Dvajseto poglavje

Dvajseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Ko sta gospodični Dashwood naslednjega dne skozi ena vrata stopili v salon v Barton Parku, je skozi druga pritekla gospa Palmer, prav tako dobrovoljna in razposajena kakor dan prej. Vsem je prisrčno stisnila roko in povedala, kako neizmerno jo veseli, da jih spet vidi.

„Tako sem vesela, da vas vidim!“ je rekla in sedla med Elinor in Marianne. „Vreme je tako grdo, da sem se že bala, da vas ne bo. To bi bilo res strašno, saj jutri že odhajava. Morava iti, ker prihodnji teden pridejo k nama Westonovi, veste. Prišla sva čisto nepričakovano; nič nisem vedela, dokler ni kočija pripeljala pred hišo, gospod Palmer pa me je vprašal, ali grem z njim v Barton. Tako je zabaven! Nikoli mi nič ne pove! Res mi je žal, da ne moreva ostati dlje, upam pa, da se prav kmalu spet vidimo v Londonu.“

To upanje sta ji morali razbliniti.

„Ne greste v London?“ je v smehu vzkliknila gospa Palmer. „Strašno bom razočarana, če vas ne bo. Lahko bi vam priskrbela najljubkejšo hišo na svetu, tik ob najini na Hanover Squaru. Res morate priti. Z največjim veseljem vas bom spremljala v družbo, kadar koli boste želeli, vse do poroda, če se gospa Dashwood ne bi hotela podajati med ljudi.“

Zahvalili sta se ji, a sta morali kljub vsemu prigovarjanju vabilo odkloniti.

„O, dragi moj,“ je gospa Palmer zaklicala možu, ki je prav tedaj stopil v sobo, „pomagati mi moraš prepričati gospodični Dashwood, da to zimo prideta v London.“

Njen dragi ni odgovoril; damam se je le bežno priklonil in se takoj začel pritoževati nad vremenom.

„Kako odvratno!“ je dejal. „V takem vremenu se človeku priskuti vse in vsakdo. Dež prinaša dolgčas v hišo in pred hišo. Zaradi njega zasovražiš vse znance. Kaj za vraga si sir John misli, da nima biljardnice? Kako malo ljudi ve, kaj je udobje! Sir John je prav tako dolgočasen kakor to vreme.“

Kmalu so se jim pridružili še drugi.

„Bojim se, gospodična Marianne,“ je rekel sir John, „da danes niste mogli na običajni sprehod do Allenhama.“

Marianne se je zresnila in ni črhnila besede.

„Oh, ne bodite no tako skrivnostni,“ je dejala gospa Palmer, „saj vemo vse o tem, vam zagotavljam! In zelo občudujem vaš okus, ker se mi zdi izredno čeden. Na deželi ne živiva prav daleč od njega, veste. Najbrž nič več kot deset milj.“

„Prej trideset,“ se je oglasil mož.

„No, pa naj bo! Saj ni velike razlike. Pri njem še nisem bila, pravijo pa, da je tam nadvse ljubko.“

„Bolj zanikrnega kraja še v življenju nisem videl,“ je rekel gospod Palmer.

Marianne je še naprej molčala, čeprav se ji je na obrazu videlo, kako jo pogovor zanima.

„Je res tako grdo?“ je nadaljevala gospa Palmer. „Potem je pa najbrž tako lepo kje drugje.“

Ko so v jedilnici sedli k mizi, je sir John obžalujoče pripomnil, da jih je vsega skupaj le osem.

„Draga moja,“ je rekel ženi, „prav zoprno je, da nas je tako malo. Zakaj nisi za danes povabila Gilbertovih?“

„Ali ti nisem že prej, ko si načel to reč, povedala, sir John, da to ne gre? Nazadnje so vendar oni obedovali pri nas.“

„Midva, sir John,“ se je oglasila gospa Jennings, „se že ne bi tako oklepala pravil olike.“

„Potem bi bila zelo neolikana,“ je navrgel gospod Palmer.

„Dragi moj, vsem po vrsti ugovarjaš,“ je rekla žena in se po svoji navadi zasmejala. „Ali veš, da si prav nevljuden?“

„Nisem vedel, da komu ugovarjam, če rečem, da je tvoja mati neolikana.“

„Kar zabavljajte čezme, kolikor vam drago,“ je rekla dobrodušna stara gospa. „Charlotte ste mi vzeli z grbe in vrniti mi je ne morete več. Zdaj imam jaz vajeti v rokah.“

Charlotte se je od srca nasmejala ob misli, da se je mož ne more znebiti, in zmagoslavno izjavila, da ji ni prav nič mar, kako osoren je z njo, saj morata živeti skupaj. Težko bi našli bolj dobrovoljno žensko od gospe Palmer ali koga, ki bi bil bolj trdno odločen, da bo srečen. Moževa narejena brezbrižnost, predrznost in godrnjanje se je niso niti dotaknili; kadar jo je ošteval ali zmerjal, se je le neznansko zabavala.

„Gospod Palmer je tako zabaven!“ je šepnila Elinor. „Zmeraj je slabe volje.“

Elinor pa ga je malo opazovala in dvomila, da je v resnici tako pristno čemeren in neolikan, kakor se je hotel kazati. Morda se mu je značaj res nekoliko skisal ob spoznanju, da se je kakor mnogi drugi moški zaradi nekakšne nerazložljive šibkosti do lepote oženil s sila nespametno žensko. Toda vedela je, da so takšne zmote preveč pogoste, da bi se razsoden človek zaradi njih trajno grizel. Prej bi rekla, da z vsemi ravna tako zviška in nenehno zabavlja čez vse, kar mu pride pred oči, samo zato, ker bi rad izstopal. Hotel je dajati vtis, da je nad drugimi. Nagib je bil preveč vsakdanji, da bi se mu čudila; a s takšnim vedenjem si je kvečjemu zagotovil prvenstvo v neolikanosti, nikakor pa si ni mogel pridobiti naklonjenosti nikogar razen lastne žene.

„O, draga gospodična Dashwood,“ je malo zatem spregovorila gospa Palmer, „vas in vašo sestro moram prositi za veliko uslugo. Bi prišli ta božič za nekaj časa v Cleveland? Dajte no, lepo vas prosim – in pridite, ko bodo pri nas Westonovi. Ne morete si misliti, kako bom vesela! Čudovito bo! Dragi moj,“ se je obrnila k možu, „ali si ne želiš, da bi gospodični Dashwood prišli v Cleveland?“

„Seveda,“ je posmehljivo odvrnil. „Samo zato sem prišel v Devonshire.“

„No, vidite,“ je rekla žena, „gospod Palmer vas pričakuje; zdaj torej ne morete reči ne.“

Obe sta vabilo vneto in odločno odklonili.

„Ampak res morate priti in tudi boste. Prepričana sem, da vam bo nadvse všeč. Pri nas bodo Westonovi in bilo bo naravnost čudovito. Ne morete si misliti, kako ljubek je Cleveland; in zdaj je pri nas tako živahno, ker gospod Palmer ves čas hodi po okolišu in nabira glasove za volitve. Toliko ljudi, ki jih prej še nikoli nisem videla, je že prišlo k nam na kosilo; prav očarljivo je! Ampak ubožec, zanj je to silno naporno! Saj mora poskrbeti, da ga imajo vsi radi.“

Elinor je komaj ohranila resen obraz, ko je pritrdila, da je to zares težka naloga.

„Kako čudovito bo,“ je nadaljevala Charlotte, „ko bo v parlamentu! Kajne? Kako se bom smejala! Tako smešno bo videti vsa njegova pisma s tisto poslansko kratico ob imenu. Ampak ali veste, kaj pravi? Da se mi ne bo nikoli podpisoval na pisma za brezplačno pošto! Trdi, da se ne bo. Saj se ne boš, gospod Palmer?“

Gospod Palmer se ni zmenil zanjo.

„Pisanja ne prenese, veste,“ je govorila naprej. „Pravi, da je naravnost grozno.“

„Ne,“ se je oglasil, „nikoli nisem rekel česa tako nespametnega. Ne polagaj mi v usta svojih jezikovnih skrpucal.“

„No, vidite, kako je zabaven. Vedno je tak! Včasih tudi po pol dneva ne spregovori z menoj, potem pa blekne nekaj tako posrečenega – o čemer koli že.“

Ko so se vračale v salon, je Elinor nemalo presenetila z vprašanjem, ali se ji ne zdi gospod Palmer nadvse prijeten.

„Seveda,“ je odvrnila Elinor, „zelo prijeten se zdi.“

„No, tega sem pa res vesela. Saj sem si mislila, da vam bo všeč, ker je tako prijeten. In povem vam, da ste gospodu Palmerju vi in vaši sestri neznansko všeč; ne morete si misliti, kako bo razočaran, če ne pridete v Cleveland. Res ne razumem, zakaj se tako branite.“

Elinor se je morala vabilu znova zahvaliti, nato pa je spremenila pogovor in naredila konec njenemu prigovarjanju. Ker so živeli v isti grofiji, je menila, da bi ji gospa Palmer o Willoughbyjevem značaju utegnila povedati kaj več od Middletonovih, ki so ga poznali le bežno. Želela si je slišati kakršno koli potrditev njegovih odlik, samo da bi se znebila skrbi za Marianne. Za začetek je vprašala, ali gospoda Willoughbyja v Clevelandu pogosto videvajo in ali ga dobro poznajo.

„O, seveda, izredno dobro ga poznam,“ je odgovorila gospa Palmer. „Saj ne, da bi kdaj govorila z njim, sem ga pa v Londonu videvala kar naprej. Tako je pač naneslo, da nikoli nisem bila v Bartonu, kadar je bil on v Allenhamu. Mama ga je nekoč že videla tukaj, jaz pa sem bila takrat s stricem v Weymouthu. V Somersetshiru bi se najbrž zelo pogosto srečevali, če ne bi imeli te smole, da nikoli nismo hkrati na deželi. Mislim, da se zelo malo zadržuje v Combu; a tudi če bi bil ves čas tam, ga gospod Palmer po mojem ne bi obiskoval, saj je vendar v opoziciji, pa še tako daleč je. Prav dobro vem, zakaj sprašujete po njem; vaša sestra se bo poročila z njim. Strašansko me veseli, ker jo bom potem imela za sosedo, veste.“

„Resnično,“ je odvrnila Elinor, „če imate kak razlog, da pričakujete to poroko, veste o tem veliko več od mene.“

„Nikar ne tajite, saj veste, da vsi govorijo o tem. Zagotavljam vam, da sem za to slišala v Londonu, kjer sva se ustavila na poti sem.“

„Draga gospa Palmer!“

„Častna beseda, res sem. V ponedeljek zjutraj, tik pred odhodom iz Londona, sem na Bond Streetu srečala polkovnika Brandona in takoj mi je povedal.“

„Zelo ste me presenetili. Polkovnik Brandon da vam je povedal! Gotovo se motite. Od polkovnika Brandona res ne bi pričakovala, da bo takšno novico, četudi bi bila resnična, razlagal nekomu, ki z njo nima nič opraviti.“

„Pa vam vendar zagotavljam, da je bilo tako, in povedala vam bom, kako je prišlo do tega. Ko sva ga srečala, se je obrnil in šel z nama. Začeli smo se pogovarjati o mojem svaku in sestri pa o tem in onem, nakar sem rekla: ‚Torej, polkovnik, slišim, da se je v hišico v Bartonu priselila nova družina, in mama mi piše, da so dekleta zelo čedna in da se bo ena poročila z gospodom Willoughbyjem iz Combe Magne. Povejte, ali je res? Vi gotovo veste, saj ste bili še pred kratkim v Devonshiru.‘“

„In kaj je rekel polkovnik?“

„Oh, ni veliko rekel; videti pa je bil, kakor da ve, da je res, zato sem od tistega trenutka imela stvar za gotovo. Resnično, prav čudovito bo! Kdaj pa bo poroka?“

„Upam, da je bil gospod Brandon pri dobrem zdravju?“

„Oh, da, povsem zdrav; in tako vas je hvalil, da kar ni mogel nehati.“

„Njegova pohvala mi laska. Zdi se mi izvrsten človek in nenavadno prijeten družabnik.“

„Tudi meni se zdi. Tako očarljiv človek je, da je res škoda, ker je tako resen in dolgočasen. Mama pravi, da je bil tudi on zaljubljen v vašo sestro. Zagotavljam vam, da je to velik poklon, če je res, saj se skoraj nikoli v nikogar ne zaljubi.“

„Ali gospoda Willoughbyja v vašem delu Somersetshira dobro poznajo?“ je vprašala Elinor.

„O, da, izredno dobro; hočem reči, mislim, da ga ne pozna prav veliko ljudi, ker je Combe Magna tako od rok, vsem pa se zdi nadvse prijeten, to vam zagotavljam. Nikogar nimajo rajši kot gospoda Willoughbyja, kamor koli pride, in to lahko poveste svoji sestri. Častna beseda, strašansko srečo ima, da ga bo dobila; saj ne, da nima on še veliko večje sreče, ker bo dobil njo, ko pa je tako čedna in prijetna, da zanjo nič ni dovolj dobro. Sicer pa se mi zdi komaj kaj lepša od vas, verjemite mi; po mojem sta obe izredno lepi, in prepričana sem, da tudi gospod Palmer misli tako, čeprav ga sinoči nismo mogli pripraviti do tega, da bi priznal.“

To, kar je o Willoughbyju vedela povedati gospa Palmer, ni imelo posebne teže, a Elinor je dobro dela vsaka lepa beseda o njem, pa naj je bila še tako skromna.

„Tako sem vesela, da smo se končno spoznale,“ je nadaljevala Charlotte. „Upam, da bomo odtlej zmeraj velike prijateljice. Ne morete si misliti, kako zelo sem si vas želela videti! Tako čudovito je, da živite v tisti hišici! Res, nič se ne more primerjati s tem! In tako sem vesela, da se bo vaša sestra dobro poročila! Upam, da boste veliko v Combe Magni. Po vsem, kar pravijo, je to ljubek kraj.“

„Polkovnika Brandona poznate že dolgo, kajne?“

„Da, zelo dolgo; vse od sestrine poroke. Bil je tesen prijatelj sira Johna. Mislim,“ je dodala tiše, „da bi me bil zelo rad dobil za ženo, če bi le šlo. Sir John in lady Middleton sta si tega močno želela. Ampak mami se ta partija ni zdela dovolj dobra zame, sicer bi bil sir John to omenil polkovniku in bi se bila takoj vzela.“

„Polkovnik Brandon torej ni vedel, kaj namerava sir John predlagati vaši materi? Vam ni nikoli izpovedal naklonjenosti?“

„O, ne; ampak če mama ne bi imela nič proti, bi bil po mojem nadvse navdušen. Takrat me je videl kvečjemu dvakrat, saj še nisem končala šole. Sicer pa sem zdaj veliko srečnejša. Gospod Palmer je prav tak moški, kakršni so mi všeč.“

Javi napako v tem poglavju