Enainštirideseto poglavje

Enainštirideseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Edward se je zahvalil polkovniku Brandonu, nato pa veselo novico odnesel še k Lucy. Ko je prispel v Bartlett’s Buildings, je kar žarel od sreče, tako da je Lucy naslednji dan gospe Jennings, ki je spet prišla čestitat, lahko zatrdila, da ga še nikoli ni videla tako dobre volje.

O sreči in dobri volji same Lucy pa sploh ni bilo dvoma. Iz vsega srca je pritrjevala gospe Jennings, ki je pričakovala, da se bodo še pred mihaelovim vsi prijetno zbrali v delafordskem župnišču. Prav nič se tudi ni branila Elinor priznati zaslug, ki ji jih je Edward na vsak način hotel pripisati. O prijateljstvu, ki ga je izkazovala obema, je govorila z najtoplejšo hvaležnostjo, rada priznavala, koliko ji dolgujeta, in odkrito izjavila, da je ne bi presenetil noben trud gospodične Dashwood za njuno srečo, ne zdaj ne v prihodnje, saj je prepričana, da je za ljudi, ki jih resnično ceni, zmožna storiti prav vse na svetu. Polkovnika Brandona pa ni bila le pripravljena častiti kot svetnika, temveč si je iskreno želela, da bi ga tudi v vseh posvetnih rečeh obravnavali kot svetnika; želela mu je kar največ dohodka od desetine, pri sebi pa sklenila, da bo v Delafordu, kolikor bo le mogoče, s pridom uporabljala njegove služabnike, kočijo, krave in perutnino.

Od obiska Johna Dashwooda v Berkeley Streetu je minilo že več kot teden dni. Ker so se v vsem tem času za zdravje njegove žene pozanimali le enkrat, pa še to ustno, je Elinor začela čutiti, da jo mora obiskati. Toda ne le da ji ta dolžnost ni bila po volji, tudi družabnici je k njej nista prav nič spodbujali. Marianne ni samo odločno odklonila, da bi šla z njo, temveč jo je nadvse vztrajno odvračala od obiska. Gospa Jennings pa je imela kočijo Elinor sicer vselej na voljo, vendar je gospo John Dashwood tako črtila, da njenega odpora do ponovnega srečanja nista premagali ne radovednost, kako je videti po nedavnem razkritju, ne velika želja, da bi jo ujezila s postavljanjem na Edwardovo stran. Tako se je Elinor sama odpeljala na obisk, ki bi ji bil težko še bolj zoprn, in tvegala pogovor na štiri oči z žensko, do katere je imela več razlogov za odpor kakor katera koli od onih dveh.

Rekli so ji, da gospe Dashwood ni doma; toda še preden je kočija utegnila odpeljati, je po naključju iz hiše stopil njen mož. Zelo se je razveselil Elinor, ji povedal, da se je ravno namenil v Berkeley Street, in jo povabil naprej, češ da je bo Fanny nadvse vesela.

Povzpela sta se po stopnicah v salon. Bil je prazen.

„Fanny je najbrž v svoji sobi,“ je dejal. „Takoj stopim ponjo, saj sem prepričan, da ne bo imela prav nič proti tvojemu obisku. Še zdaleč ne. Zlasti zdaj ne more biti … no, sicer pa sta ji bili z Marianne vedno zelo pri srcu. Zakaj Marianne ni hotela priti?“

Elinor je sestro opravičila, kakor je vedela in znala.

„Prav nič mi ni žal, da si prišla sama,“ je odvrnil, „saj ti imam marsikaj povedati. Tale župnija polkovnika Brandona … je to mogoče? Jo je res podelil Edwardu? Včeraj sem po naključju slišal za to in prav zato sem hotel priti k tebi, da bi izvedel kaj več.“

„Popolnoma res je. Polkovnik Brandon je župnijo v Delafordu podelil Edwardu.“

„Res! No, to je pa nadvse osupljivo! Saj si nista nič v sorodu! Prav nobena vez ju ne druži! In to zdaj, ko župnije dosegajo takšne cene! Koliko pa navrže ta župnija?“

„Približno dvesto funtov na leto.“

„Dobro, za pravico do naslednje podelitve župnije s tolikšnim dohodkom bi bil po mojem lahko dobil tisoč štiristo funtov, če je bil prejšnji župnik star in bolehen in je kazalo, da bo mesto kmalu prosto. Zakaj tega ni uredil še pred njegovo smrtjo? Zdaj bi bilo seveda prepozno za prodajo, ampak človek, tako razsoden, kot je polkovnik Brandon! Čudim se, da je mogel biti tako nepreviden pri nečem, za kar človek tako samoumevno, tako naravno poskrbi! No, prepričan sem, da je skoraj vsak človek poln protislovij. Sicer pa, če dobro premislim, utegne biti stvar takšna. Edward bo župnijo obdržal samo dotlej, dokler tisti, ki mu je polkovnik v resnici prodal pravico do podelitve, ne bo dovolj star, da jo prevzame. Da, da, tako je, na to se lahko zaneseš.“

Elinor je temu odločno ugovarjala. Povedala je, da je polkovnik Brandon prav njo prosil, naj Edwardu prenese ponudbo, in zato pač mora poznati pogoje, pod katerimi mu je podelil župnijo. Ob tem je moral njeno pojasnilo sprejeti.

„To je zares osupljivo!“ je vzkliknil, ko jo je slišal. „Kaj neki je polkovnika napeljalo k temu?“

„Čisto preprost nagib: hotel je pomagati gospodu Ferrarsu.“

„No, no; kakršen koli je že polkovnik Brandon, Edward ima veliko srečo. Vendar tega ne omenjaj Fanny. Novico sem ji sicer že obzirno povedal in jo nadvse dobro prenaša, vendar ji ne bo všeč, če bo veliko govora o tem.“

Elinor se je le stežka zadržala, da ni pripomnila, kako bi Fanny po njenem mnenju lahko mirno prenesla, da je brat dobil dohodek, zaradi katerega ne ona ne njen otrok ne bosta prav nič revnejša.

„Gospa Ferrars,“ je nadaljeval in znižal glas, kakor se je spodobilo ob tako pomembni zadevi, „za zdaj še nič ne ve o tem, in mislim, da bo najbolje, če ji vse skupaj prikrivamo, dokler bo le mogoče. Ko pa bo prišlo do poroke, se bojim, da bo morala izvedeti vse.“

„Zakaj je potrebna tolikšna previdnost? Seveda ne moremo domnevati, da bi gospa Ferrars občutila še tako neznatno zadovoljstvo ob novici, da ima sin dovolj za preživetje; kaj takega vendar ne pride v poštev. A zakaj naj bi po vsem, kar je nedavno storila, sploh še kaj čutila? S sinom je opravila, za vselej se mu je odrekla in vse, na katere je imela kaj vpliva, pripravila do tega, da so se mu odrekli še sami. Po vsem tem vendar ne moremo pričakovati, da bi zaradi njega še občutila žalost ali veselje; nič, kar ga doleti, je ne more več zanimati. Saj menda ni tako nespametna, da bi zavrgla uteho, ki jo daje otrok, obdržala pa starševske skrbi!“

„Ah, Elinor,“ je rekel John, „dobro sklepaš, le človeške narave ne poznaš. Ko bo prišlo do Edwardove nesrečne poroke, verjemi, bo mati čutila prav toliko, kakor če se mu ne bi bila nikoli odrekla. Zato ji moramo, kolikor je mogoče, prikrivati vse, kar bi utegnilo pospešiti ta strašni dogodek. Gospa Ferrars ne more nikoli pozabiti, da je Edward njen sin.“

„Presenečaš me; mislila bi, da je to doslej že skoraj pozabila.“

„Silno krivico ji delaš. Gospa Ferrars je ena najbolj ljubečih mater na svetu.“

Elinor je molčala.

„Zdaj razmišljamo,“ je po kratkem premolku dejal gospod Dashwood, „da bi se z gospodično Morton poročil Robert.“

Elinor se je nasmehnila slovesni odločnosti in pomembnosti bratovega tona in mirno odvrnila:

„Gospodična, kot kaže, pri tem nima besede.“

„Besede! Kako to misliš?“

„Samo to, da je po tvojih besedah gospodični Morton najbrž vseeno, ali se poroči z Edwardom ali z Robertom.“

„Seveda, saj ne more biti nobene razlike; Robert bo odslej v vseh pogledih veljal za najstarejšega sina. Sicer pa sta oba zelo prijetna mladeniča; ne vem, v čem bi bil eden boljši od drugega.“

Elinor ni rekla nič več in tudi John je za kratek čas umolknil. Razmišljanje je sklenil takole:

„Nekaj pa ti, draga sestra,“ je spregovoril s skrivnostno slovesnim šepetom in jo prijazno prijel za roko, „lahko zagotovim; in tudi ti bom, saj vem, da te bo razveselilo. Dober razlog imam za domnevo … pravzaprav vem iz najzanesljivejšega vira, sicer tega ne bi ponavljal, saj bi bilo zelo narobe kar koli govoriti o tem … ampak vem iz res najzanesljivejšega vira … ne da bi bil gospo Ferrars sam kdaj slišal to reči, slišala pa jo je njena hči in ta mi je povedala … skratka, kakršne koli pomisleke bi že imela zoper neko … neko zvezo, saj me razumeš … bi ji bila ta neprimerno ljubša; niti pol toliko nejevolje ji ne bi povzročila kakor tale. Izredno sem bil vesel, ko sem slišal, da gospa Ferrars tako gleda na stvar; to je, veš, za vse nas zelo razveseljivo. Rekla je: ‚To bi bilo neprimerno manjše zlo in zdaj bi bila prav vesela, če bi se lahko pogodila, da me ne doleti nič hujšega.‘ Sicer pa vse to nikakor ne pride več v poštev … na to ne gre več ne misliti ne o tem govoriti … kar zadeva kakršno koli naklonjenost, saj veš, to nikoli ne bi bilo mogoče; vse to je že mimo. Vendar sem ti hotel povedati, ker sem vedel, kako te bo razveselilo. Saj nimaš česa obžalovati, draga Elinor. Prav gotovo se boš izredno dobro poročila … prav tako dobro ali morda še bolje, če vse pretehtamo. Je bil polkovnik Brandon zadnje čase kaj pri vas?“

Čeprav Elinor v tem, kar je slišala, ni našla hrane za nečimrnost in visoko mnenje o sebi, je slišala vsaj dovolj, da jo je vznemirilo in ji dalo misliti. Zato je bila vesela prihoda gospoda Roberta Ferrarsa, ki jo je odrešil dolžnosti, da bi na dolgo odgovarjala, pa tudi nevarnosti, da bi ji brat povedal še kaj več. Po nekaj trenutkih pogovora se je John Dashwood spomnil, da Fanny še ne ve za svakinjin obisk, in jo odšel iskat. Elinor je tako dobila priložnost, da Roberta pobliže spozna. Z veselo brezskrbnostjo in srečnim samozadovoljstvom je užival materino ljubezen in radodarnost, ki sta mu v tako nepravično obilnem deležu pripadli na škodo pregnanega brata, in s tem le potrjeval njeno skrajno neugodno sodbo o svoji pameti in srcu. To prednost sta mu prinesli zgolj lastna razuzdanost in bratova poštenost.

Nista bila sama niti dve minuti, ko je že začel govoriti o Edwardu; tudi on je namreč slišal za župnijo in hotel izvedeti kar največ. Elinor mu je povedala iste podrobnosti kakor Johnu. Čeprav so nanj učinkovale čisto drugače, odziv ni bil nič manj opazen kakor pri bratu. Planil je v nebrzdan smeh. Misel na Edwarda kot duhovnika v majhnem župnišču ga je neizmerno zabavala; ko pa si ga je še živo naslikal v belem koretlju, kako bere molitve in oklicuje poroko Johna Smitha in Mary Brown, si ni mogel zamisliti ničesar bolj smešnega.

Elinor je molče in z neomajno resnobo čakala, da se ta neumnost poleže, ob tem pa si ni mogla kaj, da ga ne bi pogledala z vsem prezirom, ki ga je zbujal v njej. Pogled vendarle ni bil zaman: njej je olajšal srce, njemu pa ni razodel ničesar. Od duhovičenja k modrosti ga ni priklical njen očitek, temveč lastna rahločutnost.

„Lahko se šalimo na ta račun,“ je naposled rekel, ko si je opomogel od narejenega smeha, s katerim je precej podaljšal pristno razigranost tistega trenutka, „a pri moji duši, stvar je nadvse resna. Ubogi Edward! Za vselej je pogubljen. Neizmerno mi je žal, saj vem, da je zelo dobrosrčen človek; morda tako dobronameren fant, kot ga le najdete na svetu. Ne smete ga soditi, gospodična Dashwood, po bežnem poznanstvu. Ubogi Edward! Res se ne zna najbolje vesti. Vendar se nismo vsi rodili, saj veste, z enakimi sposobnostmi … z enako spretnostjo. Ubogi fant! Ko bi ga videli med neznanci! Res je bil pomilovanja vreden; toda pri moji duši, verjamem, da ima tako dobro srce kot kdor koli v kraljestvu. In zagotavljam vam, prisežem, da še nikoli v življenju nisem bil tako pretresen kakor takrat, ko je vse prišlo na dan. Nisem mogel verjeti. Mati mi je prva povedala in ker sem čutil, da moram odločno ukrepati, sem ji nemudoma rekel: ‚Draga mama, ne vem, kaj nameravaš ob tem storiti ti, zase pa moram reči, da Edwarda, če se poroči s to mladenko, ne bom hotel nikoli več videti.‘ To sem rekel takoj. Res sem bil izjemno pretresen! Ubogi Edward! Povsem se je uničil … za vedno si je zaprl vrata v vso spodobno družbo! Toda kakor sem takoj rekel materi, me to prav nič ne preseneča; pri njegovi vzgoji je bilo kaj takega že od nekdaj pričakovati. Moja uboga mati je bila skoraj iz sebe.“

„Ste gospodično že kdaj videli?“

„Da; nekoč, ko je bivala v tej hiši, sem se po naključju oglasil za deset minut; in videl sem je več kot dovolj. Čisto navadno, nerodno podeželsko dekle, brez omike in uglajenosti, pa tudi lepote nima skoraj nič. Zelo dobro se je spominjam. Prav takšno dekle, za kakršno bi si mislil, da lahko očara ubogega Edwarda. Takoj ko mi je mati povedala za to zadevo, sem se ponudil, da sam spregovorim z njim in ga odvrnem od poroke; a izkazalo se je, da je bilo takrat že za vse prepozno. Žal me sprva ni bilo zraven in nisem o ničemer nič vedel, dokler ni prišlo do razdora; takrat pa se, saj razumete, nisem mogel več vmešavati. Ko bi bil izvedel le nekaj ur prej, mislim, da bi zelo verjetno našli kakšno rešitev. Edwardu bi gotovo kar najodločneje predočil vso stvar. ‚Dragi moj,‘ bi mu rekel, ‚pomisli, kaj delaš. Spuščaš se v nadvse sramotno zvezo, ki ji vsa tvoja družina soglasno nasprotuje.‘ Skratka, ne morem se znebiti misli, da bi bili lahko našli kakšno pot. Zdaj pa je prepozno. Stradati bo moral, saj veste, to je gotovo; naravnost stradati.“

Komaj je tako nadvse mirno razrešil to vprašanje, je prišla gospa John Dashwood in pogovor o njem se je končal. Čeprav sama zunaj družine o tem ni nikoli govorila, je Elinor ob njenem prihodu iz zadrege na obrazu in prizadevanja za prisrčnost razbrala, kako močno jo zadeva zaposluje. Šla je celo tako daleč, da je izrazila obžalovanje, ker bosta Elinor in njena sestra tako kmalu zapustili mesto; upala je namreč, da se bodo več videvale. Mož, ki jo je pospremil v sobo in zaljubljeno lovil vsako njeno besedo, je v tem prizadevanju očitno videl višek ljubeznivosti in očarljivosti.

Javi napako v tem poglavju