Osemintrideseto poglavje

Osemintrideseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Gospa Jennings je na vsa usta hvalila Edwardovo ravnanje, a le Elinor in Marianne sta poznali njegovo pravo ceno. Samo onidve sta vedeli, kako malo je imel tega, kar bi ga vabilo k neposlušnosti, in kako pičla tolažba mu je ostala ob izgubi prijateljev in premoženja – le zavest, da je ravnal prav. Elinor je bila ponosna na njegovo poštenost, Marianne pa se je zaradi kazni, ki ga je doletela, tako zasmilil, da mu je odpustila vse pregrehe. A čeprav je zdaj, ko je skrivnost prišla na dan, med sestrama spet vladalo popolno zaupanje, se nobena ni rada mudila pri tej temi, kadar sta bili sami. Elinor se ji je izogibala iz načela, saj so jo Mariannina ognjevite in preveč odločne besede le še utrjevale v prepričanju, ki se ga je raje hotela otresti: da jo Edward še vedno ljubi. Marianne pa je kmalu zmanjkalo poguma za pogovor, ki je neizogibno vodil v primerjavo med njo in Elinor ter jo vselej pustil še bolj nezadovoljno s samo seboj.

Težo te primerjave je krepko občutila, vendar je to ni spodbudilo, da bi se zdaj zbrala, kakor je upala sestra. Občutila jo je z vso bolečino nenehnega samoobtoževanja in grenko obžalovala, da se ni nikoli prej skušala obvladati; toda to ji je prinašalo le muke kesanja, ne pa tudi upanja, da se bo poboljšala. Duh ji je tako oslabel, da se ji je še vedno zdelo nemogoče napeti moči, zato ji je vse skupaj le še bolj jemalo pogum.

Naslednji dan ali dva niso slišale nič novega o dogajanju na Harley Streetu ali v Bartlett’s Buildings. Resda so vedele že dovolj, da bi imela gospa Jennings polne roke dela že s širjenjem teh novic in ji ne bi bilo treba iskati novih; kljub temu je bila že od vsega začetka odločena, da bo sorodnici ob prvi priložnosti obiskala, ju potolažila in poizvedela, kako jima gre. Le večji naval obiskovalcev kakor običajno ji je preprečil, da bi se v teh dneh odpravila k njima.

Tretji dan po tem, ko so izvedele za vse podrobnosti, je napočila tako lepa, čudovita nedelja, da je v Kensington Gardens privabila množico ljudi, čeprav je bil šele drugi teden marca. Med njimi sta bili tudi gospa Jennings in Elinor; Marianne pa je vedela, da sta se Willoughbyjeva vrnila v mesto, in ker je nenehno trepetala pred srečanjem z njima, je raje ostala doma, kot da bi šla med toliko ljudi.

Kmalu po prihodu v park se jima je pridružila dobra znanka gospe Jennings. Elinor je bila prav hvaležna, da je gospa ostala z njima in popolnoma prevzela pogovor z gospo Jennings, njo pa prepustila mirnemu premišljevanju. Ni opazila ne Willoughbyjevih ne Edwarda in še lep čas nikogar, ki bi ji utegnil iz kakršnega koli žalostnega ali veselega razloga vzbuditi zanimanje. Nazadnje pa jo je na njeno veliko presenečenje ogovorila gospodična Steele. Čeprav je bila videti nekoliko plaha, se je srečanja silno razveselila, izredna prijaznost gospe Jennings pa jo je tako opogumila, da je za kratek čas pustila svojo družbo in se pridružila njuni. Gospa Jennings je Elinor takoj zašepetala:

„Izvlecite vse iz nje, draga moja. Vse vam bo povedala, le povprašajte jo. Saj vidite, da ne morem pustiti gospe Clarke same.“

Za radovednost gospe Jennings in tudi same Elinor je bila prava sreča, da je bila gospodična Steele pripravljena povedati vse tudi brez vprašanj, sicer ne bi izvedeli ničesar.

„Tako sem vesela, da sem vas srečala,“ je rekla gospodična Steele in jo domače prijela pod roko, „kajti od vsega na svetu sem si najbolj želela videti prav vas.“ Nato je znižala glas. „Gospa Jennings je najbrž že vse slišala. Je huda?“

„Na vas, mislim, prav nič.“

„To je pa dobro. Kaj pa lady Middleton, je ona huda?“

„Ne predstavljam si, zakaj bi sploh bila.“

„Tega sem pa neznansko vesela. Ljubi bog! Kaj vse sem morala prestati! Še nikoli v življenju nisem videla Lucy tako besne. Sprva je prisegala, da mi do smrti ne bo več okrasila nobenega novega klobučka ne naredila česa drugega zame. Zdaj pa se je že čisto pomirila in spet sva tako dobri prijateljici kot prej. Poglejte, tole pentljo za klobuk mi je naredila in sinoči mi je vanj zataknila še pero. No, zdaj se mi boste pa še vi smejali! Ampak zakaj ne bi nosila rožnatih trakov? Prav nič mi ni mar, če je to doktorjeva najljubša barva. Sama gotovo nikoli ne bi vedela, da mu je ljubša od vseh drugih, če ne bi tega po naključju omenil. Sorodniki me tako dražijo! Včasih res ne vem, kam naj pogledam.“

Zašla je k temi, o kateri Elinor ni imela kaj reči, zato je kmalu presodila, da bo najbolje, če se vrne k prejšnji.

„No, gospodična Dashwood,“ je rekla zmagoslavno, „ljudje naj kar govorijo, kar jih je volja, češ da je gospod Ferrars izjavil, da Lucy noče, ampak jaz vam povem, da to sploh ni res. In prava sramota je, da se širijo tako zlobne govorice. Kar koli si je o tem morda mislila Lucy sama, drugi, veste, niso imeli nobene pravice razglašati tega za gotovo.“

„Zagotavljam vam, da še nikoli nisem slišala niti namiga o čem takem,“ je rekla Elinor.

„Res ne? Pa so govorili, to prav dobro vem, in ne le eden. Gospodična Godby je namreč rekla gospodični Sparks, da nihče pri zdravi pameti ne more pričakovati, da se bo gospod Ferrars odpovedal ženski, kakršna je gospodična Morton, s trideset tisoč funti premoženja, zaradi Lucy Steele, ki nima prav ničesar. In to mi je povedala sama gospodična Sparks. Pa še bratranec Richard je rekel, da se boji, da si bo gospod Ferrars premislil, ko bo šlo zares. In ko Edwarda tri dni ni bilo blizu, še sama nisem vedela, kaj naj si mislim. Po mojem je tudi Lucy v srcu že obupala nad vsem. Od vašega brata sva namreč odšli v sredo in ves četrtek, petek in soboto ga nisva nič videli in nisva vedeli, kam se je izgubil. Enkrat mu je Lucy že nameravala pisati, potem pa ji ponos ni dal. Danes zjutraj pa je vendarle prišel, ravno ko smo se vrnili iz cerkve. In potem se je vse razjasnilo: kako so ga v sredo poklicali na Harley Street, kako so mu mati in vsi drugi prigovarjali in kako je pred vsemi izjavil, da ne ljubi nobene razen Lucy in da ne bo vzel nobene razen nje. In kako ga je vse skupaj tako prizadelo, da je takoj, ko je odšel iz materine hiše, zajahal konja in odjezdil nekam na deželo. Ves četrtek in petek je prebil v nekem gostišču, samo da bi prišel k sebi. In ko je vse znova in znova premislil, je rekel, da se mu zdi, da bi bilo zdaj, ko nima ne premoženja ne česa drugega, prav brezsrčno, če bi jo še naprej vezal z zaroko, saj bi bila s tem samo na slabšem. Nima namreč drugega kot dva tisoč funtov in nobenega upanja na kaj več. In če bi postal duhovnik, o čemer je malo razmišljal, bi lahko dobil samo kaplansko mesto, kako pa naj bi živela od tega? Ni mogel prenesti misli, da se ji ne bi godilo nič bolje, zato jo je prosil, naj takoj vse razdre in ga pusti, da se znajde sam, če si tega vsaj malo želi. Vse to sem ga slišala govoriti tako jasno, kakor je le mogoče. In samo zavoljo nje in iz skrbi zanjo je sploh omenil, da bi zaroko razdrla, nikakor pa ne zaradi sebe. Prisežem, da ni črhnil niti besedice o tem, da bi se je naveličal ali da bi se hotel poročiti z gospodično Morton ali kaj podobnega. Ampak Lucy o takšnem govorjenju seveda ni hotela nič slišati. Takoj mu je rekla – z veliko besedami o ljubem in ljubezni, saj veste, in vsem tistem; ojej, človek takih stvari pač ne more ponavljati – takoj mu je rekla, da si niti najmanj ne želi razdreti zaroke, ker bi z njim lahko živela od malenkosti, in da bo, naj ima še tako malo, prav vesela, če bo vse to njeno, saj veste, ali nekaj takega. Potem je bil pa neznansko srečen in nekaj časa sta se še pogovarjala, kaj bosta storila. Dogovorila sta se, da bo takoj postal duhovnik, s poroko pa morata počakati, dokler ne dobi župnije. Prav takrat pa nisem mogla več poslušati, ker me je sestrična od spodaj poklicala, da je prišla gospa Richardson s kočijo in da bi eno od naju vzela s seboj v Kensington Gardens. Tako sem morala v sobo in ju zmotiti, da sem vprašala Lucy, ali bi šla, vendar ni hotela zapustiti Edwarda. Zato sem samo stekla gor, si nataknila svilene nogavice in se odpeljala z Richardsonovimi.“

„Ne razumem, kaj mislite s tem, da ste ju zmotili,“ je rekla Elinor. „Saj ste bili vsi skupaj v isti sobi, kajne?“

„Kje pa, nikakor ne! Joj, gospodična Dashwood, mar mislite, da si ljudje izpovedujejo ljubezen, kadar je še kdo zraven? Joj, kako vas ni sram! Saj vendar veste, kako to gre.“ Ob tem se je narejeno zasmejala. „Ne, ne, sama sta bila zaprta v salonu in vse, kar sem slišala, sem slišala samo zato, ker sem prisluškovala pri vratih.“

„Kaj!“ je vzkliknila Elinor. „Mar ste mi pripovedovali nekaj, kar ste izvedeli zgolj s prisluškovanjem pri vratih? Žal mi je, da tega nisem vedela prej, saj vam zagotovo ne bi dovolila, da mi razkrivate podrobnosti pogovora, za katerega niti sami ne bi smeli vedeti. Kako ste mogli biti tako nepošteni do sestre?“

„Ojej, saj v tem pa res ni nič takega! Samo pri vratih sem stala in ujela, kar se je pač dalo. In prepričana sem, da bi Lucy meni storila prav isto. Pred letom ali dvema, ko sva imeli z Martho Sharpe toliko skupnih skrivnosti, se ni prav nič obotavljala skriti v omaro ali za zaslon pred kaminom, samo da bi slišala, kaj govoriva.“

Elinor je skušala načeti drugo temo, toda gospodične Steele ni bilo mogoče za več kot dve minuti odvrniti od tistega, kar ji je najbolj rojilo po glavi.

„Edward pravi, da bo šel kmalu v Oxford,“ je rekla, „zdaj pa stanuje na Pall Mallu, pri številki tej in tej. Kako hudobna ženska je njegova mati, kajne? Pa tudi vaš brat in svakinja nista bila posebno prijazna! Ampak vam ne bom nič govorila čez nju. In navsezadnje sta naju res poslala domov s svojo kočijo, česar nisem pričakovala. Sama sem bila vsa v strahu, da bo vaša svakinja zahtevala nazaj šivalni torbici, ki nama ju je podarila dan ali dva prej. Pa o tem ni bilo nobene besede, jaz pa sem poskrbela, da svoje nisem kazala naokrog. Edward pravi, da ima v Oxfordu neke opravke, zato mora za nekaj časa tja. Potem pa bo posvečen, kakor hitro bo našel kakega škofa. Le kakšno kaplansko mesto bo dobil! Ljubi bog!“ Ob tem se je zahihitala. „Glavo dam, da vem, kaj bodo rekli moji sorodniki, ko bodo to slišali. Rekli mi bodo, naj pišem doktorju, da bi Edwardu priskrbel kaplansko službo v svoji novi župniji. Vem, da bodo. Ampak jaz tega za nič na svetu ne bi naredila. ‚Joj!‘ jim bom takoj rekla. ‚Kako vam sploh pride na misel kaj takega? Da bi jaz pisala doktorju! No, ta je pa lepa!‘“

„No,“ je rekla Elinor, „človeku je v tolažbo, če je pripravljen na najhujše. Odgovor imate že na jeziku.“

Gospodična Steele je hotela nadaljevati v istem tonu, a ker se je bližala njena družba, je bilo treba spregovoriti o čem drugem.

„Ojej, tukaj so Richardsonovi! Še ogromno bi vam imela povedati, pa ne smem več ostati proč od njih. Zagotavljam vam, da so zelo imenitni ljudje. On zasluži strašansko veliko denarja in imajo lastno kočijo. Nimam časa, da bi sama govorila z gospo Jennings, zato ji, prosim, povejte, kako sem vesela, da ni huda na naju in da tudi lady Middleton ni. In če bi se zgodilo kaj takega, da bi morali vi in sestra odpotovati, gospa Jennings pa bi si želela družbe, bi prav radi prišli k njej in ostali, dokler bi želela. Lady Middleton naju tokrat najbrž ne bo več povabila. Na svidenje; žal mi je, da ni bilo gospodične Marianne. Lepo jo pozdravite. Joj, saj imate obleko iz pikčastega muslina! Čudno, da se niste bali, da bi se raztrgala.“

To je bila njena zadnja skrb ob slovesu; zatem se je utegnila le še vljudno posloviti od gospe Jennings, preden jo je gospa Richardson poklicala k sebi. Elinor pa je ostala z novicami, ki so ji dale misliti še za lep čas, čeprav je izvedela le malo več od tistega, kar je že sama predvidela in pričakovala. Edwardova poroka z Lucy je bila prav tako trdno sklenjena, njen datum pa prav tako v oblakih, kakor je pričakovala. Vse je bilo, natanko po njenih predvidevanjih, odvisno od tega, ali bo dobil župnijo, za kar pa zdaj ni bilo videti niti najmanjšega upanja.

Komaj sta se vrnili h kočiji, je gospa Jennings že hlepela po novicah. Ker pa je Elinor želela čim manj širiti vesti, pridobljene na tako nepošten način, se je omejila na kratek povzetek golih dejstev, za katera je bila prepričana, da bi jih Lucy zaradi lastnega ugleda želela razglasiti. Povedala je le, da zaroka še velja in kako naj bi si prizadevala priti do poroke. To je gospo Jennings napeljalo k povsem naravni pripombi:

„Čakala bosta, da dobi župnijo! No, saj vsi vemo, kako se bo to končalo. Leto dni bosta čakala, in ko bosta videla, da iz tega ni nič, se bosta zadovoljila s kaplansko službo za petdeset funtov na leto, z obrestmi od njegovih dveh tisočakov in s tisto malenkostjo, ki ji jo lahko primakneta gospod Steele in gospod Pratt. Potem bosta pa vsako leto imela otroka! In bog jima pomagaj, kako revna bosta! Pogledati moram, kaj jima lahko dam za opremo doma. Dve služkinji in dva služabnika, še kaj, kakor sem govorila pred dnevi! Ne, ne, dobiti bosta morala krepko dekle za vsa dela. Bettyjina sestra zdaj nikakor ne bi bila zanju.“

Naslednje jutro je Elinor po mestni pošti za dva penija prejela pismo od same Lucy. Glasilo se je takole:

„Bartlett’s Buildings, marec.

„Upam, da mi bo draga gospodična Dashwood oprostila, ker sem si drznila pisati; toda vem, da boste zaradi prijateljstva, ki ga čutite do mene, veseli tako dobrih novic o meni in mojem dragem Edwardu po vseh težavah, ki sva jih zadnje čase prestala, zato se ne bom več opravičevala, ampak bom kar povedala, da sva, hvala bogu, čeprav sva strašno trpela, zdaj oba povsem zdrava in tako srečna, kakor morava v medsebojni ljubezni vedno biti. Doletele so naju velike preizkušnje in hudo preganjanje, vendar hkrati hvaležno priznavava, da imava veliko prijateljev, med katerimi vi nikakor niste na zadnjem mestu, in vaše velike dobrote se bom vselej hvaležno spominjala, prav tako Edward, ki sem mu povedala zanjo. Prepričana sem, da boste veseli novice, in tudi draga gospa Jennings, da sem včeraj popoldne preživela z njim dve srečni uri; o razhodu ni hotel nič slišati, čeprav sem ga iskreno nagovarjala k temu, ker sem menila, da mi dolžnost veleva ravnati preudarno, in bi se bila pri priči za vselej ločila od njega, če bi privolil; vendar je rekel, da se to ne bo nikoli zgodilo in da mu ni mar materine jeze, dokler lahko računa na mojo ljubezen; najini obeti res niso posebno svetli, vendar morava čakati in upati na najboljše; kmalu bo posvečen; in če ga boste kdaj lahko priporočili komu, ki lahko podeli župnijo, sem trdno prepričana, da naju ne boste pozabili, in tudi draga gospa Jennings ne; zaupam, da bo zastavila dobro besedo za naju pri siru Johnu ali gospodu Palmerju ali katerem koli prijatelju, ki nama utegne pomagati. – Uboga Anne je s tem, kar je naredila, zagrešila veliko napako, ampak hotela je dobro, zato nič ne rečem; upam, da gospe Jennings ne bo odveč, če naju kako dopoldne obišče, kadar jo bo pot zanesla tod mimo; to bi bilo zelo prijazno in najini sorodniki bi si šteli v čast, če bi jo spoznali. – Papir me opominja, da moram končati; prosim vas, izročite ji moje najhvaležnejše in najspoštljivejše pozdrave, prav tako siru Johnu in lady Middleton ter dragim otrokom, kadar jih boste videli, prisrčno pa pozdravite tudi gospodično Marianne,

„Ostajam vaša itd.“

Ko je Elinor pismo prebrala, je storila tisto, kar je bil po njenem mnenju pravi namen pisateljice: izročila ga je gospe Jennings. Ta ga je prebrala na glas ter ga pospremila z vrsto zadovoljnih in pohvalnih pripomb.

„Prav lepo, zares! Kako lepo piše! Da, povsem prav je bilo, da ga je hotela odvezati, če bi si tega želel. Čisto po Lucyjino. Ubožica! Iz vsega srca si želim, da bi mu res lahko priskrbela župnijo. Draga gospa Jennings mi pravi, vidite. Tako dobrosrčno dekle je, kot jih je malo na svetu. Res zelo lepo, vam rečem. Ta stavek je prav lepo zasukan. Da, da, obiskala jo bom, prav gotovo. Kako pozorna je, da se spomni prav vseh! Hvala, draga moja, da ste mi ga pokazali. Tako lepega pisma še nisem videla in je Lucyjinemu razumu in srcu v veliko čast.“

Javi napako v tem poglavju