Audio knjigeDeveto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Dashwoodove so se v Bartonu že kar lepo udomačile. Hiša, vrt in vsa okolica so jim postali domači, zato so se spet lotile vsakdanjih opravil, ki so nekdaj dajala Norlandu pol čara. V njih so zdaj uživale precej bolj kakor tam po očetovi smrti. Sir John Middleton, ki se je prva dva tedna pri njih oglašal vsak dan in doma ni bil vajen tolikšne pridnosti, se ni mogel načuditi, da jih vselej najde pri delu.
Razen obiskovalcev iz Barton Parka jih je obiskoval le malokdo. Sir John jim je sicer vneto prigovarjal, naj se več družijo s sosedi, in jim zmeraj znova ponujal svojo kočijo, toda neodvisni duh gospe Dashwood je bil močnejši od želje, da bi hčeram priskrbela družbo. Odločno je odklanjala obiske pri družinah, do katerih ni bilo mogoče priti peš. Družin, ki bi bile tako blizu, pa je bilo malo, pa še te niso bile vse dostopne. Poldrugo miljo od hišice, v ozki, vijugasti allenhamski dolini, ki se je, kot smo že omenili, odcepila od bartonske, so dekleta na enem prvih sprehodov zagledala staro, častitljivo graščino. Nekoliko jih je spominjala na Norland, kar jim je razvnelo domišljijo in prebudilo željo, da bi jo pobliže spoznale. Ko pa so povprašale o njej, so izvedele, da je lastnica, starejša gospa na zelo dobrem glasu, žal preveč bolehna za družbo in sploh ne hodi od doma.
Okolica je ponujala obilo lepih sprehodov. Visoke travnate vzpetine, ki so jih skoraj z vsakega okna hišice vabile, naj se na slemenih naužijejo svežega zraka, so bile dobrodošlo nadomestilo, kadar zaradi blata v dolinah niso mogle do še večjih lepot. Proti eni takih vzpetin sta se nekega nepozabnega jutra odpravili Marianne in Margaret.Iz hiše so ju zvabili sončni žarki, ki so tu in tam prebadali deževno nebo, poleg tega pa tudi nista več zdržali med štirimi stenami, kamor ju je zaprl vztrajni dež preteklih dveh dni. Vreme ni bilo dovolj vabljivo, da bi drugi dve odvrnilo od risanja in knjige, pa čeprav je Marianne zatrjevala, da bo dan ostal lep in bo vse grozeče oblake razgnalo proč od domačih gričev. Dekleti sta tako odšli sami.
Veselo sta se vzpenjali in se ob vsakem koščku modrega neba radovali svoje preroške žilice. Ko so jima v obraz zapihali poživljajoči sunki krepkega jugozahodnika, sta prav pomilovali bojazljivo mamo in Elinor, ki sta se odrekli tolikšnemu užitku.
„Je na svetu sploh kaj lepšega?“ je vzkliknila Marianne. „Margaret, vsaj dve uri bova hodili tod okrog.“
Margaret je bila takoj za to; stopali sta proti vetru ter se mu še kakih dvajset minut v smehu in z užitkom upirali. Kar naenkrat pa so se oblaki nad njima strnili in poševen naliv jima je udaril naravnost v obraz. Presenečeni in nejevoljni sta se morali hočeš nočeš obrniti, saj bližjega zavetja od domače hiše ni bilo. Ostala pa jima je tolažba, ki ji je trenutna stiska dala večjo spodobnost kot sicer: na vso moč sta smeli steči po strmem pobočju naravnost proti domačim vrtnim vratcem.
Pognali sta se v tek. Marianne je bila sprva spredaj, a je nerodno stopila in naenkrat obležala na tleh. Margaret se ni mogla ustaviti, da bi ji pomagala; zalet jo je proti njeni volji ponesel naprej in srečno je pritekla do vznožja.
Ravno ko je Marianne padla, se je nekaj korakov stran po pobočju vzpenjal gospod s puško, okoli njega pa sta se podila dva ptičarja. Odložil je orožje in ji prihitel na pomoč. Bila je že na nogah, toda pri padcu si je zvila gleženj in se je komaj držala pokonci. Ponudil ji je roko; ko pa je videl, da v zadregi odklanja pomoč, ki jo v takem položaju nujno potrebuje, jo je brez oklevanja dvignil v naročje in odnesel po bregu. Stopil je skozi vrtna vratca, ki jih je Margaret pustila odprta, in jo odnesel naravnost v hišo, kamor je mlajša sestra ravnokar pritekla. Iz naročja je ni izpustil, dokler je ni v salonu posadil na stol.
Elinor in mati sta ob njunem prihodu osupli vstali. Medtem ko sta ga z očitnim presenečenjem in tihim občudovanjem motrili, saj je bil na pogled nadvse privlačen, se je opravičil za vdor in pojasnil, kaj se je zgodilo. Spregovoril je tako odkritosrčno in uglajeno, da sta glas in nastop njegovi nenavadno čedni zunanjosti dodala še nov čar. Tudi če bi bil star, grd in neotesan, bi si s pozornostjo do njenega otroka prislužil vso hvaležnost in naklonjenost gospe Dashwood; tako pa so mladost, lepota in uglajenost njegovemu dejanju vdihnile čar, ki ji je segel naravnost v srce.
Zmeraj znova se mu je zahvaljevala in ga prisrčno kot zmeraj povabila, naj sede. Pa je odklonil, ker je bil ves blaten in premočen. Gospa Dashwood ga je nato povprašala, komu dolguje hvaležnost. Odvrnil je, da se piše Willoughby in da trenutno biva v Allenhamu, od koder bo, kot upa, smel jutri priti povprašat po zdravju gospodične Dashwood. To čast mu je z veseljem obljubila, nakar je odšel v gost naliv in v njihovih očeh postal še privlačnejši.
Njegove možate lepote in izredne uglajenosti se niso mogle načuditi, šale, ki so zaradi viteškega podviga deževale na Mariannin račun, pa so bile zaradi njegove čedne zunanjosti še toliko živahnejše. Marianne sama si ga je ogledala manj kot druge, saj jo je v trenutku, ko jo je dvignil v naročje, oblila takšna rdečica, da v hiši sploh ni več upala dvigniti pogleda. Kljub temu je videla dovolj, da se je pridružila splošnemu občudovanju, in to z vso tisto vnemo, s kakršno je vselej hvalila. Po postavi in nastopu je bil do pičice tak, kakršnega si je od nekdaj zamišljala junaka najljubše zgodbe. V tem, kako jo je brez dolgih uvodov odnesel v hišo, pa se je kazala tista hitra odločnost, zaradi katere ji je bilo njegovo dejanje še posebej pri srcu. Vse na njem je bilo vznemirljivo. Imel je lepo ime, bival je v njihovi najljubši vasi, in kmalu je spoznala, da moškemu od vseh oblačil najlepše pristoji lovski suknjič. Domišljija ji je neutrudno delala, misli so bile prijetne in na bolečino v zvitem gležnju je kar pozabila.
Brž ko se je dopoldne nekoliko zjasnilo in je smel iz hiše, se je pri njih oglasil sir John. Povedale so mu za Mariannino nezgodo, nato pa ga vsa radovedna vprašale, ali pozna kakega gospoda Willoughbyja, ki biva v Allenhamu.
„Willoughby!“ je vzkliknil sir John. „Kaj, tudi on je v teh krajih? No, to je pa imenitna novica! Jutri odjezdim tja in ga za četrtek povabim na kosilo.“
„Potemtakem ga poznate,“ je rekla gospa Dashwood.
„Če ga poznam! Seveda ga. Saj je vsako leto tukaj.“
„In kakšen mladenič je?“
„Dobričina, da mu ni para, vam povem. Imeniten strelec, drznejšega jezdeca pa v vsej Angliji ne boste našli.“
„In to je vse, kar znate povedati o njem?“ je ogorčeno vzkliknila Marianne. „Kakšen pa je kot človek? S čim se ukvarja, kakšni so njegovi darovi in kakšen njegov duh?“
Sir John se je znašel v precejšnji zadregi.
„Pri moji duši,“ je rekel, „o teh rečeh pa res ne vem kaj prida. Je pa prijeten, dobrovoljen fant in ima najlepšo majhno črno ptičarko, kar sem jih kdaj videl. Je bila danes z njim?“
Toda Marianne mu o barvi Willoughbyjeve psičke ni vedela povedati nič več kakor on njej o globinah njegove duše.
„Pa kdo sploh je?“ je vprašala Elinor. „Od kod prihaja? Ima v Allenhamu hišo?“
O tem je sir John vedel povedati več. Pojasnil jim je, da gospod Willoughby v teh krajih nima posestva in biva tu samo takrat, kadar obišče staro gospo v Allenham Courtu, ki mu je v sorodu in po kateri bo podedoval posest. Dodal je še: „Da, da, prav zares ga je vredno ujeti, gospodična Dashwood, to vam pa povem; povrhu ima še lepo malo posestvo v Somersetshiru. Na vašem mestu ga že ne bi prepustil mlajši sestri, pa naj se še toliko kotali po bregovih. Gospodična Marianne si ne sme domišljati, da bo imela vse moške zase. Brandon bo še ljubosumen, če ne bo pazila.“
„Ne verjamem,“ je z dobrovoljnim nasmehom dejala gospa Dashwood, „da bo katera od mojih hčera gospodu Willoughbyju v nadlego s tem, da bi ga, kot pravite vi, poskušala ujeti. Za kaj takega jih nisem vzgajala. Pri nas so moški povsem na varnem, naj bodo še tako premožni. Me pa veseli, da je po vaših besedah sodeč spoštovanja vreden mladenič, s katerim ne bo napak skleniti znanstva.“
„Dobričina je, da mu ni para,“ je ponovil sir John. „Spominjam se, kako je lani o božiču na malem plesu pri nas v Barton Parku plesal od osmih zvečer do štirih zjutraj, ne da bi enkrat samkrat sedel.“
„Res?“ je vzkliknila Marianne in oči so se ji zaiskrile. „In to uglajeno, ognjevito?“
„Da; ob osmih zjutraj pa je bil že v sedlu in na lovu.“
„To mi je všeč; takšen mora biti mladenič. Česar koli se loti, njegova vnema ne sme poznati mere in ne sme mu pustiti, da bi občutil utrujenost.“
„Da, da, že vidim, kako bo,“ je rekel sir John, „že vidim. Zdaj boste lovili njega, na ubogega Brandona pa še pomislili ne boste.“
„Tega izraza, sir John,“ je ognjevito rekla Marianne, „resnično ne trpim. Uporne so mi vse obrabljene puhlice, s katerimi bi bili ljudje radi duhoviti; med vsemi pa sta mi najbolj zoprni prav ‚loviti moškega‘ in ‚osvajati srca‘. V njiju je nekaj prostaškega in ozkosrčnega; in četudi so takšne besede morda kdaj veljale za bistroumne, jim je čas že davno pobral vso duhovitost.“
Sir John tega ukora ni kaj prida razumel; toda nasmejal se je tako prisrčno, kakor da bi ga, in odvrnil:
„Da, tako ali drugače boste osvojili še dovolj src, o tem sploh ne dvomim. Ubogi Brandon! Že zdaj je ves zaljubljen, in povem vam, da se ga prav res splača loviti, pa naj se še toliko kotalite po bregovih in si zvijate gležnje.“