Audio knjigeŠesto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Prvi del poti so bile tako otožne, da se jim je potovanje neogibno zdelo dolgočasno in neprijetno. Ko pa so se bližale cilju, je zanimanje za kraje, kjer naj bi odslej živele, pregnalo potrtost; pogled na bartonsko dolino, ki se je odprl pred njimi, ko so prispele vanjo, jih je razvedril. Bila je prijetna, rodovitna dolina z obilico gozdov in bujnimi pašniki. Po več kot milji vijugaste poti so prispele do hiše. Pred njo je bilo le majhno travnato dvorišče, na katero so stopile skozi lična vrtna vratca.
Bartonska hišica je bila za hišo sicer majhna, vendar udobna in smotrno razporejena; za hišico pa je imela nekaj pomanjkljivosti: bila je pravilnih oblik, z opečno streho, polkna niso bila zelena in zidov ni preraščalo kosteničevje. Ozek hodnik je vodil naravnost skozi hišo na zadnji vrt. Na vsaki strani vhoda je bila dnevna soba, dolga in široka približno šestnajst čevljev; za njima so bili gospodinjski prostori in stopnice. V preostalem delu hiše so bile štiri spalnice in dve podstrešni sobici. Hiša ni bila stara in je bila dobro vzdrževana. Kako skromna in majhna je bila v primerjavi z Norlandom! Toda solze, ki jih je ob vstopu izvabil spomin nanj, so se kmalu posušile. Razvedril jih je veseli sprejem služabnikov in vsaka je drugim na ljubo sklenila kazati veder obraz. Bil je šele začetek septembra in vreme je bilo lepo; ker so kraj prvič videle v tako ugodnih razmerah, so si o njem ustvarile dober vtis, zaradi katerega jim je tudi pozneje ostal pri srcu.
Hiša je stala na lepem kraju. Tik za njo in nedaleč stran na obeh straneh so se dvigali visoki griči; nekateri so bili goli in travnati, drugi obdelani in porasli z gozdom. Vas Barton je ležala večidel na enem teh gričev in z oken hišice je bil nanjo prijeten pogled. Pred hišo se je odpiral širši razgled; zajemal je vso dolino in segal še v pokrajino onkraj nje. Griči okoli hišice so v tej smeri zapirali dolino, med dvema najstrmejšima pa se je pod drugim imenom spet odpirala v drugo smer.
Gospa Dashwood je bila z velikostjo in opremo hiše v glavnem zadovoljna. Vajena prejšnjega načina življenja je sicer menila, da bo treba opremo še precej dopolniti, a dopolnjevanje in izboljševanje ji je bilo v veselje; za zdaj je imela tudi dovolj gotovine, da je sobam lahko priskrbela vse, kar jim je manjkalo do večje imenitnosti. „Kar zadeva hišo samo,“ je rekla, „je za našo družino seveda premajhna, toda za zdaj se bomo kolikor toliko udobno namestile, saj je letos že prepozno za prezidave. Morda bomo spomladi, če bom imela dovolj denarja, in prepričana sem, da ga bom, lahko pomislile na zidavo. Obe dnevni sobi sta premajhni za toliko prijateljev, kolikor jih upam pogosto zbirati tukaj. Razmišljam, da bi eni priključili hodnik, morda še del druge, preostanek druge pa pustili za vežo. Če dodamo še salon, ki bi ga zlahka prizidali, nad njim pa spalnico in podstrešno sobico, bomo imele prav prijetno hišico. Želela bi si le lepšega stopnišča. A vsega človek pač ne more pričakovati; čeprav najbrž tudi stopnišča ne bi bilo težko razširiti. Spomladi bom videla, koliko mi bo ostalo pod palcem, pa bomo temu primerno načrtovale izboljšave.“
Dokler pa ne bi za vse te prezidave zadoščali prihranki od petsto funtov letnega dohodka, ki naj bi jih nabrala ženska, nevajena varčevanja, so bile dovolj modre, da so se zadovoljile s hišo, kakršna je bila. Vsaka je urejala svoje reči ter s knjigami in drugimi predmeti, ki jih je razpostavljala okoli sebe, skušala ustvariti dom. Mariannin klavir so vzeli iz zaboja in ga postavili na primerno mesto, Elinorine risbe pa obesili po stenah dnevne sobe.
Pri teh opravilih jih je naslednji dan kmalu po zajtrku zmotil najemodajalec. Prišel jim je izreč dobrodošlico v Bartonu in ponudit iz svoje hiše in z vrta vse, česar bi jim ta hip utegnilo manjkati. Sir John Middleton je bil čeden mož okoli štiridesetih. Nekoč je že obiskoval Stanhill, vendar je bilo odtlej predolgo, da bi se ga mlade sorodnice še spominjale. Z obraza mu je sijala dobrodušnost in v vedenju je bil prav tako prijazen kakor v pismu. Očitno se je njihovega prihoda iskreno veselil in mu je bilo resnično mar, da bi jim bilo udobno. Na dolgo je govoril, kako zelo si želi, da bi se čim več družile z njegovo družino, in jih tako prisrčno vabil, naj vsak dan prihajajo na kosilo v Barton Park, dokler se doma bolje ne ustalijo, da mu niso mogle zameriti, čeprav je z vztrajnim prigovarjanjem že prestopil meje vljudnosti. Njegova prijaznost ni ostala le pri besedah: še preden je minila ura od njegovega odhoda, je iz Barton Parka prispela velika košara zelenjave in sadja, do konca dneva pa še divjačina v dar. Poleg tega je vztrajal, da bo zanje na pošti oddajal in prevzemal vsa pisma, in se za nobeno ceno ni hotel odreči veselju, da jim vsak dan pošilja svoj časopis.
Lady Middleton jim je po njem zelo vljudno sporočila, da namerava obiskati gospo Dashwood, brž ko bo prepričana, da z obiskom ne bo nadležna. Ker so ji odgovorile z enako vljudnim povabilom, so jo spoznale že naslednji dan.
Seveda so si zelo želele videti žensko, od katere bo v tolikšni meri odvisno, kako prijetno jim bo v Bartonu, in njena elegantna zunanjost je obetala, da se jim bodo želje izpolnile. Lady Middleton ni imela več kot šestindvajset ali sedemindvajset let; bila je lepega obraza, visoke, postavne rasti in uglajenega nastopa. Premogla je vso tisto izbranost v vedenju, ki je možu manjkala. A prav bi ji prišlo tudi nekaj njegove odkritosrčnosti in topline. Obisk je trajal dovolj dolgo, da je njihovo začetno občudovanje nekoliko splahnelo: pokazalo se je namreč, da je kljub brezhibni oliki zadržana in hladna ter da razen najobičajnejših vprašanj in pripomb nima povedati ničesar.
Pogovora kljub temu ni zmanjkalo, saj je bil sir John zelo zgovoren, lady Middleton pa dovolj preudarna, da je s seboj pripeljala njunega najstarejšega otroka, čednega dečka, starega kakih šest let. Tako so imele dame v skrajni sili vselej pri roki temo, h kateri so se lahko zatekle: treba je bilo le povprašati po dečkovem imenu in starosti, občudovati njegovo lepoto in mu postavljati vprašanja, na katera je odgovarjala mati, medtem ko se je je oklepal in povešal glavo. Njeno milost je to silno presenečalo; čudila se je, da je v družbi tako plah, ko pa zna doma uganjati tolikšen hrup. Na vsakem uradnem obisku bi moral biti zraven kak otrok, pa bi bilo poskrbljeno za pogovor. Tokrat so deset minut ugotavljali, ali je deček bolj podoben očetu ali materi in v čem natanko je podoben enemu ali drugemu; seveda je bil vsakdo drugačnega mnenja in vsakdo se je čudil mnenju drugih.
Dashwoodovim naj bi se kmalu ponudila priložnost razpravljati še o drugih otrocih, kajti sir John ni hotel iz hiše, dokler mu niso obljubile, da bodo naslednji dan prišle na kosilo v Barton Park.