Šestinštirideseto poglavje

Šestinštirideseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Mariannina bolezen je bila resda izčrpavajoča, a ni trajala tako dolgo, da bi okrevala počasi. Mladost, prirojena krepkost in materina bližina so ji tako pomagale, da se je že četrti dan po materinem prihodu lahko preselila v garderobno sobo gospe Palmer. Tja so na njeno izrecno željo povabili polkovnika Brandona, saj je komaj čakala, da se mu iz vsega srca zahvali, ker je pripeljal mater.

Ko je vstopil, zagledal njen spremenjeni obraz in prijel bledo roko, ki mu jo je takoj ponudila, je bil tako ganjen, da je moralo po Elinorini presoji za tem tičati še kaj več kakor le naklonjenost do Marianne ali zavest, da drugi zanjo vedo. Opazovala je žalost v njegovih očeh in gledala, kako ob pogledu na sestro zdaj prebledi, zdaj zardi, ter kmalu zaslutila, da se mu v spomin najbrž vračajo številni prizori nekdanje bridkosti. Obujala jih je podobnost med Marianne in Elizo, ki jo je že sam priznal, zdaj pa so jo še poudarjali vdrte oči, bolehna polt, izčrpana, nemočna drža in prisrčne besede zahvale za neprecenljivo uslugo.

Gospa Dashwood dogajanja ni spremljala nič manj budno kakor hči, a ker so ji misli usmerjala povsem drugačna pričakovanja, je prišla tudi do povsem drugačnih sklepov. V polkovnikovem vedenju ni opazila ničesar, česar ne bi porajala najpreprostejša in najočitnejša čustva, ob Marianninih besedah in dejanjih pa se je prepričevala, da se v njih že prebuja nekaj več kakor le hvaležnost.

Marianne je bila vsake pol dneva vidno močnejša, zato je gospa Dashwood, ki si je vrnitve želela prav toliko kot hči, čez dan ali dva že spregovorila o odhodu v Barton. Od njenih načrtov so bili odvisni tudi načrti obeh prijateljev. Gospa Jennings ni mogla zapustiti Clevelanda, dokler so bile tam Dashwoodove, polkovnika Brandona pa so s skupno prošnjo kmalu pregovorile, da bo ostal prav tako dolgo, čeprav ni bil tako nepogrešljiv. V zameno sta z gospo Jennings prepričala gospo Dashwood, da za pot domov sprejme njegovo kočijo, v kateri bo bolni hčeri udobneje. Gospa Dashwood in gospa Jennings, ki je bila v svoji dejavni dobrosrčnosti prijazna in gostoljubna tudi v tujem imenu, sta ga nato skupaj povabili v hišico. Z veseljem je obljubil, da jih čez nekaj tednov obišče in odpelje kočijo domov.

Napočil je dan slovesa in odhoda. Marianne se je od gospe Jennings poslavljala še posebej dolgo in pozorno, s tako iskreno hvaležnostjo, tolikšnim spoštovanjem in toliko lepimi željami, kakor da ji srce narekuje, naj s tem molče prizna in popravi nekdanjo brezbrižnost. Od polkovnika Brandona se je poslovila prisrčno in prijateljsko, on pa ji je skrbno pomagal v kočijo in si očitno močno prizadeval, da bi imela zase vsaj polovico prostora. Nato sta vstopili še gospa Dashwood in Elinor. Druga dva sta ostala sama, se pogovarjala o popotnicah in občutila praznino, dokler niso gospe Jennings sporočili, da jo čaka kočija. Pogrešanje mladih družabnic naj bi ji na poti blažilo služabničino kramljanje. Takoj zatem se je tudi polkovnik Brandon sam odpravil proti Delafordu.

Vožnja je trajala dva dni in Marianne je pot prenesla brez hujše utrujenosti. Budni spremljevalki sta zanjo storili vse, kar sta mogla narekovati najvdanejša ljubezen in najskrbnejša pozornost, ter bili bogato poplačani, ko sta videli, da je brez telesnih bolečin in v duši mirna. Zlasti Elinor se je veselila njenega duševnega ravnovesja. Teden za tednom jo je gledala nenehno trpeti, strto od srčne bolečine, o kateri ni imela ne poguma govoriti ne moči, da bi jo prikrila. Zdaj pa je z veseljem, ki ga nihče drug ni mogel občutiti tako globoko, opažala njeno zbranost. Upala je, da izvira iz resnega premisleka ter da jo bo sčasoma pripeljala do zadovoljstva in vedrine.

Ko pa so se približale Bartonu in se znašle v krajih, kjer sta vsako polje in vsako drevo v njej budila kak poseben, boleč spomin, je Marianne vendarle utihnila in se zamislila. Obrnila je obraz proč in nepremično strmela skozi okno. A Elinor se temu ni mogla čuditi niti ji česa očitati. Ko ji je pomagala iz kočije in opazila, da je jokala, je v tem videla le čustvo, ki je bilo preveč naravno, da bi vzbudilo kaj manj nežnega kot sočutje, zaradi nevsiljivosti pa je bilo vredno celo pohvale. V vsem njenem poznejšem vedenju je prepoznavala prebujeno voljo in razumno prizadevanje. Komaj so namreč stopile v dnevno sobo, se je Marianne odločno ozrla naokrog, kakor da bi se hotela takoj privaditi pogledu na vse predmete, ki bi jo utegnili spominjati na Willoughbyja. Govorila je malo, a v vsakem stavku se je trudila za vedrino, in če ji je tu in tam ušel vzdih, se je vselej opravičujoče nasmehnila. Po kosilu je hotela poskusiti igrati na klavir. Stopila je k njemu, a ji je pogled najprej obstal na notah neke opere, ki ji jih je priskrbel Willoughby. V njih je bilo nekaj njunih najljubših duetov, na naslovnem listu pa je bilo z njegovo roko izpisano njeno ime. Tako ni šlo. Odkimala je, odložila zvezek in kakšno minuto preletavala tipke, nato pa potožila, da ima še slabotne prste, in klavir spet zaprla. Ob tem pa je odločno izjavila, da bo odslej veliko vadila.

Naslednje jutro ta razveseljiva znamenja niso prav nič oslabela. Nasprotno: ker ji je počitek okrepil tako duha kakor telo, je bilo v njenem pogledu in besedah še več pristne živahnosti. Veselila se je Margaretine vrnitve in govorila o ljubem družinskem krogu, ki bo tedaj spet sklenjen, o skupnih opravilih in vedrem druženju kot o edini sreči, ki si jo je vredno želeti.

„Ko se vreme ustali in se mi povrnejo moči,“ je rekla, „bomo šle vsak dan skupaj na dolge sprehode. Hodile bomo do kmetije na robu planjave in pogledale, kako gre otrokom; hodile bomo do novih nasadov sira Johna pri Barton Crossu in do Abbeylanda; in pogosto bomo šle do starih samostanskih ruševin ter poskušale slediti temeljem tako daleč, kot pravijo, da so nekoč segali. Vem, da bomo srečne. Vem, da bo poletje srečno minilo. Odločila sem se, da ne bom nikoli vstala pozneje kot ob šestih, in odtlej do kosila bom vsako minuto posvetila bodisi glasbi bodisi branju. Načrt sem si že naredila in odločena sem, da se lotim resnega učenja. Našo knjižnico predobro poznam, da bi v njej iskala kaj več kakor kratkočasje. V Barton Parku pa je veliko del, ki jih je vredno prebrati; in še druga so, novejša, za katera vem, da si jih lahko izposodim pri polkovniku Brandonu. Če bom brala samo šest ur na dan, bom v enem letu pridobila veliko znanja, ki ga zdaj pogrešam.“

Elinor jo je spoštovala zaradi načrta, ki je izviral iz tako plemenitih vzgibov. Vendar se je morala nasmehniti, ko je videla, kako ista razvneta domišljija, ki je sestro prej gnala v skrajnosti medlega brezdelja in sebičnega tarnanja, zdaj vnaša pretiravanje v načrt za razumno delo in krepostno samoobvladovanje. Toda nasmeh se ji je spremenil v vzdih, ko se je spomnila, da še ni izpolnila obljube Willoughbyju. Bala se je, da mora Marianne povedati nekaj, kar ji utegne znova razburkati duha in vsaj za nekaj časa uničiti lepe obete mirnega, dejavnega življenja. Neprijetni trenutek je želela odložiti, zato je sklenila počakati, dokler si sestra bolj ne opomore. A komaj je sklep sprejela, ga je že morala prelomiti.

Marianne je bila doma že dva ali tri dni, preden se je vreme dovolj zjasnilo, da je takšna okrevalka smela na prosto. Nazadnje pa je napočilo blago, prijetno jutro, ki je hčer vabilo ven, materi pa vlivalo zaupanje. Marianne je dobila dovoljenje, da se ob Elinorini roki sprehaja po stezi pred hišo, dokler se ne utrudi.

Sestri sta krenili tako počasi, kakor je zahtevala Mariannina slabotnost, saj po bolezni še ni poskusila hoditi zunaj. Prišli sta le malo naprej od hiše, ravno toliko, da se je pred njima v celoti odprl pogled na grič za njo, tisti usodni grič, ko je Marianne obstala, ga pogledala in mirno spregovorila:

„Tam, prav tam,“ je rekla in pokazala z roko, „na tisti štrleči vzpetini – tam sem padla; in tam sem prvič zagledala Willoughbyja.“

Ob tem imenu ji je glas zamrl, a si je kmalu opomogla in dodala:

„Hvaležna sem, da lahko tisti kraj gledam s tako malo bolečine! Ali bova kdaj govorili o tem, Elinor?“ je obotavljaje vprašala. „Ali pa bi bilo to narobe? Upam, da zdaj že zmorem govoriti o tem tako, kakor se spodobi.“

Elinor jo je nežno spodbudila, naj bo odkrita.

„Kar zadeva obžalovanje,“ je rekla Marianne, „sem z njim opravila, vsaj kolikor se tiče njega. Ne nameravam ti govoriti, kaj sem do njega čutila nekoč, ampak kaj čutim zdaj. Ko bi se le mogla prepričati o eni stvari, ko bi smela verjeti, da vendar ni ves čas le igral, da me ni ves čas varal; predvsem pa, ko bi mogla zagotovo vedeti, da nikoli ni bil tako zelo hudoben, kakor sem se včasih bala, odkar sem slišala zgodbo tistega nesrečnega dekleta –“

Utihnila je. Elinor si je njene besede z veseljem vtisnila v spomin in odgovorila:

„Misliš torej, da bi bila mirna, če bi se lahko o tem prepričala.“

„Da. Moj duševni mir je od tega odvisen iz dveh razlogov. Ne le da je strašno človeka, ki mi je pomenil toliko kot on, sumiti takih naklepov; kakšna se moram ob tem zdeti sama sebi? Kaj drugega kakor skrajno sramotna nepremišljenost v ljubezni bi me moglo v mojem položaju izpostaviti –“

„Kako pa bi si potem razložila njegovo vedenje?“ je vprašala sestra.

„Mislila bi – o, kako rada bi mislila, da je bil le nestanoviten, zelo, zelo nestanoviten.“

Elinor ni rekla nič več. Pri sebi je tehtala, ali bi bilo primerno, da kar takoj začne pripovedovati, ali pa naj počaka, dokler si Marianne bolj ne opomore; in nekaj minut sta počasi in molče stopali naprej.

„Nič preveč dobrega mu ne želim,“ je nazadnje z vzdihom rekla Marianne, „če mu želim, da mu premišljevanje na samem ne bi bilo nič bolj mučno kakor meni. Že tako bo dovolj trpel.“

„Mar primerjaš svoje ravnanje z njegovim?“

„Ne. Primerjam ga s tem, kakršno bi moralo biti; primerjam ga s tvojim.“

„Najina položaja si nista bila dosti podobna.“

„Bolj sta si bila podobna kakor najino ravnanje. Preljuba Elinor, ne zagovarjaj iz dobrote tistega, kar mora tvoja razsodnost, vem, obsojati. Bolezen me je streznila. Dala mi je čas in mir za resen premislek. Že dolgo, preden sem si dovolj opomogla, da sem lahko govorila, sem bila povsem zmožna razmišljati. Ozrla sem se v preteklost: v svojem vedenju, odkar smo ga lansko jesen spoznale, nisem videla ničesar drugega kakor vrsto nepremišljenosti do sebe in neprijaznosti do drugih. Videla sem, da sem si s čustvi sama nakopala trpljenje in da me je pomanjkanje trdnosti v njem skoraj spravilo v grob. Dobro sem vedela, da sem si bolezen v celoti nakopala sama, ker sem tako zanemarjala zdravje, čeprav sem že takrat čutila, da to ni prav. Če bi umrla, bi bila sama kriva za svojo smrt. Da sem bila v nevarnosti, sem izvedela šele, ko je minila. Toda ob občutkih, ki so jih v meni zbujale te misli, se čudim, da sem ozdravela; čudim se, da me ni že sama silovita želja, da bi živela in imela čas za pokoro pred Bogom in pred vami vsemi, pri priči pokončala. Če bi umrla, v kakšni strašni bridkosti bi pustila tebe, ki si mi bila negovalka, prijateljica, sestra! Tebe, ki si videla vso razdražljivo sebičnost mojih zadnjih dni, ki si poznala vse tožbe mojega srca! Kakšna bi živela v tvojem spominu! Pa mama! Kako bi jo mogla potolažiti! Ne znam povedati, kako sem se gnusila sama sebi. Kamor koli v preteklost sem se ozrla, povsod sem zagledala kakšno zanemarjeno dolžnost ali slabost, ki sem se ji vdajala. Zdelo se mi je, da sem vsakomur storila krivico. Dobroto gospe Jennings, njeno nenehno dobroto, sem poplačala z nehvaležnim prezirom. Do Middletonovih, Palmerjevih, obeh gospodičen Steele, celo do vsakega bežnega znanca sem bila nesramna in krivična. Zakrknila sem si srce za njihove odlike in se jezila že zaradi njihove pozornosti. Johnu, Fanny, da, celo njima sem izkazala manj spoštovanja, kot jima gre, čeprav si zaslužita tako malo. A tebi, predvsem tebi, še bolj kakor mami, sem delala krivico. Jaz in edino jaz sem poznala tvoje srce in njegove bridkosti; in k čemu me je to spodbudilo? Ne k sočutju, ki bi koristilo tebi ali meni. Pred očmi sem imela tvoj zgled; pa čemu? Ali sem bila zato obzirnejša do tebe in bolj skrbela za tvoj mir? Sem posnemala tvojo potrpežljivost ali ti olajšala breme s tem, da bi prevzela vsaj del tistih dolžnosti splošne ustrežljivosti ali posebne hvaležnosti, ki si jih morala dotlej opravljati povsem sama? Ne; tudi ko sem vedela, da si nesrečna, sem se prav tako kakor prej, ko sem te imela za brezskrbno, izogibala vsakemu naporu, ki bi ga zahtevala dolžnost ali prijateljstvo. Komaj sem dopuščala, da bi žalost lahko obstajala še kje razen v meni; žalovala sem samo za tistim srcem, ki me je zapustilo in mi storilo krivico, tebe, za katero sem zatrjevala, da te brezmejno ljubim, pa pustila, da si bila zaradi mene nesrečna.“

Tu je nagli tok samoobtoževanja zastal. Elinor jo je želela čim prej potolažiti, in čeprav je bila preveč poštena, da bi ji laskala, ji je nemudoma izrekla pohvalo in ponudila oporo, ki si ju je s svojo iskrenostjo in skesanostjo še kako zaslužila. Marianne ji je stisnila roko in odgovorila:

„Zelo dobra si. Prihodnost bo pokazala, kaj zmorem. Načrt sem si že zastavila, in če se ga bom zmogla držati, bom obvladala čustva in si poboljšala značaj. Ne bodo več v nadlego drugim in v muko meni. Odslej bom živela samo za družino. Ti, mama in Margaret mi morate odslej pomeniti ves svet; vsa moja ljubezen bo pripadala vam trem. Nikoli več me ne bo niti najmanj mikalo, da bi odšla od vas, od doma. In če se bom že družila z drugimi ljudmi, se bom samo zato, da pokažem, kako se je moj duh ponižal, kako se mi je poboljšalo srce in da znam biti vljudna ter drobne življenjske dolžnosti opravljati blago in potrpežljivo. Kar pa zadeva Willoughbyja, bi bilo prazno govoriti, da ga bom kmalu pozabila ali da ga bom sploh kdaj pozabila. Spomina nanj ne more izbrisati nobena sprememba okoliščin ali prepričanj. Toda obvladovala ga bom, krotila ga bom z vero, razumom in nenehnim delom.“

Pomolčala je, nato pa tiho dodala: „Ko bi le poznala njegovo srce, bi bilo vse lahko.“

Elinor je že nekaj časa tehtala, ali bi bilo prav ali narobe, če bi že zdaj tvegala in spregovorila, a ni bila nič bliže odločitvi kakor na začetku. Ko je slišala te besede, je uvidela, da tuhtanje ne zaleže in da je treba preprosto zbrati odločnost, zato je kmalu napeljala pogovor na to, kar ji je imela povedati.

Upala je, da je pripoved izpeljala spretno. Vznemirjeno poslušalko je previdno pripravila na to, kar bo slišala; preprosto in pošteno je navedla glavne razloge, s katerimi je Willoughby opravičeval svoje ravnanje, pravično prikazala njegovo kesanje in omilila le njegova zatrjevanja o sedanji naklonjenosti. Marianne ni črhnila. Trepetala je, povešala pogled in ustnice so ji pobledele še bolj kakor med boleznijo. V srcu se ji je porajalo tisoč vprašanj, a si ni upala izreči niti enega. S hlastno vnemo je lovila vsak zlog; nevede je močno stiskala sestrino roko, solze pa so ji oblivale lica.

Elinor se je bala, da se bo sestra utrudila, zato jo je povedla proti domu. Čeprav Marianne svoji radovednosti ni dala duška z nobenim vprašanjem, je Elinor zlahka uganila, kaj vse bi rada izvedela. Dokler nista prišli do vrat hišice, je zato govorila samo o Willoughbyju in njunem pogovoru ter skrbno opisovala vsako besedo in pogled, kjer se ji je zdelo varno spuščati v podrobnosti. Brž ko sta vstopili, jo je Marianne hvaležno poljubila in skozi solze komaj razločno izgovorila: „Povej mami.“ Nato se je ločila od sestre in počasi odšla po stopnicah. Elinor je ni nameravala motiti v samoti, ki si jo je zdaj tako upravičeno želela. Zaskrbljeno je premišljevala, kaj bo ta samota prinesla, in sklenila, da bo pogovor spet načela sama, če ga že Marianne ne bo. Nato je stopila v dnevno sobo, da bi izpolnila njeno naročilo ob slovesu.

Javi napako v tem poglavju