Devetnajsto poglavje

Devetnajsto poglavje

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi

Edward je ostal v hišici teden dni. Gospa Dashwood ga je vztrajno vabila, naj ostane dlje, toda kakor bi hotel trpinčiti sam sebe, je bil trdno odločen oditi prav tedaj, ko mu je bilo med prijateljicami najlepše. Zadnje dni je bil precej boljše volje, čeprav se mu je razpoloženje še vedno naglo menjavalo. Hiša in okolica sta mu bili čedalje bolj pri srcu, o odhodu ni nikoli spregovoril brez vzdiha, zatrjeval je, da nima nikakršnih obveznosti, in se celo spraševal, kam naj sploh gre, ko jih zapusti — pa vendar je moral oditi. Še noben teden mu ni minil tako hitro; komaj je verjel, da ga je že konec. To je večkrat ponovil in izrekel še marsikaj, kar je razodevalo njegova čustva in postavljalo na laž njegovo ravnanje. V Norlandu se ni počutil dobro, bivanje v Londonu mu je bilo zoprno, a vendar je moral bodisi na posestvo bodisi v mesto. Njihova prijaznost mu je pomenila več kot vse drugo in nikjer ni bil tako srečen kakor pri njih. Kljub temu jih je moral po tednu dni zapustiti, proti njihovim in lastnim željam, čeprav ga čas ni prav nič priganjal.

Vse, kar je bilo v njegovem ravnanju čudnega, je Elinor pripisovala njegovi materi. Na srečo je značaj gospe Ferrars poznala tako slabo, da je lahko v njej našla izgovor za vse sinove posebnosti. Čeprav je bila razočarana in nejevoljna, včasih pa tudi nezadovoljna z njegovim omahljivim vedenjem, je njegova dejanja povečini presojala z vso tisto dobrohotno prizanesljivostjo in velikodušno obzirnostjo, ki ju je gospa Dashwood precej teže izprosila pri njej za Willoughbyja. Edwardovo potrtost, zaprtost in nedoslednost si je najraje razlagala s tem, da ni samostojen in da bolje pozna materin značaj ter njene namene. Kratek obisk in neomajna odločenost, da jih zapusti, sta izvirala iz iste uklenjene volje, iz iste neogibne nuje, da se podreja materi. Vsega je bilo krivo staro, dobro znano nasprotje med dolžnostjo in željo, med starši in otroki. Rada bi vedela, kdaj bo teh težav konec, kdaj bo odpor popustil — kdaj se bo gospa Ferrars omehčala in bo njen sin smel biti srečen. Od takšnih jalovih želja pa se je morala po uteho zateči k vnovičnemu zaupanju v Edwardovo naklonjenost, k spominu na vsak pogled in vsako besedo, ki ji ju je namenil v Bartonu, predvsem pa k tistemu laskavemu dokazu, ki ga je ves čas nosil na prstu.

„Mislim, Edward,“ je zadnje jutro pri zajtrku rekla gospa Dashwood, „da bi bili srečnejši, če bi imeli poklic, ki bi vam zapolnil čas ter dal smisel vašim načrtom in dejanjem. Vaši prijatelji bi bili sicer nekoliko prikrajšani, saj jim ne bi mogli posvečati toliko ur. Toda,“ je dodala z nasmehom, „vsaj v nečem bi bili precej na boljšem: ko bi se poslovili od njih, bi vedeli, kam.“

„Zagotavljam vam,“ je odvrnil, „da o tem že dolgo razmišljam prav tako kakor vi. Zame je bila, je in bo najbrž zmeraj velika nesreča, da me ni nikoli priganjalo nobeno nujno opravilo in da nisem imel poklica, ki bi mi dal delo ali vsaj nekaj podobnega neodvisnosti. Toda kaj, ko smo bili domači in jaz tako izbirčni, da je iz mene nastalo to, kar sem: brezdelno, nebogljeno bitje. O izbiri poklica se nismo mogli nikoli zediniti. Sam sem si od nekdaj najbolj želel postati duhovnik in si še zdaj želim. Toda za našo družino to ni bilo dovolj imenitno. Priporočali so mi vojsko, a ta je bila pa zame veliko preveč imenitna. Pravo je veljalo za dovolj gosposko; marsikateri mladenič s pisarno v Templu se je prav dobro znašel v najvišjih krogih in se vozil po mestu v nadvse postavljaškem lahkem vozičku. A pravo me ni mikalo, niti v tisti manj zahtevni obliki študija, ki so jo odobravali domači. Mornarica je bila sicer v modi, toda ko je prvič prišla na govor, sem bil že prestar, da bi stopil vanjo. Nazadnje so presodili, da je brezdelje vse skupaj vzeto najkoristnejša in najčastnejša izbira; navsezadnje mi sploh ni bilo treba imeti poklica, nastopal pa sem lahko prav tako razkošno in zapravljal prav toliko brez rdeče vojaške suknje kakor v njej. Osemnajstletnik navadno ni tako silno vnet za delo, da bi se upiral domačim, ko mu prigovarjajo, naj ne počne ničesar. Tako so me vpisali na Oxford in odtlej sem vestno brezdelen.“

„Domnevam,“ je rekla gospa Dashwood, „da boste zato, ker vam brezdelje ni prineslo sreče, sinove vzgojili za prav toliko dejavnosti, zaposlitev, poklicev in obrti kakor Columella svoje.“

„Vzgojil jih bom tako,“ je resno rekel, „da mi bodo čim manj podobni. Po čustvih, dejanjih, položaju — v vsem.“

„No, no, Edward, iz vas govori le trenutna potrtost. Malodušni ste in domišljate si, da je srečen vsakdo, ki ni na vašem mestu. Ne pozabite pa, da bolečino ob slovesu od prijateljev kdaj pa kdaj občuti vsak, ne glede na vzgojo ali stan. Zavedajte se svoje sreče. Manjka vam samo potrpežljivosti — ali pa ji nadenite privlačnejše ime in ji recite upanje. Mati vam bo sčasoma zagotovila samostojnost, ki si je tako želite; to je njena dolžnost in kmalu ji bo v veselje — saj ji mora biti v veselje —, da vam ne bo vsa mladost minila v nezadovoljstvu. Kaj vse se lahko spremeni v nekaj mesecih!“

„Mislim,“ je odvrnil Edward, „da bi si upal izzvati še tako dolgo vrsto mesecev, naj mi prinesejo kaj dobrega.“

Čeprav se gospa Dashwood ni nalezla njegovega obupa, jim je ta vsem še otežil slovo, ki je sledilo kmalu zatem. Zlasti v Elinor je pustil trpek občutek, ki ga je lahko premagala le z nekaj truda in časa. Ker pa ga je bila odločena premagati in ni hotela vzbujati vtisa, da ob njegovem odhodu trpi bolj kakor druge, ni segla po sredstvu, s katerim je Marianne ob podobni priložnosti tako premišljeno poglabljala in utrjevala svojo žalost: ni iskala tišine, samote in brezdelja. Njuna pota so bila prav tako različna kakor njuni cilji, toda oboja so zanesljivo vodila k tistemu, k čemur sta stremeli.

Brž ko je Edward stopil čez prag, je Elinor sedla k risalni mizi in si ves dan marljivo iskala delo. Njegovemu imenu se ni ne izogibala ne ga načrtno omenjala, za družinske zadeve pa se je zanimala skoraj toliko kakor poprej. Če si s tem že ni ublažila žalosti, je vsaj preprečila, da bi se po nepotrebnem razbohotila, materi in sestrama pa prihranila marsikatero skrb.

Takšno ravnanje, ki je bilo čisto nasprotje njenega, se Marianne ni zdelo prav nič bolj hvalevredno kakor njeno lastno graje vredno. Z vprašanjem samoobvladovanja je opravila zlahka: pri močnih čustvih ni mogoče, pri medlih pa ni nikakršna zasluga. Da so sestrina čustva res medla, si ni drznila zanikati, čeprav je ob tej misli zardevala; moč lastnih čustev pa je nadvse prepričljivo dokazovala s tem, da je Elinor kljub temu ponižujočemu spoznanju še zmeraj ljubila in spoštovala.

Elinor se ni zapirala pred domačimi, ni zahajala od hiše z namenom, da bi se jim v samoti izognila, in ni prebedela noči v premišljevanju. Pa vendar je bilo čez dan dovolj trenutkov, ko je lahko mislila na Edwarda in njegovo ravnanje v vseh mogočih odtenkih, kakor ji je pač narekovalo razpoloženje: z nežnostjo, sočutjem, odobravanjem, grajo in dvomom. Velikokrat se je zgodilo, da pogovor ni bil mogoč, če že ne zaradi odsotnosti matere in sester, pa zaradi narave njihovih opravil, in tedaj je bilo prav tako, kot bi bila sama. Misli so ji neogibno ušle po svoje; ni jih mogla prikleniti drugam, zato sta preteklost in prihodnost, povezani s tako pomembno rečjo, stopili prednjo, terjali njeno pozornost ter ji zaposlili spomin, razum in domišljijo.

Iz takšne zamišljenosti jo je nekega jutra kmalu po Edwardovem odhodu, ko je spet sedela pri risalni mizi, zdramil prihod obiskovalcev. Po naključju je bila v sobi sama. Ko so zaloputnila vrtna vratca ob zelenici pred hišo, je pogledala skozi okno in zagledala precejšnjo druščino, ki se je bližala vhodu. Med njimi so bili sir John, lady Middleton in gospa Jennings, poleg njih pa še gospod in gospa, ki ju ni poznala. Sedela je tik ob oknu, in brž ko jo je sir John opazil, je trkanje na vrata prepustil drugim, sam pa stopil čez trato in ji pomignil, naj odpre okno in spregovori z njim — čeprav je bilo od okna do vrat tako blizu, da se je vsaka beseda pri enem slišala tudi pri drugem.

„No,“ je rekel, „pripeljali smo vam nova znanca. Kako sta vam všeč?“

„Pst! Slišala vas bosta.“

„Pa naj. Saj sta samo Palmerjeva. Charlotte je zelo čedna, vam povem. Če pogledate semle, jo boste videli.“

Ker je bila Elinor prepričana, da jo bo čez nekaj trenutkov videla tudi brez takšne vsiljivosti, ga je prosila, naj ji prizanese.

„Kje je Marianne? Je pobegnila pred nami? Vidim, da ima odprt klavir.“

„Mislim, da je na sprehodu.“

Tedaj se jima je pridružila gospa Jennings, ki je bila preveč neučakana, da bi s svojo novico počakala, dokler jim ne odprejo vrat. Glasno je prihitela k oknu. „Kako ste, draga moja? Kako je gospa Dashwood? In kje sta vaši sestri? Kaj! Čisto sami! Potem boste pa veseli malo družbe. Pripeljala sem še drugo hčer in zeta, da vas obiščeta. Pomislite samo, kako nenadoma sta prišla! Sinoči se mi je pri čaju zazdelo, da slišim kočijo, a še na misel mi ni prišlo, da bi utegnila biti onadva. Pomislila sem samo, ali se ni morda vrnil polkovnik Brandon; pa sem rekla siru Johnu: prav zares se mi zdi, da slišim kočijo; mogoče se je vrnil polkovnik Brandon —“

Elinor se je morala sredi pripovedi obrniti od okna, da je sprejela preostale goste. Lady Middleton je predstavila prišleka; prav tedaj sta po stopnicah prišli gospa Dashwood in Margaret, vsi so sedli in se začeli ogledovati. Gospa Jennings pa je v spremstvu sira Johna po veži stopala proti salonu in vneto pripovedovala naprej.

Gospa Palmer je bila nekaj let mlajša od lady Middleton in ji ni bila v ničemer podobna. Bila je majhna in okrogla, z nadvse ljubkim obrazom, na katerem je sijala najprijetnejša dobrodušnost, kar si jih je mogoče zamisliti. Vedenja še zdaleč ni imela tako izbranega kakor sestra, a je bilo veliko bolj prikupno. Vstopila je z nasmehom, se smehljala ves čas obiska, kadar se ni glasno smejala, in se smehljala tudi ob slovesu. Njen mož je bil resnoben mladenič petindvajsetih ali šestindvajsetih let, na videz bolj svetovljanski in razsoden od žene, vendar manj pripravljen ugajati ali se pustiti razvedriti. V sobo je stopil z izrazom lastne pomembnosti, se damam brez besede rahlo priklonil, nato pa, ko je na kratko premeril domače in salon, z mize pobral časopis ter ga bral vse do odhoda.

Gospa Palmer pa, ki ji je že narava položila v zibko, da je vselej vljudna in dobre volje, je komaj sedla, ko je iz nje že bruhnilo navdušenje nad salonom in vsem v njem.

„No, kako prijetna soba! Česa tako očarljivega pa še nisem videla! Samo pomisli, mama, koliko lepša je kakor ob mojem zadnjem obisku! Že od nekdaj se mi je zdelo, da je tu tako ljubko, gospa!“ Obrnila se je h gospe Dashwood. „Ampak vi ste vse tako očarljivo uredili! Samo poglej, sestra, kako krasno je vse skupaj! Kako rada bi imela takšno hišo! Kajne, gospod Palmer, tudi ti?“

Gospod Palmer ji ni odgovoril in niti pogleda ni dvignil od časopisa.

„Gospod Palmer me ne sliši,“ je rekla v smehu, „včasih me prav nikoli ne. Kako je to smešno!“

Za gospo Dashwood je bilo to nekaj povsem novega; v nevljudni nepozornosti ni bila vajena videti duhovitosti, zato ni mogla, da ne bi obeh začudeno pogledala.

Gospa Jennings je medtem na ves glas nadaljevala pripoved o tem, kako jih je prejšnji večer presenetil prihod gostov, in ni odnehala, dokler ni povedala vsega do konca. Gospa Palmer se je ob spominu na njihovo osuplost od srca smejala in vsi so dvakrat ali trikrat pritrdili, da je bilo presenečenje zares prijetno.

„Lahko si mislite, kako veseli smo ju bili,“ je dodala gospa Jennings, se nagnila k Elinor in znižala glas, kakor bi hotela, da jo sliši samo ona, čeprav sta sedeli vsaka na svojem koncu sobe. „Ampak vseeno bi mi bilo ljubše, ko ne bi potovala tako hitro in si nakopala tako dolge poti, saj sta zaradi nekega opravka prišla vse naokrog čez London; veste,“ pri tem je pomenljivo pokimala in pokazala na hčer, „v njenem stanju to ni bilo pametno. Hotela sem, da bi danes dopoldne ostala doma in počivala, pa je na vsak način hotela z nami; tako zelo si vas je želela videti!“

Gospa Palmer se je zasmejala in zatrdila, da ji izlet ne bo prav nič škodil.

„Rodila naj bi februarja,“ je nadaljevala gospa Jennings.

Lady Middleton takšnega pogovora ni mogla več prenašati, zato se je premagala in gospoda Palmerja vprašala, ali je v časopisu kaj novega.

„Ne, prav nič,“ je odvrnil in bral naprej.

„Marianne prihaja,“ je vzkliknil sir John. „No, Palmer, zdaj boste pa videli vražje čedno dekle.“

Nemudoma je stopil v vežo, odprl vhodna vrata in jo sam pospremil v salon. Brž ko se je prikazala, jo je gospa Jennings pobarala, ali se nemara ne vrača iz Allenhama; gospa Palmer pa se je vprašanju tako od srca nasmejala, da je bilo očitno, kako dobro ve, kam meri. Gospod Palmer je ob njenem vstopu dvignil pogled, nekaj minut strmel vanjo, nato pa se spet poglobil v časopis. Gospe Palmer so zdaj padle v oči risbe na stenah. Vstala je, da bi si jih ogledala.

„O, kako so lepe! No, to je pa res krasno! Samo poglej, mama, kako ljubko! Častna beseda, naravnost očarljive so; večno bi jih lahko gledala.“ Nato je spet sedla in brž pozabila, da sploh visijo v sobi.

Ko je lady Middleton vstala, da se poslovi, je vstal tudi gospod Palmer, odložil časopis, se pretegnil in se ozrl po navzočih.

„Dragi moj, ali si spal?“ ga je v smehu vprašala žena.

Ni ji odgovoril; ko je še enkrat premeril sobo, je pripomnil le, da je zelo nizka in da strop visi postrani. Nato se je priklonil in odšel za drugimi.

Sir John jih je vneto vabil, naj naslednji dan preživijo v Barton Parku. Gospa Dashwood, ki ni hotela obedovati pri njih pogosteje, kakor so oni pri njej, je povabilo zase odločno odklonila, hčeram pa prepustila, naj storijo po mili volji. Toda deklet ni prav nič mikalo gledati gospoda in gospe Palmer pri kosilu, pa tudi sicer si od njune družbe niso obetale nobenega veselja. Zato so se skušale izgovoriti: vreme je bilo nestanovitno in nič ni kazalo, da se bo zjasnilo. A sir John se ni dal odpraviti — ponje bo poslal kočijo, priti morajo na vsak način. Tudi lady Middleton je vztrajala, le materi ni več prigovarjala. Prošnjam sta se pridružili še gospa Jennings in gospa Palmer; očitno si prav nihče izmed njih ni želel ostati sam v domačem krogu, in gospodične so morale popustiti.

„Zakaj neki nas vabijo?“ je vzkliknila Marianne, brž ko so gostje odšli. „Najemnina za to hišico je resda nizka, toda dobile smo jo pod hudimi pogoji, če moramo kositi v Barton Parku vsakič, ko imajo obiske oni ali me.“

„S temi pogostimi vabili nam zdaj prav nič manj ne želijo izkazati vljudnosti in naklonjenosti,“ je odvrnila Elinor, „kakor pred nekaj tedni. Če je njihova družba postala dolgočasna in pusta, se niso spremenili oni. Spremembo moramo iskati drugje.“

Javi napako v tem poglavju