Audio knjigePeto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Komaj je gospa Dashwood odposlala odgovor, si je že privoščila veselje in pastorku ter snahi naznanila, da je našla hišo, zato jima bo v napoto le še toliko časa, da vse pripravijo za vselitev. Novica ju je presenetila. Gospa John Dashwood je molčala, njen mož pa je vljudno izrazil upanje, da se ne bo naselila predaleč od Norlanda. Z velikim zadoščenjem je odvrnila, da odhaja v Devonshire. Ob teh besedah se je Edward naglo obrnil k njej in z glasom, polnim presenečenja in zaskrbljenosti, ki ju njej ni bilo treba razlagati, ponovil: „V Devonshire! Mar res odhajate tja? Tako daleč od tod! In v kateri konec?“ Pojasnila mu je, da hiša stoji slabe štiri milje severno od Exeterja.
„Saj je le hišica,“ je nadaljevala, „vendar upam, da bom v njej gostila veliko prijateljev. Kakšno sobo ali dve zlahka prizidamo; in če prijateljem ne bo odveč pripotovati tako daleč, da me obiščejo, tudi meni zagotovo ne bo težko najti prostora zanje.“
Sklenila je z zelo prijaznim vabilom gospodu in gospe John Dashwood, naj jo obiščeta v Bartonu, Edwarda pa je povabila še veliko prisrčneje. Nedavni pogovor s snaho jo je sicer utrdil v sklepu, da na Norlandu ne ostane niti dneva dlje, kot je nujno, toda v tistem, na kar je snaha predvsem merila, je povsem zgrešil namen. Gospe Dashwood še na misel ni prišlo, da bi ločila Edwarda in Elinor, in prav s tako poudarjenim vabilom njenemu bratu je hotela gospe John Dashwood pokazati, kako malo ji je mar, če ona njune zveze ne odobrava.
Gospod John Dashwood je mačehi znova in znova zagotavljal, kako neizmerno obžaluje, da je najela hišo tako daleč od Norlanda, saj ji pri selitvi pohištva ne bo mogel prav nič pomagati. Pri tem ga je resnično pekla vest, ker mu je s to odločitvijo onemogočila ravno tisto uslugo, na katero je v mislih že skrčil obljubo umirajočemu očetu. Vso opremo so zato poslali po morju. Večidel so to bili hišno perilo, srebrnina, porcelan in knjige, poleg tega pa še Mariannin lepi klavir. Gospa John Dashwood je z vzdihom gledala, kako odvažajo zaboje; nikakor se ni mogla znebiti občutka, da se godi krivica, ker gospa Dashwood sploh premore kak lep kos pohištva, ko pa bo odslej živela s tako neznatnimi dohodki v primerjavi z njunimi.
Hiša, ki jo je gospa Dashwood najela za leto dni, je bila že opremljena in pripravljena za takojšnjo vselitev. Pri sklepanju dogovora ni bilo nobenih ovir; preden se odpravi na zahod, je morala gospa Dashwood le še poskrbeti za svoje imetje na Norlandu in se odločiti, koliko služinčadi bo obdržala v novem domu. Ker se je vsega, za kar se je ogrela, lotila bliskovito, je tudi to kmalu uredila. Konje, ki ji jih je zapustil mož, so prodali že kmalu po njegovi smrti; zdaj se je ponudila priložnost za prodajo kočije in na vztrajno prigovarjanje najstarejše hčere je privolila tudi v to. Sama bi jo sicer najraje obdržala, da bi bilo hčeram udobneje, toda prevladala je Elinorina preudarnost. Prav njena razsodnost je tudi število poslov omejila na tri: dve dekli in enega hlapca. Vse tri so hitro izbrale med tistimi, ki so jim služili že na Norlandu.
Hlapca in eno izmed dekel so takoj poslali v Devonshire, da bi pripravila hišo za prihod gospodarice. Gospa Dashwood namreč lady Middleton sploh ni poznala, zato je raje odpotovala naravnost v hišico, kakor da bi bila gostja v Barton Parku; opisu sira Johna pa je tako brezpogojno zaupala, da si hiše niti ni želela ogledati, dokler vanjo ne bo stopila kot v novi dom. Njena vnema, da čim prej zapusti Norland, ni prav nič popuščala, saj je snaha ob misli na njihov odhod kazala očitno zadovoljstvo in ga le medlo prikrivala s hladnim prigovarjanjem, naj potovanje še malo odložijo. Prav zdaj bi bil napočil pravi trenutek, da pastorek izpolni obljubo očetu. Ker je to opustil ob prevzemu posestva, bi se za to nič ne prilegalo bolj kakor slovo mačehe in sester od njegove hiše. Toda gospa Dashwood je polagoma opuščala vsakršno upanje; iz vsega, kar je govoril, je bilo namreč vse bolj jasno, da njegova pomoč ne bo segla dlje od tega, da jih je šest mesecev gostil na Norlandu. Tako pogosto je tarnal nad rastočimi gospodinjskimi stroški in nenehnimi, nepredvidljivimi izdatki, ki jim ne uide noben premožnejši mož v družbi, da je bilo videti, kakor da denar primanjkuje njemu, ne pa da bi ga imel namen razdajati.
Le nekaj tednov po tistem, ko je na Norland prispelo prvo pismo sira Johna Middletona, je bilo v prihodnjem domovanju že vse nared, da so se gospa Dashwood in hčere lahko odpravile na pot.
Mnogo solz je steklo po licih, ko so se še zadnjič poslavljale od tako ljubega kraja. „Dragi, dragi Norland!“ je šepetala Marianne, ko je zadnji večer pred odhodom sama tavala pred hišo. „Kdaj bom nehala žalovati za teboj! Kdaj se bom naučila drugje počutiti doma! O, srečna hiša, ko bi le vedela, kako trpim, ko te zdaj gledam s tega mesta, od koder te morda ne bom uzrla nikoli več! In vi, dobro znana drevesa! Toda vi boste ostala enaka. Noben list ne bo ovenel, ker nas ne bo več tu, nobena veja ne bo obmirovala, čeprav vas ne bomo mogle več opazovati! Ne, ostala boste enaka, nevedna za radost ali žalost, ki jo zbujate, in neobčutljiva za vsako spremembo v tistih, ki se sprehajajo v vaši senci! Toda kdo bo ostal tu, da bi se vas veselil?“