Petintrideseto poglavje

Petintrideseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Elinor je potešila radovednost in spoznala gospo Ferrars. V njej je našla prav vse, zaradi česar bi bila kakršna koli tesnejša vez med družinama nezaželena. Videla je dovolj napuha, malenkostnosti in trdovratne nenaklonjenosti do sebe, da je razumela vse ovire, ki bi ji grenile zaroko z Edwardom in odlagale poroko, ko bi le bil prost. Videla je celo skoraj dovolj, da bi bila že zaradi sebe hvaležna za tisto večjo oviro, ki jo je obvarovala vseh drugih tegob, kar bi si jih utegnila izmisliti gospa Ferrars; rešila jo je vsakršne odvisnosti od njenih muh in skrbi, ali si bo pridobila njeno naklonjenost. Če se že ni mogla razveseliti tega, da je Edward priklenjen na Lucy, pa je vsaj sklenila, da bi se tega morala veseliti, ko bi bila Lucy le malo prijetnejša.

Čudila se je, da je vljudnost gospe Ferrars spravila Lucy v tako prešerno voljo; kako sta jo koristoljubje in nečimrnost mogla tako zaslepiti, da je pozornost, ki je je bila očitno deležna zgolj zato, ker ni bila Elinor, sprejemala kot poklon sebi? Kako jo je mogla opogumljati prednost, ki so ji jo izkazovali le zato, ker niso poznali resnice? Pa je bilo res tako; to so že tedaj izdajale Lucyjine oči, naslednje jutro pa je še bolj odkrito povedala sama. Na izrecno željo jo je lady Middleton odložila v Berkeley Streetu, saj je upala, da bo našla Elinor samo in ji potožila svojo srečo.

Sreča ji je bila mila, kajti kmalu po njenem prihodu je gospa Jennings dobila sporočilo gospe Palmer in odšla od doma.

„Draga prijateljica,“ je vzkliknila Lucy, brž ko sta ostali sami, „prišla sem, da vam povem o svoji sreči. Ali bi mi lahko kaj bolj laskalo kakor to, kako je gospa Ferrars včeraj ravnala z menoj? Tako izredno ljubezniva je bila! Saj veste, kako me je bilo groza misli, da jo bom spoznala; a že v trenutku, ko so me predstavili, je bila tako prijazna, da se je res zdelo, kakor da sem ji še posebej pri srcu. Ali ni bilo tako? Vse ste videli; vas ni to naravnost osupnilo?“

„Do vas je bila vsekakor zelo vljudna.“

„Vljudna! Mar niste opazili nič drugega kakor vljudnost? Jaz sem opazila veliko več. Tolikšne prijaznosti ni bila deležna nobena druga! Nobenega napuha, nobene vzvišenosti, vaša svakinja pa prav taka – sama milina in ljubeznivost!“

Elinor bi raje govorila o čem drugem, a Lucy je še kar vrtala vanjo, naj prizna, da ima razlog za veselje, in morala je nadaljevati.

„Če bi vedeli za vašo zaroko,“ je rekla, „vam njuno vedenje nedvomno ne bi moglo bolj laskati; ker pa zanjo nista vedeli –“

„Sem si mislila, da boste to rekli,“ je hitro odvrnila Lucy, „a gospa Ferrars se nima prav nobenega razloga pretvarjati, da sem ji všeč, če ji v resnici ne bi bila, in prav to mi pomeni vse. Ne boste mi skalili zadovoljstva. Prepričana sem, da se bo vse dobro izteklo in da v primerjavi s tem, kar sem si nekoč zamišljala, sploh ne bo nobenih težav. Gospa Ferrars je očarljiva ženska in vaša svakinja prav tako. Obe sta resnično čudoviti! Čudno, da vas še nikoli nisem slišala reči, kako prijetna je gospa Dashwood!“

Na to Elinor ni imela odgovora in ga tudi ni iskala.

„Ste bolni, gospodična Dashwood? Nekam potrti se mi zdite, nič ne govorite; gotovo se ne počutite dobro.“

„Še nikoli nisem bila bolj zdrava.“

„Tega sem iz vsega srca vesela; a res niste bili videti tako. Zelo bi mi bilo hudo, ko bi zboleli prav vi, ki ste mi v največjo tolažbo na svetu! Bog ve, kaj bi počela brez vašega prijateljstva.“

Elinor je skušala vljudno odgovoriti, čeprav ni bila prepričana, ali ji je uspelo. Toda Lucy je bila očitno zadovoljna, saj je nemudoma nadaljevala:

„Resnično sem povsem prepričana o vaši naklonjenosti in takoj za Edwardovo ljubeznijo mi je prav ta v največjo uteho. Ubogi Edward! No, nekaj dobrega pa je zdaj vendarle: precej pogosto se bova lahko videvala, kajti lady Middleton je navdušena nad gospo Dashwood. Zato bomo gotovo veliko v Harley Streetu, Edward pa tiči pol časa pri sestri. Poleg tega se bosta zdaj obiskovali tudi lady Middleton in gospa Ferrars; gospa Ferrars in vaša svakinja pa sta bili obe tako dobri, da sta več kot enkrat rekli, da me bosta vselej radi videli. Kako očarljivi ženski! Če boste svakinji kdaj omenili, kaj si mislim o njej, je gotovo ne boste mogli preveč pohvaliti.“

Toda Elinor ji ni z ničimer dala upanja, da bo svakinji to res prenesla. Lucy je govorila naprej.

„Prepričana sem, da bi takoj opazila, če gospe Ferrars ne bi bila po volji. Če bi se mi, denimo, samo hladno priklonila in ne rekla nobene besede, potem pa se ne bi več zmenila zame in me ne bi niti enkrat prijazno pogledala – saj veste, kaj hočem reči –, če bi me tako odbijajoče sprejela, bi v obupu opustila vse upanje. Tega ne bi prenesla. Vem namreč, kako silovit je njen odpor, kadar koga zares ne mara.“

Elinor na to priliznjeno zmagoslavje ni utegnila odgovoriti, saj so se vrata na stežaj odprla, služabnik je napovedal gospoda Ferrarsa in Edward je takoj zatem vstopil.

Trenutek je bil nadvse mučen in to se je vsem poznalo na obrazu. Vsi trije so bili videti skrajno nebogljeni, Edward pa je očitno okleval, ali bi stopil naprej v sobo ali pa bi se raje kar obrnil in odšel. Doletelo jih je prav tisto, čemur bi se vsak izmed njih najraje izognil, in to v najhujši obliki. Ne le da so se znašli skupaj vsi trije, zraven ni bilo žive duše, da bi jim olajšala zadrego. Gospodični sta se prvi zbrali. Lucy se ni smela izdati in še vedno se je bilo treba pretvarjati, da med njima ni ničesar. Nežnost je torej lahko izražala samo s pogledom; po nekaj bežnih pozdravnih besedah je umolknila.

Na Elinor pa je padlo večje breme. Zavoljo njega in sebe si je tako želela dobro opraviti svojo vlogo, da se je po kratkem premisleku prisilila in ga pozdravila s skoraj sproščenim pogledom in skoraj prisrčnim nastopom. Še en notranji boj, še en napor, pa ji je šlo še bolje. Niti Lucyjina navzočnost niti zavest, da se ji godi krivica, je nista smeli odvrniti od tega, da bi povedala, kako vesela ga je in kako zelo je obžalovala, da je ni bilo doma, ko se je prejšnjikrat oglasil v Berkeley Streetu. Kmalu je opazila, kako budno jo spremljajo Lucyjine oči, a se ni pustila ustrahovati; izkazala mu je vso pozornost, ki mu je šla kot prijatelju in skorajda sorodniku.

Njeno vedenje je Edwarda toliko pomirilo, da se je opogumil in sedel. Vendar je bil še vedno v precej večji zadregi kakor dekleti; v takih okoliščinah je bilo to razumljivo, četudi za moškega nenavadno. Njegovo srce namreč ni bilo tako neobčutljivo kakor Lucyjino, njegova vest pa ne tako čista kakor Elinorina.

Lucy si je nadela krotek in spokojen izraz ter očitno sklenila, da ne bo z ničimer olajšala stiske drugima dvema, zato ni črhnila besede. Ves pogovor je tako slonel na Elinor. Sama od sebe je morala pripovedovati o materinem zdravju, o prihodu v mesto in o vsem drugem, po čemer bi se spodobilo vprašati Edwardu, pa se ni spomnil.

A njenega truda s tem še ni bilo konec. Kmalu jo je obšla tako junaška velikodušnost, da je sklenila druga dva pustiti sama pod pretvezo, da gre po Marianne. To je tudi res storila, in to nadvse obzirno: z najplemenitejšo stanovitnostjo je nekaj minut postajala na stopniščnem podestu, preden je vstopila k sestri. Ko pa je to opravila, je odklenkalo tudi Edwardovi blaženosti, saj je Marianne od veselja nemudoma pridrvela v salon. Njeno veselje ob snidenju je bilo kakor vsa njena čustva: silovito samo v sebi in silovito v izrazu. Stopila mu je naproti z iztegnjeno roko, ki jo je moral stisniti, v glasu pa ji je zvenela sestrska toplina.

„Dragi Edward!“ je vzkliknila. „Kakšna sreča! To skoraj odtehta vse!“

Edward ji je skušal vrniti prijaznost, kakor si je zaslužila, a si pred takima pričama ni drznil izreči niti polovice tistega, kar je v resnici čutil. Spet so sedli in za trenutek ali dva obmolknili. Marianne je z najzgovornejšo nežnostjo pogledovala zdaj Edwarda zdaj Elinor in obžalovala le to, da njuno veselje ob snidenju kali vsiljiva Lucy. Prvi je spregovoril Edward; omenil je, da je Marianne videti spremenjena, in izrazil bojazen, da ji London ne dene dobro.

„Oh, nikar ne mislite name!“ je odvrnila z živahno vnemo, čeprav so se ji ob teh besedah oči zalile s solzami. „Nikar ne skrbite za moje zdravje. Elinor je zdrava, kakor vidite. To mora zadostovati obema.“

Ta pripomba ni mogla ne Edwardu ne Elinor olajšati zadrege, prav tako pa ni mogla omehčati Lucy, ki je ošinila Marianne z nič kaj blagohotnim pogledom.

„Vam je London všeč?“ je vprašal Edward, pripravljen reči kar koli, samo da bi pogovor speljal drugam.

„Prav nič. Veliko veselja sem si obetala od njega, pa ga nisem našla niti za vzorec. Edina tolažba, ki mi jo je prinesel, je snidenje z vami, Edward; in hvala nebesom, vi ste še zmeraj takšni, kot ste bili!“

Umolknila je – nihče se ni oglasil.

„Mislim, Elinor,“ je kmalu dodala, „da bova morali Edwarda prositi, naj naju pospremi nazaj v Barton. Čez teden ali dva bova najbrž odpotovali; in upam, da se Edward ne bo preveč branil te naloge.“

Ubogi Edward je nekaj zamrmral, a kaj, ni vedel nihče, niti on sam. Marianne pa je opazila njegovo vznemirjenost, ji brez težav pripisala vzrok, ki ji je bil najljubši, in povsem zadovoljna kmalu načela drugo temo.

„Kakšen dan sva včeraj preživeli v Harley Streetu, Edward! Tako dolgočasen, tako neznansko dolgočasen! Toda o tem vam moram še veliko povedati, česar zdajle ne morem.“

S to občudovanja vredno obzirnostjo je torej zagotovilo, da so se ji njuni skupni sorodniki zdeli še bolj zoprni kakor kdaj prej in da se ji je še posebej priskutila njegova mati, prihranila za bolj zaupen trenutek.

„Toda zakaj vas ni bilo tam, Edward? Zakaj niste prišli?“

„Drugod sem že nekaj obljubil.“

„Obljubili! Pa kaj je to v primerjavi s snidenjem s takimi prijatelji?“

„Morda pa mislite, gospodična Marianne,“ se je oglasila Lucy, željna vsaj drobnega maščevanja, „da se mladi moški nikoli ne držijo obljub, ne majhnih ne velikih, če jim ni do tega, da bi jih izpolnili.“

Elinor je vzkipela od jeze, Marianne pa te bodice očitno sploh ni opazila, saj je mirno odvrnila:

„Nikakor ne; če govorim resno, sem povsem prepričana, da je Edwarda samo vest zadržala, da ni prišel v Harley Street. Resnično mislim, da ima prav on najrahločutnejšo vest na svetu; da najzvesteje izpolni vsako obljubo, naj bo še tako neznatna in naj še tako nasprotuje njegovim koristim ali željam. Med vsemi ljudmi, kar sem jih kdaj poznala, se najbolj boji prizadejati bolečino ali razočarati pričakovanja in ne premore niti trohice sebičnosti. Edward, tako je in to bom tudi povedala. Kaj! Mar naj nikoli ne slišite pohvale na svoj račun? Potem pa ne smete biti moj prijatelj; kdor hoče sprejeti mojo ljubezen in spoštovanje, mora prenesti tudi mojo odkrito hvalo.“

Ta hvala pa se je po naključju prav slabo ujemala z občutji dveh tretjin poslušalstva. Edwarda je tako malo razvedrila, da je kaj kmalu vstal in se namenil oditi.

„Že odhajate!“ je rekla Marianne. „Dragi Edward, tega pa ne smete.“

Potegnila ga je nekoliko vstran in mu zašepetala, da Lucy gotovo ne bo ostala več dolgo. A tudi ta spodbuda ni zalegla, saj je vztrajal pri odhodu; in Lucy, ki bi ga presedela, pa naj bi njegov obisk trajal dve uri, se je kmalu za njim poslovila tudi sama.

„Kaj jo vendar kar naprej nosi sem?“ je rekla Marianne, ko sta ostali sami. „Mar ni mogla videti, da si želimo, naj gre! Kako mučno za Edwarda!“

„Zakaj pa? Vse smo njegove prijateljice in Lucy pozna najdlje. Povsem naravno je, da rad vidi tudi njo, ne le naju.“

Marianne jo je nepremično pogledala in rekla: „Veš, Elinor, da takega govorjenja ne prenesem. Če si želiš samo to, da bi ti ugovarjala, kakor moram pač sklepati, bi se lahko spomnila, da sem jaz zadnja na svetu, ki bo to storila. Ne bom se tako ponižala in pustila, da mi z zvijačo izvabljaš zagotovila, ki jih v resnici sploh ne potrebuješ.“

Nato je zapustila sobo in Elinor si ni upala za njo, da bi ji še kaj rekla. Vezala jo je namreč obljuba molčečnosti, ki jo je dala Lucy, zato ni mogla povedati ničesar, kar bi Marianne prepričalo. Naj so utegnile biti posledice tega, da sestra še naprej živi v zmoti, še tako boleče, se je morala s tem sprijazniti. Upala je lahko le, da Edward ne bo pogosto izpostavljal ne nje ne sebe mučnemu poslušanju Mariannine zgrešene vneme in da ne bo obujal drugih bolečin, ki jih je prineslo nedavno srečanje; za takšno pričakovanje pa je imela vse razloge.

Javi napako v tem poglavju