Audio knjigeOsemindvajseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
V naslednjih treh ali štirih dneh se ni zgodilo nič, zaradi česar bi Elinor obžalovala, da se je obrnila na mater; Willoughby namreč ni ne prišel ne pisal. Proti koncu tega časa naj bi spremljali lady Middleton na družabni večer, ki se ga gospa Jennings zaradi slabega počutja najmlajše hčere ni mogla udeležiti. Marianne se je nanj pripravljala vsa potrta, za svoj videz ji ni bilo mar in kazalo je, da ji je povsem vseeno, ali gre ali ostane doma; v očeh ni imela niti trohice upanja in z ničimer ni pokazala veselja. Po čaju je vse do prihoda lady Middleton nepremično sedela ob kaminu v salonu, zatopljena v misli in gluha za sestrino navzočnost. Ko so jima naposled sporočili, da ju lady Middleton čaka pred vrati, se je zdrznila, kakor da je pozabila, da sploh koga pričakujeta.
Pravočasno so prispele na cilj in se, brž ko je vrsta kočij pred njimi dopuščala, izkrcale, povzpele po stopnicah ter poslušale, kako se od podesta do podesta glasno razlegajo njihova imena, nato pa vstopile v razkošno razsvetljeno, neznosno vročo in gostov polno dvorano. Ko so s priklonom gostiteljici izpolnile vljudnostno dolžnost, so se smele pomešati med množico ter okusiti svoj delež sopare in neudobja, ki ju je njihov prihod nujno še povečal. Nekaj časa so govorile malo in počele še manj, nato pa je lady Middleton sedla k mizi za kazino. Ker Marianne ni bila pri volji za sprehajanje po dvorani, sta z Elinor, ko jima je po srečnem naključju uspelo dobiti stola, sedli nedaleč od igralne mize.
Nista še dolgo sedeli, ko je Elinor le nekaj korakov stran zagledala Willoughbyja v živahnem pogovoru z zelo modno opravljeno mlado damo. Kmalu je ujela njegov pogled; takoj se je priklonil, vendar je ni poskusil ogovoriti niti stopiti k Marianne, čeprav jo je vsekakor moral videti, temveč se je le dalje pogovarjal s svojo sogovornico. Elinor se je nehote ozrla k Marianne, da bi videla, ali ga je morda spregledala. Prav tedaj ga je ta prvič opazila in obraz ji je zažarel od nenadnega veselja. Takoj bi bila planila k njemu, če je sestra ne bi zadržala za roko.
„Ljubi Bog!“ je vzkliknila. „Tam je – tam je! O, zakaj me ne pogleda? Zakaj ne morem govoriti z njim?“
„Prosim te, lepo te prosim, obvladaj se,“ je vzkliknila Elinor, „in ne razgaljaj svojih čustev pred vsemi. Morda te še ni opazil.“
A temu še sama ni mogla verjeti; Marianne pa se v takem trenutku ne le ni mogla obvladati, temveč si tega niti ni želela. Sedela je v mučnem, nestrpnem pričakovanju, ki se ji je risalo v vsaki potezi obraza.
Naposled se je spet obrnil in pogledal obe; Marianne je planila pokonci, ljubeče izgovorila njegovo ime in mu ponudila roko. Pristopil je, a se obrnil bolj k Elinor kakor k Marianne, kot bi se hotel ogniti njenemu pogledu in bi bil odločen prezreti ponujeno dlan. Naglo je povprašal po gospe Dashwood in po tem, kako dolgo sta že v mestu. Tak nagovor je Elinor vzel vso prisebnost in iz sebe ni mogla spraviti niti besede. Sestra pa je nemudoma dala duška čustvom. Obraz ji je oblila škrlatna rdečica in v silnem vznemirjenju je vzkliknila: „Moj Bog! Willoughby, kaj naj to pomeni? Mar niste prejeli mojih pisem? Mi ne boste segli v roko?“
Zdaj se temu ni mogel več izmakniti, toda zdelo se je, da mu je njen dotik mučen, in roko je pridržal le za hip. Ves čas se je očitno trudil, da bi ohranil mirno kri. Elinor ga je opazovala in videla, kako se mu obraz počasi umirja. Po kratkem molku je mirno spregovoril:
„Prejšnji torek sem si štel v čast oglasiti se v Berkeley Streetu in bilo mi je nadvse žal, da nisem imel sreče najti vas in gospe Jennings doma. Upam, da se moja vizitka ni izgubila.“
„Toda ali niste prejeli mojih sporočil?“ je v silni tesnobi vzkliknila Marianne. „Gotovo je prišlo do pomote – do strašne pomote. Kaj naj to pomeni? Povejte mi, Willoughby; za božjo voljo, povejte mi, kaj je narobe!“
Ni odgovoril; v obraz je prebledel in spet ga je obšla vsa prejšnja zadrega. Ko pa se je srečal s pogledom mlade dame, s katero se je bil prej pogovarjal, se je – kakor bi začutil, da se mora nemudoma zbrati – znova obvladal in dejal: „Da, z veseljem sem prejel obvestilo o vašem prihodu v mesto, ki ste mi ga tako prijazno poslali.“ Nato se je rahlo priklonil, se naglo obrnil in se vrnil k svoji znanki.
Marianne je bila zdaj smrtno bleda in se ni mogla več obdržati na nogah; sesedla se je na stol. Elinor se je bala, da bo sestra vsak hip omedlela, zato jo je skušala zakriti pred pogledi drugih in jo obenem osvežiti s sivkino vodico.
„Pojdi k njemu, Elinor,“ je vzkliknila, brž ko je spet prišla do glasu, „in ga prisili, da pride k meni. Povej mu, da ga moram še enkrat videti – da moram takoj govoriti z njim. Ne morem se umiriti – niti trenutka ne bom imela miru, dokler se to ne pojasni – gotovo gre za nekakšen strašen nesporazum. O, pojdi k njemu, ta hip!“
„Kako naj to storim? Ne, predraga Marianne, počakati moraš. Tu ni pravi kraj za pojasnila. Počakaj samo do jutri.“
Le s težavo ji je preprečila, da ni sama stopila za njim. Prepričati jo, naj obrzda vznemirjenje in vsaj na videz mirno počaka, dokler ne bo mogla govoriti z njim bolj na samem in z več uspeha, pa je bilo nemogoče; Marianne je namreč s pridušenim glasom in obupanimi vzkliki nenehno dajala duška svoji bridkosti. Kmalu je Elinor opazila, da je Willoughby odšel skozi vrata proti stopnišču. Marianne je povedala, da je odšel, in jo skušala pomiriti še s tem, da nocoj z njim nikakor ne more več govoriti. Marianne je sestro takoj rotila, naj prosi lady Middleton, da ju odpelje domov, saj je preveč nesrečna, da bi zdržala še minuto dlje.
Čeprav je bila lady Middleton sredi partije, je bila, ko je izvedela za Mariannejino slabo počutje, preveč olikana, da bi se le za hip uprla njeni želji po odhodu. Karte je prepustila prijateljici in odpravile so se, brž ko so priklicali kočijo. Med vožnjo v Berkeley Street so komaj spregovorile kakšno besedo. Marianne je tiho trpela, preveč strta celo za solze; in ker se gospa Jennings na srečo še ni vrnila, sta lahko odšli naravnost v svojo sobo, kjer jo je jelenova sol nekoliko spravila k sebi. Kmalu se je slekla in legla v posteljo, in ker si je očitno želela samote, jo je sestra pustila samo. Med čakanjem na vrnitev gospe Jennings je imela Elinor več kot dovolj časa za premišljevanje o vsem, kar se je zgodilo.
O tem, da je med Willoughbyjem in Marianne obstajala nekakšna zaroka, ni mogla dvomiti, prav tako jasno pa se ji je zdelo, da se je je Willoughby naveličal. Naj je Marianne še tako gojila upe, Elinor takšnega vedenja nikakor ni mogla pripisati pomoti ali kakršnemu koli nesporazumu. Pojasniti ga je bilo mogoče le s popolnim preobratom v čustvih. Še bolj bi bila ogorčena, če ne bi opazila njegove zadrege, ki je pričala, da se še predobro zaveda svojega grdega ravnanja. Zaradi tega ni mogla verjeti, da bi bil tako brezvesten in bi se že od vsega začetka brez slehernega poštenega namena poigraval s sestrinimi čustvi. Odsotnost je morda oslabila njegovo naklonjenost in koristoljubje ga je morda navedlo k odločitvi, da jo zatre, toda o tem, da je ta naklonjenost nekoč obstajala, ni mogla podvomiti.
Kar pa zadeva Marianne, ni mogla brez najgloblje zaskrbljenosti misliti na bolečino, ki ji jo je tako nesrečno snidenje gotovo že prizadelo, in na tisto še hujšo, ki jo morda še čaka. Njen lastni položaj se je v tej luči zdel lažji; dokler bo namreč Edwarda lahko spoštovala prav toliko kakor doslej, bo v tem vedno našla oporo, pa naj ju prihodnost še tako loči. Pri Marianne pa se je zdelo, da se je vse, kar lahko takšno nesrečo še zagreni, združilo in poglobilo njeno trpljenje ob dokončnem razhodu z Willoughbyjem – ob nenadnem prelomu, ki ne dopušča nobene sprave.