Audio knjigeEnajsto poglavje
Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost. Prevod iz angleščine (Sense and Sensibility) je naredila umetna inteligenca. Bere sintetični glas. O knjigi
Ko je gospa Dashwood s hčerami prispela v Devonshire, si niso niti v sanjah predstavljale, da jih že kmalu čaka toliko družabnih obveznosti, ki jim bodo zapolnjevale dneve, ali da bodo nenehno vabljene v goste in bodo tudi same sprejemale toliko obiskov, da jim bo za resnejša opravila ostajalo le malo prostega časa. Pa vendar se je zgodilo natanko to. Brž ko si je Marianne opomogla, so zaživeli načrti za razvedrilo doma in drugod, ki jih je sir John snoval že prej. V Barton Parku so se vrstili plesi v ožjem krogu, kolikor pogosto je dopuščal deževni oktober, pa so se odpravljali tudi na izlete s čolni. Na nobenem od teh srečanj ni manjkal Willoughby. Sproščenost in domačnost, ki sta takšna druženja naravno spremljali, sta bili kakor nalašč, da se je z Dashwoodovimi vse bolj zbliževal, spoznaval Mariannine odlike, ji izkazoval živahno občudovanje in v njenem vedenju dobival najjasnejša zagotovila o njeni ljubezni.
Njuna vzajemna naklonjenost Elinor ni mogla presenetiti. Želela si je le, da bi jo kazala manj očitno, in enkrat ali dvakrat si je celo drznila Marianne namigniti, da bi bilo spodobno pokazati nekaj samoobvladovanja. Toda Marianne se je upiralo vsako sprenevedanje, kadar odkritost ni mogla prinesti resnične sramote. Trud, da bi brzdala čustva, ki sama po sebi niso bila graje vredna, se ji ni zdel le nepotreben, temveč kot sramotno uklanjanje razuma vsakdanjim in zmotnim predstavam. Willoughby je mislil enako in njuno vedenje je te nazore vselej potrjevalo.
Kadar je bil v bližini, ni imela oči za nikogar drugega. Vse, kar je storil, je bilo prav. Vse, kar je izrekel, je bilo bistroumno. Če so večer v Barton Parku sklenili s kartami, je goljufal v lastno škodo in v škodo vseh drugih, samo da je njej priskrbel dobre karte. Če so se tisti večer zabavali s plesom, sta polovico časa preplesala skupaj; kadar pa sta se morala za ples ali dva ločiti, sta poskrbela, da sta stala drug ob drugem, in z drugimi komaj spregovorila besedo. Zaradi takšnega vedenja sta bila seveda tarča silnega posmeha, a posmeh ju ni mogel spraviti v zadrego in zdelo se je, da ju komajda razdraži.
Gospa Dashwood je tako toplo čutila z njima, da ni imela nikakršne želje zavirati tega pretiranega razkazovanja čustev. V tem je videla le naravni izraz močne naklonjenosti v mladem in gorečem duhu.
Za Marianne so bili to dnevi sreče. S srcem je bila predana Willoughbyju, in ker je njegova družba njen novi dom ovijala s tolikšnim čarom, se je zdaj zdelo bolj verjetno, kot si je prej lahko mislila, da bo ljubeča navezanost na Norland, ki jo je prinesla s seboj iz Sussexa, sčasoma vendarle nekoliko popustila.
Elinor ni bila tako srečna. Njeno srce ni bilo tako mirno in tudi veselje ob skupnih zabavah ne tako neokrnjeno. V tej družbi ni našla nikogar, ki bi ji nadomestil tiste, ki jih je pustila za seboj, ali jo naučil misliti na Norland z manj obžalovanja kakor dotlej. Ne lady Middleton ne gospa Jennings ji nista mogli ponuditi pogovora, ki ga je pogrešala, čeprav je bila slednja neutrudna klepetulja in Elinor že od začetka tako naklonjena, da ji je namenjala levji delež svojega pripovedovanja. Življenjsko zgodbo ji je ponovila že trikrat ali štirikrat; in če bi bil Elinorin spomin kos priložnostim, ki so se ji ponujale za urjenje, bi že kmalu ob začetku poznanstva poznala vse podrobnosti o zadnji bolezni gospoda Jenningsa in o tem, kaj je rekel ženi nekaj minut pred smrtjo. Lady Middleton je bila prijetnejša od matere samo zato, ker je bila molčečnejša. Elinor ni bilo treba dolgo opazovati, da je spoznala, kako je ta zadržanost zgolj hladna umirjenost v vedenju, ki z razsodnostjo nima nič skupnega. Do moža in matere je bila prav takšna kakor do njih; zaupnosti torej ni bilo mogoče niti pričakovati niti si je želeti. Noben dan ni imela povedati ničesar, česar ne bi povedala že dan prej. Njena pustost je bila nespremenljiva, saj je bila celo vselej enake volje. Sicer ni nasprotovala družabnim srečanjem, ki jih je prirejal mož, če je le vse potekalo dovolj gosposko in sta jo spremljala najstarejša otroka, vendar ni nikoli kazalo, da bi v njih uživala kaj bolj, kot če bi sedela sama doma. S pogovorom je tako malo prispevala k razvedrilu drugih, da jih je včasih šele njena skrb za nadležna dečka spomnila, da je sploh med njimi.
Med vsemi novimi znanci je Elinor le v polkovniku Brandonu našla človeka, čigar um je bil vreden vsaj nekaj spoštovanja, ki je lahko zbujal prijateljsko zanimanje ali ji s svojo družbo delal veselje. Willoughby ni prišel v poštev. Vse njeno občudovanje in spoštovanje, celo sestrinsko naklonjenost, je imel že tako ali tako; toda bil je zaljubljen in je vso pozornost posvečal Marianne, zato bi bil kak precej manj prijeten človek vsej družbi bolj po volji. Polkovnik Brandon na svojo nesrečo ni imel takšne spodbude, da bi mislil samo na Marianne, in je v pogovoru z Elinor našel največjo tolažbo za brezbrižnost njene sestre.
Elinorino sočutje do njega je raslo, saj je imela razlog za domnevo, da je bridkost razočarane ljubezni že izkusil. Na to je posumila zaradi nekaj besed, ki so mu nekega večera v Barton Parku nehote ušle, ko sta po tihem soglasju sedela skupaj, medtem ko so drugi plesali. Pogled je upiral v Marianne in po nekajminutnem molku z rahlim nasmehom dejal: „Kolikor razumem, vaša sestra ne odobrava ponovne ljubezni.“
„Ne,“ je odvrnila Elinor, „vsi njeni nazori so romantični.“
„Ali bolje, zdi se mi, da po njenem ponovna ljubezen sploh ni mogoča.“
„Mislim, da res. Ne vem pa, kako lahko tako misli, ne da bi se spomnila lastnega očeta, ki je bil vendar dvakrat poročen. A čez nekaj let bodo njeni nazori dobili trdnejšo oporo v zdravi pameti in opazovanju; tedaj jih bo morda tudi drugim, ne le njej sami, laže opredeliti in zagovarjati kakor zdaj.“
„Najbrž bo res tako,“ je odgovoril, „pa vendar je v predsodkih mladega človeka nekaj tako ljubkega, da nam je žal, ko se umaknejo bolj splošno sprejetim nazorom.“
„V tem se z vami ne morem strinjati,“ je rekla Elinor. „Čustva, kakršna so Mariannina, prinašajo nevšečnosti, ki jih ne morejo odtehtati vsi čari navdušenja in nepoznavanja sveta. Vsa njena načela imajo to nesrečno lastnost, da se nič ne zmenijo za spodobnost; zato največ upanja zanjo polagam prav v to, da bo bolje spoznala svet.“
Po kratkem premolku je spet spregovoril:
„Ali vaša sestra v svojih ugovorih zoper ponovno ljubezen ne dopušča nobenih izjem? Ali pa je ta pri vseh enako pregrešna? Naj tudi tisti, ki jih je prva izbira razočarala, bodisi zaradi nestanovitnosti ljubljene osebe bodisi zaradi zle igre okoliščin, ostanejo brez ljubezni do konca življenja?“
„Resnično ne poznam vseh podrobnosti njenih načel. Vem le, da je še nikoli nisem slišala priznati, da bi bilo ponovno ljubezen v kakršnem koli primeru mogoče opravičiti.“
„Pri tem,“ je dejal, „ne bo mogla vztrajati; toda sprememba, popolna sprememba čustev – ne, ne, nikar si je ne želite; kajti ko se morajo romantične pretanjenosti mladega duha umakniti, kako pogosto jih nadomestijo nazori, ki so le preveč razširjeni in preveč nevarni! Govorim iz izkušenj. Nekoč sem poznal damo, ki je bila po značaju in duhu zelo podobna vaši sestri, ki je mislila in presojala kakor ona, a se je zaradi vsiljene spremembe – zaradi niza nesrečnih okoliščin –“ Tu je nenadoma obmolknil; zazdelo se mu je, da je povedal preveč, in izraz na njegovem obrazu je zbudil domneve, ki se Elinor sicer morda sploh ne bi porodile. Omenjena dama najbrž ne bi vzbudila nobenega suma, če ne bi gospodične Dashwood sam prepričal, da mu nič v zvezi z njo ne bi smelo uiti z jezika. Tako pa je bilo treba le malo domišljije, da je njegovo ganjenost povezala z nežnim spominom na nekdanjo ljubezen. Elinor ni poskušala dognati nič več. Marianne pa se na njenem mestu ne bi zadovoljila s tako skopimi namigi. Njena živahna domišljija bi brž stkala celotno zgodbo in vse razvrstila v kar najbolj žalostno zaporedje nesrečne ljubezni.