Audio knjigeSedemnajsto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Gospa Dashwood se je ob pogledu nanj začudila le za hip; da je prišel v Barton, se ji je namreč zdelo nekaj najbolj naravnega na svetu. Veselje in naklonjenost sta njeno presenečenje preživela za lep čas. Sprejela ga je tako prisrčno, da so plahost, hladnost in zadržanost kopnele že pred hišnim pragom, njena očarljiva prijaznost pa jih je povsem premagala. Pravzaprav se moški skoraj ni mogel zaljubiti v katero od hčera, ne da bi se mu ob tem prikupila tudi mati; in Elinor je z zadovoljstvom opazovala, kako Edward spet prihaja k sebi. Zdelo se je, da se mu naklonjenost do vseh znova prebuja in da mu je spet mar za njihovo blaginjo. Vendar ni bil dobre volje; hvalil je hišico, občudoval razgled, bil pozoren in prijazen, a vedrine v njem ni bilo. To so opazile vse, gospa Dashwood pa je krivdo pripisala skoposti njegove matere in sedla k mizi ogorčena nad vsemi sebičnimi starši.
„Kakšne načrte ima gospa Ferrars trenutno z vami, Edward?“ ga je vprašala po kosilu, ko so posedli okoli ognja. „Ali morate še zmeraj proti svoji volji postati velik govornik?“
„Ne. Upam, da je mama zdaj že spoznala, da imam za javno življenje prav tako malo daru kakor veselja!“
„Toda kako naj potem zaslovite? Če hočete ustreči domačim, morate vendar postati slavni; in ker ne marate zapravljati, se ne družite radi z neznanci, nimate poklica in niti samozavesti ne, vam bo šlo to težko od rok.“
„Še poskusil ne bom. Prav nič si ne želim sloveti in utemeljeno upam, da tudi nikoli ne bom. Hvala nebesom! V genialnost in zgovornost človeka pač ni mogoče prisiliti.“
„Dobro vem, da niste častihlepni. Vaše želje so vselej zmerne.“
„Prav tako zmerne kakor pri vseh drugih, se mi zdi. Kot vsakdo si tudi jaz želim popolne sreče, a kot vsakdo moram biti srečen po svoje. Veličina me že ne bo osrečila.“
„Čudno bi bilo, če bi vas!“ je vzkliknila Marianne. „Kaj imata bogastvo ali imenitnost opraviti s srečo?“
„Imenitnost prav malo,“ se je oglasila Elinor, „bogastvo pa precej.“
„Elinor, sram te bodi!“ jo je okarala Marianne. „Denar lahko osreči le tam, kjer ne more osrečiti nič drugega. Ko ima človek dovolj za dostojno življenje, mu večje premoženje, kolikor gre le zanj samega, ne prinese nobenega pravega zadovoljstva.“
„Morda pa bova le prišli na isto,“ je z nasmehom odvrnila Elinor. „Kar je zate dovolj za dostojno življenje, je najbrž precej podobno mojemu bogastvu; in kakršen je pač današnji svet, nama bo brez tega manjkalo vsakršnega udobja — o tem se bova gotovo strinjali. Le tvoje misli so plemenitejše od mojih. Povej, koliko je zate dovolj za dostojno življenje?“
„Kakih tisoč osemsto ali dva tisoč funtov na leto; več pa že ne.“
Elinor se je zasmejala. „Kar dva tisoč na leto! Meni je že tisoč celo bogastvo! Saj sem vedela, kam bova prišli.“
„In vendar je dva tisoč na leto prav zmeren dohodek,“ je vztrajala Marianne. „Z manjšim se družina težko preživlja. Prepričana sem, da moje zahteve niso razsipne. Za manj denarja ni mogoče vzdrževati primernega števila služabnikov, kočije, morda dveh, in lovskih konj.“
Elinor se je spet nasmehnila, ko je slišala, kako natančno sestra opisuje prihodnje stroške v Combe Magni.
„Lovskih konj!“ je ponovil Edward. „Zakaj pa morate imeti lovske konje? Saj ne hodi vsakdo na lov.“
Marianne je zardela in odvrnila: „Toda večina hodi.“
„Jaz pa si želim,“ se je oglasila Margaret, ki se ji je utrnila nova misel, „da bi kdo vsakemu od nas podaril veliko premoženje!“
„O, ko bi nam ga res!“ je vzkliknila Marianne; oči so se ji živo zaiskrile in lica zažarela od radosti ob misli na takšno namišljeno srečo.
„V tej želji smo si menda vsi edini,“ je pripomnila Elinor, „čeprav bogastvo samo ne zadošča za srečo.“
„Ojej!“ je vzkliknila Margaret. „Kako bi bila srečna! Le kaj bi počela s tolikšnim denarjem!“
Marianne je bila videti, kakor da o tem nima najmanjšega dvoma.
„Sama bi bila kar v zadregi, kako porabiti takšno premoženje,“ je rekla gospa Dashwood, „če bi bili vsi moji otroci preskrbljeni že brez moje pomoči.“
„Lotiti se moraš prezidave te hišice,“ je dejala Elinor, „pa bo zadreg hitro konec.“
„Kakšna veličastna naročila bi tedaj romala od vaše družine v London!“ je rekel Edward. „Kako srečen dan za knjigarje, prodajalce not in trgovce z grafikami! Vi, gospodična Dashwood, bi naročili, naj vam pošiljajo kar vse nove grafike, ki kaj veljajo; kar pa zadeva Marianne, dobro poznam njeno velikodušnost: v vsem Londonu ne bi bilo dovolj not, da bi jo zadovoljile. In šele knjige! Thomson, Cowper, Scott — vse bi kupovala znova in znova. Pokupila bi, se mi zdi, prav vse izvode, da ne bi zašli v nevredne roke; in imeti bi morala vsako knjigo, ki uči občudovati staro grčavo drevo. Kajne, Marianne? Oprostite, če sem preveč predrzen. Hotel sem vam le pokazati, da nisem pozabil najinih nekdanjih prepirov.“
„Rada imam, če me kdo spomni na preteklost, Edward — naj bo otožna ali vesela, rada jo obujam — in z govorjenjem o minulih časih me ne boste nikoli užalili. Prav dobro ste uganili, kako bi porabila denar — vsaj delček. Kar bi ga imela pri roki, bi gotovo šlo za dopolnitev zbirke not in knjig.“
„Glavnino premoženja pa bi namenili dosmrtnim rentam za pisatelje ali njihove dediče.“
„Ne, Edward, z njim bi imela drugačne namene.“
„Morda bi ga torej podelili za nagrado tistemu, ki bi napisal najboljši zagovor vašega najljubšega načela: da se človek v življenju ne more zaljubiti več kot enkrat. Domnevam, da o tem še vedno mislite enako?“
„Nedvomno. V mojih letih so nazori že precej ustaljeni. Malo verjetno je, da bi zdaj doživela ali slišala kaj takšnega, kar bi jih omajalo.“
„Vidite, Marianne je še zmeraj enako neomajna,“ je rekla Elinor. „Prav nič se ni spremenila.“
„Le nekoliko resnejša je postala.“
„No, Edward,“ se je oglasila Marianne, „prav vi mi tega res ne morete očitati. Saj tudi sami niste posebno veseli.“
„Zakaj pa tako mislite?“ je odvrnil z vzdihom. „Sicer pa vedrina nikoli ni bila v moji naravi.“
„Pa tudi v Mariannini ne, se mi zdi,“ je pristavila Elinor. „Težko bi ji rekla živahno dekle. Zelo resna je, vsega se loteva z veliko vnemo, včasih veliko govori in zmeraj z žarom — le malokdaj pa je zares vesela.“
„Mislim, da imate prav,“ je odvrnil, „pa vendar sem jo imel zmeraj za živahno dekle.“
„Sama sem se že večkrat zalotila pri takih zmotah,“ je nadaljevala Elinor, „ko sem v tem ali onem povsem napačno presodila čigav značaj. Ljudi sem si predstavljala veliko bolj vesele ali resne, bistre ali neumne, kakor so v resnici, pa komaj vem, zakaj in od kod takšna zmota. Včasih se ravnamo po tem, kar povedo sami o sebi, zelo pogosto pa po tem, kar o njih govorijo drugi, ne da bi si vzeli čas za premislek in lastno presojo.“
„Jaz pa sem mislila, Elinor,“ se je oglasila Marianne, „da je prav, če se v vsem ravnamo po mnenju drugih. Mislila sem, da nam je razsodnost dana le zato, da jo podrejamo sosedovi. Prepričana sem, da si me vselej tako učila.“
„Ne, Marianne, nikoli. Nikoli nisem učila, naj se razum komurkoli podreja. Vplivati sem skušala samo na vedenje. Ne smeš me napak razumeti. Priznam, kriva sem, ker sem si pogosto želela, da bi bila do naših znancev nasploh pozornejša; a kdaj sem ti svetovala, naj prevzameš njihova prepričanja ali se v resnih rečeh ravnaš po njihovi presoji?“
„Sestre torej še niste pridobili za svoje načelo vljudnosti do vseh,“ je Edward nagovoril Elinor. „Prav nič ne napredujete?“
„Prav nasprotno,“ je odvrnila Elinor in pomenljivo pogledala Marianne.
„Razum mi sicer pravi,“ je nadaljeval, „da imate popolnoma prav; bojim pa se, da sem v ravnanju precej bolj podoben vaši sestri. Nikogar nočem užaliti, vendar sem tako neumno plah, da pogosto izpadem brezbrižen, čeprav me ovira le prirojena nerodnost. Večkrat sem že pomislil, da me je narava gotovo ustvarila za preprosto družbo, tako nelagodno se počutim med imenitnimi neznanci!“
„Marianne svoje nepozornosti že ne more opravičevati s plahostjo,“ je pripomnila Elinor.
„Predobro se zaveda lastne vrednosti, da bi jo mučil neutemeljen sram,“ je odvrnil Edward. „Plahost izvira le iz občutka, da smo v tem ali onem manjvredni. Če bi se mogel prepričati, da se vedem povsem sproščeno in uglajeno, ne bi bil plah.“
„Bili pa bi še vedno zadržani,“ je rekla Marianne, „in to je še huje.“
Edward se je zdrznil. „Zadržan! Sem res zadržan, Marianne?“
„Da, zelo.“
„Ne razumem vas,“ je odvrnil in zardel. „Zadržan! Kako, v čem? Kaj naj bi vam pa povedal? Le kaj domnevate?“
Elinor je presenečeno opazila, kako ga je to vznemirilo; a ker je hotela pogovor obrniti na šalo, mu je rekla: „Ali ne poznate moje sestre dovolj dobro, da bi razumeli, kaj misli? Ali ne veste, da ima za zadržanega vsakogar, ki ne govori tako hitro kakor ona in ki z enakim zanosom ne občuduje vsega, kar občuduje sama?“
Edward ni odgovoril. Spet sta se ga z vso močjo polastili resnobnost in zamišljenost in še nekaj časa je obsedel molčeč in potrt.