Audio knjigeTrideseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Gospa Jennings je po vrnitvi nemudoma prišla k njima v sobo. Potrkala je, a še preden sta utegnili odgovoriti, je odprla vrata in vstopila z izrazom iskrene zaskrbljenosti.
„Kako ste, draga moja?“ je z globokim sočutjem v glasu vprašala Marianne, ta pa je le obrnila obraz vstran in sploh ni poskusila odgovoriti.
„Kako je z njo, gospodična Dashwood? Revica! Prav slabo je videti. Nič čudnega. Da, žal je še kako res. Kmalu se bo poročil – ničvrednež! Potrpljenje me mine, ko pomislim nanj. Gospa Taylor mi je to povedala pred pol ure, njej pa tesna prijateljica same gospodične Grey, sicer prav gotovo ne bi verjela; pa še tako sem se skoraj sesedla. No, sem rekla, rečem lahko samo tole: če je res, je z mlado damo, ki jo poznam, ravnal ostudno, in iz vsega srca mu želim, da bi mu žena grenila življenje. In to bom tudi zmeraj govorila, draga moja, na to se lahko zanesete. Nikakor ne razumem, kako se morejo moški tako vesti; in če ga še kdaj srečam, jih bo slišal, kot jih že dolgo ni. Nekaj pa vas vendarle lahko potolaži, draga gospodična Marianne: ni edini mladenič na svetu, ki je kaj vreden, in tako lepemu obrazu, kot je vaš, občudovalcev nikoli ne bo manjkalo. No, revica! Ne bom je več motila; najbolje bo, da se kar takoj do sitega izjoka in opravi s tem. Nocoj na srečo pridejo Parryjevi in Sandersonovi, saj veste, in to jo bo razvedrilo.“
Nato se je po prstih odkradla iz sobe, kakor bi mislila, da bi vsak šum le še povečal trpljenje mlade prijateljice.
Marianne se je na sestrino presenečenje odločila, da bo obedovala pri mizi. Elinor ji je to celo odsvetovala. A „ne, šla bo dol; saj bo to čisto dobro prenesla, pa še manj vznemirjenja bo okrog nje.“ Elinor je bila vesela, da jo vsaj za hip vodi tak vzgib, čeprav je komaj verjela, da bo zdržala do konca kosila, zato ni več ugovarjala. Medtem ko je Marianne še ležala na postelji, ji je po najboljših močeh uredila obleko in jo bila pripravljena podpreti na poti v jedilnico, brž ko ju pokličejo.
Čeprav je bila videti skrajno nesrečna, je pri mizi pojedla več in bila mirnejša, kakor je Elinor pričakovala. Ko bi poskusila spregovoriti ali opazila vsaj polovico dobronamernih, a nepremišljenih pozornosti gospe Jennings, miru ne bi mogla ohraniti. Toda z ustnic ji ni ušel niti zlog; vsa zatopljena v misli ni vedela za nič, kar se je dogajalo pred njo.
Elinor je znala ceniti dobroto gospe Jennings, čeprav so bili ti izlivi naklonjenosti pogosto mučni in včasih že skoraj smešni. Zato se ji je zahvaljevala in ji izkazovala vso tisto vljudnost, ki je sestra ni zmogla. Njuna dobra prijateljica je videla, da je Marianne nesrečna, in menila, da ji pripada vse, kar bi bolečino vsaj malo ublažilo. Zato je z njo ravnala z vso popustljivo nežnostjo staršev do najljubšega otroka na zadnji počitniški dan. Marianne je morala dobiti najboljši prostor ob ognju; z vsemi hišnimi dobrotami jo je bilo treba mamiti k jedi, z vsemi dnevnimi novicami pa zabavati. Ko Elinor ob pogledu na sestrin žalostni obraz ne bi minila vsaka vedrost, bi jo nemara zabavalo, kako skuša gospa Jennings ljubezensko razočaranje zdraviti z raznovrstnimi slaščicami, olivami in dobrim ognjem. Toda brž ko so te neprestane pozornosti prodrle do Mariannine zavesti, ni mogla več zdržati. Naglo je vzkliknila, kako je nesrečna, sestri namignila, naj ne hodi za njo, nato pa vstala in odhitela iz sobe.
„Uboga dušica!“ je vzkliknila gospa Jennings, komaj so se zaprla vrata. „Kako me boli, ko jo gledam! In pomislite, odšla je, pa še vina ni popila do konca! Pa tudi suhe češnje je pustila! Ljubi bog! Prav nič ji ne pomaga. Ko bi le vedela, česa si želi, bi dala zanjo preiskati vse mesto. No, res mi ne gre v glavo, kako more moški tako grdo ravnati s tako lepim dekletom! Toda kadar je na eni strani obilo denarja, na drugi pa skoraj nič, moj bog, jim za take reči ni več mar!“
„Ta dama – mislim, da ste ji rekli gospodična Grey – je torej zelo bogata?“
„Petdeset tisoč funtov, draga moja. Ste jo že kdaj videli? Pravijo, da je čedno urejeno, imenitno dekle, lepa pa ni. Njene tete se prav dobro spominjam, Biddy Henshawe; poročila se je z zelo bogatim človekom. Sicer pa so v tisti družini vsi bogati. Petdeset tisoč funtov! In kolikor je slišati, bo denar prišel ravno še pravi čas; pravijo namreč, da je čisto na psu. Nič čudnega! Ko pa se postavlja z dvokolesno kočijo in lovskimi konji! No, saj je škoda besed; toda če mladenič, pa naj bo kdor koli, pride dvorit lepemu dekletu in ji obljubi zakon, nima nobene pravice snesti besede samo zato, ker obuboža in ga je pripravljeno vzeti bogatejše dekle. Zakaj v takem primeru ne proda konj, odda hiše, odpusti služinčadi in pri priči povsem ne spremeni življenja? Prepričana sem, da bi bila gospodična Marianne pripravljena počakati, dokler se razmere ne uredijo. A dandanes to ne gre; današnji mladeniči se niso pripravljeni odreči niti enemu samemu užitku.“
„Ali veste, kakšno dekle je gospodična Grey? Pravijo, da je prijetna?“
„Nikoli nisem slišala nič slabega o njej; pravzaprav sem komaj kdaj slišala njeno ime. Le gospa Taylor je davi rekla, da ji je nekoč gospodična Walker namignila, da po njenem gospodu in gospe Ellison ne bo žal, ko se gospodična Grey poroči, ker se z gospo Ellison nikakor ne moreta ujeti.“
„In kdo sta zakonca Ellison?“
„Njena skrbnika, draga moja. Zdaj pa je polnoletna in lahko izbira sama; in res si je lepo izbrala! – No,“ je nadaljevala po kratkem premolku, „vaša uboga sestra je najbrž šla v svojo sobo, da bi tam v samoti žalovala. Ji res ne moremo ničesar priskrbeti v tolažbo? Ubožica, prav kruto se mi zdi, da jo pustimo samo. No, kmalu bomo imeli v gosteh nekaj prijateljev in to jo bo malo razvedrilo. Kaj naj igramo? Vem, da ne mara vista; pa ne mara nobene igre s kartami, pri kateri lahko sodeluje vsa družba?“
„Draga gospa, res ni treba, da se toliko trudite. Marianne nocoj najbrž ne bo več prišla iz sobe. Če se bo le dalo, jo bom pregovorila, naj gre zgodaj spat, saj sem prepričana, da potrebuje počitek.“
„Da, mislim, da bo to zanjo najbolje. Naj sama pove, kaj bi rada za večerjo, potem pa v posteljo. Ljubi bog! Nič čudnega, da je zadnji teden ali dva tako slaba in potrta, saj ji ta zadeva najbrž že ves čas visi nad glavo. In današnje pismo je torej vse skupaj končalo! Uboga dušica! Ko bi se mi le kaj sanjalo, je za ves denar na svetu ne bi zbadala zaradi njega. Ampak saj veste, kako naj bi kaj takega uganila? Prepričana sem bila, da gre za navadno ljubezensko pismo, in saj veste, mladi radi vidijo, da jih zaradi teh reči malo dražimo. Ljubi bog! Kako bo to prizadelo sira Johna in moji hčeri, ko bodo izvedeli! Če bi imela glavo na pravem mestu, bi se lahko spotoma domov oglasila v Conduit Streetu in jim povedala. A jih bom videla jutri.“
„Prepričana sem, da gospe Palmer in sira Johna ni treba posebej opozarjati, naj pred mojo sestro nikoli ne omenjata gospoda Willoughbyja ali kakor koli namigujeta na to, kar se je zgodilo. Že dobrosrčnost jima bo velela, kako kruto bi bilo v njeni navzočnosti pokazati, da kaj vesta o tem. In manj ko bo o tej stvari govora pred menoj, laže mi bo, kar boste, draga gospa, gotovo brez težav razumeli.“
„O, ljubi bog! Seveda, še kako. Gotovo vam je strašno poslušati ljudi, ko govorijo o tem; vaši sestri pa za nič na svetu ne bi črhnila niti besedice. Saj ste videli, da med vsem kosilom nisem tega niti omenila. Tudi sir John in moji hčeri ne bodo, saj so vsi zelo uvidevni in obzirni; še zlasti če jim bom dala majhen namig, kar bom vsekakor storila. Jaz mislim, da manj ko se govori o takih rečeh, bolje je, prej minejo in utonejo v pozabo. In kakšna korist je sploh kdaj od govorjenja, saj veste?“
„V tej zadevi lahko samo škodi; morda še bolj kakor v mnogih podobnih primerih, saj so jo spremljale okoliščine, zaradi katerih se iz obzira do vseh vpletenih ne spodobi, da bi postala predmet javnega govorjenja. Nekaj pa moram gospodu Willoughbyju vendarle priznati: z mojo sestro ni prelomil nobene izrecne zaroke.“
„Joj, draga moja! Nikar ga ne skušajte zagovarjati. Da ni bilo izrecne zaroke, lepo vas prosim! Ko pa jo je popeljal po vsem dvorcu Allenham in celo določil sobe, v katerih naj bi poslej živela!“
Elinor zaradi sestre ni mogla še naprej vztrajati pri tej temi, upala pa je, da ji tudi zaradi Willoughbyja ni treba. Marianne bi namreč veliko izgubila, ko bi prišla na dan vsa resnica, on pa bi pridobil zelo malo. Ko sta nekaj časa molčali, je gospa Jennings z vso prirojeno živahnostjo znova planila v besedo.
„No, draga moja, res drži tisti pregovor, da je vsaka stvar za nekaj dobra, saj bo polkovniku Brandonu to samo v prid. Nazadnje jo bo vendarle dobil; da, prav gotovo. Zapomnite si, kaj vam pravim: do kresnega dne bosta že poročena. Ljubi bog! Kako se bo muzal ob tej novici! Upam, da nocoj pride. Za vašo sestro bo to v vseh pogledih boljša partija. Dva tisoč na leto brez dolgov in bremen – razen tiste nezakonske deklice, seveda; da, nanjo sem pozabila. A za majhen denar jo lahko da v uk, in potem ni več nobene skrbi. Delaford je lep kraj, to vam lahko povem; prav tak prijeten starinski dom, kakršni so meni všeč, z vsem udobjem in pripravnostmi. Ves je obdan z visokim vrtnim obzidjem, ob katerem rastejo najboljša sadna drevesa v vsej deželi; in kakšna murva stoji v enem od vogalov! Ljubi bog! Kako sva se s Charlotte basali edinkrat, ko sva bili tam! Potem so tu še golobnjak, nekaj krasnih ribnikov in prav lep prekop; skratka vse, kar bi si človek mogel želeti. Povrhu stoji tik ob cerkvi in le četrt milje od mitninske ceste, tako da ni nikoli dolgčas. Samo v staro tisovo senčnico za hišo sedete, pa vidite vse kočije, ki peljejo mimo. O, res je lep kraj! Mesar je čisto blizu v vasi, župnišče pa le lučaj stran. Po mojem je tisočkrat lepši od Barton Parka, kjer morajo tri milje daleč po meso in nimajo bližjega soseda od vaše matere. No, polkovnika bom ob prvi priložnosti malo opogumila. Klin se s klinom zbija, saj veste. Ko bi ji le mogli izbiti Willoughbyja iz glave!“
„Da, če nam uspe prav to, gospa,“ je rekla Elinor, „bo že dobro, s polkovnikom Brandonom ali brez njega.“ Nato je vstala in odšla k Marianne. Kakor je pričakovala, jo je našla v sobi, kjer je v tihi bridkosti čepela ob skoraj dogorelem ognju, edini svetlobi v prostoru, dokler ni vstopila Elinor.
„Bolje bo, da me pustiš samo,“ je bilo vse, s čimer je sprejela sestro.
„Pustila te bom samo,“ je rekla Elinor, „če greš v posteljo.“ Toda v hipni upornosti, ki jo je porodilo neznosno trpljenje, se je Marianne sprva upirala. Sestrino vztrajno, a blago prigovarjanje jo je vendarle kmalu omehčalo. Preden je Elinor odšla, je videla, kako je Marianne položila bolečo glavo na blazino, in upala, da se sestri zdaj obeta nekaj mirnega počitka.
Nato je odšla v salon, kjer se ji je kmalu pridružila gospa Jennings s polnim vinskim kozarcem v roki.
„Draga moja,“ je rekla med vstopanjem, „pravkar sem se spomnila, da imam v hiši nekaj najboljšega starega vina iz Constantie, kar ga je kdo kdaj pokusil, zato sem ga prinesla kozarec za vašo sestro. Moj ubogi mož! Kako rad ga je imel! Kadar ga je spet malo zagrabil protin v želodcu, je pravil, da mu nič na svetu ne pomaga bolj. Le odnesite ga sestri.“
„Draga gospa,“ je odgovorila Elinor in se nasmehnila ob tako različnih tegobah, ki naj bi jih vino zdravilo, „kako ste dobri! A pravkar sem pustila Marianne v postelji in upam, da že skoraj spi. Ker pa mislim, da ji nič ne bo tako koristilo kot počitek, bom vino, če dovolite, popila kar sama.“
Gospe Jennings je bilo sicer žal, da ni prišla pet minut prej, vendar je bila s tem dogovorom zadovoljna. Elinor pa je popila večino vina in pomislila, da ji njegov učinek na protin v želodcu ta hip sicer ni posebno pomemben, a da bi bilo njegovo zdravilno moč za razočarano srce prav tako upravičeno preizkusiti na njej sami kakor na sestri.
Polkovnik Brandon je prišel, ko so gostje pili čaj. Po tem, kako se je po sobi oziral za Marianne, je Elinor nemudoma sklepala, da je ne pričakuje in si je tudi ne želi videti tam; skratka, da že ve, zakaj je ni. Gospe Jennings pa se ta misel ni utrnila, saj je kmalu po njegovem prihodu stopila čez sobo k mizici, kjer je Elinor točila čaj, in zašepetala: „Polkovnik je videti prav tako resen kot zmeraj, vidite. Ničesar ne ve; le povejte mu, draga moja.“
Kmalu zatem si je primaknil stol k Elinorinemu in s pogledom, ki jo je povsem prepričal, da že vse ve, povprašal po sestri.
„Marianne se ne počuti dobro,“ je rekla. „Že ves dan je slaba, zato smo jo pregovorili, da je šla v posteljo.“
„Potem je morda,“ je obotavljivo odvrnil, „v tistem, kar sem slišal davi – morda je v tem več resnice, kakor sem sprva sploh mogel verjeti.“
„Kaj ste slišali?“
„Da se neki gospod, za katerega sem upravičeno mislil – skratka, da se moški, za katerega sem prav dobro vedel, da je oddan – toda kako naj vam povem? Če to že veste, in gotovo veste, mi ne bo treba govoriti.“
„Mislite,“ je s prisiljeno mirnostjo odgovorila Elinor, „na poroko gospoda Willoughbyja z gospodično Grey. Da, res vemo vse. Kot kaže, je bil danes dan splošnega razkritja, saj se je tudi nam vse skupaj razodelo šele davi. Gospod Willoughby je nedoumljiv! Kje ste pa vi to slišali?“
„V papirnici na Pall Mallu, kjer sem imel opravek. Dve dami sta čakali na kočijo in ena je drugi pripovedovala o nameravani poroki; pri tem se je tako malo trudila govoriti tiho, da nisem mogel preslišati niti besede. Najprej je mojo pozornost pritegnilo ime Willoughby, John Willoughby, ki ga je večkrat ponovila. Nato je povsem določno zatrdila, da je o poroki z gospodično Grey zdaj vse dokončno dogovorjeno, da naj ne bi bila več skrivnost in da bo že čez nekaj tednov. Naštela je še veliko podrobnosti o pripravah in drugih rečeh. Eno sem si še posebno zapomnil, ker je še jasneje potrdila, za koga gre: takoj po obredu naj bi odpotovala v Combe Magno, na njegovo posestvo v Somersetshiru. Kako sem osupnil! – Toda tega, kar sem čutil, se ne da opisati. V trgovini sem počakal, dokler nista odšli, nato pa povprašal in izvedel, da je bila zgovorna dama neka gospa Ellison; kakor so mi povedali pozneje, je tako ime skrbnici gospodične Grey.“
„Drži. Pa ste slišali tudi to, da ima gospodična Grey petdeset tisoč funtov? Če sploh kje, je pojasnilo v tem.“
„Morda; toda Willoughby je zmožen – vsaj mislim –“ Za hip je umolknil, nato pa z glasom, ki kakor da ne zaupa sam sebi, dodal: „In vaša sestra – kako je –“
„Zelo hudo trpi. Upam lahko le, da bo trpljenje zato toliko krajše. To je bil, to je nadvse krut udarec. Mislim, da do včeraj ni nikoli podvomila o njegovi naklonjenosti; in morda še zdaj ne – jaz pa sem skoraj prepričana, da v resnici ni bil nikoli navezan nanjo. Bil je zelo zahrbten! In v nekaterih pogledih se zdi prav trdosrčen.“
„Ah!“ je rekel polkovnik Brandon. „To pa res! Toda vaša sestra ne – mislim, da ste tako rekli – ona na to ne gleda čisto tako kakor vi?“
„Poznate njen značaj in lahko si mislite, kako vneto bi ga še vedno opravičevala, ko bi le mogla.“
Ni odgovoril; kmalu zatem pa so odnesli čajni pribor in goste razporedili k mizam za kartanje, zato sta morala pogovor prekiniti. Gospa Jennings ju je med pogovorom zadovoljno opazovala. Pričakovala je, da bo polkovnik Brandon ob novici gospodične Dashwood v hipu pokazal takšno veselje, kakršno bi pristajalo človeku v razcvetu mladosti, upanja in sreče. Zdaj pa je osupla gledala, kako je ves večer ostal še resnejši in bolj zamišljen kot navadno.