Enaintrideseto poglavje

Enaintrideseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Marianne je tisto noč spala dlje, kakor je pričakovala, a zjutraj se je prebudila z isto grenko zavestjo o nesreči, s katero je bila zatisnila oči.

Elinor jo je, kolikor je mogla, spodbujala, naj se izpove, in še preden je bil zajtrk na mizi, sta se k temu pogovoru vrnili že večkrat. Elinor je ostajala pri trdnem prepričanju in ji prav tako ljubeče svetovala kakor prej, Marianne pa so znova premetavala vihrava čustva in nenehno je spreminjala sodbo. Včasih je verjela, da je Willoughby prav tako nesrečen in nedolžen kakor ona, že v naslednjem hipu pa je izgubila vso tolažbo, ker ga nikakor ni mogla oprati krivde. En trenutek ji je bilo povsem vseeno, če jo opazuje ves svet, v drugem bi se pred njim za vselej skrila, v tretjem pa se mu je bila pripravljena odločno zoperstaviti. V nečem pa le ni omahovala: družbi gospe Jennings se je ognila, kadar je le mogla, če pa jo je že morala prenašati, je trdovratno molčala. Srce se ji je uprlo misli, da bi gospa Jennings lahko iskreno sočustvovala z njeno bolečino.

„Ne, ne, ne, to ni mogoče,“ je vzkliknila. „Ona ne zna čutiti. Njena prijaznost ni sočutje, njena dobrodušnost ni nežnost. Samo za opravljanje ji gre, in zdaj me ima rada le zato, ker ji dajem snov zanj.“

Elinor ni bilo treba poslušati teh besed, da bi vedela, kako krivično sestra pogosto sodi ljudi. K temu sta jo nagibala razdražljiv, preobčutljiv duh in prevelik pomen, ki ga je pripisovala izjemni rahločutnosti ter čarom uglajenega vedenja. Kakor polovica sveta – če je sploh več kot polovica ljudi bistrih in dobrih – tudi Marianne ob vseh izvrstnih darovih in plemeniti naravi ni bila ne razsodna ne nepristranska. Od drugih je pričakovala enaka mnenja in čustva, kakršna je gojila sama, njihove nagibe pa je presojala po tem, kako so njihova dejanja neposredno vplivala nanjo. Tako se je po zajtrku, ko sta bili sestri v svoji sobi, pripetilo nekaj, zaradi česar je gospa Jennings v njenih očeh padla še niže. Zaradi lastne šibkosti je namreč Marianne ta dogodek zadal novo bolečino, čeprav je gospo Jennings vodila najčistejša dobrohotnost.

S pismom v iztegnjeni roki in veselo nasmejanega obraza je stopila v sobo, prepričana, da prinaša tolažbo, ter rekla:

„No, ljuba moja, prinašam vam nekaj, kar vam bo gotovo dobro delo.“

Marianne je slišala dovolj. Domišljija ji je v hipu pričarala Willoughbyjevo pismo, polno nežnosti in kesanja, ki pojasnjuje vse, kar se je zgodilo, razblinja vse dvome in jo prepriča; takoj za njim pa še Willoughbyja samega, ki ves vnet plane v sobo, da bi pred njenimi nogami z zgovornim pogledom potrdil pisna zagotovila. A kar je ustvaril en trenutek, je naslednji razblinil. Pred njo je bila materina pisava, ki ji dotlej še nikoli ni bila neljuba; in razočaranje po tolikšni zamaknjenosti, večji od samega upanja, je bilo tako ostro, da se ji je zazdelo, kakor da do tistega hipa sploh še ni trpela.

Okrutnosti gospe Jennings ne bi mogla izraziti z nobeno besedo niti v svojih najzgovornejših trenutkih; zdaj pa ji je lahko očitala le s solzami, ki so ji v silovitih sunkih vrele iz oči. Toda očitek je povsem zgrešil cilj: gospa Jennings se je po mnogih izrazih pomilovanja umaknila in jo še kar napotovala k tolažbi v pismu. Ko pa se je Marianne toliko umirila, da ga je lahko prebrala, je v njem našla le malo utehe. Willoughby je polnil vsako stran. Mati je bila še vedno prepričana o njuni zaroki in je prav tako trdno kakor prej zaupala v njegovo stanovitnost; ob Elinorinem pozivu je začutila le potrebo, da Marianne poprosi za večjo odkritost do obeh. To pa je storila s tolikšno nežnostjo do hčere, s tolikšno naklonjenostjo do Willoughbyja in tako trdnim prepričanjem o njuni prihodnji sreči, da je Marianne med branjem od začetka do konca bridko jokala.

Zdaj se ji je vrnila vsa nestrpna želja, da bi bila spet doma; mati ji je bila dražja kakor kdaj prej, dražja prav zaradi pretiranega in zmotnega zaupanja v Willoughbyja, zato je strastno silila k odhodu. Elinor še sama ni vedela, ali bi bilo za sestro bolje ostati v Londonu ali oditi v Barton, zato ji je svetovala le, naj potrpi, dokler ne izvesta, kaj želi mati. Nazadnje je Marianne privolila, da počaka na odgovor.

Gospa Jennings ju je zapustila prej kakor navadno; ni namreč imela miru, dokler ne bi tudi Middletonovi in Palmerjevi dobili priložnosti, da žalujejo prav toliko kakor ona. Odločno je zavrnila Elinorino ponudbo, da jo pospremi, in za vse dopoldne sama odšla od doma. Elinor je s težkim srcem sedla, da bi pisala materi. Zavedala se je, kakšno bolečino ji bo zadala, pismo za Marianne pa ji je razkrilo, kako malo je mater doslej pripravila na resnico. Popisala ji je vse, kar se je zgodilo, in jo prosila za napotke, kako naj ravnata. Marianne, ki je po odhodu gospe Jennings prišla v salon, je medtem nepremično sedela pri mizi, spremljala drsenje sestrinega peresa in žalovala z njo, ker mora opraviti tako težko nalogo, še bolj nežno in boleče pa ob misli, kako bo novica prizadela mater.

Tako sta sedeli kakšno četrt ure, ko je Marianne, katere živci tedaj niso prenesli nobenega nenadnega hrupa, prestrašilo trkanje na vrata.

„Kdo neki bi to bil?“ je vzkliknila Elinor. „In tako zgodaj! Mislila sem, da sva vsaj zdaj na varnem.“

Marianne je stopila k oknu.

„Polkovnik Brandon je!“ je rekla nejevoljno. „Pred njim pa res nikoli nisva varni.“

„Saj ne bo vstopil, ker gospe Jennings ni doma.“

„Na to se že ne bom zanašala,“ je odvrnila in se umaknila v svojo sobo. „Kdor ne ve, kaj bi s svojim časom, nima nobene vesti, ko krade čas drugim.“

Čeprav je njena domneva izvirala iz krivičnosti in zmote, se je izkazala za resnično: polkovnik Brandon je res vstopil. Elinor je bila prepričana, da ga je prignala skrb za Marianne; razbrala jo je z njegovega vznemirjenega, otožnega obraza in iz tesnobnega, čeprav kratkega vprašanja po njej, zato sestri ni mogla odpustiti, da ga tako malo ceni.

„Na Bond Streetu sem srečal gospo Jennings,“ je rekel po prvem pozdravu, „in prigovarjala mi je, naj se oglasim. Tem laže sem se pustil prepričati, ker sem upal, da vas bom našel samo, česar sem si zelo želel. Moj namen – moja želja – moja edina želja pri tem, upam in verjamem, je prinesti nekaj tolažbe; ne, ne smem reči tolažbe, ne takojšnje tolažbe, temveč spoznanje, trajno spoznanje vaši sestri. Moja naklonjenost do nje, do vas in do vaše matere – mi dovolite, da jo dokažem in vam razkrijem nekaj okoliščin, ki bi jih zamolčal vsakdo razen resnično iskrenega prijatelja, ki iz vsega srca želi pomagati? Mislim, da smem ravnati tako – pa vendar, če sem toliko ur prepričeval samega sebe, da imam prav, ali ni že to razlog za bojazen, da se morda motim?“ Umolknil je.

„Razumem vas,“ je rekla Elinor. „Nekaj mi morate povedati o gospodu Willoughbyju, kar bo še jasneje razkrilo njegov značaj. Če mi to zaupate, bo to največje dejanje prijateljstva, kar jih lahko izkažete Marianne. Jaz vam bom za vsako takšno pojasnilo hvaležna že ta hip, ona pa sčasoma prav gotovo tudi. Prosim, res vas lepo prosim, povejte mi.“

„Povedal vam bom. Skratka, ko sem lanskega oktobra odšel iz Bartona – toda to vam ne bo pojasnilo ničesar, začeti moram precej prej. Zelo neroden pripovedovalec bom, gospodična Dashwood; komaj vem, kje naj začnem. Mislim, da bom moral na kratko spregovoriti o sebi, in res bom kratek. Ob takšni temi,“ je globoko vzdihnil, „me pač ne mika, da bi bil obširen.“

Za hip je umolknil, da bi zbral misli, nato pa z novim vzdihom nadaljeval:

„Najbrž ste povsem pozabili pogovor – saj ni pričakovati, da bi vam ostal v spominu – najin pogovor nekega večera v Barton Parku. Tisti večer smo plesali. Omenil sem damo, ki sem jo nekoč poznal in je bila v marsičem podobna vaši sestri Marianne.“

„Nikakor,“ je odvrnila Elinor, „tega nisem pozabila.“ Videti je bilo, da ga to veseli, in dodal je:

„Če me ne varata nezanesljivost in pristranskost nežnih spominov, sta si zelo podobni, tako po duhu kakor po zunanjosti. Ista srčna toplina, ista živahna domišljija in vnema. Ta dama je bila moja bližnja sorodnica, že od malega sirota in očetova varovanka. Bila sva skoraj istih let ter že od ranega otroštva tovariša pri igri in prijatelja. Ne spominjam se časa, ko Elize ne bi ljubil; in ko sva odraščala, sem jo vzljubil s strastjo, kakršne ob moji sedanji osamelosti in turobni resnobnosti morda sploh ne bi pričakovali od mene. Tudi ona me je, mislim, ljubila prav tako goreče kakor vaša sestra gospoda Willoughbyja in, čeprav iz drugega vzroka, nič manj nesrečno. Pri sedemnajstih je bila zame za vselej izgubljena. Poročili so jo – proti njeni volji so jo poročili z mojim bratom. Imela je veliko premoženje, naše družinsko posestvo pa je bilo močno zadolženo. In bojim se, da je to vse, kar je mogoče reči v opravičilo človeku, ki je bil hkrati njen stric in skrbnik. Brat je ni bil vreden; niti ljubil je ni. Upal sem, da ji bo ljubezen do mene pomagala prestati vse hudo, in nekaj časa ji tudi je. Toda v svojem bednem položaju je bila deležna tolikšne trdosrčnosti, da je to nazadnje strlo vso njeno odločnost, in čeprav mi je obljubila, da je nič – toda kako zmedeno pripovedujem! Saj vam sploh še nisem povedal, kako je prišlo do tega. Le nekaj ur naju je še ločilo od skrivnega pobega na Škotsko, ko naju je razkrila izdaja ali neumnost njene služabnice. Mene so pregnali k daljnemu sorodniku, njej pa odvzeli vso svobodo, družbo in razvedrilo, dokler oče ni dosegel svojega. Preveč sem se zanesel na njeno stanovitnost in udarec je bil hud. Če bi bila v zakonu srečna, bi se v svoji mladosti po nekaj mesecih gotovo sprijaznil z usodo ali pa mi vsaj danes ne bi bilo treba žalovati. Vendar ni bilo tako. Brat je ni maral; njegovi užitki niso bili takšni, kakršni bi morali biti, in že od vsega začetka je z njo grdo ravnal. Posledice za tako mlado, živahno in neizkušeno dušo, kakršna je bila gospa Brandon, so bile vse preveč naravne. Sprva se je vdala vsej bedi svojega položaja; in sreča bi bila, ko ne bi živela dovolj dolgo, da je prebolela žalost, ki jo je v njej zbujal spomin name. Toda ali se lahko čudimo, da je klonila, ko pa jo je tak mož naravnost pehal v nezvestobo in ni imela nikogar, ki bi ji svetoval ali jo zadržal? Oče je namreč umrl le nekaj mesecev po njuni poroki, jaz pa sem bil s polkom v Vzhodni Indiji. Ko bi bil ostal v Angliji, bi morda – toda z večletnim umikom sem hotel poskrbeti za srečo obeh, zato sem si izprosil premestitev. Udarec ob njeni poroki,“ je nadaljeval z močno vznemirjenim glasom, „je bil malenkosten – ni bil nič v primerjavi s tistim, kar sem občutil kakšni dve leti zatem, ko sem izvedel za njeno ločitev. Prav to je name vrglo to temno senco – še zdaj mi spomin na prestano trpljenje –“

Ni mogel nadaljevati. Naglo je vstal in nekaj minut hodil po sobi. Elinor je pripoved globoko ganila, še bolj pa njegova stiska, zato ni mogla spregovoriti. Opazil je njeno sočutje, pristopil, jo prijel za roko, jo stisnil in s hvaležnim spoštovanjem poljubil. Po nekaj minutah tihega napora se je toliko zbral, da je mirno nadaljeval.

„Po tistem nesrečnem dogodku so minila skoraj tri leta, preden sem se vrnil v Anglijo. Moja prva skrb po vrnitvi je bila seveda, da jo poiščem; toda iskanje je bilo prav tako brezplodno kakor žalostno. Sled za njo se je izgubila pri prvem zapeljivcu in vse je kazalo, da ga je zapustila le zato, da bi še globlje zabredla v greh. Zakonsko odmerjena preživnina ni bila ne sorazmerna z njenim premoženjem ne zadostna za dostojno življenje, od brata pa sem izvedel, da je pravico do nje že pred meseci prenesla na nekoga drugega. Domneval je – in o tem je govoril povsem hladnokrvno –, da je zaradi potratnosti zašla v stisko in preživnino prodala za trenutno olajšanje. Po šestih mesecih bivanja v Angliji pa sem jo vendarle našel. Iz naklonjenosti do nekdanjega služabnika, ki je pozneje zašel v težave, sem ga šel obiskat v dolžniški zapor. In tam, v isti hiši, prav tako zaprta zaradi dolgov, je bila moja nesrečna svakinja. Kako spremenjena – kako uvela – izčrpana od najhujšega trpljenja! Komaj sem mogel verjeti, da je žalostna, bolehna postava pred menoj vse, kar je ostalo od ljubkega, cvetočega, zdravega dekleta, ki sem ga nekoč oboževal. Kaj sem prestajal ob pogledu nanjo – toda nimam pravice raniti vaših čustev s takšnim opisovanjem; že tako sem vas preveč prizadel. To, da je bila po vsem sodeč v zadnjem stadiju jetike, mi je bilo – da, v takšnem položaju mi je bilo v največjo tolažbo. Življenje ji ni moglo dati ničesar več razen časa, da se pripravi na smrt; in ta čas ji je bil odmerjen. Poskrbel sem za udobno stanovanje in primerno nego; do konca njenih kratkih dni sem jo obiskoval vsak dan. Bil sem ob njej v zadnjih trenutkih.“

Znova je umolknil, da bi se obvladal, Elinor pa je z vzklikom nežnega sočutja izrazila bolečino ob usodi njegove nesrečne prijateljice.

„Upam, da vaša sestra ne bo užaljena,“ je rekel, „ker vidim podobnost med njo in mojo ubogo, osramočeno sorodnico. Njuni usodi, njuni življenji ne moreta biti enaki; in ko bi prirojeno blago naravo prve varovala trdnejša volja ali srečnejši zakon, bi lahko postala vse to, kar boste pri drugi še dočakali. Toda kam sploh vodi vse to? Zdi se, da vam po nepotrebnem zadajam bolečino. Ah, gospodična Dashwood – takšna tema – štirinajst let nedotaknjena – nevarno se je je sploh lotiti! Bolj se bom zbral, krajši bom. V varstvo mi je zapustila edinega otroka, deklico, rojeno iz prvega pregrešnega razmerja, ki je tedaj imela kakšna tri leta. Otroka je ljubila in ga imela vselej pri sebi. To mi je bila dragocena, predragocena zapuščina; in z veseljem bi izpolnil dolžnost v najstrožjem pomenu ter sam bedel nad njeno vzgojo, ko bi razmere to dopuščale. Toda nisem imel ne družine ne doma, zato sem malo Elizo oddal v šolo. Tam sem jo obiskoval, kadar sem le mogel, po bratovi smrti – umrl je pred kakšnimi petimi leti in podedoval sem družinsko posestvo – pa je prihajala k meni v Delaford. Predstavljal sem jo kot daljno sorodnico, a dobro vem, da so ljudje sumili na precej bližje sorodstvo. Pred tremi leti, ko je ravno dopolnila štirinajst let, sem jo vzel iz šole in jo zaupal v oskrbo zelo ugledni gospe v Dorsetshiru, ki je vzgajala še štiri ali pet deklet podobne starosti. Dve leti sem bil z njenim položajem upravičeno zadovoljen. Lanskega februarja, pred skoraj letom dni, pa je nenadoma izginila. Na njeno gorečo prošnjo sem ji dovolil – nepremišljeno, kakor se je pozneje izkazalo –, da je z mlado prijateljico odšla v Bath, kamor je ta spremljala očeta na zdravljenje. Vedel sem, da je oče zelo dober človek, in tudi o hčeri sem imel dobro mnenje – boljše, kakor si ga je zaslužila, saj mi v skrajno trmasti in nespametni molčečnosti ni hotela povedati ničesar, niti pomagati z najmanjšim namigom, čeprav je gotovo vse vedela. Njen oče, dobronameren, a ne prav bister mož, pa mi po mojem res ni mogel ničesar pojasniti. Večinoma se je namreč držal hiše, medtem ko sta dekleti pohajali po mestu in sklepali znanstva po mili volji; skušal me je prepričati, prav tako trdno, kakor je verjel sam, da njegova hči s tem nima prav nič. Skratka, izvedel sem le to, da je Eliza odšla; vse drugo je bilo dolgih osem mesecev prepuščeno ugibanju. Kaj sem si mislil in česa sem se bal, si lahko predstavljate; pa tudi, kako sem trpel.“

„Za božjo voljo!“ je vzkliknila Elinor. „Ali je mogoče – mar je Willoughby –“

„Prvo vest o njej,“ je nadaljeval, „mi je prineslo njeno pismo lanskega oktobra. Poslali so ga za menoj iz Delaforda in prejel sem ga prav tisto jutro, ko naj bi se odpravili v Whitwell. Zato sem tako naglo odšel iz Bartona, kar se je tedaj gotovo vsem zdelo čudno in je nekatere, mislim, tudi užalilo. Ko mi je gospod Willoughby s pogledi očital nevljudnost, ker sem pokvaril izlet, najbrž še slutil ni, da me kliče na pomoč dekle, ki ga je sam pahnil v bedo in nesrečo. Pa tudi ko bi vedel, kaj bi to pomagalo? Bi bil zato kaj manj vesel ali manj srečen ob nasmehih vaše sestre? Ne, storil je že nekaj, česar ne bi mogel storiti nihče, ki premore vsaj kanček sočutja. Dekle, katerega mladost in nedolžnost je zapeljal, je zapustil v najhujši stiski, brez spodobnega doma, brez pomoči, brez prijateljev, pa še njegovega naslova ni poznala! Zapustil jo je z obljubo, da se vrne; a se ni ne vrnil, ne pisal, ne poslal pomoči.“

„To presega vse!“ je vzkliknila Elinor.

„Zdaj poznate njegov značaj: razsipen je, razuzdan in še hujši od obojega. Ker vse to vem že več tednov, si lahko mislite, kako mi je bilo pri srcu, ko sem videl vašo sestro prav tako zaljubljeno vanj kakor prej in so mi zagotavljali, da se bo poročila z njim; zamislite si, kaj sem trpel zaradi vseh vas. Ko sem vas prejšnji teden obiskal in vas našel samo, sem prišel odločen, da izvem resnico, čeprav še nisem vedel, kaj bom storil, ko jo spoznam. Moje vedenje se vam je tedaj gotovo zdelo čudno, zdaj pa ga boste razumeli. Dopustiti, da vas vse tako slepi, gledati vašo sestro – toda kaj bi sploh lahko storil? Nisem upal, da bi mogel uspešno poseči vmes; včasih pa sem celo pomislil, da ga bo vpliv vaše sestre morda poboljšal. Toda po tako nečastnem dejanju – kdo ve, kakšne namene je imel z njo! Kakršni koli so že bili, pa se bo ona zdaj in v prihodnje brez dvoma s hvaležnostjo ozrla na svoj položaj, ko ga bo primerjala z usodo moje uboge Elize; ko bo pomislila na bedno, brezupno stanje nesrečnega dekleta ter si predstavljala, kako ga Eliza še zmeraj ljubi prav tako silno kakor ona sama, le da ji dušo razjedajo očitki vesti, ki jo bodo spremljali vse življenje. Takšna primerjava ji vendar mora pomagati. Spoznala bo, da njeno trpljenje ni nič. Ne izvira iz greha in ji ne more nakopati sramote. Nasprotno, vsak prijatelj ji bo zaradi njega še bolj vdan. Skrb ob njeni nesreči in spoštovanje do poguma, s katerim jo prenaša, lahko naklonjenost le še okrepita. Vendar ji po lastni presoji povejte to, kar sem vam zaupal. Sami boste najbolje vedeli, kako bo vplivalo nanjo. Če ne bi resno in iz srca verjel, da ji to utegne koristiti in ji ublažiti žalost, vas ne bi nadlegoval s pripovedjo o družinskih nesrečah; s pripovedjo, ob kateri bi kdo lahko pomislil, da hočem povzdigniti sebe na račun drugih.“

Elinor se mu je iskreno in prisrčno zahvalila ter mu zagotovila, da bo Marianne po njenem mnenju zelo koristilo, ko bo izvedela za vse to.

„Bolj kakor vse drugo,“ je rekla, „so me boleli njeni poskusi, da bi ga oprala krivde; ti jo namreč vznemirjajo huje, kakor bi jo še tako trdno spoznanje o njegovi nevrednosti. Zdaj bo sprva sicer hudo trpela, a prepričana sem, da ji bo kmalu odleglo. Ali ste,“ je nadaljevala po kratkem molku, „gospoda Willoughbyja še kdaj videli, odkar ste se razšli v Bartonu?“

„Da,“ je resno odvrnil, „enkrat. Enemu srečanju se ni bilo mogoče izogniti.“

Njegov glas je Elinor vznemiril; zaskrbljeno ga je pogledala in vprašala:

„Kako? Ste se z njim sestali, da bi –“

„Drugače se z njim nisem mogel sestati. Eliza mi je, čeprav skrajno nerada, izdala ljubimčevo ime; in ko je kakšna dva tedna po moji vrnitvi tudi on prišel v mesto, sva se po dogovoru sestala – on, da bi svoje ravnanje branil, jaz, da bi ga kaznoval. Vrnila sva se neranjena, zato se za dvoboj ni razvedelo.“

Elinor je vzdihnila ob tej domnevni nujnosti, vendar si ni drznila možu in vojaku očitati njegovega dejanja.

„Takšna,“ je po premolku rekel polkovnik Brandon, „je bila nesrečna podobnost med usodama matere in hčere! In tako slabo sem izpolnil zaupano dolžnost!“

„Ali je še v mestu?“

„Ne; takoj ko si je opomogla po porodu – našel sem jo namreč tik pred tem, da rodi –, sem njo in otroka odpeljal na deželo, in tam je še zdaj.“

Kmalu zatem je pomislil, da Elinor najbrž zadržuje, ko bi morala biti pri sestri, in se poslovil. Še enkrat je sprejel njeno iskreno zahvalo in jo zapustil, polno sočutja in spoštovanja do njega.

Javi napako v tem poglavju