Audio knjigeSedmo poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Barton Park je bil od hišice oddaljen približno pol milje. Gospa Dashwood se je s hčerami na poti po dolini peljala tik mimo njega, iz hišice pa ga niso mogle videti, saj ga je zakrivalo pobočje hriba. Dvorec je bil velik in čeden; pri Middletonovih je bila gostoljubnost povsem kos imenitnemu življenjskemu slogu. Prva je bila v veselje siru Johnu, drugi pa njegovi ženi. Skoraj nikoli nista bila brez gostov, ki so prebivali pri njima, in sprejemala sta več vsakršne družbe kot katera koli druga družina v soseščini. Brez tega ne bi bil srečen ne eden ne drugi. Naj sta se po značaju in vedenju še tako razlikovala, sta si bila na las podobna v popolnem pomanjkanju vsakršnih darov in okusa, zato je bil krog njunih opravil, če odštejemo družabno življenje, zelo ozek. Sir John je bil lovec, lady Middleton pa mati. On je gonil divjad in streljal, ona pa stregla muham svojih otrok; s čim drugim si časa nista znala krajšati. Lady Middleton je bila pri tem na boljšem, saj je otroke lahko razvajala vse leto, medtem ko se je sir John s svojimi konjički lahko kratkočasil le polovico leta. Nenehni obiski doma in zdoma pa so nadoknadili vse, za kar sta ju prikrajšali narava in vzgoja, ohranjali vedrino sira Johna, njegovi ženi pa dajali priložnost, da se izkaže z uglajenim vedenjem.
Lady Middleton je bila še zlasti ponosna na imenitno pogrnjeno mizo in brezhiben hišni red; prav v tem napuhu je na družabnih srečanjih najbolj uživala. Veselje sira Johna do družbe pa je bilo veliko pristnejše. Nadvse rad je pod svojo streho zbral več mladine, kot jo je hiša sploh premogla, in čim glasnejši so bili, tem bolj je bil zadovoljen. Za vso mladež v soseščini je bil pravi blagoslov: poleti je kar naprej prirejal izlete, na katerih so na prostem jedli hladno šunko in piščanca, pozimi pa je prirejal dovolj plesov za vsako mlado damo, ki je ni mučila nenasitna sla po zabavi, značilna za petnajstletnice.
Vsakič se je razveselil, ko se je na deželo priselila nova družina, in najemnice, ki jih je zdaj dobil za hišico v Bartonu, so ga v vseh pogledih navduševale. Gospodične Dashwood so bile mlade, čedne in neprisiljene. To je zadoščalo, da si je o njih ustvaril dobro mnenje; kajti neprisiljenost je bila vse, kar je čedno dekle potrebovalo, da je bil njen duh prav tako privlačen kot obraz. V svoji dobrosrčnosti je z veseljem ponudil streho nad glavo tistim, ki so se v primerjavi s prejšnjim življenjem znašli v neprijetnem položaju. Ko je torej izkazal prijaznost sorodnicam, je občutil pristno zadovoljstvo dobrega človeka; ko pa je v hišico naselil družino samih žensk, je občutil še vse zadovoljstvo lovca. Lovec namreč med moškimi ceni le tiste, ki so tudi sami lovci, vendar njihove lovske strasti navadno ne želi spodbujati s tem, da bi jih naselil sredi lastnega lovišča.
Sir John je gospo Dashwood in hčere pričakal pred hišnimi vrati ter jim z neprisiljeno prisrčnostjo izrekel dobrodošlico v Barton Parku. Medtem ko jih je vodil v salon, je mladim damam še enkrat potožil – kakor že prejšnji dan –, da mu ni uspelo povabiti nobenega postavnega mladeniča, ki bi jim ga lahko predstavil. Poleg njega bodo spoznale le še enega gospoda, je dejal, dobrega prijatelja, ki je pri njih na obisku, a ni ne posebno mlad ne posebno živahen. Upal je, da mu bodo oprostile tako skromno družbo, in jim zagotovil, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Dopoldne se je oglasil pri več družinah v upanju, da bo pridobil še koga, toda noči so bile svetle od mesečine in vsi so bili že zasedeni. Na srečo je pred kakšno uro v Barton prispela mati lady Middleton; ker je bila to zelo vedra in prijetna ženska, je upal, da se mlade dame ne bodo tako strašno dolgočasile, kakor se morda bojijo. Mlade dame pa so bile prav tako kot njihova mati povsem zadovoljne, da bosta v družbi le dva popolna tujca, in si jih niso želele nič več.
Gospa Jennings, mati lady Middleton, je bila dobrodušna, vesela in debelušna starejša gospa, ki je veliko govorila ter delovala nadvse srečno in nekoliko prostaško. Vsa je prekipevala od šal in smeha in še pred koncem kosila je natresla kup duhovitosti o ljubimcih in možeh; izrazila je upanje, da src niso pustile v Sussexu, in se delala, da jih vidi zardevati, pa naj so v resnici zardele ali ne. Marianne se je zaradi sestre kujala in se s tako zaskrbljeno resnobo ozirala k njej, da bi videla, kako prenaša te napade, da je bilo Elinor ob tem veliko bolj nerodno kakor ob plehkem zbadanju gospe Jennings.
Polkovnik Brandon, prijatelj sira Johna, se je po vedenju zdel prav tako malo ustvarjen za njegovega prijatelja kakor lady Middleton za njegovo ženo ali gospa Jennings za njeno mater. Bil je molčeč in resen. Kljub temu je bil prijetnega videza, čeprav je bil po sodbi Marianne in Margaret že pravi stari samec, saj je že prekoračil petintrideseto leto. Njegov obraz ni bil lep, a je zrcalil razumnost, nastop pa je imel nadvse gosposki.
Nihče v tej družbi ni premogel ničesar, zaradi česar bi si ga Dashwoodove želele za družabnika; toda hladna pustost lady Middleton je bila tako izrazito odbijajoča, da sta bili v primerjavi z njo resnobnost polkovnika Brandona in celo hrupna razposajenost sira Johna ter njegove tašče naravnost zanimivi. Zdelo se je, da je lady Middleton oživela in se razvedrila šele tedaj, ko so po kosilu prihrumeli njeni štirje glasni otroci, jo vlekli sem ter tja, ji cefrali obleko in naredili konec vsakemu pogovoru, ki se ni vrtel okoli njih.
Ko se je zvečer izkazalo, da je Marianne glasbeno nadarjena, so jo povabili, naj zaigra. Odklenili so klavir, vsi so se pripravili, da bodo očarani, in Marianne, ki je zelo lepo pela, je na njihovo željo odpela večino pesmi, ki jih je lady Middleton ob poroki prinesla k hiši in so odtlej morda ležale nedotaknjene na klavirju. Njena milost je namreč tisti dogodek proslavila tako, da je glasbo opustila, čeprav je po materinih besedah igrala naravnost čudovito, sama pa je trdila, da ima glasbo nadvse rada.
Mariannin nastop je požel bučno odobravanje. Sir John je po vsaki pesmi glasno izražal občudovanje, med petjem pa se je prav tako glasno pogovarjal z drugimi. Lady Middleton ga je pogosto opominjala k miru, se čudila, kako more komu ob glasbi pozornost sploh za hip odtavati, in prosila Marianne, naj zapoje prav tisto pesem, ki jo je ravnokar odpela. Od vse družbe jo je le polkovnik Brandon poslušal brez vsakršnega navduševanja. Poklonil ji je zgolj svojo pozornost; in prav zato je začutila do njega spoštovanje, ki so ga drugi s svojim brezsramnim pomanjkanjem okusa upravičeno zapravili. Njegov užitek ob glasbi sicer ni dosegal tiste zamaknjene vznesenosti, ki bi se edina mogla ujeti z njeno, a je bil v primerjavi s strašno neobčutljivostjo drugih vreden spoštovanja. Bila je dovolj razumna, da je dopuščala možnost, da pri petintridesetih pri moškem že usahne vsa ostrina čustev in vsaka zmožnost pretanjenega uživanja. Do polkovnikove visoke starosti je bila povsem pripravljena pokazati vso prizanesljivost, ki jo je terjala človečnost.