Dvaintrideseto poglavje

Dvaintrideseto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Ko je gospodična Dashwood sestri kmalu zatem natančno obnovila ta pogovor, učinek ni bil povsem tak, kakor je upala. Ne da bi Marianne kakor koli podvomila o resničnosti povedanega: vse je poslušala zbrano in vdano, ničemur ni ugovarjala in ničesar pripomnila, Willoughbyja ni skušala zagovarjati in solze so pričale, da se ji zdi to nemogoče. Elinor se je ob takem vedenju sicer prepričala, da sestra zdaj zares priznava njegovo krivdo. Z zadovoljstvom je opažala tudi posledice tega spoznanja: Marianne se polkovniku Brandonu ob obiskih ni več izogibala, temveč je z njim govorila, celo sama ga je nagovorila, in to z nekakšnim sočutnim spoštovanjem. Videla je tudi, da ni več tako silovito razburjena kakor prej, ni pa bila zato nič manj nesrečna. Misli so se ji resda umirile, a so obtičale v mračni potrtosti. Izguba vere v Willoughbyjevo poštenost jo je bolela še huje kakor izguba njegovega srca. Da je zapeljal in zapustil gospodično Williams, nesreča tega ubogega dekleta in dvom, kakšne namene je nemara nekoč imel z njo samo — vse to jo je tako težilo, da niti Elinor ni mogla zaupati, kaj čuti. Molče je premlevala svojo žalost in s tem sestri zadajala več bolečin, kakor bi jih z najodkritejšim in najpogostejšim izpovedovanjem.

Ko bi opisovali občutke gospe Dashwood ob prejemu Elinorinega pisma in besede njenega odgovora, bi le ponavljali, kar sta hčeri že občutili in izrekli: razočaranje, komaj kaj manj boleče od Marianninega, in ogorčenje, še večje od Elinorinega. Drugo za drugim so hitro prihajala dolga pisma, v katerih je razkrivala vse svoje trpljenje in misli, izražala tesnobno skrb za Marianne in jo rotila, naj v tej nesreči ohrani trdnost duha. Huda je morala biti Mariannina stiska, če je njena mati lahko govorila o trdnosti duha! Res sramoten in ponižujoč je moral biti vzrok te žalosti, če si je celo ona želela, da se ji hči ne bi prepuščala!

Čeprav je s tem ravnala zoper lastno željo po tolažbi, je gospa Dashwood sklenila, da bi bilo za Marianne v tistem času bolje kjer koli drugje kakor v Bartonu. Tam bi ji vse, kar bi ugledala, najživeje in najbolj boleče obujalo preteklost, saj bi ji nenehno prikazovalo Willoughbyja takega, kakršnega je tam vselej videvala. Zato je hčerama priporočila, naj nikakor ne krajšata obiska pri gospe Jennings. Kako dolgo naj bi ostali, sicer niso nikoli natančno določili, vendar so vsi pričakovali, da bo to vsaj pet ali šest tednov. Raznovrstnim opravilom, novim vtisom in družbi, česar v Bartonu ni bilo mogoče najti, se v mestu ne bo mogla izogniti. Upala je, da bo vse to Marianne vsaj kdaj pa kdaj neopazno pritegnilo, da bi se zanimala še za kaj drugega kakor zase, morda celo za kakšno razvedrilo, pa naj zdaj še tako zavrača že samo misel na eno ali drugo.

Pred nevarnostjo, da bi znova videla Willoughbyja, je bila po materinem mnenju v mestu vsaj tako varna kot na deželi, saj so morali zdaj vsi, ki so se imeli za njene prijatelje, prekiniti stike z njim. Nihče ju ne bo namenoma spravljal skupaj, nihče ju iz malomarnosti ne bo izpostavil nepričakovanemu srečanju; tudi naključje je imelo v londonski množici manj moči kakor v samotnem Bartonu. Tam pa bi ji ga lahko pripeljalo pred oči, ko bi po poroki obiskal Allenham; tak obisk se je gospe Dashwood sprva zdel verjeten, nazadnje pa že kar gotov.

Še en razlog je imela, da je hčeri želela pustiti tam, kjer sta bili. Iz pastorkovega pisma je izvedela, da bosta z ženo prišla v mesto pred sredino februarja, in zdelo se ji je prav, da se kdaj pa kdaj vidita z bratom.

Marianne je obljubila, da se bo ravnala po materini presoji, in se ji je zato brez ugovarjanja podredila, čeprav je bila ta v popolnem nasprotju z njenimi željami in pričakovanji. Zdela se ji je docela zgrešena in oprta na napačne razloge. Zahteva, naj še ostane v Londonu, ji je jemala edino mogoče olajšanje v nesreči, mamino sočutno bližino, in jo obsojala na družbo in prizore, ob katerih ne bo mogla najti niti trenutka miru.

V veliko tolažbo pa ji je bilo, da bo tisto, kar njej prinaša nesrečo, koristilo sestri. Elinor pa je slutila, da se Edwardu ne bo mogla povsem izogniti, in se je tolažila z mislijo, da bo daljše bivanje, četudi bo kalilo njen lastni mir, za Marianne vendarle boljše kakor takojšnja vrnitev v Devonshire.

Njena skrb, da sestra ne bi nikoli slišala Willoughbyjevega imena, ni bila zaman. Marianne je uživala vse sadove te obzirnosti, ne da bi se tega sploh zavedala, saj ne gospa Jennings ne sir John in celo gospa Palmer nikoli niso govorili o njem v njeni navzočnosti. Elinor si je želela, da bi enako prizanašali tudi njej, a to ni bilo mogoče, in dan za dnem je morala poslušati ogorčenje vseh treh.

Sir John si česa takega nikoli ne bi mislil. „Človek, o katerem je imel vselej toliko razlogov dobro misliti! Tako dobrosrčen fant! Dvomil je, da je v vsej Angliji drznejši jezdec! Nerazumljiva reč. Iz vsega srca ga je pošiljal k vragu. Za nič na svetu ne bi z njim spregovoril niti besede več, pa naj ga sreča, kjer koli hoče! Ne, pa čeprav bi stala ob bartonski goščavi in dve uri skupaj čakala na divjad. Tak podlež! Tak hinavski pes! Še ob zadnjem srečanju mu je ponudil enega od Follyjinih mladičev! In takole se je končalo!“

Gospa Palmer je bila po svoje prav tako jezna. „Odločila se je, da bo takoj prekinila vsak stik z njim, in bila je nadvse hvaležna, da ga sploh nikoli ni poznala. Iz vsega srca si je želela, da Combe Magna ne bi bila tako blizu Clevelanda; a saj ni bilo pomembno, ker je bilo veliko predaleč za obiske; tako ga je sovražila, da je bila trdno odločena njegovega imena nikoli več ne izgovoriti, in vsakomur, ki ga bo srečala, bo povedala, kakšen ničvrednež je.“

Sicer pa je gospa Palmer sočutje izkazovala tako, da je zbirala vse mogoče podrobnosti o bližajoči se poroki in jih sporočala Elinor. Kmalu je znala povedati, pri katerem mojstru izdelujejo novo kočijo, kateri slikar slika portret gospoda Willoughbyja in v kateri trgovini so na ogled oblačila gospodične Grey.

Mirna, vljudna ravnodušnost lady Middleton ob vsem tem je bila za Elinor pravo olajšanje, saj jo je hrupna dobrosrčnost drugih pogosto težila. V veliko uteho ji je bilo vedeti, da vsaj pri eni osebi v njihovem krogu ne zbuja zanimanja; da je med njimi vsaj nekdo, ki bo z njo govoril brez radovednosti po podrobnostih in brez skrbi za sestrino zdravje.

Trenutne okoliščine vsaki lastnosti včasih dvignejo ceno nad njeno pravo vrednost; in vsiljivo sočustvovanje je Elinor kdaj tako izmučilo, da je za lastni mir dobro vzgojo cenila bolj kakor dobrosrčnost.

Lady Middleton je svoje mnenje o zadevi izrazila približno enkrat na dan, ali dvakrat, če je pogovor zelo pogosto nanesel nanjo, in sicer z besedami: „To je res nadvse nezaslišano!“ S tem rednim, čeprav blagim izlivom čustev je dosegla, da je lahko gospodični Dashwood že od prvega dne gledala brez najmanjšega vznemirjenja, prav kmalu pa tudi, ne da bi se spomnila ene same besede o vsej zadevi. Ker je tako ubranila dostojanstvo svojega spola in odločno obsodila napake nasprotnega, je menila, da se sme zdaj posvetiti koristim svojih družabnih večerov. Zato je sklenila, čeprav precej proti volji sira Johna, da bo gospe Willoughby takoj po poroki pustila svojo vizitko, saj bo ta obenem uglajena in premožna ženska.

Obzirna, nevsiljiva vprašanja polkovnika Brandona pa gospodični Dashwood niso bila nikoli odveč. S prijateljsko vnemo, s katero je skušal omiliti sestrino razočaranje, si je več kot zaslužil pravico do zaupnega pogovora o njem, in vselej sta se pogovarjala odkrito. Glavno plačilo za boleči napor, s katerim je razkril nekdanje bridkosti in sedanja ponižanja, je dobil v sočutnem pogledu, s katerim ga je Marianne včasih opazovala, in v blagem glasu, s katerim ga je nagovorila, kadar je bila v to primorana ali se je do tega lahko pripravila, kar pa se ni zgodilo pogosto. Prav to mu je zagotavljalo, da mu je zaradi njegovega truda bolj naklonjena, in prav to je Elinor vzbujalo upanje, da se bo ta naklonjenost v prihodnje še poglobila. Gospa Jennings pa o vsem tem ni vedela ničesar. Vedela je le, da je polkovnik še vedno prav tako resen kakor prej in da ga ne more pripraviti niti do tega, da bi sam zaprosil Marianne, niti do tega, da bi to nalogo zaupal njej. Po dveh dneh je zato začela misliti, da se ne bosta poročila že ob kresu, temveč šele ob mihaelovem, po enem tednu pa, da poroke sploh ne bo. Dobro razumevanje med polkovnikom in gospodično Dashwood je namreč kazalo, da bodo časti murve, prekopa in utice iz tise pripadle prav njej; na gospo Ferrars pa je gospa Jennings že pred časom povsem pozabila.

V začetku februarja, še preden sta minila dva tedna od prejema Willoughbyjevega pisma, je morala Elinor opraviti bolečo dolžnost in sestri povedati, da je poročen. Poskrbela je, da ji bodo novico sporočili brž, ko bo obred končan, saj ni hotela, da bi Marianne to najprej izvedela iz časopisov, ki jih je, kakor je opažala, vsako jutro mrzlično pregledovala.

Novico je sprejela odločno in zbrano, ničesar ni pripomnila in sprva tudi ni jokala. Toda kmalu so ji solze vendarle privrele iz oči in ves preostanek dneva je bila komaj kaj manj vredna pomilovanja kakor takrat, ko je prvič izvedela, kaj se pripravlja.

Zakonca Willoughby sta zapustila mesto takoj po poroki. Ker zdaj ni bilo več nevarnosti, da bi Marianne srečala katerega od njiju, je Elinor upala, da bo sestro, ki od prvega udarca še ni prestopila hišnega praga, prepričala, naj gre polagoma spet med ljudi kakor nekoč.

Okoli tega časa sta se gospodični Steele, ki sta pred kratkim prispeli v sestričnino hišo v Bartlett's Buildings v Holbornu, znova prikazali pri imenitnejših sorodnikih v Conduit Streetu in Berkeley Streetu; in vsi so ju nadvse prisrčno sprejeli.

Le Elinor njunega obiska ni bila vesela. Njuna navzočnost jo je vselej bolela in komaj je vedela, kako naj se dovolj ljubeznivo odzove na Lucyjino brezmejno navdušenje ob spoznanju, da je še zmeraj v mestu.

„Prav zares bi bila razočarana, če vas ne bi našla še vedno tukaj,“ je večkrat ponovila in odločno poudarila besedi „še vedno“. „Ampak ves čas sem mislila, da vas bom. Skoraj prepričana sem bila, da še ne boste tako kmalu zapustili Londona; čeprav ste mi v Bartonu, saj veste, rekli, da ne boste ostali več kakor mesec dni. A že takrat sem si mislila, da si boste po vsej verjetnosti premislili, ko bo prišlo do tega. Res bi bila velika škoda, ko bi odšli, še preden bi prišla vaš brat in svakinja. In zdaj se vam seveda nikamor ne bo mudilo. Neznansko sem vesela, da niste držali besede.“

Elinor jo je popolnoma razumela in je morala zbrati vse moči, da se je zdelo, kakor da je prav nič ne razume.

„No, draga moja,“ je rekla gospa Jennings, „in kako ste potovali?“

„Z redno pošto že ne, to vam lahko zagotovim,“ je naglo in zmagoslavno odgovorila gospodična Steele. „Vso pot sva se peljali z najeto poštno kočijo in spremljal naju je zelo čeden kavalir. Doktor Davies je bil namenjen v mesto, pa sva sklenili, da se mu pridruživa v poštni kočiji; in vedel se je zelo gosposko ter plačal deset ali dvanajst šilingov več kakor midve.“

„Oho!“ je vzkliknila gospa Jennings. „Prav lepo, ni kaj! In doktor je, stavim, samski.“

„No, vidite,“ je rekla gospodična Steele in se narejeno muzala, „vsi me tako dražijo zaradi doktorja, pa si res ne znam razložiti, zakaj. Moje sestrične pravijo, da sem ga gotovo osvojila; jaz pa vam zatrdim, da iz ure v uro niti enkrat ne pomislim nanj. ‚Ljubi bog, Nancy, tvoj kavalir prihaja,‘ je zadnjič rekla sestrična, ko ga je zagledala, kako gre čez cesto proti hiši. Moj kavalir, lepo vas prosim! sem rekla. Res ne vem, koga imate v mislih. Doktor že ni moj kavalir.“

„Že, že, lepo se to sliši, ampak mene ne boste preslepili. Vidim, da je doktor tisti pravi.“

„Ne, nikakor!“ je z narejeno resnobo odvrnila sorodnica. „In prosim vas, če boste kdaj slišali kaj takega, povejte, da ni res.“

Gospa Jennings ji je nemudoma in v njeno veliko zadovoljstvo zagotovila, da tega prav gotovo ne bo storila, in sreča gospodične Steele je bila popolna.

„Najbrž se boste preselili k bratu in svakinji, gospodična Dashwood, ko prideta v mesto,“ je rekla Lucy in po kratkem premoru z zlobnimi namigovanji znova prešla v napad.

„Ne, mislim, da ne.“

„O, pač, prepričana sem, da se boste.“

Elinor ji ni hotela privoščiti veselja, da bi ji še naprej ugovarjala.

„Kako lepo, da gospa Dashwood lahko tako dolgo pogreša obe hčeri hkrati!“

„Dolgo časa, kaj še!“ se je vmešala gospa Jennings. „Saj se je njun obisk komaj dobro začel!“

Lucy je utihnila.

„Žal mi je, da ne moreva videti vaše sestre, gospodična Dashwood,“ je rekla gospodična Steele. „Žal mi je, da se ne počuti dobro …“ Marianne je namreč ob njunem prihodu zapustila sobo.

„Zelo ste prijazni. Tudi sestri bo žal, da bo prikrajšana za veselje ob srečanju z vama; toda zadnje čase jo hudo mučijo živčni glavoboli, zaradi katerih ne zmore ne družbe ne pogovora.“

„Ojoj, to je pa res velika škoda! Ampak tako stari prijateljici, kot sva z Lucy! Naju bi, mislim, vendarle lahko sprejela; in zagotavljam vam, da ne bi spregovorili niti besedice.“

Elinor je predlog zelo vljudno zavrnila. Sestra je morda legla na posteljo ali pa je v jutranji halji in zato ne more priti k njim.

„O, če je samo to,“ je vzkliknila gospodična Steele, „greva lahko prav tako dobro tudi midve k njej.“

Elinor je čutila, da ji ob taki predrznosti že pojenjuje potrpljenje; a ji je ni bilo treba zatirati sami, saj jo je tega rešila Lucy z ostrim opominom. Ta pa je, kakor že velikokrat prej, čeprav vedenju ene sestre ni dodal posebne miline, koristno krotil vedenje druge.

Javi napako v tem poglavju