Audio knjigeDevetintrideseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Gospodični Dashwood sta bili v Londonu že dobre dva meseca in Marianne je iz dneva v dan bolj nestrpno čakala na odhod. Hrepenela je po podeželskem zraku, svobodi in miru; domišljala si je, da ji bo Barton gotovo prinesel olajšanje, če ji ga sploh more prinesti kak kraj. Elinor si je odhoda želela komaj kaj manj kakor sestra; le pri tem, da bi se odpravili nemudoma, ni tako neomajno vztrajala, saj se je zavedala težav tako dolge poti, ki si jih Marianne nikakor ni hotela priznati. Vendar je začela resno premišljevati o vrnitvi in je njuno željo že omenila prijazni gostiteljici, ki pa se ji je upirala z vso zgovornostjo svojega dobrega srca. Tedaj pa se je ponudila priložnost, ki bi ju sicer še za nekaj tednov zadržala zdoma, a se je zdela Elinor v celoti mnogo primernejša od vseh drugih možnosti. Palmerjeva naj bi se proti koncu marca za velikonočne praznike preselila v Cleveland in Charlotte je gospo Jennings z obema prijateljicama nadvse prisrčno povabila, naj gredo z njima. Tankočutni gospodični Dashwood to samo po sebi še ne bi zadoščalo; toda povabilo je s tako iskreno vljudnostjo podprl sam gospod Palmer, ki je povrhu vsega, odkar se je razvedelo za sestrino nesrečo, z obema ravnal toliko lepše, da ga je z veseljem sprejela.
Ko pa je Marianne povedala, kaj je storila, sestrina prva beseda ni obetala nič dobrega.
„V Cleveland!“ je vsa iz sebe vzkliknila. „Ne, v Cleveland pa ne morem.“
„Pozabljaš,“ je blago rekla Elinor, „da ne leži — da ni v bližini —“
„Toda leži v Somersetshiru. V Somersetshire ne morem. Tja, kamor sem se tako veselila iti ... Ne, Elinor, od mene ne moreš pričakovati, da bi šla tja.“
Elinor ni hotela razpravljati o tem, kako prav bi bilo premagati takšna čustva; skušala jih je le pregnati s tem, da je v sestri prebudila druga. Zato ji je razložila, da bi tako vsaj natanko vedeli, kdaj se vrneta k dragi materi, ki si jo Marianne tako zelo želi videti, pa tudi potovanje bi bilo prikladnejše in udobnejše kakor po katerem koli drugem načrtu, morda pa se sploh ne bi nič bolj zavleklo. Iz Clevelanda, ki leži le nekaj milj od Bristola, do Bartona ni več kakor dan vožnje, čeprav bi bil to dolg dan; materin služabnik bi zlahka prišel ponju in ju pospremil domov. In ker v Clevelandu nikakor ne bi bilo treba ostati dlje kakor teden dni, bi bili lahko doma že čez dobre tri tedne. Marianne je mater iskreno ljubila, zato je brez posebnih težav premagala namišljene strahove, ki so jo bili obšli.
Gospa Jennings se svojih gostij še zdaleč ni naveličala; prav nasprotno, zelo vztrajno ju je vabila, naj se iz Clevelanda spet vrneta z njo. Elinor je bila za to pozornost hvaležna, vendar zaradi nje ni mogla spremeniti načrta. Ko sta brez težav dobili še materino privolitev, je bilo za vrnitev urejeno vse, kar se je urediti dalo, Marianne pa se je tolažila s tem, da je natančno preračunavala, koliko ur jo še loči od Bartona.
„Ah, polkovnik, res ne vem, kaj bova midva počela brez gospodičen Dashwood,“ ga je nagovorila gospa Jennings, ko jo je prvič obiskal po dokončnem dogovoru o njunem odhodu. „Trdno sta namreč odločeni, da gresta od Palmerjevih naravnost domov. Kako zapuščena bova, ko se vrnem! Ljubi bog! Sedela bova in zijala drug v drugega kakor dva zdolgočasena mačka.“
Morda je gospa Jennings upala, da ga bo s tem živim orisom prihodnjega dolgočasja spodbudila k snubitvi, s katero bi se mu izognil; in če je res mislila tako, je imela kmalu zatem dober razlog za prepričanje, da je dosegla svoje. Ko je namreč Elinor stopila k oknu, da bi hitreje izmerila grafiko, ki jo je nameravala prerisati za prijateljico, jo je pospremil s posebno pomenljivim pogledom, pristopil in se tam nekaj minut pogovarjal z njo. Tudi učinek njegovih besed na mlado damo gospe Jennings ni mogel uiti. Bila je sicer preveč poštena, da bi prisluškovala, in se je celo nalašč presedla tik h klavirju, na katerega je igrala Marianne, prav zato, da ne bi ničesar slišala. Ni pa mogla spregledati, kako je Elinor spremenila barvo, kako razburjeno posluša in kako se je zatopila v polkovnikove besede, da še dela ni mogla nadaljevati. Njene upe je potrdilo še nekaj polkovnikovih besed, ki so ji med premorom, ko je Marianne prehajala od ene skladbe k drugi, neogibno prišle na uho: zdelo se je, da se opravičuje, ker je njegova hiša v slabem stanju. To je razblinilo še zadnji dvom. Resda se je čudila, zakaj se mu zdi takšno opravičevanje potrebno, vendar je sklepala, da tako pač veleva olika. Elinorinega odgovora ni mogla razločiti, a po gibanju ustnic je presodila, da se ji to že ne zdi kak pomemben zadržek; in gospa Jennings jo je v mislih pohvalila za tolikšno odkritost. Nato sta se pogovarjala še nekaj minut, ne da bi ujela en sam zlog, dokler ji ni nov posrečen premor v Marianninem igranju prinesel tehle besed, izrečenih z mirnim polkovnikovim glasom:
„Bojim se, da do tega ne bo moglo priti prav kmalu.“
Ob teh tako malo zaljubljenih besedah je osupla in se zgrozila ter že skoraj vzkliknila: „Ljubi bog, kaj pa naj bi to preprečilo?“ A se je zadržala in vzkliknila le v mislih.
„To je pa res čudno! Saj mu vendar ni treba čakati, da bo še starejši.“
Kakor koli že, zdelo se je, da polkovnikovo odlašanje lepe sogovornice ni prav nič užalilo ali prizadelo. Ko sta namreč kmalu zatem končala pogovor in se razšla vsak na svojo stran, je gospa Jennings povsem razločno slišala Elinor reči, in to z glasom, ki je pričal, da misli resno:
„Vedno vam bom iz srca hvaležna.“
Gospa Jennings je bila nad njeno hvaležnostjo navdušena; čudila se je le, kako se je mogel polkovnik, potem ko je slišal kaj takega, nemudoma povsem hladnokrvno posloviti in oditi brez ene same besede! Nikoli si ne bi mislila, da je njen stari prijatelj lahko tako mlačen snubec.
V resnici pa je njun pogovor potekal takole.
„Slišal sem,“ je dejal z globokim sočutjem, „za krivico, ki so jo vašemu prijatelju gospodu Ferrarsu prizadeli domači; kajti če prav razumem, so se mu povsem odrekli, ker vztraja pri zaroki z mlado žensko, vredno vsega spoštovanja. So me prav obvestili? Je res tako?“
Elinor mu je potrdila, da je res.
„Strašna je ta krutost,“ je globoko ganjen odvrnil, „ta nespametna krutost, ki loči ali skuša ločiti mlada človeka, že dolgo navezana drug na drugega. Gospa Ferrars ne ve, kaj utegne povzročiti — v kaj utegne pahniti sina. Gospoda Ferrarsa sem dvakrat ali trikrat srečal v Harley Streetu in zelo mi je všeč. Ni mladenič, ki bi ga človek v kratkem času lahko dodobra spoznal, a dovolj sem ga videl, da mu že zaradi njega samega želim vse dobro; ker pa je vaš prijatelj, mu to želim še toliko bolj. Kolikor vem, namerava postati duhovnik. Bi mu hoteli, prosim, sporočiti, da se je v Delafordu pravkar izpraznila župnija, kakor sem izvedel iz današnje pošte, in da mu je na voljo, če se mu zdi vredna sprejema? Čeprav je v tako nesrečnih okoliščinah, v kakršnih se je znašel, nemara nesmiselno sploh izražati dvom o tem. Želel bi si le, da bi bila donosnejša. Je sicer samostojna župnija, vendar majhna; pokojni župnik po mojem ni imel več kot dvesto funtov na leto. In čeprav bi se dohodek nedvomno dal povečati, se bojim, da ne toliko, da bi mu omogočal prav udobno življenje. A naj bo župnija še tako skromna, v veliko veselje mi bo, če mu jo bom lahko podelil. Prosim, zagotovite mu to.“
Elinor bi ob tej prošnji težko bolj osupnila, tudi če bi jo bil polkovnik v resnici zasnubil. Duhovniško mesto, ki se ji je še pred dvema dnevoma za Edwarda zdelo brezupno nedosegljivo, je bilo zdaj zagotovljeno, da bi se lahko poročil; in med vsemi ljudmi na svetu je bila prav ona izbrana, da mu prenese novico! Bila je ravno tako vznemirjena, kakor je opazila gospa Jennings, le da je ta vznemirjenje pripisovala povsem drugemu vzroku. A kakršnikoli stranski, manj čisti in manj prijetni občutki so se že morda mešali v njeno razburjenje, je vendarle globoko občutila in toplo izrazila tako spoštovanje do polkovnikove vsestranske dobrosrčnosti kakor hvaležnost za posebno naklonjenost, ki sta ga skupaj napeljala k temu dejanju. Iz vsega srca se mu je zahvalila, pohvalila Edwardova načela in značaj tako, kakor si po njenem prepričanju zaslužijo, in obljubila, da bo naročilo z veseljem opravila, če res želi tako prijetno nalogo prepustiti drugemu. Obenem pa se ni mogla znebiti misli, da je nihče ne bi mogel opraviti tako dobro kakor on sam. Skratka, te naloge bi bila zelo rada oproščena, saj Edwardu ni hotela prizadeti bolečine, da bi moral uslugo sprejeti prav iz njenih rok. Toda polkovnik Brandon se je iz prav tako obzirnih nagibov tej dolžnosti otepal in si je očitno tako zelo želel, da bi ponudbo posredovala ona, da mu nikakor ni hotela več ugovarjati. Kolikor je vedela, je bil Edward še v Londonu, in na srečo je od gospodične Steele izvedela za njegov naslov. Lahko je torej obljubila, da ga bo obvestila še isti dan. Ko sta se o tem dogovorila, je polkovnik Brandon začel govoriti o tem, koliko bo pridobil sam, ko bo dobil tako spoštovanja vrednega in prijetnega soseda. Šele tedaj je z obžalovanjem omenil, da je župnišče majhno in neugledno; Elinor pa je tej pomanjkljivosti, prav kakor je domnevala gospa Jennings, pripisovala kaj malo pomena, vsaj kar zadeva velikost.
„Ne predstavljam si,“ je dejala, „da bi jima majhna hiša delala kakršne koli preglavice, saj bo ravno primerna velikosti njune družine in dohodkom.“
Ob teh besedah je polkovnik presenečen spoznal, da je za Elinor poroka gospoda Ferrarsa gotova posledica podeljene župnije. Sam namreč ni mislil, da bi župnija v Delafordu lahko prinašala tolikšen dohodek, s kakršnim bi si človek njegovega stanu drznil ustvariti dom, in to ji je tudi povedal.
„Ta skromna župnija lahko gospodu Ferrarsu zagotovi kvečjemu udobno samsko življenje; poroke mu ne more omogočiti. Žal moram reči, da se moje patronatske pravice s tem končajo, moj vpliv pa tudi ne seže kaj dlje. Če pa bi mi kakšno nepričakovano naključje vendarle omogočilo, da mu še kako pomagam, bi se moralo moje mnenje o njem zelo spremeniti, da mu takrat ne bi bil pripravljen priskočiti na pomoč prav tako rad, kot bi mu iz vsega srca rad že danes. Kar delam zdaj, je pravzaprav povsem neznatno, saj ga komaj kaj približa tistemu, kar mora biti njegov glavni, njegov edini cilj, od katerega si obeta srečo. Njegova poroka je še vedno oddaljena sreča; vsaj bojim se, da do tega ne bo moglo priti prav kmalu.“
To je bil torej stavek, ki je, napačno razumljen, tako upravičeno prizadel rahločutno gospo Jennings. Zdaj ko vemo, kaj se je med polkovnikom Brandonom in Elinor ob oknu v resnici zgodilo, pa se bo hvaležnost, ki jo je ob slovesu izrazila Elinor, morda vendarle zdela prav tako utemeljena in nič manj primerno ubesedena, kakor če bi jo bila vzbudila snubitev.