Audio knjigePetdeseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Gospa Ferrars se je sprva primerno upirala – ravno dovolj silovito in vztrajno, da se je ubranila očitka, ki se ga je očitno vselej bala: da je preveč ljubezniva. Nato je Edwarda sprejela pred obličje in ga spet razglasila za sina.
Njena družina je bila zadnje čase podvržena izjemnim nihanjem. Dolga leta je imela dva sinova; toda pred nekaj tedni sta jo o enega obrala Edwardov zločin in izničenje, podobno Robertovo izničenje pa jo je za štirinajst dni pustilo brez obeh; zdaj je z Edwardovim vstajenjem spet imela enega.
Čeprav je torej znova smel živeti, se mu nadaljnji obstoj vendarle ni zdel zagotovljen, dokler ne razkrije nove zaroke. Bal se je namreč, da bi mu razglasitev te novice utegnila nenadoma načeti zdravje in ga pokončati prav tako hitro kakor prvič. Zato jo je razodel z boječo previdnostjo, mati pa ga je poslušala nepričakovano mirno. Sprva ga je gospa Ferrars seveda z vsemi mogočimi razlogi skušala odvrniti od poroke z gospodično Dashwood. Povedala mu je, da bi z gospodično Morton dobil ženo višjega stanu in večjega premoženja, ter trditev podkrepila s pripombo, da je gospodična Morton plemiška hči s trideset tisoč funti, gospodična Dashwood pa le hči navadnega gospoda s pičlimi tremi tisočaki. Ko pa je uvidela, da ji sicer v vsem pritrjuje, vendar se po njenih besedah nikakor ne misli ravnati, je po preteklih izkušnjah presodila, da se je najpametneje vdati. Zato je po tistem neprijaznem odlašanju, ki ga je dolgovala lastnemu dostojanstvu in ki je odvrnilo vsak sum dobrohotnosti, izdala odlok ter privolila v poroko Edwarda in Elinor.
Nato je bilo treba pretehtati, koliko bo prispevala k njunim dohodkom. Tu se je jasno pokazalo, da Edward, čeravno zdaj edini sin, še zdaleč ni najstarejši. Medtem ko je Robertu nepreklicno pripadalo tisoč funtov na leto, ni nihče niti najmanj ugovarjal, da Edward postane duhovnik za kvečjemu dvesto petdeset funtov. Prav tako mu ne za sedanjost ne za prihodnost ni obljubila ničesar razen deset tisoč funtov, kolikor je ob poroki dobila Fanny.
Vendar je bilo to natanko toliko, kolikor sta si Edward in Elinor želela, in več, kot sta pričakovala; iz izmikajočih se opravičil gospe Ferrars pa je bilo razbrati, da se edino ona sama čudi, ker ni dala več.
Ko sta si tako zagotovila povsem zadosten dohodek in je Edward prevzel župnijo, sta morala počakati le še na to, da bo hiša nared. Polkovnik Brandon si je srčno želel, da bi se Elinor v njej dobro počutila, in jo je dal precej prenoviti. Nekaj časa sta čakala na konec del ter po stari navadi zaradi nerazumljive počasnosti delavcev doživela tisoč razočaranj in zamud. Potem je Elinor, prav tako po običaju, prelomila trdni sklep, da se ne poroči, dokler ne bo vse pripravljeno, in zgodaj jeseni sta se vzela v bartonski cerkvi.
Prvi mesec po poroki sta preživela pri prijatelju v graščini. Od tam sta nadzirala delo v župnišču in na kraju samem odrejala vse po lastnih željah: izbirala tapete, načrtovala nasade grmovnic in si zamišljala ovinek dovozne poti. Prerokbe gospe Jennings so se, čeprav nekoliko pomešane, večinoma uresničile. Že o mihaelovem je obiskala mladoporočenca v župnišču in v Elinor ter Edwardu našla, kakor je iskreno verjela, enega najsrečnejših zakonskih parov na svetu. V resnici si nista mogla želeti ničesar več razen poroke polkovnika Brandona z Marianne in nekoliko boljše paše za krave.
Kmalu po vselitvi so ju obiskali skoraj vsi sorodniki in prijatelji. Gospa Ferrars si je prišla ogledat srečo, za katero jo je bilo malone sram, da jo je blagoslovila; celo Dashwoodova sta si naložila stroške potovanja iz Sussexa, da bi jima izkazala čast.
„Ne bom rekel, da sem razočaran, draga sestra,“ je dejal John, ko sta se nekega jutra sprehajala pred vhodom na posestvo delafordske graščine. „To bi bilo preveč, saj si že zdaj gotovo ena najsrečnejših mladih žensk na svetu. Priznam pa, da bi mi bilo v veliko veselje, ko bi polkovnika Brandona lahko imenoval svaka. Tukajšnje zemljišče, posestvo, hiša – vse je v tako imenitnem in zglednem stanju! In ti gozdovi! Nikjer v Dorsetshiru nisem videl takšnega drevja za les, kakršno zdaj raste v Delaford Hangerju! In čeprav se Marianne morda ne zdi ravno takšna, da bi ga pritegnila, bi bilo v vseh pogledih priporočljivo, ko bi jih imela pogosto na obisku, kajti polkovnik Brandon je očitno veliko doma in nikoli se ne ve, kaj se lahko zgodi. Kadar so namreč ljudje veliko skupaj, drugih pa skoraj ne videvajo – ti pa jo boš zmeraj lahko prikazala v najlepši luči in tako naprej. Skratka, prav lahko ji daš priložnost; saj me razumeš.“
A čeprav ju je gospa Ferrars res obiskovala in se do njiju vselej vedla na videz primerno naklonjeno, ju ni nikoli žalila z resnično naklonjenostjo in dajanjem prednosti. To dvoje je pripadlo Robertovi neumnosti in zvitosti njegove žene; in prislužila sta si ju, še preden je minilo veliko mesecev. Preračunljiva bistroumnost, s katero je Lucy Roberta sprva spravila v godljo, ga je iz nje tudi rešila. S spoštljivo ponižnostjo, neutrudno pozornostjo in neskončnim laskanjem je namreč ob prvi, še tako neznatni priložnosti gospo Ferrars sprijaznila z njegovo izbiro in mu v celoti povrnila materino naklonjenost.
Vse Lucyjino ravnanje v tej zadevi in blaginjo, ki ga je kronala, lahko torej postavimo za nadvse spodbuden zgled, koliko gmotnih prednosti si je mogoče zagotoviti z zavzetim in nenehnim lovom na lastne koristi, pa naj se mu na videz postavljajo na pot še takšne ovire – če smo le pripravljeni žrtvovati čas in vest. Ko je Robert prvič poiskal njeno družbo in jo skrivaj obiskal v Bartlett's Buildingsu, je imel le tisti namen, ki mu ga je pripisoval brat. Hotel jo je zgolj prepričati, naj razdre zaroko; in ker ni bilo treba premagati ničesar razen ljubezni obeh zaročencev, je seveda pričakoval, da bosta pogovor ali dva zadostovala. A v tem, in samo v tem, se je uštel. Čeprav mu je Lucy kmalu vzbudila upanje, da jo bo njegova zgovornost sčasoma res prepričala, je bil za to vselej potreben še en obisk, še en pogovor. Ob slovesu ji je v mislih zmeraj ostalo nekaj dvomov, ki jih je moglo razpršiti samo še pol ure pogovora z njim. Tako si je zagotovila njegove obiske, vse drugo pa je prišlo samo od sebe. Namesto o Edwardu sta se polagoma začela pogovarjati samo še o Robertu; o tej temi je namreč vedno vedel povedati več kakor o katerikoli drugi, kmalu pa je tudi ona zanjo pokazala prav toliko zanimanja kakor on sam. Skratka, obema je hitro postalo jasno, da je brata povsem izpodrinil. Ponosen je bil na zmago, ponosen, da je ukanil Edwarda, in še posebej ponosen, da se je skrivaj poročil brez materine privolitve. Kaj je sledilo neposredno zatem, je znano. Nekaj mesecev sta nadvse srečno preživela v Dawlishu; ona je imela namreč tam obilo sorodnikov in starih znancev, ki jih je odslej lahko prezirljivo prezrla, on pa je narisal več načrtov za veličastne hišice. Od tam sta se vrnila v London in na Lucyjino pobudo dosegla odpuščanje gospe Ferrars s preprostim sredstvom: da sta zanj prosila. Sprva je bilo seveda, kot je tudi razumno, odpuščeno samo Robertu; Lucy, ki do njegove matere ni imela nobenih dolžnosti in jih torej tudi prekršiti ni mogla, je ostala brez milosti še nekaj tednov. Toda z vztrajno ponižnostjo v vedenju in pismih, s samoobtoževanjem zaradi Robertovega prekrška ter s hvaležnostjo za neprijaznost, s katero so jo obravnavali, si je sčasoma pridobila vzvišeno pozornost, katere milost jo je povsem prevzela. Kmalu zatem se je naglo povzpela do najvišje naklonjenosti in vpliva. Gospe Ferrars je postala prav tako nepogrešljiva kakor Robert ali Fanny. Medtem ko Edwardu niso nikoli iz srca odpustili, da se je nekoč nameraval poročiti z njo, o Elinor pa so kljub višjemu rodu in večjemu premoženju govorili kot o vsiljivki, so prav Lucy v vsem upoštevali in ji odkrito priznavali položaj ljubljenega otroka. Naselila sta se v Londonu, prejemala zelo izdatno pomoč gospe Ferrars in se z Dashwoodovima kar najbolje razumela. Če odmislimo ljubosumnost in nevoščljivost, ki sta nenehno tleli med Fanny in Lucy ter seveda posrkali vase tudi njuna moža, pa še pogoste zakonske prepire med Robertom in Lucy, ni moglo nič preseči sloge, v kateri so vsi živeli.
S čim je Edward zapravil pravice prvorojenca, bi marsikomu delalo preglavice; s čim si jih je prislužil Robert, pa še večje. Vendar so to ureditev opravičile posledice, če že ne vzroki. Ne v Robertovem življenju ne v govorjenju ni bilo nikoli opaziti ničesar, kar bi zbujalo sum, da obžaluje višino svojih dohodkov – bodisi zato, ker je bratu ostajalo premalo, bodisi zato, ker je sam prejemal preveč. In če je bilo o Edwardu soditi po tem, kako voljno je v vsem izpolnjeval dolžnosti, po vse večji navezanosti na ženo in dom ter po vselej vedrem razpoloženju, ni bil z usodo nič manj zadovoljen in si je prav tako ni niti najmanj želel zamenjati.
Poroka je Elinor ločila od družine tako malo, kot je bilo sploh mogoče, ne da bi hišica v Bartonu postala povsem odveč; mati in sestri so namreč krepko čez polovico časa preživele pri njej. Gospe Dashwood pri pogostih obiskih v Delafordu ni vodilo le veselje, temveč tudi preudaren namen. Želja, da bi združila Marianne in polkovnika Brandona, je bila komaj kaj manj goreča od Johnove, le nekoliko bolj velikodušna. Zdaj ji je bila to najljubša misel. Naj ji je bila hčerina družba še tako dragocena, ničesar si ni želela bolj, kakor da bi se njeni stalni bližini odpovedala v korist cenjenega prijatelja. Tudi Edward in Elinor sta si enako želela, da bi se Marianne naselila v graščini. Oba sta čutila njegove bridkosti in svojo dolžnost hvaležnosti; Marianne pa naj bi bila po splošnem soglasju nagrada za vse.
Kaj je torej mogla storiti ob takšni zaroti, ko je tako dobro poznala njegovo dobroto in se naposled tudi sama prepričala o njegovi ljubeči navezanosti, ki je bila vsem drugim očitna že zdavnaj?
Marianne Dashwood je bila rojena za nenavadno usodo. Rojena je bila, da spozna zmotnost lastnih prepričanj in z dejanji ovrže svoja najljubša načela. Rojena je bila, da preboli ljubezen, ki jo je doletela tako pozno v življenju, šele pri sedemnajstih, in da brez močnejšega čustva od globokega spoštovanja in živega prijateljstva prostovoljno poda roko drugemu! Ta drugi pa je bil moški, ki zaradi nekdanje ljubezni ni trpel nič manj kakor ona, ki ga je še pred dvema letoma imela za prestarega za ženitev in ki si je zdravje še zmeraj varoval s flanelastim telovnikom!
Toda prav to se je zgodilo. Namesto da bi postala žrtev neustavljive strasti, kakor je nekoč s tako sladkim zadovoljstvom pričakovala, ali da bi vsaj za vselej ostala pri materi ter iskala edino veselje v samoti in učenju, kakor je sklenila pozneje, ko je presojala mirneje in trezneje, je pri devetnajstih sprejela nove vezi, prevzela nove dolžnosti in se znašla v novem domu: kot žena, gospodarica hiše in pokroviteljica vasi.
Polkovnik Brandon je bil zdaj tako srečen, kakor si je po prepričanju vseh, ki so ga imeli najraje, tudi zaslužil. Ob Marianne je našel uteho za vse prestane bridkosti; njena naklonjenost in družba sta mu vrnili življenjski polet in vedrino. Vsi prijatelji, ki so ju opazovali, so bili z veseljem prepričani, da je Marianne našla lastno srečo v tem, ko je osrečevala njega. Nikoli ni znala ljubiti napol; in sčasoma je bilo vse njeno srce prav tako vdano možu, kakor je bilo nekoč Willoughbyju.
Willoughby novice o njeni poroki ni mogel sprejeti brez bolečine; kmalu zatem pa je njegovo kazen dopolnila gospa Smith, ko mu je sama od sebe odpustila. Za razlog prizanesljivosti je navedla njegovo poroko z žensko dobrega slovesa in mu s tem dala misliti, da bi bil lahko hkrati srečen in bogat, ko bi bil z Marianne ravnal častno. Ni dvoma, da se je iskreno kesal nespametnega ravnanja, ki se je tako kaznovalo kar samo; pa tudi ne, da je še dolgo mislil na polkovnika Brandona z zavistjo in na Marianne z obžalovanjem. Toda da je ostal za zmeraj neutolažljiv, da je bežal pred družbo, zapadel v trajno mračnost ali umrl od strtega srca – temu ne gre verjeti, saj se ni zgodilo nič takega. Živel je dejavno in se pogosto zabaval. Žena ni bila zmeraj slabe volje in dom ni bil zmeraj neprijeten; pri reji konj in psov ter pri lovu vseh vrst pa je našel nemajhen delež domače sreče.
Pa vendar je do Marianne, kljub nevljudnosti, s katero je preživel njeno izgubo, za vselej ohranil tisto izrazito naklonjenost, zaradi katere ga je zanimalo vse, kar se ji je pripetilo, in je v njej skrivaj videl merilo ženske popolnosti. V poznejših letih je spregledal marsikatero mlado lepotico, ker se nikakor ni mogla kosati z gospo Brandon.
Gospa Dashwood je bila dovolj preudarna, da je ostala v hišici in se ni poskušala preseliti v Delaford. Na srečo sira Johna in gospe Jennings pa je Margaret, ko so jima odpeljali Marianne, dosegla starost, nadvse primerno za ples in nikakor ne povsem neprimerno za ugibanja, da ima občudovalca.
Med Bartonom in Delafordom so bili stiki tako pogosti, kakor je ob močni družinski ljubezni naravno. Med odlikami in srečnimi okoliščinami Elinor in Marianne pa nikakor ni najmanj pomembno to, da sta – čeprav sestri in čeprav sta živeli skoraj na očeh druga drugi – znali živeti brez medsebojnih sporov in ne da bi zanetili hladnost med svojima možema.
Konec