Audio knjigeŠestindvajseto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Ko se je Elinor znašla v kočiji z gospo Jennings in se pod njenim okriljem kot njena gostja peljala proti Londonu, se je morala čuditi svojemu položaju. Kako kratko sta se vendar poznali s to gospo, kako malo so se ujemale po letih in značaju ter koliko pomislekov zoper tak korak je imela še pred nekaj dnevi! Toda Marianne in mati sta z enako vedrim mladostnim žarom vse te pomisleke premagali ali pa jih preprosto prezrli. In čeprav je Elinor kdaj pa kdaj podvomila o Willoughbyjevi stanovitnosti, ni mogla gledati radostnega pričakovanja, ki je prevevalo vso Mariannino dušo in ji žarelo v očeh, ne da bi začutila, kako prazni so ob tem njeni lastni obeti in kako turobno je njeno razpoloženje; z veseljem bi prevzela vse sestrino breme in skrbi, samo da bi imela pred seboj tako poživljajoč cilj in toliko upanja. A prav kmalu se bo moralo pokazati, kakšni so Willoughbyjevi nameni; po vsej verjetnosti je bil že v Londonu. Mariannina neučakanost pred odhodom je jasno pričala, kako trdno računa, da ga bo našla tam. Elinor pa se je trdno odločila, da bo z lastnim opazovanjem in po vesteh drugih zbrala vsa nova spoznanja o njegovem značaju, obenem pa z vso budnostjo spremljala njegovo vedenje do sestre ter tako že po nekaj srečanjih ugotovila, kakšen človek je in kaj namerava. Če bi opazila kaj neugodnega, je bila odločena sestri odpreti oči; če pa bi se izkazalo drugače, jo je čakala drugačna naloga: naučiti bi se morala opustiti vsakršno sebično primerjanje in pregnati vsako obžalovanje, ki bi ji utegnilo kaliti veselje ob Mariannini sreči.
Potovale so tri dni in Mariannino vedenje med vožnjo je bilo obetaven vzorec ustrežljivosti in družabnosti, ki ju je gospa Jennings lahko pričakovala v prihodnje. Skoraj vso pot je namreč molče presedela, zatopljena v misli, in le redkokdaj spregovorila sama od sebe, razen kadar ji je kak slikovit prizor ob cesti izvabil navdušen vzklik, namenjen izključno sestri. Da bi to vedenje odtehtala, je Elinor nemudoma prevzela vlogo vljudne družabnice, ki si jo je bila že prej naložila. Do gospe Jennings je bila nadvse pozorna, se z njo pogovarjala, smejala in ji prisluhnila, kadar koli je mogla. Gospa Jennings pa je z obema ravnala kar se da prijazno, ob vsaki priložnosti skrbela za njuno udobje in razvedrilo ter se vznemirjala le zato, ker ju v gostiščih nikakor ni mogla pripraviti do tega, da bi si sami izbrali kosilo, niti izvabiti iz njiju priznanja, ali imata rajši lososa kot polenovko in kuhano perutnino rajši kot telečje kotlete. Tretji dan ob treh popoldne so prispele v London, vesele, da so se po takšni vožnji rešile utesnjene kočije, in pripravljene uživati vse razkošje dobro zakurjenega kamina.
Hiša je bila čedna in lepo opremljena, mladi gospodični pa sta takoj dobili zelo udobno sobo. Nekoč je pripadala Charlotti in nad kaminom je še vedno visela pokrajina, izvezena v barvni svili – njeno lastno delo in dokaz, da sedem let v imenitni mestni šoli le ni minilo povsem brez uspeha.
Ker kosilo naj ne bi bilo na mizi prej kot dve uri po prihodu, je Elinor sklenila vmesni čas izkoristiti za pismo materi in je sedla k pisanju. Čez nekaj trenutkov je enako storila Marianne. „Jaz že pišem domov, Marianne,“ je rekla Elinor, „ali ne bi ti s svojim pismom raje počakala dan ali dva?“
„Saj ne pišem mami,“ je naglo odvrnila Marianne, kakor da se želi ogniti nadaljnjim vprašanjem. Elinor ni rekla nič več; takoj jo je prešinilo, da sestra torej gotovo piše Willoughbyju, in prav tako hitro je sklenila, da morata biti zaročena, naj si še tako prizadevata ohraniti vse skupaj v skrivnosti. To prepričanje ji sicer ni povsem pregnalo pomislekov, a jo je vendar razveselilo, in z večjo vnemo je nadaljevala pisanje. Marianne je končala v nekaj minutah; po dolžini sodeč ni moglo biti več kot kratko sporočilo. Nato je list z neučakano naglico zložila, zapečatila in naslovila. Elinor se je zdelo, da je v naslovu razločila veliko črko W; in komaj je bilo pismo nared, je Marianne že pozvonila ter služabniku, ki se je odzval klicu, naročila, naj ga odda na mestno pošto za dva penija. S tem je bil odpravljen vsak dvom.
Še vedno je bila zelo dobre volje, toda v njenem razpoloženju je bilo čutiti neko vznemirjenost, zaradi katere se sestra ni mogla prav veseliti z njo, in ta nemir se je proti večeru le še stopnjeval. Pri kosilu je komaj kaj pojedla, in ko so se nato vrnile v salon, se je zdelo, da napeto prisluškuje ropotu vsake kočije.
Elinor je zelo odleglo, da je imela gospa Jennings toliko opravkov v svoji sobi in zato le malo opazila, kaj se dogaja. Prinesli so čajni pribor in Marianne je že večkrat razočaralo trkanje pri sosednjih vratih, ko je nenadoma glasno udarilo trkalo, ki nikakor ni moglo doneti z druge hiše. Elinor je bila prepričana, da naznanja Willoughbyjev prihod, Marianne pa je planila pokonci in stopila k vratom. Vse je bilo tiho; tega ni mogla prenašati več kot nekaj trenutkov. Odprla je vrata, stopila nekaj korakov proti stopnicam, pol minute prisluškovala in se vrnila v sobo vsa razburjena, kakor je bilo le naravno, saj je bila prepričana, da ga je slišala. V navalu radosti si ni mogla kaj, da ne bi vzkliknila: „O, Elinor, Willoughby je, zares je on!“ Zdelo se je, da se mu bo vsak hip vrgla v objem – ko je vstopil polkovnik Brandon.
Udarec je bil prehud, da bi ga mirno prenesla, in nemudoma je zapustila sobo. Tudi Elinor je bila razočarana, a je polkovnika Brandona iz spoštovanja vendarle iskreno pozdravila. Še posebej jo je bolelo, da je moral mož, tako naklonjen njeni sestri, videti, kako ji pogled nanj vzbuja zgolj žalost in razočaranje. Takoj je opazila, da mu to ni ušlo; za odhajajočo Marianne je namreč gledal s tolikšnim začudenjem in skrbjo, da se je komaj še spomnil, kaj mu veleva vljudnost do Elinor.
„Je vaša sestra bolna?“ je vprašal.
Elinor je v zadregi pritrdila in nato govorila o glavobolu, potrtosti in preveliki utrujenosti, skratka o vsem, s čimer bi še lahko spodobno opravičila sestrino vedenje.
Poslušal jo je z največjo pozornostjo, nato pa se je, kot je kazalo, zbral; o tem ni črhnil nobene več, temveč je takoj spregovoril o tem, kako vesel je, da ju vidi v Londonu. Kot je bilo v navadi, je povprašal po njuni poti in po prijateljih, ki sta jih pustili doma.
Tako sta se še naprej mirno pogovarjala, ne da bi enega ali drugega pogovor kaj prida zanimal; oba sta bila potrta in z mislimi drugje. Elinor je zelo mikalo vprašati, ali je Willoughby v Londonu, vendar se je bala, da bi ga s poizvedovanjem po tekmecu prizadela. Naposled ga je, zgolj zato, da bi nekaj rekla, vprašala, ali je v Londonu že ves čas, odkar so se nazadnje videli. „Da,“ je nekoliko v zadregi odvrnil, „skoraj ves čas. Enkrat ali dvakrat sem za nekaj dni skočil v Delaford, toda v Barton se nikakor nisem mogel vrniti.“
Te besede in način, kako jih je izrekel, so ji nemudoma priklicali v spomin vse okoliščine njegovega odhoda iz Bartona, pa tudi nemir in sume, ki so jih vzbudile pri gospe Jennings. Zbala se je, da je z vprašanjem izdala veliko več radovednosti glede te zadeve, kakor je je kdaj zares čutila.
Kmalu je vstopila gospa Jennings. „O, polkovnik,“ je spregovorila s svojo običajno glasno vedrino, „strašansko sem vesela, da vas vidim. Žal mi je, da nisem mogla priti prej, oprostite, toda morala sem se malo razgledati po hiši in spraviti svoje reči v red. Že dolgo me namreč ni bilo doma in saj veste, po daljši odsotnosti ima človek vedno cel kup drobnih opravkov; povrhu sem morala poravnati še račune s Cartwrightom. Ljubi bog, že od kosila sem pridna kakor čebela! A povejte mi, polkovnik, kako neki ste uganili, da bom danes v Londonu?“
„To prijetno novico sem izvedel pri gospodu Palmerju, kjer sem bil na kosilu.“
„A tako! No, in kako so kaj vsi pri njih? Kako je Charlotte? Stavim, da je zdaj že pošteno okrogla.“
„Gospa Palmer je bila videti prav dobro, naročila pa mi je, naj vam povem, da jo boste jutri zagotovo videli.“
„Seveda, saj sem si mislila. No, polkovnik, kakor vidite, sem pripeljala s seboj dve mladi gospodični. Se pravi, zdaj vidite le eno, a nekje je še druga. Tudi vaša prijateljica, gospodična Marianne, je tu; tega gotovo ne boste neradi slišali. Ne vem, kako se bosta z gospodom Willoughbyjem domenila glede nje. Ja, lepo je biti mlad in čeden. No, tudi jaz sem bila nekoč mlada, čedna pa nikoli prav posebno – toliko slabše zame. Pa sem vseeno dobila zelo dobrega moža in ne vem, kaj več lahko doseže največja lepotica. Ah, ubožec! Že dobrih osem let je mrtev. Ampak, polkovnik, kje ste se mudili, odkar smo se razšli? In kako napredujejo vaši opravki? Dajte no, dajte, med prijatelji vendar ni skrivnosti.“
Na vsa vprašanja je odgovarjal s svojo običajno blagostjo, a pri nobenem ni potešil njene radovednosti. Elinor je začela pripravljati čaj in Marianne se je morala spet prikazati.
Ko je vstopila, je polkovnik Brandon postal še bolj zamišljen in molčeč kakor prej, tako da ga gospa Jennings ni mogla pregovoriti, naj ostane dlje. Tisti večer ni bilo nobenega drugega obiska in dame so soglasno sklenile, da gredo zgodaj spat.
Naslednje jutro je Marianne vstala spet vedra in veselega obraza. Zdelo se je, da je v pričakovanju vsega, kar naj bi prinesel novi dan, pozabila na sinočnje razočaranje. Komaj so pozajtrkovale, se je pred vrati ustavila odprta kočija gospe Palmer in čez nekaj minut je ta že vsa nasmejana vstopila v sobo. Vseh se je tako razveselila, da bi bilo težko reči, ali ji je več radosti prineslo snidenje z materjo ali z gospodičnama Dashwood. Tako presenečena je bila, da sta v Londonu, čeprav je to ves čas nekako pričakovala; in tako jezna, da sta sprejeli materino povabilo, njeno pa odklonili, čeprav jima hkrati ne bi nikoli odpustila, ko ne bi bili prišli!
„Gospod Palmer bo tako vesel, ko vas bo videl,“ je rekla. „Kaj mislite, da je dejal, ko je slišal, da prihajate z mamo? Zdaj se ne spomnim več, ampak bilo je nekaj tako smešnega!“
Po uri ali dveh tistega, čemur je njena mati pravila prijeten klepet – se pravi po vseh mogočih vprašanjih gospe Jennings o skupnih znancih in po nemotiviranem smehu gospe Palmer –, je slednja predlagala, da bi jo vse skupaj pospremile po nekaj trgovinah, kjer je imela tisto dopoldne opravke. Gospa Jennings in Elinor sta radi privolili, saj sta morali tudi sami nekaj nakupiti; Marianne pa se je sprva branila, a se je nazadnje le pustila pregovoriti in šla z njimi.
Kamor koli so stopile, je bilo očitno, da je neprestano na preži. Zlasti na Bond Streetu, kjer so imele precej opravkov, je z očmi nenehno iskala naokrog; in v kateri koli trgovini se je družba že mudila, njene misli niso imele nič skupnega s tistim, kar je bilo pred njimi in kar je druge tako zanimalo in zaposlovalo. Povsod je bila nemirna in nezadovoljna; sestra ni mogla iz nje izvabiti mnenja o nobeni stvari, ki jo je nameravala kupiti, četudi je bila za obe enako pomembna. Nič ji ni bilo v veselje; komaj je čakala, da bo spet doma, in le s težavo je krotila nejevoljo nad počasnostjo gospe Palmer. Tej je namreč pogled pritegnilo vse, kar je bilo lepo, drago ali novo; vse si je silno želela kupiti, za nič se ni mogla odločiti, in tako je v navdušenju in omahljivosti tratila čas.
Dopoldne se je že iztekalo, ko so se vrnile domov. Komaj so stopile v hišo, je Marianne neučakano zletela po stopnicah; ko je Elinor prišla za njo, jo je zalotila, kako se obrača od mize s potrto obrazno govorico, ki je jasno razodevala, da Willoughbyja ni bilo tam.
„Ali ni nihče prinesel nobenega pisma zame, odkar smo odšle?“ je vprašala služabnika, ki je prav tedaj vstopil z zavoji. Odgovoril je, da ne. „Ali si povsem prepričan?“ je vprašala. „Si gotov, da ni noben služabnik, noben sel pustil kakšnega pisma ali sporočila?“
Služabnik je odvrnil, da ni nihče ničesar pustil.
„Kako čudno!“ je tiho in razočarano rekla ter se obrnila k oknu.
„Res, kako čudno!“ je pri sebi ponovila Elinor in zaskrbljeno pogledala sestro. „Ko ne bi vedela, da je v Londonu, mu ne bi pisala sem, kakor mu je; pisala bi mu v Combe Magno. In če je v Londonu, kako čudno, da ne pride in se ne oglasi! O, draga mama, gotovo ni prav, da dopuščaš, da zaroka med tako mlado hčerjo in moškim, ki ga tako malo poznamo, ostaja tako negotova in skrivnostna! Kako rada bi sama povprašala o tem; toda kako bi sprejeli, če bi se vmešala jaz?“
Po krajšem premisleku je sklenila: če bodo razmere še nekaj dni ostale tako mučne, bo materi kar najodločneje predočila, da je treba zadevo resno raziskati.
Z njimi so kosile gospa Palmer in dve starejši dami, tesni znanki gospe Jennings, ki ju je ta dopoldne srečala in povabila. Gospa Palmer se je kmalu po čaju poslovila, ker so jo čakale večerne obveznosti; Elinor pa je morala prisedeti k drugim, da so lahko sestavile četverico za vist. Marianne ob takih priložnostih ni bila v nobeno pomoč, saj se igre nikakor ni hotela naučiti. A čeprav je tako lahko po mili volji razpolagala s svojim časom, ji večer ni prinesel prav nič več zadovoljstva kakor sestri, saj je minil v tesnobnem pričakovanju in bolečem razočaranju. Občasno je za nekaj minut poskušala brati, a knjigo je kmalu odložila in se vrnila k mikavnejšemu opravilu: hodila je sem in tja po sobi ter vsakič, ko je prišla do okna, za hip obstala v upanju, da bo zaslišala dolgo pričakovani udarec trkala.