Audio knjigeDvainštirideseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Druženje brata in sester v Londonu se je sklenilo še z enim kratkim obiskom v Harley Streetu. Brat je Elinor čestital, ker bosta z Marianne tolikšen del poti proti Bartonu opravili zastonj, polkovnik Brandon pa bo čez dan ali dva prišel za njima v Cleveland. Medlo Fannyjino povabilo, naj se oglasita v Norlandu, kadar koli jima bo na poti – kar je bilo od vsega še najmanj verjetno –, in toplejše, čeprav manj glasno Johnovo zagotovilo Elinor, kako brž jo bo prišel obiskat v Delaford, pa je bilo tudi vse, kar je obetalo kakšno snidenje na deželi.
Zabavalo jo je, ko je opazila, da so jo očitno vsi prijatelji sklenili poslati v Delaford – kraj, ki bi ga ta hip od vseh najmanj rada obiskala, kaj šele v njem živela. Za njen prihodnji dom ga namreč nista imela le brat in gospa Jennings, temveč jo je ob slovesu celo Lucy nadvse prisrčno povabila na obisk.
V prvih dneh aprila sta se družbi s Hanover Squara in iz Berkeley Streeta precej zgodaj zjutraj odpravili vsaka od svojega doma, da bi se po dogovoru srečali na poti. Zaradi udobja Charlotte in otroka naj bi potovanje trajalo več kot dva dni; gospod Palmer in polkovnik Brandon pa sta potovala hitreje in naj bi se jim v Clevelandu pridružila kmalu po prihodu.
Čeprav je Marianne v Londonu preživela le malo prijetnih ur in si je že dolgo želela proč, se zdaj, ko je napočil trenutek odhoda, ni mogla brez hude bolečine posloviti od hiše, v kateri je zadnjič gojila upe in zaupanje v Willoughbyja, ki so zdaj za vselej ugasnili. Tudi mesta, v katerem je Willoughby ostajal, zaposlen z novimi dolžnostmi in načrti, v katerih zanjo ni bilo prostora, ni mogla zapustiti brez mnogih solza.
Elinor je ob odhodu čutila precej čistejše zadovoljstvo. Ničesar ni zapuščala z obžalovanjem in za seboj ni puščala nikogar, od kogar bi se ji bilo za hip hudo za vselej posloviti. Veselila se je, da se bo rešila nadležnega Lucyjinega prijateljstva, in bila hvaležna, da sestro odpelje, ne da bi jo Willoughby po poroki še kdaj videl. Nadejala se je, da bo nekaj mirnih mesecev v Bartonu Marianne pomagalo znova najti duševni mir, njej sami pa utrditi lastnega.
Pot je minila brez nezgod. Drugi dan so prispele v ljubo ali prepovedano grofijo Somerset – Mariannina domišljija jo je namreč videla zdaj tako, zdaj drugače – in tretji dan dopoldne so se pripeljale pred Cleveland.
Cleveland je bil prostorna, po sodobnih načelih sezidana hiša na položnem travnatem pobočju. Parka ni imel, okrasni vrtovi pa so bili precej obsežni; in kakor vsako posestvo podobnega pomena se je ponašal z odprtimi nasadi grmovja in senčnim gozdnim sprehajališčem. Do pročelja se je okoli drevesnega nasada vila gladka peščena pot, trato so krasila posamezna drevesa, nad hišo pa so bedele jelke, jerebike in akacije. Gosta pregrada istih dreves, med katerimi so se dvigali visoki laški topoli, je zakrivala gospodarska poslopja.
Marianne je stopila v hišo s srcem, ki je prekipevalo od čustev ob misli, da je od Bartona oddaljena le osemdeset milj, od Combe Magne pa niti trideset. Niti pet minut še ni bila pod streho, ko je že spet odšla na prosto. Medtem ko so druge vneto pomagale Charlotte razkazovati otroka hišni oskrbnici, se je neopazno izmuznila med vijugaste nasade grmovja, ki so ravno začenjali zeleneti, in krenila proti oddaljeni vzpetini. Iz tamkajšnjega grškega templja je s pogledom preletela širno pokrajino proti jugovzhodu, se ljubeče ustavila na najbolj oddaljenem grebenu gričev na obzorju in si zamišljala, da bi se z njihovih vrhov dalo videti Combe Magno.
V teh trenutkih dragocene, neprecenljive bridkosti se je v solzah trpljenja veselila, da je v Clevelandu. Ko se je po drugi poti vračala k hiši, je uživala v vseh blagodejnostih podeželske svobode – v svobodnem pohajkovanju in razkošni samoti – ter sklenila, da bo pri Palmerjevih skoraj vsako uro vsakega dne posvetila takšnim samotnim sprehodom.
Vrnila se je ravno prav, da se je pridružila drugim, ki so se odpravljale na ogled bližnje okolice. Preostanek dopoldneva je hitro minil: lagodno so se sprehajale po zelenjavnem vrtu, si ogledovale cvetje ob zidovih in poslušale vrtnarjeve tožbe o sneti; pohajkovale so po rastlinjaku, kjer je Charlotte spravljal v smeh propad njenih najljubših rastlin, ki so jih nepremišljeno postavili na prosto, da jih je osmodila pozna slana; nazadnje pa so obiskale še perutninsko dvorišče, kjer je Charlotte našla nov vir veselja v razočaranih upih mlekarice, bodisi zaradi kokoši, ki so zapuščale gnezda ali končale v lisičjem gobcu, bodisi zaradi naglega usihanja obetavne piščančje zalege.
Dopoldne je bilo lepo in suho in Marianne pri načrtovanju sprehodov ni računala s tem, da bi se vreme v Clevelandu utegnilo spremeniti. Zato je bila silno presenečena, ko ji je vztrajen dež preprečil, da bi šla po kosilu spet ven. Trdno je nameravala ob mraku odkorakati do grškega templja in morda obhoditi še vse posestvo; zgolj hladen ali vlažen večer je že ne bi odvrnil od tega. Toda močnega, vztrajnega naliva si niti ona ni mogla predstavljati kot suhega in prijetnega vremena za sprehod.
Družba je bila majhna in ure so mirno tekle. Gospa Palmer se je ukvarjala z otrokom, gospa Jennings pa z vezenjem preproge; pogovarjali sta se o prijateljih, ki sta jih pustili v Londonu, razporejali družabne obveznosti lady Middleton in ugibali, ali bosta gospod Palmer in polkovnik Brandon tisto noč prišla dlje od Readinga. Elinor se je vključila v pogovor, čeprav se je je le malo tikal; Marianne, ki je v vsaki hiši znala najti pot do knjižnice, pa naj so se je domači še tako ogibali, pa si je kmalu priskrbela knjigo.
Gospa Palmer je s svojo nenehno, prijateljsko vedrino gostjam na vsakem koraku dajala občutek, da so dobrodošle. Odkritost in prisrčnost njenega vedenja sta več kot odtehtali pomanjkanje premišljenosti in uglajenosti, zaradi katerega se je tako pogosto pregrešila zoper pravila vljudnosti. Njena prijaznost, ki ji je še večjo privlačnost dajal lep obraz, je bila očarljiva; njena nespamet je bila sicer očitna, a ker v njej ni bilo domišljavosti, ni zbujala odpora; in Elinor bi ji bila odpustila vse razen smeha.
Gospoda sta naslednji dan prispela na zelo pozno kosilo, prijetno razširila družbo in vnesla nadvse dobrodošlo živahnost v pogovor, ki je po dolgem dopoldnevu nepretrganega dežja že precej zamrl.
Elinor je gospoda Palmerja videla tako redko, ob teh redkih srečanjih pa se je do nje in sestre vedel tako različno, da ni vedela, kaj naj od njega pričakuje v domačem krogu. Izkazalo se je, da je do vseh gostov popoln kavalir, le do žene in tašče je občasno osoren. Spoznala je, da zna biti zelo prijeten družabnik; da ni bil takšen vselej, je bila kriva le njegova prevelika nagnjenost k domišljanju, da je toliko boljši od vseh ljudi, kolikor se je gotovo čutil vzvišenega nad gospo Jennings in Charlotte. Sicer pa v njegovem značaju in navadah, kolikor je mogla presoditi Elinor, ni bilo nič nenavadnega za moškega njegovih let. Pri jedi je bil izbirčen, urnika se ni držal; otroka je imel rad, čeprav se je delal, da mu ni mar zanj; dopoldneve, ki bi jih moral posvečati poslom, pa je zapravljal pri biljardu. V celoti ji je bil vendarle veliko bolj všeč, kot je pričakovala, in v srcu ji ni bilo žal, da ji ne more biti še bolj. Prav nič ni obžalovala, da se ob pogledu na njegovo uživaštvo, sebičnost in domišljavost z zadovoljstvom spominja Edwardove velikodušne narave, preprostega okusa in skromnosti.
O Edwardu ali vsaj o nekaterih njegovih zadevah je zdaj dobila novice od polkovnika Brandona, ki je bil pred kratkim v Dorsetshiru. Ker jo je imel hkrati za nesebično prijateljico gospoda Ferrarsa in za svojo dobrohotno zaupnico, ji je veliko pripovedoval o župnišču v Delafordu, opisoval njegove pomanjkljivosti in pojasnjeval, kako jih namerava odpraviti. Njegovo vedenje do nje v tej kakor v vseh drugih rečeh, odkrito veselje ob snidenju po komaj desetdnevni odsotnosti, pripravljenost na pogovor in spoštovanje do njenega mnenja bi povsem upravičili prepričanje gospe Jennings o njegovi naklonjenosti. Morda bi celo v Elinor zbudili tak sum, če ne bi še zmeraj, kakor že od vsega začetka, verjela, da je v resnici naklonjen Marianne. Tako pa ji ta misel skoraj nikoli ni prišla na pamet, razen kadar ji jo je navrgla gospa Jennings; in ni si mogla kaj, da se ne bi imela za natančnejšo opazovalko. Sama je spremljala njegov pogled, gospa Jennings pa je sodila le po njegovem vedenju. Ko je Marianne v glavi in grlu začutila prve znake hudega prehlada, so pogledi, polni zaskrbljene pozornosti, gospe Jennings povsem ušli, ker jih niso spremljale besede; Elinor pa je v njih razbirala naglo prebujena čustva in nepotrebni preplah zaljubljenca.
Tretji in četrti večer v Clevelandu si je Marianne privoščila dva čudovita sprehoda v mraku – ne le po suhih peščenih poteh med grmovjem, temveč po vsem posestvu, zlasti po najbolj oddaljenih in nekoliko bolj divjih kotičkih, kjer so bila drevesa najstarejša, trava pa najvišja in najbolj mokra. S tem si je nakopala hud prehlad, h kateremu je pripomogla še večja nepremišljenost, saj je zatem obsedela v mokrih čevljih in nogavicah. Čeprav se dan ali dva zanj komajda ni zmenila ali pa ga je celo tajila, so čedalje hujše težave nazadnje vse druge navdale z zaskrbljenostjo, njo samo pa prisilile k priznanju, da je bolna. Nasveti za zdravljenje so deževali z vseh strani in kot po navadi je vse zavrnila. Čeprav je bila otopela in vročična, čeprav so jo boleli udi in grlo ter jo je mučil kašelj, naj bi jo dober nočni počitek popolnoma ozdravil; in ko se je odpravila v posteljo, jo je Elinor le stežka pregovorila, da je vzela vsaj eno ali dve najpreprostejši zdravili.