Audio knjigeŠestintrideseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Nekaj dni po tem srečanju so časniki svetu naznanili, da je soproga gospoda Thomasa Palmerja srečno povila sina in dediča; nadvse zanimiva in razveseljiva vest, vsaj za vse bližnje sorodnike in prijatelje, ki so zanjo vedeli že prej.
Ta dogodek, tako pomemben za srečo gospe Jennings, je začasno predrugačil njen vsakdan in prav toliko vplival tudi na obveznosti njenih mladih prijateljic. Ker je hotela biti čim več pri Charlotte, se je vsako jutro odpravila k njej, brž ko se je oblekla, in se vračala šele pozno zvečer; gospodični Dashwood pa sta na izrecno željo Middletonovih vsak dan od jutra do večera preživeli v Conduit Streetu. Sami bi veliko raje vsaj dopoldne ostali pri gospe Jennings, vendar se željam vseh drugih nista mogli postaviti po robu. Njun čas je tako pripadel lady Middleton in sestrama Steele, ki so družbo obeh sester v resnici cenile prav tako malo, kakor so se zanjo na videz vneto potegovale.
Za lady Middleton sta bili preveč razsodni, da bi si ju želela za družabnici; sestri Steele pa sta ju ljubosumno gledali kot vsiljivki na svojem ozemlju, saj sta bili deležni prijaznosti, ki sta si jo hoteli pridržati zase. Čeprav lady Middleton do Elinor in Marianne ne bi mogla biti bolj vljudna, ju v resnici ni prav nič marala. Ker nista laskali ne njej ne njenim otrokom, ni mogla verjeti, da sta dobrosrčni; ker sta radi brali, pa ju je imela za zbadljivi. Morda niti ni natanko vedela, kaj pomeni biti zbadljiv, a to ni bilo pomembno. Očitek je bil v splošni rabi in zlahka ga je bilo izreči.
Ob njima sta bili v zadregi tako lady Middleton kakor Lucy. Eno sta ovirali pri brezdelju, drugo pri delu. Lady Middleton je bilo pred njima nerodno posedati križem rok, Lucy pa se je bala, da jo bosta prezirali zaradi laskanja, ki si ga je sicer tako ponosno izmišljala in ga trosila naokrog. Gospodično Steele sta od vseh treh najmanj motili in zlahka bi se ji bili povsem prikupili. Ko bi ji le katera od njiju izčrpno in do zadnje podrobnosti popisala vso zgodbo med Marianne in gospodom Willoughbyjem, bi se čutila bogato poplačano za žrtev, ki jo je morala ob njunem prihodu prinesti, ko jima je po kosilu odstopila najboljši sedež ob kaminu. Toda tega zadoščenja ji nista privoščili. Čeprav je pred Elinor pogosto pomilovala njeno sestro in vpričo Marianne večkrat navrgla kako pripombo o nestanovitnosti kavalirjev, ji je prva namenila le ravnodušen pogled, druga pa pogled, poln odpora. Za njeno naklonjenost bi bil zadostoval še manjši trud. Ko bi jo le malo podražili zaradi doktorja! A pri tem sta ji bili prav tako malo pripravljeni ustreči kakor drugi, in kadar je sir John obedoval zdoma, je lahko minil ves dan, ne da bi na ta račun slišala kako drugo šalo razen tistih, ki jih je bila tako dobra zbijati sama.
Vsega tega ljubosumja in nezadovoljstva pa gospa Jennings ni niti slutila. Zdelo se ji je imenitno, da so dekleta skupaj, in mladima prijateljicama je skoraj vsak večer čestitala, ker sta bili tako dolgo rešeni družbe dolgočasne starke. Včasih se jima je pridružila pri sir Johnu, včasih doma; a kamor koli je že prišla, je bila vselej odlične volje, vsa radostna in polna lastne pomembnosti. Charlottino dobro okrevanje je pripisovala svoji negi in o njenem stanju je bila pripravljena poročati tako natančno in podrobno, kakor si je želela slišati le gospodična Steele. Nekaj pa jo je vendarle težilo in nad tem se je pritoževala vsak dan. Gospod Palmer je zagovarjal med moškimi razširjeno, a prav nič očetovsko mnenje, da so vsi dojenčki enaki. In čeprav je sama ob različnih priložnostih povsem jasno opažala presenetljivo podobnost med tem otrokom in prav vsakim sorodnikom po obeh straneh, otrokovega očeta o tem ni mogla prepričati. Nikakor ni hotel verjeti, da deček ni natanko tak kakor vsi drugi dojenčki iste starosti; še k preprostemu priznanju, da je najlepši otrok na svetu, ga ni bilo mogoče pripraviti.
Zdaj pa naj povem, kakšna nesreča je približno v tem času doletela gospo John Dashwood. Ko sta jo svakinji z gospo Jennings prvič obiskali v Harley Streetu, je po naključju prišla še neka druga znanka; sama po sebi ta okoliščina ni obetala nič hudega. Toda dokler se ljudje prepuščajo domišljiji, si o našem ravnanju ustvarjajo napačne sodbe in o njem odločajo po bežnem videzu, je naša sreča do neke mere vselej prepuščena naključju. Tokrat je zadnja obiskovalka pustila domišljiji tako daleč pred resnico in verjetnostjo, da je že samo ob imenu gospodičen Dashwood in pojasnilu, da sta sestri gospoda Dashwooda, nemudoma sklenila, da sta nastanjeni v Harley Streetu. Zaradi te zmote sta čez dan ali dva skupaj z bratom in svakinjo prejeli vabilo na manjši glasbeni večer pri njej. Gospa John Dashwood se je morala zato sprijazniti ne le z neznansko nevšečnostjo, da je po gospodični Dashwood poslala svojo kočijo, temveč, kar je bilo še huje, tudi z vso neprijetnostjo videza, da jima izkazuje pozornost. In kdo ve, ali ne bosta pričakovali, da ju bo še kdaj vzela s seboj? Resda bi ju lahko vselej razočarala. Toda to ni zadoščalo; kadar se ljudje odločijo ravnati napak in se tega zavedajo, so užaljeni, če kdo od njih pričakuje kaj boljšega.
Marianne se je sčasoma tako navadila vsak dan hoditi v družbo, da ji je postalo vseeno, ali gre ali ostane doma. Mirno in mehanično se je pripravljala na vsak večerni obisk, čeprav od nobenega ni pričakovala niti najmanjše zabave in pogosto vse do zadnjega trenutka niti ni vedela, kam jo bo pot zanesla.
Za obleko in videz ji je bilo že tako malo mar, da jima med vsem oblačenjem in urejanjem ni namenila niti pol toliko pozornosti kakor gospodična Steele v prvih petih minutah, ko je urejena stopila prednjo. Njenemu budnemu očesu in neizmerni radovednosti ni ušlo nič. Vse je videla in po vsem spraševala; ni se pomirila, dokler ni izvedela za ceno prav vsakega kosa Mariannine oprave; število vseh njenih oblek bi znala oceniti bolje kakor Marianne sama in ni opuščala upanja, da bo, še preden se razideta, izvedela, koliko jo na teden stane perica in koliko denarja ima vsako leto zase. Tako nesramno poizvedovanje se je navadno sklenilo še s poklonom. Ta naj bi bil sicer obliž, a se je Marianne zdel največja nesramnost od vseh. Potem ko je prestala zaslišanje o ceni in kroju obleke, barvi čevljev in pričeski, je namreč skoraj zagotovo slišala, da je „častna beseda, videti nadvse imenitno in bo gotovo osvojila nič koliko src“.
S takšno spodbudo so jo tudi tokrat pospremili k bratovi kočiji. S sestro sta bili pripravljeni sesti vanjo pet minut za tem, ko je ustavila pred vrati. Ta točnost pa ni bila posebno po volji svakinji, ki je že pred njima prispela k znanki in tam upala, da bosta zamudili ter s tem povzročili nevšečnosti bodisi njej bodisi njenemu kočijažu.
Dogodki tega večera niso bili posebej omembe vredni. Kakor na drugih glasbenih večerih je bilo tudi na tem precej ljudi, ki so v glasbi znali resnično uživati, in še precej več takih, ki tega sploh niso znali; nastopajoči pa so bili kakor po navadi po lastnem mnenju in po mnenju najtesnejših prijateljev najboljši ljubiteljski glasbeniki v Angliji.
Ker Elinor ni bila glasbeno nadarjena in se za tako tudi ni hotela izdajati, je brez pomislekov odvrnila pogled od koncertnega klavirja, kadar se ji je zahotelo. Celo harfa in violončelo je nista ovirala, da si ne bi po mili volji ogledovala česa drugega v sobi. Ko ji je pogled tako zataval po prostoru, je v skupini mladeničev opazila prav tistega, ki jim je pri Grayu predaval o škatlicah za zobotrebce. Kmalu zatem je videla, da se ozira proti njej in se zaupno pogovarja z njenim bratom. Ravno je sklenila, da bo brata povprašala po mladeničevem imenu, ko sta stopila k njej in ji ga je gospod Dashwood predstavil kot gospoda Roberta Ferrarsa.
Nagovoril jo je s sproščeno vljudnostjo in glavo zasukal v priklon, ki ji je prav tako jasno kakor besede povedal, da je natanko tak gizdalin, kakršnega je opisala Lucy. Kakšna sreča bi bila zanjo, ko bi bila njena naklonjenost do Edwarda manj odvisna od njegovih odlik kakor od odlik njegovih najbližjih sorodnikov! Tedaj bi bratov priklon zadal poslednji udarec temu, kar bi bili načeli že osornost matere in sestre. A čeprav se je čudila razliki med mladeničema, praznoglavost in domišljavost enega nista prav nič omajali njenega spoštovanja do skromnosti in vrlin drugega. Zakaj sta si tako različna, ji je v četrt ure pogovora pojasnil kar Robert sam. Ko je govoril o bratu in obžaloval njegovo skrajno neuglajenost, zaradi katere se po njegovem trdnem prepričanju ni gibal v primernih krogih, jo je odkrito in velikodušno pripisal veliko manj kakšni prirojeni pomanjkljivosti kakor nesrečni vzgoji pri domačem učitelju. Sam pa se je, čeprav ga narava najbrž ni obdarila z nobeno posebno, bistveno prednostjo, že zgolj po zaslugi uglednega internata v družbi znašel prav tako dobro kakor kdor koli drug.
„Pri moji duši,“ je pristavil, „prepričan sem, da gre samo za to; in to pogosto povem tudi materi, kadar jo zaradi tega tare skrb. ‚Draga mama,‘ ji vselej rečem, ‚pomiriti se moraš. Zla zdaj ni več mogoče popraviti, v celoti pa si ga zakrivila sama. Zakaj si se pustila mojemu stricu, sir Robertu, proti lastni presoji prepričati, da si Edwarda v najbolj odločilnih letih življenja zaupala domačemu učitelju? Ko bi ga bila namesto h gospodu Prattu poslala v Westminster kakor mene, bi se vsemu temu izognili.‘ Tako jaz vselej gledam na to reč in mati je popolnoma prepričana, da je ravnala napak.“
Elinor mu ni hotela ugovarjati. Kar koli si je že mislila o prednostih takšnih šol nasploh, se Edwardovega bivanja pri družini gospoda Pratta nikakor ni mogla spominjati z zadovoljstvom.
„Mislim, da živite v Devonshiru,“ je nato pripomnil, „v hišici blizu Dawlisha.“
Elinor mu je pojasnila, kje hišica v resnici stoji; očitno ga je nekoliko presenetilo, da lahko kdo živi v Devonshiru, ne da bi živel blizu Dawlisha. Vendar je takšnemu bivališču izrekel najtoplejše priznanje.
„Jaz,“ je rekel, „imam hišice neznansko rad; v njih je vedno toliko udobja, toliko elegance. In zagotavljam vam, če bi mi ostajalo kaj denarja, bi kupil kos zemlje in si jo postavil nedaleč od Londona, da bi se lahko kadar koli sam zapeljal tja, zbral okrog sebe nekaj prijateljev in užival. Vsakomur, ki namerava graditi, svetujem, naj si postavi hišico. Moj prijatelj lord Courtland je pred dnevi prišel k meni prav po nasvet in mi razgrnil tri različne Bonomijeve načrte. Izbral naj bi najboljšega. ‚Dragi Courtland,‘ sem rekel in jih pri priči vse vrgel v ogenj, ‚ne izberite nobenega, temveč si vsekakor postavite hišico.‘ In mislim, da se bo nazadnje res tako končalo.
„Nekateri si domišljajo, da v hišici ni ne udobja ne prostora, pa se povsem motijo. Prejšnji mesec sem bil pri prijatelju Elliottu blizu Dartforda. Lady Elliott je hotela prirediti ples. ‚Toda kako naj to izvedemo?‘ je rekla. ‚Dragi Ferrars, povejte mi vendar, kako naj se tega lotimo. V vsej hišici ni sobe, ki bi sprejela deset parov, in kje naj bo večerja?‘ Jaz pa sem takoj videl, da tu ne more biti nobene zadrege, in sem rekel: ‚Draga lady Elliott, nikar ne skrbite. V jedilnici bo zlahka prostora za osemnajst parov; mizice za kartanje lahko postavite v salon, v knjižnici lahko ponudite čaj in drugo okrepčilo, večerjo pa pogrnite v veliki sprejemnici.‘ Lady Elliott je bila nad zamislijo navdušena. Izmerili smo jedilnico in ugotovili, da sprejme natanko osemnajst parov, in vse so uredili natančno po mojem načrtu. Torej vidite, da lahko ljudje, če se le znajo prav lotiti reči, v hišici uživajo prav toliko udobja kakor v najprostornejšem dvorcu.“
Elinor je vsemu pritrdila; zdelo se ji je namreč, da si ne zasluži takšnega priznanja, kakršno bi mu izkazala z razumnim ugovorom.
Ker John Dashwood v glasbi ni užival nič bolj kakor njegova najstarejša sestra, so lahko tudi njegove misli svobodno tavale drugod. Med večerom se je domislil nečesa, kar je po vrnitvi domov zaupal ženi, da bi slišal njeno mnenje. Ob premlevanju zmote gospe Dennison, ki je njegovi sestri imela za njuni gostji, se mu je zazdelo prav, da bi ju zares povabila k sebi, dokler gospo Jennings obveznosti zadržujejo zdoma. Stroškov ne bi bilo nobenih, nevšečnosti prav tako ne; in sploh mu je tankočutna vest nalagala to pozornost kot nekaj potrebnega, da bi se dokončno odvezal obljube, ki jo je dal očetu. Fanny je predlog osupnil.
„Ne vem, kako bi to lahko storila,“ je rekla, „ne da bi užalila lady Middleton, saj sta vsak dan pri njej; sicer bi to nadvse rada naredila. Saj veš, da sem jima vselej pripravljena izkazati vso pozornost, kar je je v moji moči, in to dokazuje tudi dejstvo, da sem ju nocoj vzela s seboj. Toda onidve sta gostji lady Middleton. Kako naj ju povabim od nje?“
Mož, čeprav je to povedal zelo ponižno, ni uvidel tehtnosti njenega ugovora. „V Conduit Streetu sta preživeli že teden dni in lady Middleton ne more zameriti, če prav toliko dni posvetita tako bližnjim sorodnikom.“
Fanny je za hip pomolčala, nato pa z novo vnemo rekla:
„Dragi moj, iz srca rada bi ju povabila, če bi le mogla. Toda ravno sem se odločila, da bom za nekaj dni k nama povabila sestri Steele. Zelo lepo vzgojeni, dobri dekleti sta in mislim, da jima dolgujeva to pozornost, saj je njun stric toliko dobrega storil za Edwarda. Tvoji sestri lahko povabiva kako drugo leto, saj veš; sester Steele pa morda ne bo več v mestu. Prepričana sem, da ti bosta všeč; pravzaprav sta ti že zdaj zelo všeč, saj veš, in moji materi tudi; Harry pa ju naravnost obožuje!“
Gospod Dashwood se je dal prepričati. Uvidel je, da je treba sestri Steele nemudoma povabiti, vest pa si je pomiril s sklepom, da bo svoji sestri povabil drugo leto. Ob tem je vendarle potihem računal, da bo prihodnje leto povabilo odveč, saj bo Elinor prišla v mesto kot žena polkovnika Brandona, Marianne pa kot njuna gostja.
Fanny, vesela, da se je izmazala, in ponosna na bistroumnost, ki ji je pomagala iz zagate, je naslednje jutro pisala Lucy in jo s sestro povabila za nekaj dni v Harley Street, brž ko ju bo lady Middleton lahko pogrešala. To je bilo dovolj, da je bila Lucy resnično in povsem upravičeno srečna. Kazalo je, da gospa John Dashwood kar sama dela v njeno korist, goji vse njene upe in podpira vse njene naklepe! Prav takšna priložnost, da bi bila skupaj z Edwardom in njegovo družino, ji je pomenila največ, takšno povabilo pa je najbolj godilo njenim čustvom! To je bila prednost, za katero se ni mogla dovolj zahvaliti niti je prehitro izkoristiti; in v hipu se je izkazalo, da naj bi se obisk pri lady Middleton, ki dotlej ni imel natančno določenega konca, že od nekdaj iztekel čez dva dni.
Ko so pisemce pokazali Elinor, kar se je zgodilo že deset minut po prejemu, je prvič začela nekoliko verjeti v Lucyjine upe. Tako nenavadna prijaznost po tako kratkem poznanstvu je namreč očitno kazala, da naklonjenost do Lucy izvira še iz česa drugega kakor zgolj iz zlobe do Elinor; sčasoma in s spretnim ravnanjem bi Lucy nemara res lahko dosegla vse, kar si je želela. Njeno laskanje je že ukrotilo ponos lady Middleton in si utrlo pot v zakrknjeno srce gospe John Dashwood; takšna uspeha pa sta obetala še večje.
Sestri Steele sta se preselili v Harley Street in vse, kar je Elinor izvedela o njunem tamkajšnjem vplivu, jo je utrjevalo v pričakovanju takšnega razpleta. Sir John, ki ju je večkrat obiskal, je domov prinašal takšna poročila o naklonjenosti, ki sta je bili deležni, da bi morala narediti vtis na kogar koli. Gospa John Dashwood še nikoli v življenju ni bila tako zadovoljna z nobenima mladenkama kakor z njima; vsaki je podarila igelnico, ki jo je izdelal neki emigrant; Lucy je klicala po krstnem imenu in sploh ni vedela, ali se bo kdaj mogla ločiti od njiju.