigar srce tako dobro poznam?“

Elinor se ni hotela prerekati, zato je le odvrnila: „Kdor koli ti je že bil tako ostudno sovražen, prikrajšaj ga za zlobno zmagoslavje, draga sestra. Naj vidi, kako plemenito te drži pokonci zavest o lastni nedolžnosti in dobrih namenih. Ponos, ki se upre takšni zlobi, je razumen in hvalevreden.“

„Ne, ne,“ je vzkliknila Marianne, „nesreča, kakršna je moja, ne pozna ponosa. Vseeno mi je, kdo ve, da sem nesrečna. Ves svet se lahko naslaja ob pogledu name. Elinor, Elinor, tisti, ki malo trpijo, so lahko ponosni in neodvisni, kolikor se jim ljubi – lahko kljubujejo žalitvam ali vračajo ponižanja –, jaz pa ne morem. Moram čutiti, moram biti nesrečna, in kdor more, naj se kar naslaja nad tem.“

„Toda zaradi mame in zaradi mene –“

„Bi storila več kot zase. Toda delati se srečno, ko sem tako globoko nesrečna – oh, kdo bi mogel zahtevati kaj takega?“

Spet sta obe umolknili. Elinor je zamišljeno stopala od ognja k oknu in nazaj, ne da bi čutila toploto plamenov ali razločila, kaj je zunaj. Marianne je sedela ob vznožju postelje in naslanjala glavo ob posteljni steber. Znova je vzela v roke Willoughbyjevo pismo, se zdrznila ob vsakem stavku, nato pa vzkliknila:

„To je preveč! Oh, Willoughby, Willoughby, ali je mogoče, da ste te vrstice napisali vi! Kruto, kruto – nič vas ne more opravičiti. Elinor, nič ga ne more. Kar koli je že slišal o meni – mar ne bi moral počakati, preden je verjel? Mar mi ne bi moral tega povedati in mi dati priložnosti za zagovor? ‚Pramen las, ki ste mi ga tako ljubeznivo podarili,‘“ je prebrala iz pisma. „To je neodpustljivo. Willoughby, kje je bilo vaše srce, ko ste pisali te besede? Oh, kakšna brezsrčna predrznost! – Elinor, ga je mogoče opravičiti?“

„Ne, Marianne, nikakor ne.“

„Pa vendar tista ženska – kdo ve, kakšnih spletk se je poslužila? Kako dolgo jih je že tkala in kako pretkano jih je stkala! – Kdo je? – Kdo neki bi mogla biti? – Za katero izmed svojih znank sem ga kdaj slišala reči, da je mlada in privlačna? – Oh, za nobeno, za nobeno – z menoj je govoril samo o meni.“

Spet je legel molk. Marianne je bila silno razburjena; nazadnje je spregovorila:

„Elinor, domov moram. Iti moram in potolažiti mamo. Ali ne moreva odpotovati že jutri?“

„Jutri, Marianne!“

„Da, le zakaj bi ostajala tukaj? Prišla sem samo zaradi Willoughbyja – in komu je zdaj še mar zame? Kdo se še zmeni zame?“

„Jutri nikakor ne moreva oditi. Gospe Jennings dolgujeva veliko več kot le vljudnost; pa že najosnovnejša vljudnost nama brani tako nagel odhod.“

„No, potem pa morda še dan ali dva; toda dolgo ne morem ostati tukaj. Ne morem ostati in prenašati vprašanj in pripomb vseh teh ljudi. Middletonovi in Palmerjevi – kako naj prenesem njihovo pomilovanje? Pomilovanje ženske, kakršna je lady Middleton! Oh, kaj bi na to rekel on!“

Elinor ji je prigovarjala, naj spet leže, in sestra jo je za hip ubogala. Toda nikakor ni mogla najti miru. V duševni in telesni bolečini se je premetavala po postelji, dokler je ni zgrabil vse hujši histerični napad; Elinor jo je le stežka zadržala v postelji in se nekaj časa že bala, da bo morala poklicati na pomoč. Nazadnje pa jo je le pregovorila, da je vzela nekaj sivkinih kapljic, ki so jo pomirile. Od tedaj pa vse do vrnitve gospe Jennings je mirno in negibno ležala na postelji.

Javi napako v tem poglavju